Šega v ost

Opazil sem kar precej zabavljanja čez topoumne naci(onali)ste, ali kot so se sami poimenovali – domoljubi, ki so se včeraj zbrali na ‘Vseslovenskem antimigrantskem shodu’ proti beguncem in vsiljenim kvotam ter na koncu združno zapeli Zdravljico pred izpostavo azilnega doma na Kotnikovi ulici, kjer so vzklikali predvidljive parole ‘ Za Slovenijo!’, ‘Proti beguncem!’ in ‘Begunci ven!’
Uboga sodrga ni vedela, da so migranti azilni dom zapustili že zarana in se z avtobusom odpravili namočit svoje migrantske nožice v morje Adrijansko iz enega samega razloga, da bi jim pokazali osle in se jim iz Portoroža smejali v brk, zaradi česar so kleni Slovenci gesla vzklikali pred praznim poslopjem, s čimer so med neodobravajočimi rojaki povzročili pravi val posmeha. Upravičenega ali ne, naj pak vsak presodi sam, meni pa je to brezplodno lajanje v prazno stavbo prebudilo spomine …

PROTEST PROTI MIGRANTOM

Bilo nas je sicer precej več, zagovarjali smo ravno tako svoje nazore, le da smo bili mi precej bolj neorganizirana drhal kot tile, saj je redkokateri med nami vihtel kak transparent pa še ta je bil bolj klavrn, tukaj in zdaj pa je malodane vsak udeleženec v roki nosil in se ponašal z lično izdelanim ščitom z naslikanim panterjem, katerega bi bil vesel vsak prav vsak pamž, ki si rad v igri domišlja, da je neustrašen vitez denimo Noriškega  kraljestva, ki svojo očetovino brani pred strašnim, hudobnim, ogenj bruhajočim zmajem, naj bo ‘pravi’ ali pa zgolj kot prispodoba.
Resda smo jih mi takrat številno prekosili, moram pa jim priznati, da so za izražanje svojih stališč izbrali mnogo bolj – vsaj vremensko primeren čas – in so se skozi mesto razoglavi in v kratkih rokavih sprehodili ob lepem sončnem dnevu, razkazovali svoje domoljubne tetovaže Triglava, Knežjega kamna in Kralja Sam(ot)a  ter od spravljanja sena in oranja domače grude mišic polna telesa, mi pa smo zaviti v šale, s kapami na glavah in orokavičeni brezciljno postopali, ko so bile temperature opazno neprijazne in nič kaj tople.
Ne glede na to ali se ti njihovo ravnanje zdi graje vredno ali nemara celo hvale, jim je treba priznati, da so se kljub maloštevilni udeležbi opremili precej dobro in so delovali usklajeno, če pa človek premore količkaj občutka za samoironijo pa si bo priznal, da smo tisti, ki smo se udeležili protivladnih protestov tisto hladno zimo leta 2012, ravno tako izpadli bedaki.
Mi smo – za razliko od tehle – prekleto dobro vedeli, da v parlamentu ne bo nikogar …

Heil Julius XXIV.!

Barve v grozljivih nočnih morah preganjajo
odsluženi katodni črno beli televizorji,
med premetavanjem se potne srage
po mrzlih tleh stekajo v lepljivo mavrico,
zvoke v podzemnih temnicah s svojimi
burkaštvi, nesmiselnimi padci in nemimi
burlesknimi ksihti mučita hologramska
Buster Keaton in Charlie Chaplin s palico,
mehanični biki so izruli svojo edino nogo
in poteptali rdečelične obiskovalce rodea,
da so za njimi ostale le skrhane ostroge in
kavbojski klobuki, ki so se spečali s perjanicami,
bili bitke s polcilindri in sanjarili o brhkih avbah.
Električni pastirji grizljajo pehtranove vejice,
iz granitnih blokov rezljajo krasne podolgovate
piščalke, da z njimi mirijo krvi željne horde ljudi,
usnjeni pasovi so napovedali iztrebitveno vojno
platnenim naramnicam, češ da oni bolje služijo
hlačam, ognjeniki so že davno ugasli pod vodami
staljenih ledenikov in prahom pooglenelih kosti.
.

tv.gif

.
Merkurjeve razprodaje žlahtnih plinov, železa
redkih kovin in mineralov nikogar več ne ganejo.
Saturn že tisočletja ponuja prstan Luni, ta pa se
spogleduje z Marsom, ljubimka z Venero in se
vedno bolj oddaljuje od samodestruktivne Zemlje.
Škorci pijejo le še žlahtino, kenguruji v vrečah
nosijo pisane kamenčke in ostalo kramo, ki jo
prodajajo po sejmiščih in zabaviščnih parkih.
Davke odrejajo pijavke, moskiti in netopirji,
s samega svetovnega prestola s hipnotičnimi
rumenimi očmi zre kralj Julius XXIV, ki je dokazal,
da so lemurji superiorni nad vsem, brez izjeme.
Celo nad kuščarji, ki jim s hrapavimi jeziki skrbno
odstranjujejo otiščance z umazanih vladajočih nožic.

Nice. Not!

Če bi človek slepo zaupal osrednjim medijem in njihovim nepopolnim zgodbam, si dogodek v Nici predstavlja nekako takole … Sredi veselega praznovanja državnega praznika, kot strela z jasnega in od nikoder prihrumi zlovešč črn tovornjak. Za njegovim volanom sedi dolgobrad muđahedin, ohomotan v rdečečrn shemagh, z ukrivljenim nožem med zobmi, vpije Đihad! in Allah akbar!, prebije najprej eno varnostno ograjo, trske, železje in deske letijo naokrog, pnevmatike predrejo položene jeklene bodice, da ostanejo le še kosci razcefrane gume na platiščih, vendar nadaljuje z vožnjo kar na njih, iskre se krešejo ob trenju asfalta in feltn, prebije še drugo varnostno ograjo, podre pripadnike policije in varnostnih organov, ki streljajo nanj in potem gazi vse pred seboj, dokler ga vestni in predani policisti – ki so bili pozorni na najmanjši znak, ki bi bil na kakršenkoli način sumljiv in so že prej do potankosti prečesali okolico, da bi jim še tako neznatna grožnja ne ušla – ne ustavijo.
Toda tega samomorilskega napadalca, ki se je vzel od nikoder pa res ni bilo moč predvideti. A temu ni povsem tako. Tako bo morda čez nekaj let videti holivudska uprizoritev te današnje tragedije.

ghosttruck

Resnica je, da bi se dalo ta bizaren in grotesken napad z lahkoto preprečiti, če bi kurčeva francoska žandarmerija, možakarju, ki je že devet ur prej pod pretvezo, da je na prizorišče večernega slavja dostavil sladoled, preprosto in povsem v skladu z visoko pripravljenostjo zaradi dosedanjih terorističnih napadov rekla:’ Vozniško in prometno!’, kakorkoli že to zveni po francosko. Namesto še ene tragične novice, ki so postale del vsakdana in na katere odreagirajo le še tisti najbolj empatični in srčni ljudje, bi bila le obrobna novička, da se je nek bedak, ki je že star znanec policije, s polnim tovornjakom orožja, streliva in celo granate – bemti sveca! česa se ti teroristi vse ne domislijo – hotel vtihotapiti na ulico, ki bo zvečer polna ljudi ter upal, da ga ne bodo že pri prvi barikadi ustavili, legitimirali, preverili dokumentov, podatkov in vsebine samega tovornjaka.

Na naslovnicah ne bi bile pol stranske fotografije razmesarjenih trupel, niti ne bi bilo razglasitve tridnevnega žalovanja, temveč bi bila nekje na tretji strani novička z naslovom: C’est vraiment stupide de faire une chose pareille!, pod njo pa majcena sličica z dvema nasmejanima policistoma, saj jima vsaj napredovanje, če ne celo odlikovanje ne uide. Vsak od njiju bi za eno roko držala vklenjenega cepca, ki je mislil, da bo kljub vsej tej silni pripravljenosti – a se je izkazala, da ni vredna niti počenega groša, kaj šele bogsigavedi koliko denarja francoskih  davkoplačevalcev – res prišel na sam kraj in celo uspel izpeljati svoj bebav načrt. Ki ga je, poglej ga zlomka in kdo bi si mislil, več kot uspešno v njegovi zblojeni betici tudi res zaključil!
Staremu znancu policije je ratalo priti mimo policistov, se parkirati in tam čakati debelih devet ur, ne da bi ga kdo od tistih, ki so ga spustili mimo, pobaral: ‘mon ami, da se ti ne bo stopil sladoled, hehe …’
Sicer slaba tolažba za vse tiste, ki so v tem napadu izgubili svojce, žene, otroke in prijatelje, že bolj jalova za tiste, ki so izgubili življenja je ta, da bo za tak kiks varnostnih organov zagotovo kdo odgovarjal.
Potihem kakopak.
Ker nisem nikjer zasledil, da bi kdorkoli rekel, da so zajebali na celi črti. Da se ti takole, na tak brezvezen način nekdo prikrade na bojda zavarovano območje, sacredieu in potem izvede totalen masaker, je karierni madež, ki se ga  zlepa ne da sprati. Da o slabi vesti, ki bo upam, da do konca življenja pestila idiota, ki ga je spustil mimo in ga bo sredi noči vsega potnega sredi spanca metala pokonci, niti ne govorim. Disciplinsko bi rajtam fasal že nekdo, ki ni šel pred koncertom Modrijanov pokukati, če se ni kdo morda skril pod tribune, ne pa nekdo, ki je dejansko odgovoren za smrt več kot osemdesetih ljudi.
Jebeš tako pripravljenost. In oni bi se šli nek boj proti organiziranemu terorizmu!? Ha!
‘Ni kazal znakov ekstremizma, niti ga niso imeli na seznamu …’ Ma nemoj! Pa majke jim ga blesave … mar mislijo, da so vsi simpatizerji skrajnega Islama videti kot kurčev Osama bin Laden!? To bi bilo pa nekoliko prelahko, kenede?
Skoraj tako enostavno kot modelu, ki trdi da ima dostavo, reči: A lahko vidim naročilnico ali potni nalog, s’il vous plaît.
Papki.

Dodajam.
Tukaj sploh ni šlo za fanatizem. Vsaj ne verski. Šlo je za izolirano dejanje enega zblojenca. Zdaj bi nam ga radi prikazali kot slabega Muslimana, ki ni hodil v mošejo, ki je popival, se drogiral in pretepal ženo. Ampak, da je kljub vsemu temu še vedno Musliman. Torej islamist. Terorist.
Vseeno pa poanta tega zapisa ostaja nespremenjena.
Zadevo bi se dalo preprečiti.

Literarna žehta

perilo

Je tole, o čemer je te dni moč brati v skorajda vseh publikacijah in o čemer šepečejo po vseh pisateljskih, literarnih in kulturniških kuloarjih, se zgražajo in obsojajo dejanje, ki ga je storil Evald Flisar, sporno ‘samo’ moralno, ali tudi zakonsko?

Ako gre v dotičnem primeru za kršenje kakega zakona, za spolno nadlegovanje, krivdno prekinitev pogodbe, nemara zlorabo položaja ali kaj sličnega, predlagam, da se zadevo uredi prek nadležnih organov, kot sta policija in sodstvo, ker tale rekla – kazala, kjer novinar napiše članek o neprimernem in obsojanju vrednem ravnanju omenjenega, on odgovori novinarju, zaenkrat še neomenjena mlada kritičarka potem njemu, pa ravno tako neomenjeni novinar njemu, pa on – omenjeni pisatelj –  obema, pa oba neomenjena njemu in tako dalje in tako naprej, zgleda nekam senzacionalistično, nedoraslo in žurnalistično.

Sploh, ko se v to vmeša še zračna balerina (v svojih mehkih plesnih copatkih pravičnosti, čeprav na trenutek deluje, da gre za gojzarje revanšizma in oportunizma), ki slovi po svoji strašni korektnosti in nikakršnem nepotizmu ter bog obvarji, da bi ponesreči, kaj šele nalašč!, na natečajih podeljevali nagrade svojim rednim sodelavcem, ter objavi peticijo za odstop Evalda Flisarja s predsedniškega položaja PEN-a, ki jo je podpisalo kar precej ljudi, mnogo med njimi s predoznako dr.

/vmesni preblisk/ Nikoli mi ni bila jasna potreba po tem, da pred svoje ime devlješ dr., ing., mag. in podobno razen:
– na vratih svoje pisarne ali ordinacije
– na poslovnih posetnicah
– na listinah, izvidih in načrtih, kjer je omemba izobrazbe potrebna zaradi večje verodostojnosti, da se ve, da te ni pregledal nek mazač, da ti ni bajte zrisal nekdo, ki zna uporabljati dva geo trikotnika hkrati in ima v lasti tehnični svinčnik
Nikakor pa ne razumem tistih, ki imajo pridobljene nazive pred imeni na vratih svojih stanovanj, poštnih nabiralnikov ali pa v spletnih peticijah. Šteje njihov glas za dva? Je njihovo mnenje vredno več? Doktorji česa so? /vmesni preblisk/

Slovenska literarna scena je kot kaže gnila. Navznoter in navzven. Tak podalpski durian. Videti je zanimivo, ima te, da bi poskusil grižljaj, ker je pač nenavaden, nekoliko nedosegljiv plod, a brž, ko zasadiš zobe v meso, ki spominja na sila omedeno, zdrizasto in kašasto tepko, pa vendar kompaktno kot kak kos masla ter začutiš sladkoben okus po mangu in ananasu, ti kaj kmalu v nosnice udari vonj, ki še najbolj ustreza ponošenim plesnivim nogavicam, ki si jih imel vso noč na nogah zaradi zateklega gležnja, na katerega si položil na drobno nasekljano čebulo, ki zdaj zaudarja po postanem. Posvečeni pišejo in objavljajo članke/kolumne/kritike povsod. Od časnikov, časopisov, do spletnih literarnih revij. Domnevajmo, da zato, ker so tako presneto dobri pri tem početju in ne zaradi tega, ker se znajo udinjati, nasmihati, prilizovati, prisloniti poljubček na pravo zadnjico ali pa se preprosto sučejo v pravih krogih in občasno (s)prejmejo ‘kompliment’ od kakega urednika/nadrejenega, ki pač ni pisatelj v jeseni svojega življenja, temveč čeden in postaven sodelavec z bisernim nasmehom.  Ampak to gre skozi, ker ni niti pol tako odvratno kot, če se ti po elektronski pošti slini nekoliko starejši gospod.
Če so do sedaj vse ali pa vsaj večino zadev urejali znotraj svojih krogov ter obzidij iz knjižnih opek, ne vidim razloga zakaj bi bilo sedaj drugače in bi svoje umazano perilo prali vsem na očem. Pa, ko bi ga vsaj prali, ga obesili na vrv za sušenje ter pustili vraga, da veter opravi svoje. Ne … žehto vsakič znova, še mokro tlačijo nazaj v pralno korito in drgnejo in drgnejo in drgnejo pri tem pa si z zunanjo platjo dlani otirajo pot s čela, češ poglejte kako mamo! A prej, ko ste svinjali in flekali sedaj zapacane rjuhe pa nismo smeli imeti vpogleda, jel? Zdaj, ko je smrad neznosen in se ne da več lagodno ležati na njih, mora pa vsa dežela vedeti o tem?

Matr! Nikar mi ne recite, da je to prvi tak primer!?
Al’ se je končno našel en zadosti star in sluzav pa na dovolj visokem položaju, da se splača opozorit na seksistične, mačistične in šovinistične izjave, ki so jih avtorice tako ali tako menda deležne vsakodnevno, vendar ne (le) od ostarelih pisateljev, temveč (tudi) od takih ob katerih jim ne gre ravno na kozlanje ob misli, da bi se morale tako ali drugače pomuditi z njim. Čeprav vam iz prve roke ne znam povedati nikakršnega tehtnega primera, si vseeno upam trditi z dobršno mero gotovosti, da si je zagotovo kaka mlada nadobudna, vzpenjajoča se avtorica vzela čas za kakega eminentnega gospoda, ki bi ji bil z lahkoto oče, da ne rečem ded, in se odzvala povabilu na čaj ali obed, saj je bil pač dobra duša in ji je dal priložnost objavljanja, a ker je bil le neškodljiv starček z bujno domišljijo in brez dlake na jeziku, je njegove dovtipe o njeni mladostniški privlačnosti in kaj bi (ji) počel, ako bi bil nekaj desetletij mlajši, gladko preslišala, se nasmehnila in mu dejala:’ Vi ste pa od hudiča, ane?’ in ga malodane uščipnila v z žilami prepredeno lice, kakor nagajivega pobalina, ki si je nekoliko preveč dovolil.

Ko končajo s Flisarjem, predlagam, da se lotijo kakšnega hujšega in nevarnejšega predatorja, ki se loteva mnogo bolj nemočnih in ranljivih oseb, kakor pa so kritičarke, ki pišejo v feministično queer maniri, kakor sem nekje zasledil njeno lastno oznako. Takega, ki denimo preži na malo deco in ne na domnevno najbolj ostro slovensko kritičarko kar jo slovenski literarni prostor premore, ne zmore pa enega samega osivelega pisatelja postaviti na svoje mesto, brez da bi pri tem zagnala vik in krik in angažirala vseh možnih občil, čeprav se brez bojazni lastnoročno loti kar celotne komisije za podelitev Stritarjeve nagrade in se jim postavi po robu, ker po njenem niso dovolj dobro utemeljili svojega izbora letošnjega prejemnika Stritarjeve nagrade za mlade in objektivne kritike, ter utemeljitev zakaj je izbrani nagrajenec ravno on – ravno tako neimenovani mladi kritik – napiše kar sama namesto njih.

Menda niso ostale kolegice tega dopuščale prej, ko še ni bil star in zguban!? :O Ali pa jim ni odpovedoval pogodb? Ker pač niso rekle, da se jim ton ne dopade. Ne vem … Prašam se. Prašam se tudi, če bi tole prišlo na dan, če tega ne bi storil. Žal se prašam še koliko je v sami zgodb resnic, polresnic, izpostavljanja za eno in drugo stran najbolj primernih izsekov iz njune konverzacije, ki ji lahko sledimo dan in noč, kot bi šlo za nekakšen literarni resničnostni šov, ki ga lahko spremljamo, in ki nam dovoljuje na kupe različnih scenarijev in interpretacij. Sploh, ko z vsakim dnem prihajajo na dan nove podrobnosti in je – vsaj moje – mnenje o tem, da je zadeva napihnjena, pretirana in mestoma privlečena za lase, kar je fakin žalostno.
Žalostno pa zato, ker če se izkaže, da je kritičarka hotela s tem doseči vse kaj drugega kot pa ustaviti ‘starega slinastega pohotneža’, kakor se ga prikazuje sedaj, potem bo storjena strašna krivica vsem ženskam, ki se dejansko spopadajo s seksističnimi izjavami in spolnim nasiljem, ker si ne bodo upale obelodaniti svojega primera, da bi ne bile deležne opazke in komentarja:’ Daj ne bod’ no taka Radaljac!’

Zjeban zen

ohmm

Na pomolu pijem pivo iz pločevinke, kadim zvitek tobaka in gledam sonce kako zahaja za smrekami onkraj jezera na katerem se blešči odsev zahajajočega sonca. Zadnjih nekaj dni, odkar se je opazno otoplilo, večkrat pridem zvečer sem, ker nekako sklepam, da ne bo nikogar tu in napol šaljivo pravim, da tja prihajam po svoj odmerek zena, čeprav me tisto pivo, nekaj čikov in opazovanje gladine jezera, dejansko pomirja.
Sedim torej tam, srkam pivo, kadim in si mislim ‘ohmmmm …’ Vsake toliko časa mirujočo vodo preseka kaka račja družina z materjo na čelu za njo pa drsijo male puhaste račke, ali pa naredi ‘pljusk’, ko se kak krap vrže iz vode. Vabe, ki jih ribiči mečejo ali pa plovce, ki jih vlečejo iz vode se trudim ne registrirati. Zjebavljejo mi zen.
Pljuckajoč pivo in puhajoč cigaretni dim gledam torej tisto oranžno kroglo, katere moč vedno bolj pojenja. Zelen hrib, sonce, voda. Spomnim se napeva, ki k situaciji paše kot  h kavi ratluk in si potihem začnem prepevati. Sleheren samostalnik razvlečem kot testo za maznik, zavedajoč se, da kljub koreninam in ne ravno popolnemu neposluhu moje ‘beeeegaaaaaj uuuuudaaaaaviiiiii seeee’, niti približno ne zveni za zmago na izboru talentov, vendar mi za lastno dušo in uho povsem zadošča. Izpraznim piksno, pokajene čike zmečem vanjo, iz nahrbtnika izvlečem nemarno zatlačen pulover, saj je začelo pihati in se oblečem. Oprtam si ruzak, pograbim zmečkano konzervo in jo odvržem v smetnjak. Namenim se po hribčku navkreber, stopim za grm in izpraznim mehur. Popevljem si kot kaže ‘vižo dneva’, ko nenadoma na desni strani trebuha začutim topo bolečino kot bi me neviden hrust s pestjo butnil pod rebra. Dobesedno me skrivi. Nagnjen v desno in držeč se z desnico za boleč predel, lomastim proti domu, bolečina pa ne popušča temveč se celo stopnjuje, kot bi me nekdo vstavil v primež in počasi zategoval. Začutim potne srage na čelu, težko diham in truden je moj korak.😀
V trenutku, ko me je zabolelo sem pomislil, da sem tisti dan s tekom okrog jezera in s preskakovanjem kolebnice nemara nekoliko pretiraval, pa tudi plavanje v še ne  povsem ogretem jezeru najbrž ni bila ravno neka bistroumna odločitev, ko pa ni in ni hotelo nehati sem bil skorajda prepričan, da je slepič.
Mesto je že pravo … al ni? Ma je, jebemu! Kaj če se mi je razlil? Ma ja, vraga … Mišico sem si pretegnil, bedak! Odkrevsam do bajte, grem v kopalnico, se ponovno uščijem, si z mrzlo vodo sperem obraz in vrat ter se pogledam v zrcalo. Bled. Niti dobro ne pridem do vrat sobe, ko me spet prime scat. Obrnem se in ubogam klic narave. Spustim nekaj kapljic, bolečina pa spet butne, tokrat še močneje. Pograbim ključe od avta, se obujem in se mukoma odpeljem do ambulante. Parkiram pred urgenco in že medtem, ko med zaklepanjem utripnejo luči avtomobila, dežurni ekipi, ki sedi na klopi pred vhodom opišem kje me boli.
Napotijo me v ordinacijo, ležem na posteljo, zdravnica mi v žilo stisne iglo in namesti kanilo skozi katerega se kasneje polagoma steka nekaj proti bolečinam. Izmerijo mi telesno temperaturo. Normalna. Po pregledu presodi, da bom moral v bolnico saj ni prepričana ali gre za slepič, ledvični kamen ali kaj tretjega. Medtem mi nekontrolirano pričnejo šklepetati zobje. Zebe me kot Kamerunca na Grenlandiji. Potožim nad mrazom, sestra me pokrije z nečim, jaz pa v položaju zarodka drhtim kot premočen potepuški psiček ujet v nočnem nalivu. Ponovno mi z elektronskim termometrom posveti v čelo. V slabi uri je telesna temperatura narasla za stopinjo in pol.
Ko zdravilo prime, se skobacam s postelje in se v primerjavi s prej, počutim kot prerojen. Nikakršne bolečine, stojim vzravnano, niti otrdelosti v tistem predelu na otip ni več čutiti. Skoraj predlagam reševalcu, da bi še enega pokadila preden sedem v reševalno vozilo, vendar raje ne rečem ničesar. Spomnim se da imam v avtu torbo z nekaj rezervnimi majicami, gatami in zobno ščetko, še od prejšnjega vikenda, ko sem bil na preživetvenem vikendu v gmajni. Stopim ponjo in sedem spredaj k reševalcu, po slabih petnajstih minutah vožnje pa me spet prične bolet in me oblivat mrzel pot. Voznik ustavi nekje ob cesti, postane mi slabo, tišči me na stran, vendar mi ne eno ne drugo, razen nekaj pljunkov in nekaj malodane iztisnjenih kapljic, ne uspe.

Zlezem zadaj, uležem se na levi bok, bolničar pa me pripne in sede za volan. Telefon spusti zvok sporočila. Matr, kot zanalašč. Resda sem rekel, če me ne bo gor, naj mi pošlje sms, ampak mislil sem bolj, če bom kaj bral ali gledal film, ne pa da se bom zvijaje v rešilcu peljal v bolnico. Ne čutim se ravno zmožnega tipkat, zato pokličem in zjecljam, da me je nekaj zvilo, nek napad, da me peljejo v bolnico v Novo mesto in naj ne skrbi. Šofer zapelje čez progo, da skoraj zatulim od bolečine. Kdor meni, da so slovenske ceste slabe, polne lukenj, da so razdrapane in v katastrofalno pošastnem stanju, si niti predstavljati ne more kako prekleto prav ima, dokler se ni z neznosnimi bolečinami peljal leže v rešilcu. Čutiš vsako fliko, vsak kanalizacijski pokrov, vsako udrtino in grbino, sili te na kozlanje. Bolečina je vedno hujša, tiščim zobe, preklinjam in stokam, nagibam se nad vrečko in se davim s kašljem. V glavo sklonjeno čez rob postelje mi butne vročina, čutim, da sem zaripel. Slišim utripanje smernega kazalca, sklepam, da sva se ustavila pred semaforjem.
‘Bova kmalu?’, izdavim skozi zobe.
‘Pet minut.’
Na zadnjem ovinku pred bolnico kipnem v vrečko. Odleže mi za tisti kratek trenutek, boli pa me še vedno kot bi bil vpet v kako srednjeveško mučilno napravo. Odpre vrata, mi pomaga ven, opotečem se in vstopim skozi drsna vrata k okencu. Skozenj potisnem zdravstveno kartico, hkrati se oziram po stranišču. Povem, da grem na skret in pokrivljen oddrsam proč. Spet telefon.
‘V novomeško te peljejo? Napiši samo ja ali ne.’  Hja, saj ni čudno, da me ni razumela … Pritrdim. Spet ne opravim nič, čeprav čutim kot bi imel popolnoma poln mehur. Sperem si usta in popijem požirek vode. Zdravniku na hitro opišem bolečino, povem kdaj me je začelo boleti, reševalec medtem prinese mojo torbo in odide.
‘Hvala! Živjo …’, mu nakažem s prikimavanjem in rahlim dvigom roke. Dohtar me odpelje v štirico, karkoli že je to, pač neka soba na urgentnem bloku, kjer mi v že od prej vstavljeno kanilo nastavijo infuzijo. Vzamejo mi vzorec krvi, zdravnik me pazljivo pretipa, postavlja cel kup vprašanj, odgovarjam prijazno, čeprav komaj gledam in bi najraje padel skupaj.  Vpraša me kako zelo me boli na lestvici od ena do deset. Po krajšem premisleku odgovorim: ‘Osem.’ Prihranim si še dve enoti, če bi slučajno postalo res neznosno. Kaj pa vem kako močno zna še boleti. Jebemti, da kaj takega še nisem čutil v življenju, pa sem že vtaknil palec v aparat za točkovno varjenje, ki je ujeti prst nekaj časa celo ‘švasal’, saj sem moral (nezavarovano) pedalo pohoditi še enkrat, da  me je hudič sakramenski sploh izpustil,  si pri tem prizadejal odprt zlom, nakar je bilo treba s šmirastega palca odstraniti še noht, bil neštetokrat šivan, med drugim tudi na ustnici, nosu in celo na veki desnega očesa, da kakšnih bolj delikatnih krpanj niti ne omenjam, pa še kako tistikrat peklensko bolečino bi lahko naštel, a se mi v primerjavi s temle zdaj, zdi kot le neprijeten nebodigatreba.

Pošljejo me na rentgen. Komaj stojim, zadržati moram sapo. Če tole speljem, sem zmagal. ‘Počakajte zunaj.’ Čez kaj vem koliko časa, ni pa trajalo prav dolgo, mi prinese rentgensko sliko, ki jo dam tehniku. Skobacam se na posteljo in hropem kot starec pri triinosemdesetih, ki še vedno pokadi dve škatli in pol ta starih 57 dnevno.
Tehnik mi pomaga vstati, mi v roko potisne lonček in mi pove, da bi nujno potrebovali vzorec urina, da ve kako hudo me boli, vendar ne gre drugače. Vsaj pol lončka, če se bo dalo. ‘Dobite kolikor bom lahko.’ Stopim skozi vrata, zunaj na klopi pa sedi Ona in me nepremično, brezizrazno gleda. Zmorem kisel nasmeh in odkrevsam do veceja. Prinesem zahtevano količino in se zleknem nazaj na posteljo izmučen kot bi pretekel maraton po puščavi, ne pa prehodil par metrov in se uscal v plastičen kozarec. Vzamem telefon in ji napišem SMS. ‘Trapa’ Niti pomislil nisem, da bo tu. Nisem pa presenečen, da je. Lepo se mi zdi od nje. Ne bi ji bilo treba biti tu. ‘Drži se ti tam notr.’, mi odgovori.
Ko sem mislil, da sem iz hudega ven, je užgalo še močneje. Dejansko se držim tam noter za ogrodje postelje, zvijam se, kričim, med bolečinskim blodnjami na uho ujamem predvidevanje, da gre bržda za ledvične kamne in da me bodo namestili na oddelek, dokler ne pogruntajo kaj jim je storiti, tulim, malodane hlipam … umiram. Pajade! V bolnišnici si, tepec. Skačejo okrog tebe, vedo kje te boli, če je slepič, ti ga bodo izrezali, če je kamen, ga bodo zbezali ven, če je kaj drugega pa bodo ravno tako ugotovili v čem je težava. Si na najbolj primernem prostoru, kjer bi ob takih tegobah lahko bil. Budi Miran Rudan.
Ker še vedno niso prepričani kaj natanko me daje, me odpeljejo na CT, bolečina je sedaj nekje na sedmici, še vedno pa boli, ko sam vrag. Komajda uspem sleči majico. S postelje na kolesih se prestavim na drugo, tisto pa potisnejo v tunel. Slišim kovinski glas, ki pravi:‘Vdihnite. Zadržite … dih.’, naprava se premakne in mi čez trebuh pomakne zelen – vsaj mislim, da je bil zelen žarek. Isti nenaraven glas:‘Lahko … dihate.’ Medtem se vrnem nazaj na osem. Osebje me hoče premakniti, vendar mi je vsak dotik odveč, počasi se me loteva nejevolja, zato siknem ‘Bom sam!’ in se s sklenjenimi zobmi premaknem nazaj na posteljo s katero so me pripeljali in obležim na levem boku kot obstreljen avstroogrski vojak, ki ga čaka amputacija. Pokrčim kolena, jih tiščim k sebi, diham skozi stisnjene zobe, spet me začenja mrazit.

V žilo mi teče že tretja doza protibolečinskega koktejla. Popolna jebena blaženost. Predstavljam si da je ob rob infuzije zataknjena rezina ananasa ali pa da v njej plava oliva na zobotrebcu. Kot bi pretaknil stikalo me obide nekontroliran smeh. Režim se. Krohotam se kot kreten. Dohtarja pobaram, če je to normalna reakcija ali se mi je morda odpeljalo. Potolaži me, da ob takih bolečinah in ob vsem kar sem dobil je kvečjemu čudno, da se me ni smeh polotil že prej. Na vozičku me odpeljejo iz ordinacije, na podlakti začutim nežen dotik. Ona. Nasmehne se mi. ‘Kaj je ti?’ Pričnem pripovedovati kaj in kako in vse vmes ter se zraven režim kot pečen maček. ‘Zadetek en …’, mi navrže in me pogladi po roki. Primem jo za zapestje, si ponesem njeno roko k ustom in ji poljubim prste. Njen izraz na obrazu je drugačen kot prej, ko sem odkrevsal mimo nje.

Razsvetljenje, licemerje, bulšit in še kaj in ne nujno v tem vrstnem redu

Vstopivši v drugo tromesečje četrte dekade svojega življenja, na točki, ki je bližja smrti kakor rojstvu, ob trpkem zavedanju svoje minljivosti opažam, da se mnogo pogosteje oziram vase in v sebi vzpostavljam nek dialog s samim seboj, s svojim notranjim jazom, se usklajujem znotraj sebe in v svojih mislih, uglašujem svoje vibracije s svetom, skušam doseči ubranost z okolico, težim k temu, da bi dosegel notranji mir, ki bi se izražal tudi navzven in bi postal poduhovljeno bitje, ki resonira z vsemi živimi bitji v čudoviti evfoniji, ki pa še ne dosega evforije, temveč je ravno pravšnja in me privzdigne le toliko, da sem nekoliko nad ostalimi povprečneži, vendar ne tako zelo, da bi si morali izpahniti vratove, če bi hoteli pogledati v moje razsvetljeno obličje, vseeno pa na tolikšno raven, da bi lahko še vedno pokroviteljsko sral po njih in bi bili ob tej blaženosti, ki so jo deležni, da smejo mojo verbalno diarejo vsrkavati, hvaležni.
A tega ne moreš storiti ne da bi prevzel neke miselnosti, nekakšne ustaljene forme, neke že uveljavljene religije, ki je ljudem blizu, ki jo poznajo, jo sprejemajo zaradi njenih načel, principov in vsesplošne dobrobiti za človeštvo, obenem pa mora biti tvoj pristop k temu in posledično tudi podajanje svoje nadduhovnosti nekoliko inovativno in vsaj malo izven konteksta, z dodanim prgiščem ekscentričnosti, s ščepcem mističnosti in tako kot se za vse dobre in prepričljive retorike, guruje, senseije in ostale mentorje, ki slehernike pripeljejo do spoznanj, do katerih s svojimi omejenimi percepcijami ne bi zmogli priti sami, spodobi, tudi kanček duhovitosti.
Kajti, kaj ti bo notranji mir in vsa poduhovljenost, če je ne moreš širiti, kazati in se z njo konec koncev tudi pobahati, pri tem pa ljudem narisati nasmeha na obraz, medtem ko ti odobravajoče kimajo in polnijo mošnjiček?

Osebna rast in religije

Odločitev, da bom torej postal boljši človek, je padla. Vendar katero izbrati? Krščanstvu so dnevi šteti. Ne bom se obregal ob njihove zablode in hinavščino, to me namreč lahko kaj hitro potegne nazaj na stara pota s katerih bi rad sestopil, temveč bom izbiral kot pohleven potrošnik. Dandanes je tisto kar človeka-kupca pritegne lična embalaža z vpadljivim in všečnim logotipom. In ta njihov je slab, potreben prenove in posodobitve. Presušen, trpeč, krvaveč, shiran možakar upadlih lic, ovit v plenico, pribit na križ pač ni nekaj kar bi privabljalo nove vernike.
Njuejđerske fore so izpete in se vanje niti ne nameravam poglabljati, kaj šele, da bi resno pomislil o prevzemanju njihovih mavričnih verovanj, delno zato ker bi se kvinoje in petja pesmi okoli ognja kaj kmalu naveličal, vesoljna entiteta, spiritualno bitje ali neka višja Zavest onkraj našega dojemanja, ki bi se odločila uporabiti moje telo za kanaliziranje, pa utegne povzročiti dogodek, čigar krvave in brutalne posledice, bi še dolgo odmevale širom Vesolja.
Budizem – ta pa je všečen. Vsaj logotip. V primerjavi s tistim na razpelu je videti precej bolj zadovoljen sam s seboj in s situacijo v kateri je. Vitalen, gibčen, nasmejan in več kot očitno razsvetjen! Po nekaj googlanja ugotovim, da se nekateri namesto v oranžno odevajo tudi v vijolično, kar bi bilo še bolj kul. Kul je namreč poglavitnega pomena, če hočeš uspešno bulšitat.

buda

Bulšit

Kakopak je treba za pitanje z njim najti primerne odjemalce, ki jih v današnjih časih -bodimo nadvse odkriti – ne manjka. Ljudje želijo neko instant potešitev svojih potreb po navideznem razsvetljenju, katarzo pa bi radi dosegli na načine, ki bi jim vzeli čim manj časa in energije, z minimalno vloženega truda, po možnosti s kakim preverjenim pristopom, ki ga opeva tudi kakšna cenjena oseba iz sveta šovbiznisa, blišča in estrade ter je po merilih naše družbe v raznoraznih registrih navedena kot dobičkonosen igralec, uspešen podjetnik in hitro vzpenjajoč se posameznik po lestvici slavnih in bogatih, ki brez kakršnihkoli zavor, če jih le kdo povpraša o tem, z največjim veseljem delijo svoja izkustva o soočanju s strahovi, z depresijo, z nespečnostjo, neješčostjo, debelostjo, izgubo bližnjega, s peko borovničevih kolačkov ali pa mnenja o ploščatosti našega planeta ter o tem kako se vesti, kaj jesti in kak Človek biti, da bo naše bivanje na Zemlji znosnejše, lepše in karseda prijetno ter kako skupaj ustvariti čudovit Svet.

Krasni novi svet

Za nekatere vsekakor je. Predvsem za  tiste, ki znajo leporečiti, se hinavsko smehljati, govoriti eno, delati drugo, se prikladno obračati po vetru, biti pri tem lepi in prijazni, všečni in nadvse pozitivni, sprejemljivi ter družbeno odgovorni, ko pa odstraniš fasado in ves pomp pa presenečeno ugotoviš, da gre za krinko pod katero se skriva nič kaj lepa slika, ki ni nikakor v skladu z njihovim blebetanjem in bleščečim nasmehom.
En tak primer je najbogatejša Slovenka, ki ustanavlja dobrodelne fundacije, ki se ukvarjajo z nepremičninami, odpira slamnata podjetja, hčerinske družbe in se poslužuje optimizacije davkov potem pa brezposelnim gospodinjam v šlafrokih in z viklerji v laseh pamet soli kako živeti, da bo svet boljši.
»Denar je le vmesna valuta za neki izdelek ali storitev, ki smo jo izvedli. Denar sam po sebi ne pomeni nič, pomembno je, kaj zanj dobimo.«, je izjavila za revijo Zarja in utajila nekaj trijiavžentov evrov.
Zna Talking Tom reči: ‘Prekleta pizda prevarantska dvolična!’ ?
Da stika z realnostjo tale uš nima, nazorno kaže njena zadnja izjava v članku, ki je malodane primerljiva s tisto od Mariah Carey, ki je podhranjenim Etiopijkam zavidala njihove šlang postave, ali pa tisti, ki jo je domnevno izustila Marija Antoinetta, ‘naj pa brioše jedo …’, katere zali privilegirani obrazek so podložniki zadnjič uzrli, ko je glavico pod giljotino dela.

žiljotina

Zaradi podobnega odmika od dimenzije navadnih državljanov jih je po gobcu skorajda dobil tudi direktor LTH, ko je delavcem, ki niso prejeli plač, v upanju, da bo deloval prizemljeno in povezovalno, bleknil, da natanko ve kako je, če človek nima soldov in gre v štacuno po špecerijo pa je račun na blagajni eins, zwei dvesto evrov …
Ko pomislim malo bolje tile še zdaleč niso edini primer totalne hipokrizije, ki kar bode v oči, temveč je teh že toliko, da jih niti ne opazimo več, če že jih pa gredo mimo nas kot tokijski ekspresni vlak. Švigne, nam razkuštra lase, dvigne prah in že ga ni več.
Se spomnite ganljivega govora o podnebnih spremembah ob prejetju Oskarja? Če ste ga videli, se gotovo ga. Ne vem pa če ste videli in brali članek, ki je razkril, da DiCaprio po nebu leta s svojim privatnim aeroplanom in je en navaden Hinko.
Tudi pop diva in avtorica uspešnic kot so ‘Indepent women’, ‘Bills, Bills, Bills’ in ‘Beautiful Liar’ lahko mirno sede poleg Stevea Jobsa na vagonček rezerviran za licemerne in izkoriščevalske Jenkije, ki v državah tretjega sveta na plečih zgaranih delavcev gradijo svoje gigantske imperije v Ameriki, dajejo intervjuje za prestižne revije in se smehljajo z njihovih naslovnic.
Sicer  ni znano ali bodo šivilje v šrilanških švic fabrikah, kjer izdelujejo Beyoncine cuje za fitness, poleg rednih izplačil, ki znašajo vrtoglavih 21 000 rupij, kar je okroglih 131 evrov, odslej prejemale tudi dodatke in nagrade za svoje delo,  bi jim pa gospodarica lahko podarila svojo singlco ‘Survivor’, vsekakor pa si poleg Grammyja zasluži tudi nagrado za najbolj licemersko delodajalko.

Licemerje

Enote za merjenje ‘obraza’ žal nimamo, se mi pa nekako dozdeva, da četudi bi si jo kdo izmislil in kasneje zasnoval še aparat ali nekakšen merilec, bi kazalci kaj kmalu zmedeno pričeli opletati okrog, saj je pogosto tako, da so tisti, ki so ‘brezobrazni’ tudi dvolični ali pa imajo celo več obrazov in nikoli pravzaprav ne veš natanko kateri je tisti pravi obraz, kot ti ni jasno niti to ali ga sploh imajo. Vsekakor pa vedno poskrbijo, da je  – kateregakoli si že nadenejo – všečen, še posebej tistim, ki jim želijo ugajati in bi se jim neradi zamerili.
Težava nastopi takrat, ko tisti, ki menja obraze kakor mestne gospe klobučke za nedeljski špancir do cerkve, tega sploh ne prepoznava kot licemerstvo, temveč to pojmuje kot prilagodljivost, to svojo zmožnost prilagajanja pa ima za vrlino in ne za pomanjkljivost integritete, hrbtenice in jajc.

lice

Jajca

Ne zadošča, če premoreš toliko mod, da izjaviš karkoli se ti sprdne, s tem pljuneš v obraz kopici ljudi, jih ponižaš in jim daš vedeti, da so v tvojih očeh navadna ničeta, nevredni dihanja untermenschi, katerih obstoj je nepomemben, temveč je treba imeti toliko jajc, da priznaš svoj lasten zajeb. Saj ni treba, da misliš resno. Se pač malce pokesaš, hliniš obžalovanje in reč je pozabljena.

Seveda se da k stvari pristopiti tudi drugače. Ko se ti zazdi, da se je v tvojo podlost uprlo preveč pogledov, preprosto preusmeriš pozornost na nekaj drugega, zaženeš vik in krik, kažeš s prstom na tisto, pozoveš ljudi naj ukrepajo tudi oni, jih združiš v skupnem boju zoper nekaj kar se je zdelo narobe tebi in tako se pozabi stvari, ki so ravno tako pereče in boleče ter si jih zakrivil ti.
Dopuščam kakopak tudi možnost, da je moje dojemanje in dognanje napačno in sem se pri vsem skupaj uštel bolj kot snubec, ki je poštirkano predmestno deklino iz dostojne krščanske familije na prvi zmenek peljal na ogled predstave ‘The aristocrats’.

Človek bi se najraje umaknil v kak tajski budistični tempelj, v miru meditiral, božal tigre in se igral z njihovimi mladički, a kaj, ko pri vseh teh silnih turistih in vsiljivih oblasteh menihi najbrž niso kaj prida naklonjeni prišlekom, ko pa ne morejo niti v miru prekupčevati z zvarki za dvig potence iz rogov ogroženih vrst in kuhati zmrznjenih trupelc za pripravo tigrove masti.

 

Men je Rog potekel …

Iskreno rečeno sem nad argumentacijo in retoriko precej razočaran. Prazne floskule, nič konkretnega, otipljivega. ‘se strinjamo s tem in delamo to kar je tukaj …’ Resno? To je največ kar zmorejo?
Celo N’toko, ki je v svojih kolumnah v Mladini precej luciden in pronicljiv ne spravi ničesar prepričljivega iz sebe. Očitno je denar, ki ga prejme tam boljša motivacija od teh ‘dejavnosti, ki jih opravlja tukaj zunaj institucij’.
Zgolj na čustven naboj s solzavostjo ne moreš špilat in kako so tam povezani, pa skupna kreativnost in brez tekmovalnosti. Tudi historičen haklc je mal švoh. Niti mi ne užgejo suze na oko, zato k je tam skupina ljudi, ki je ne morš razpustit … al je tam delovala večja skupina ljudi. Je bla fabrika. Pa so jo razpustil. Tako, da ta ‘ ne moreš’ ni ravno kredibilen.

Sploh se mi pa zdi, da vsi kar mal na pamet opletamo. Naj se predstavi prostorski načrt, plani rušenja, plani zidanja in tako dalje. To da so pa zastonj vlagali tja noter pa – ja jebi ga! A niso vedeli, da bodo nekega dne prišli bagri? So, so …

Če je tam toliko tega, kar je omembe in občudovanja vrednega … zakaj tega nihče ne omeni? Pokaže? Razloži? Samo blebečejo pa še to ne prepričljivo.
Slabo opremljeni se v bitko podajajo. Predstavnik MOLa je predstavnika Roga v Odmevih sesul v sončni prah. Žal. A koga bolj spretnega pri takih soočanjih nimajo? Če njim ni nerodno nastopat v takih zadevah, jih je meni definitivno nerodno gledat.
Pa vsak mulc zna bolje predstaviti svoj izdelek pri tehničnem pouku, kot pa so tile predstavili desetletno delovanje. Bruke.
Saj jih je veliko na strani Rogovcev, ki so javnega nastopanja vajeni. Ki pa so? Majo druge obveznosti, kjer bodo padle šuške in gredo raje tja, kakor pa da bi naredili nekaj za stvar?

https://www.youtube.com/watch?v=3GtNCLG-Tko

Celo, ko spodbudiš zagovornike k temu naj ti za božjo voljo povedo ZAKAJ je Rog tako zelo pomemben, odgovorov ne dobiš.
Dobiš pa poziv ‘pejt jim pomagat!’, vprašanje ‘kolikokrat si bil pa sploh tam?’ ter očitek ‘pojma nimaš o čem govoriš’.

Da bi pa kdo povedal in neposvečenemu pojasnil nepogrešljivost Roga kot takega in ne denimo obnovljenega pa jok bre brate!

So pa na hitro pripravili razstavo v podporo Rogu … zdaj pa ne vem – a naj bi to ljudi in oblasti prepričalo, koliko se je tam dogajalo, ali je rahel poskus iz obupa, da bi pokazali kolikšno podporo imajo? Da ne bo to bolj ‘kasno Marko na Kosovo dodje’.
Se pa vprašam koliko je med sodelujočimi umetniki dejansko samih Rogovcev …
Po celodnevnem nesmiselnem preklanju in pripravljenostjo biti razsvetljen, skrušen in poražen priznam, da ne mogu više.

Hvala svima za nekonstruktivne debate, neutemeljene odgovore in argumente osnovane na ničemer.
Prav tako se zahvaljujem za ignorantski odnos in zavzemanje vzvišene pozicije, ko ni več česa povedati, čeprav bi od ljudi, ki se imajo za razgledane, izobražene, stvari vedo in zavzemajo položaje v samem vrhu ene od cerkva in je celo varuh piskra in svete ponve, pričakoval več.

Vedno bolj se mi pa dozdeva, da so in ta cerkev in ta center in ti anarhisti ena navadna parodija in karikatura tistega, kar se v svetu i šire smatra za ustvarjalno bazo, valilnico idej in kjer bi bil konstruktiven dialog možen, da bi samonikli projekti tudi kaj obrodili, pa ne le za uporabnike temveč tudi za zajednicu.

Ajd živeli!

sluk.gif

Pihanje v isti rog

rog

Očitno sem eden redkih intelektualnih počasnetov, ki mu situacija z Rogom ni kristalno jasna in se težko odloči h kateri struji bo pristopil in prevzel kolektivno zavest ter že izoblikovana mnenja, ki so pripravljena za posvojitev ter nadaljnje širjenje med ostale ljudi.
V ljubi nam deželi smo že vrsto let vajeni, da so stvari ali pravilne ali napačne. Črne ali bele. Lahko si le za ali proti. Si z njimi ali pa si proti njim. Greš ali dol ali gor. Si pristaš ali pa si sovražnik. Vmesne ni!
Al pihaš v isti rog, al pa ga pihneš mimo.
Lahko se priključiš tistim, ki trdijo, da so v Rogu le klošarji in odvisniki in da je tam leglo bolezni, dekadence in sprijenosti, hepatitis pa fašeš že, če se pelješ mimo s kolesom, kaj šele, da bi zašel za same zidove nekdanje tovarne in tam na kakšnem koncertu popil pivo.
Ta mnenja so za moj okus pretirana, zaplankana, nestrpna in jim težko verjamem, čeprav bi parola ‘Nad bagro z bagri!’ v želji po očiščenju  sodrge iz ‘najlepšega mesta na svetu’.
– priznajte – zvenela zelo bojevito in pravičniško, da kreativne note ter besedne igre nkar ne omenjam.

Prav tako težko pogoltnem romantične zapise predvsem novinark, ki nam neposvečenim, ki Roga ne poznamo, ki z njim ne dihamo, nam srce ne bije v ritmu marsejeze in internacionale, ter bi nam – no ali pa vsaj meni – za oblikovanje lastnega mnenja prišel prav še kak podatek, reči si upam celo – kako dejstvo in potrditev o umetniškem ustvarjanju Rogovcev, s čimer bi tudi takoj ovrgli namige nasprotnega pola.
Vendar ne … Berem te propagandne pamflete o svobodi, o ustvarjanju, o avtonomnosti in alternativnem načinu življenja in mi gre ob nekaterih vsiljenih literarnih slikarijah na smeh. Ma kaj smeh!? Krohot!
Bager z napisom Cat, kot simbol korporativizma, uničenja in smrti sredi noči privrši nad nič hudega sluteče prebivalce Roga in jim želi podreti njihova domovanja. Plehko in populistično. Bi bilo kaj bolje, če bi na bagru pisalo JCB? Je britansko poduzeće manj sporno od ameriškega? Idi bre begaj …  Namen enega ali drugega bi ostal enak. Prišel je rušit. Sicer osem dni prekmalu, pa vendar. Bodo sedaj čez en teden Rogovci nared za odhod, kot je dogovorjeno? Bodo alernativci povezali culice in sprejeli alternativo, ki jim jo ponuja Janković? Bodo vraga. Tam so se naselili, tam bivajo in živijo, čeprav je bilo dorečeno in dogovorjeno, da tam ne bo bival nihče! Odkod torej vsi ti ljudje, ki so jih varnostniki ob tretji in pol zjutraj davili in mlatili? So v mesečini okopavali in zalivali bio paradižnik?
Saj ne rečem, da je Jankovićev način pravšnji. Ni! Vendar, če bi bil Rog res tisto, kar opisujejo več kot očitno naklonjene novinarke, pri katerih ni zaslediti niti kančka dvoma o tem, da tudi Rogovci niso povsem brez madežni, bi sredi noči tam ne bilo nikogar. Ali pa gre morebiti za nespeče umetniške duše, slikarje in kiparje ki vihtijo svoje čopiče in z dleti klešejo kipe v kamen ponoči v soju zvezd in ob zvoku škržatov? Dvomim.
Zdi se mi, da je med to peščico umetnikov, ki tam dejansko nekaj počne in ustvarja, tudi nekaj takih, ki bi se jim lahko mirno reklo, naj poberejo šila in kopita, ker glede na dogovor sklenjen med občino in uporabniki tam nimajo kaj početi.
Človek ne rabi biti strokovnjak, da bi ugotovil, da so stavbe dotrajane, niti ni treba nekega posebnega merjenja statike, ki bi dokazoval, da se utegne vse skupaj nekega dne sesuti samo vase, ob tem pa morda podreti celo kako stavbo, ki je takole na oko videti varna.
Zakaj bi nekdo pri zdravi pameti torej želel na vse kriplje ostati v nevarnem območju, ki je – po ogledu Odmevov in razlagi predstavnika mestne občine – za povrh še ekološko nevarna, saj so pod objekti še bazeni polni kemikalij in ostanki nekdanje galvane?
Naj me vrag, če mi je jasno.
Rogovci območje sedaj stražijo in če bi imeli dejansko kako pravico do vztrajanja, bi zagotovo kričali ‘Tujega nočemo, svojega ne damo!’, težava pa je v tem, da vztrajajo na tujem, še vedno pa vztrajajo tudi pri svojem, da Roga ne bodo zapustili.
Ni mi jasno, kaj jim ni jasno. Kot mi tudi ni jasno, da pri vseh možnih vnetih zagovornikih Roga niso našli nekoga, ki bi prišel na Odmeve in bi vsaj dostojno pariral sogovorniku, če že ne bolj prepričljivo podal argumente zakaj Roga NE rušiti. Pri vsej silni podpori z vseh strani, se ni našel nekdo z nekaj več retoričnimi sposobnostmi.
Ja porkaduš no … Žalostno!
Še tisto priložnost, ki so jo imeli, da bi ljudstvu, ki jim je pripravljeno prisluhniti in jih, ako bi jim na pravi način predstavili svoje argumente, svoje videnje, svoj prav in MOLov napak, nemara celo podprli, so zapravili. Tisto kar je bilo rečeno in povedano je bilo skorajda bolj klavrno od videza same tovarne znotraj zidov in na ravno tako trhlih temeljih, ali pa mi je estetika grdega nedojemljiva reč, saj se je predstavnik Rogovcev obregnil ob to, da bi MOL rad naredil lepe fasade in lepe kavarne, kot bi bilo to nekaj naravnost nesprejemljivega za sam center glavnega mesta neke države. Glavnega mesta, s katerim so se dogovorili, da bodo zgolj začasni uporabniki, sedaj ko je ta začasnost potekla, pa postavijo barikade in obnove ne dovolijo.
Rog je brez elektrike in brez vode. Koliko časa pa mislijo, da lahko zdržijo na ta način? Bodo z zaseženim, na rožnato prebarvanim bagrom skopali vodnjak pod češnjo ali pa bodo obupali in ugotovili, da njihov upor nima smisla? Niti ni prav, če si nekoliko izposodim besede iz skorajda poetičnega zapisa o Rogu ene od zagovornic svobodnih ljudi, kulture in umetnosti.
Sit sem tega večnega sklicevanja na kulturo. Na umetnost. Na kreativnost. Multikulturnost.
Vsak jeben growlarski koncert še ni kultura. Vsaka na hitro nasprejana parola ali pa s šablono narejen grafit še ni umetnost. Vsaka nesmiselna in neuporabna sešvasana inštalacija ne pomeni nujno kreativnosti, kot tudi uporabniki različnih narodnosti in z vseh vetrov, ki ne morejo skleniti skupnega dogovora znotraj lastnih dogajanj, ne pomeni multikulturnosti.
Večno grajanje kapitalizma in kapitala, profitne naravnanosti in mainstreama hkrati pa so vsi prebrani članki izšli pri časopisnih hišah, ki so avtorjem zagotovo namenile honorar za njihove prispevke, v katerih jasno zavzemajo stališča v podporo Rogovcem, čeprav je očitno, da imajo tudi oni precej masla na čelu, da vztrajajo pri nesmiselnem in da se očitno bojijo tega, da bo marsikdo od njih kasneje ostal na situ in se ne bo mogel vrniti v obnovljene prostore, saj nima ničesar pokazati. Zagotovo niso vsi uporabniki Roga đankiji in đabalebaroši, prepričan pa sem, da tudi vsi niso nujno umetniki in ustvarjalci. Lahko so preprosto dobri bleferji.
Kot tudi vsak, ki mu objavijo fotografije poleg objavljenega članka ni nujno ravno fotograf. Lahko je preprosto v žlahti s piscem. Kar pa žal pisca pahne v rahlo neugoden položaj, sploh, če ima prej povedati zoper nepotizem in prirejene razpise.

Sploh ne štekam čemu tak halo okrog tega, da iz neke dotrajane in nevarne stavbe, ki je bila že v štartu predvidena za rušenje in je bilo dogovorjeno, da so tam le začasno in da bodo imeli tam lahko le delavnice in ateljeje, mečejo ljudi, ki nimajo nikakršne lastniške pravice, ko pa so pred slabim mesecem na Obali deložirali družino iz njihovega lastnega stanovanja pa se ni zganil nihče.
Sedaj pa horuk, mat vola, tega ne moremo in ne smemo dovoliti! Svoboda! Avtonomija! Fašizem! Samovolja! Podprimo jih v njihovem boju!
Kavsnite se v rit s svojimi tofu sendviči in plastenkami vode. Ne moreš uleteti nekam za par ur, se malo osončiti na prijetnem junijskem soncu potem pa, ko se ti zazdi, da si za to sezono opravil zadosti prostovoljnih ur aktivizma, spletel nekaj prisrčnih vezi, ki ti utegnejo priti prav v nadaljnjem kulturniškem udejstvovanju in pridobil zadosti materiala za udaren članek naravnost z okopov, si morda nakopal celo kako prasko, ko si na kup pločevine zadegal prometni znak ali pa videl pretečega varnostnika z razdalje nekaj metrov, ravno prav, da ti je nekoliko zavrela kri v žilah, kapnila kaka kapljica znoja na pregreta tla in prebudilo uporništvo v tebi, pa jo lepo popihaš domov, stopiš pod vroč tuš, si naročiš pico z dodatnimi feferoni, da še bolj podžge tvojega revolucionarnega duha, odpreš steklenico ne ravno poceni rdečega vina, prižgeš klimo, da se stanovanje ohladi medtem ko čakaš na dostavo, ti pa na balkončku gledaš proti osvetljenemu ljubljanskemu gradu, iz pecljatega kozarca srčeš kabernet sauvignon, pokadiš enega ali dva marliča in zmagoslavno sam pri sebi skleneš, da je bil danes dober dan za kulturo in svobodo in avtonomijo in da imaš izvrstno temo za pogovore v literarnih krogih z ostalimi salonskimi revolucionarji z občutkom večvrednosti ter brez občutka za lastno licemerstvo.

Tragikus

27. maj 1991
Pred petindvajsetimi leti
za isto mizo istočasno
sedijo Igor Bavčar,
Dimitrij Rupel in
Janez Ivan Janša …

potresa, požara, povodnji
ali kakršnekoli katastrofe
pa od nikoder  – bog ne obstaja!

Bojim se …

Poskusi si zamisliti, da nečesa kar uporabljaš skorajda vsak dan, ni več. Predstavljaj si, da tole pomagalo, prek katerega izlivam svoje (za)misli, in ki ga vsakdo med nami pridno koristi v različne svrhe, tako poslovne in službene, kot tudi zasebne, za ohranjanje raznoraznih stikov, za pošiljanje podatkov, iskanje informacij, prebiranje časopisov, gledanja filmov in vsega ostalega, kar so nekoč pokrivali časopisi, radio in televizija, ter navsezadnje tudi kinematografi, nenadoma, takole čez noč, preprosto ugasne.
Mrk internetov!
Poskusimo si vsi skupaj za trenutek predstavljati nepredstavljivo.
Vem, vem … Prvotna reakcija bi bila: ‘OMFG! Kako bomo živeli odslej naprej, to je konec sveta, družbe, gospodarstva! Konec razvoja in napredka, konec neke ere! Vrnite nam internete!’ Scenarij za srhljivko enaindvajsetega stoletja.
Kaos, panika, kolaps, pizdarija živa. Nedvomno. Pa vendar? A bi se ne dalo živeti brez kurčevega googla? Facebooka? Elektronske pošte? Twitterja, Instagrama in bogsigavedi česa boga vsega še!? Seveda bi se dalo!
No … nekaj časa bi bili malo izgubljeni in zbegani, a na koncu bi zopet posegli po svinčniku in listih iz tiskalnika, ki bi nam odslej služil kot pručka, razen, če je mutifunkcijska naprava in bi ga imeli pač za fotokopirni stroj. Namesto pred računalniškim zaslonom bi sedeli ob dobrem starem časopisju in buklah, kar niti ni nujno tako slabo, kajne? Jebo te KindŁe. Kaj kmalu bi zadeve normalno stekle in marsikdo bi si zagotovo vsaj sam pri sebi rekel:’good riddance.’
Sem pa prepričan, da bi določen segment ljudi, ki preljubo nam medmrežje uporabljajo v druge namene kot običajni ljudje, prizadelo bolj, kakor pa, če bi jim odrezal roko ali nogo. Preprosto pohabljeni bi bili. Internet je namreč prekrasna pogruntavščina za vse tiste bedake, fanatike, zblojence in obskurneže, ki prek zmožnosti interneta, da dosega sleheren kotiček zemeljske oble, širi svoje idiotizme, strahove, predsodke, kretenizme in nebuloze med preostalo zabito sodrgo z inteligenčnim količnikom, ki komajda presega njihovo številko čevljev.

Zdaj, ko ti je uspelo orisati si situacijo ter ta krasni novi svet v katerem bi se dejansko dalo živet, četudi bi nam izklopili net, si bržda ugotovil, da niti ne bi bilo tako strašno slabo, si poskusi pred oči predočiti stisko in brezup zgoraj omenjenih ubožcev.
Njihovo neizmerno bol, zavolj nezmožnosti širjenja svojih bolanij v obliki amaterskih filmčkov, neostrih fotografij in z logiko ter s pametjo skreganih teorij v obliki slaboumnih spisov polnih domnevnih dokazov med ostale labilne in naivne bebce, ki komaj čakajo, da jim nekdo razkrije kako najnovejšo zaroto – pardon resnico!, za katero stojijo zionisti, satanistične srednjeveške združbe, gejevski lobi, prostozidarji, CIA, pripadniki NWO, murgeljski lobi, feministke, iluminati, komunisti, priseljenci, begunci in vsi ostali bavbavi, ki prebivajo v njihovih praznih beticah, kjer zagotovo ne čutijo nikakršne utesnjenosti, temveč se po prostranstvih brezumja sprehajajo kot Rothschild po svojem posestvu.

Vsakič, ko naletim na kakšno takšno vest, jo prebiram s široko razprtimi očmi, pobešeno čeljustjo in napredujočim glavobolom ter se sprašujem, kaj za vraga bi storili TI ljudje!? Potem pa me prešine! Aber naturlich! Saj je menda jasno! Toda …
Bi si ti pametnjakoviči, napredneži in vseznalci, po vzoru Speakers cornerja iz londonskega Hyde Parka, kjer je tema potem odprta za javno diskusijo, drznili poslužiti se javnega nastopanja vsem na očem na govorniškem odru, kjer obstaja možnost, da mu nekdo prav tako javno pove, da je malce trčen ali pa se med zbranimi najde kdo, ki bi njegove nore teorije ovrgel ter ga izpostavil javnemu posmehu in obmetavanju z gnilimi paradižniki ali pa nekje iz ozadja dobro umerjen kamen zalučan v tisto votlo lobanjo?
Bi si drznili pleteničiti o tem, da je zemlja ravna, v njenem osrčju pa v skrivnih, tehnološko visoko naprednih podzemnih bazah, ki so jih predvidevam zgradili že takrat, ko so po Zemlji lomastili dinozavri, živijo nezemeljska bitja, ki so nekakšen hibrid med človekom in kuščarjem, jedo majhne otroke, pijejo kri in vladajo svetu, saj zmorejo prevzeti človeško obliko in zavzemajo najbolj pomembne položaje v svetovni politiki!?

alpha draconian

Alpha Draconians – ena od šestih nezemeljskih vrst, ki se za prevlado nad nad Zemljo bore

Res, srčno rad bi videl nekoga, ki premore toliko korajže – norosti mu zagotovo ne primanjkuje – da bi se povzpel na oder in tvegal, da postane ponosen lastnik modne bele jakne z nekonvencionalnim zapenjanjem zadaj, za nameček pa bi prejel še nekaj brezplačnih nočitev v oblazinjeni sobi brez oken, ki jih tako ali tako ne potrebuje, saj ima svojo burno domišljijo.
Ali pa bi hudič frdaman nalašč oznanil svojo resnico, potem pa bi bolničarje, ki bi ga kar od daleč naciljali s puščico za pomiritev, kot kako nevarno zverino, obtožil, da so pravzaprav uslužbenci drakonijancev, ki bi ga radi utišali preden jih on lično in personalno razkrinka pred celotnim svetovnim občestvom in nas tako reši te nadloge.

Vse skupaj, resnici na ljubo zveni bizarno. In smešno. In neverjetno in pomilovanja vredno bitjece moraš biti, da vse skupaj verjameš, a na žalost je takih posameznikov precej in več kot jih je – bolj nevarni so.
Se ne bi dalo proti vsem tem teoretikom zarote nekako ukrepati? Saj vem – svoboda govora in te bedarije … kaj pa moja svoboda do tega, da nočem bit izpostavljen neumnostim? Da me je strah ljudi, ki so videti povsem običajno, doma pa prebirajo na stotine strani neke babure, ki je samooklican kanal, ki sodeluje z Bitji Svetlobnega Vnebovzetstva in Bitji luči, hodijo na njena predavanja in kimajo sleherni izrečeni besedi. Tako nastajajo sekte, krščenduš! Take se formirajo ločine, ki so za svoj prav pripravljene storiti marsikaj.
Tuhtajoč o tem, da se neumnih ljudi dejansko bojim, se spomnim, da je pred njimi opozarjal že (vsaj) eden pred mano. E, moj Carline … Zaman.

neumn

Nikdar ne podcenjuj moči, velikih skupin neumnih ljudi.

 

%d bloggers like this: