Silvester

Zagotovo najbolj realističen prikaz dočeka nove godine v literaturi je tisti iz knjige Moj boj.
Greš po alkohol, se organiziraš, spiješ par perov na dušek, pol zadeva že skoraj pade v vodo, na koncu premražen le prispeš na Zabavo, tam pa folk gricka čipi čips, uliva vase in čaka 00.00, nakar na mrazu gledaš spektakularen ognjemet, ki se spremeni v pepel, vonj po smodniku in petardne konfete, na koncu pa rigneš žočl v sneg in greš spat z zadahom po prejšnjem letu, po pivu in po francoski solati.

Človek stremi predaleč. Želi si preveč.
Še preden je odkril ogenj, se je že oziral k zvezdam. E, pa ne gre to tako zlahka.
Tudi pričakuje preveč. Od vseh,  (žal) pa še najmanj pa od sebe. Previsoko cilja. Premamijo ga v višavah leteči mavrični pozoji, a ima premalo odriva.
Ko pa se res odžene, ne pogleda kam skače in se, ako mu je sreča mila, prekucne zgolj v jarek, ob nenaklonjenosti muhave Fortune se zakotali v kako globljo globel, med padcem pa končno ugleda drobne pisane metulje, ki mu jih prej ni bilo mar, sedaj pa uvidi, da bi bilo mnogo bolj smotrno – če že kaj – lovljenje njih, kakor pa nesmiselno zasledovanje nečesa nedosegljivega.
Kdor visoko leta, je Ikar, ki se je precenil in si zadal preveč oddaljene cilje. O tem, da znata biti vedoželjnost in vztrajnost nevarni pa priča pripovedka o zavrženem dojenclju, ki sicer visoko pripleza, a si na kraju ipak jebe mater.

Vedi svoje zmožnosti, Človek. Na srečo igrajo kvartopirci in stare nonke na tomboli. Ciljaj nižje, boš vsaj našel puščico, če zgrešiš.
Spusti svoja pričakovanja.
Nižje.
E.

Zdaj pa globok vzdih in izdih.
Človek ne rabi brezmejne ljubezni. Nuca že zmerna toleranca.
Tolerirajmo se.

Ne delaj letnih inventur.
Ne kopiči navlake, odnašaj smeti in briši prah – sproti.
Če čutiš, da maš slab oprijem, če te že mal žge in švigajo iskre, zaradi katerih ne vidiš več najbolje – spusti.
Še bolje, če zalučaš nekam stran še preden poči, po možnosti nekam, kjer ne bo naredilo škode nikomur.
Če si pameten si namesto topovskega udara raje izbereš prskalico, saj je mnogo manj drame, ne piska ti v ušesih, niti ti ne bo utrgalo prstov.

Enako je tudi z ljudmi, ki jih spuščaš v bližino.
Tisti najbolj bleščeči, v najbolj načičkani pakungi naredijo največ škode.
Ne rabiš ognjemeta, dost je luštno prasketanje v temi.

Fajn je zakorakat v novo leto z optimizmom, še bolje je stopiti previdno, da v poniglavi pozitivnosti, zroč nekam pod oblake ne stopiš naravnost v drek. ki bi ga, ako bi pogled usmeril kamor si namenjen, nedvomno ugledal.

Zatorej …

Namesto zlajnanega Silvesterskega poljuba, si drevi ob 23.58 in 27 sekund zavrtite skladbo ‘Prijatelju’, ki jo izvaja priljubljeni črnogorski kantavtor Antonije Pušić aka RASMC oziroma množicam bolje znan kot Rambo Amadeus, in boste natanko ob polnoči slišali prvi ‘marš u pizdu materinu!’, ki ga bo leto 2019 vsakomur od nas nedvomno namenilo še nekajkrat, le da bomo nekateri nanj pripravljeni, kdo drug, ki misli, da bo prihajajoče leto zgolj potica in mošt pa bo zgolj čukasto gledal.

Pripravite rokavčke, splave in konzerve hrane, kajti bogsigavedi kaj nam utegne prinesti.

Srečno in zdravo novo leto!
Predvsem pa vsakomur posebej, kdorkoli naj si bo že, želim natanko tisto kar želi ostalim.

silvo

Domoljubna pravljica

ali begunska pravljica ali Ljubo doma ali Ne joči za menoj …

‘Ne skrbi’, reče Pan svoji sestrici Anji, ki neutolažljivo joče, ko morski valovi neusmiljeno bičajo ladjo s katero potujejo v tuje kraje daleč onkraj domačih logov.
Po dolgem potovanju končno prispejo.
S starši si ustvarijo nov dom in se privadijo novega okolja, vendar živijo po starih navadah iz njihove domovine, mama kuha njune najljubše jedi in si jih drzne celo ponujati sosedom, ki so več kot potrpežljivi do prišlekov, ki ne sprejmejo njihovega načina življenja in navad.
Pan in Anja očku večkrat povesta, da ju sošolci zasmehujejo zaradi njunega močnega naglasa, saj starša vztrajata, da morata čimveč govoriti v materinščini ter se družiti z vrstniki iz domovine in da večkrat omenijo, kako čudaški se jim zdi njun oče, ko sedi pred hišo, naglas posluša plošče iz očetnjave, pri tem pa kadi svojo pipo in brez posluha prepeva v tistem nerazumljivem jeziku.

A očeta to ni ganilo. Na glavo si je poveznil svoj tradicionalni klobuk, ki ga je nosil že njegov oče in oče njegovega očeta ter odšel na sestanek z ostalimi rojaki, ki so se preselili tjakaj. Zdelo se jim je, da imajo pravico govoriti svoj jezik, jezik svojih dedov in da jim tega nihče ne more preprečiti.

Ustanovili so celo svoj radio, začeli izdajati časopis in mnogi med njimi so bili lastniki trgovinic, kjer so prodajali izdelke iz domovine, v svojih pekarnah so pekli pekovske izdelke po receptih svojih babic, v gostilnah z za tiste kraje nenavadnimi imeni pa so pripravljali obare, čorbe in prikuhe ob katerih so odrasli v strumne, pokončne in ponosne ljudi.

Domačini niso prenesli, da se neki tujci, pritepenci tako obnašajo, zato so jim nagajali, čečkali po fasadah njihovih hiš in prodajaln, jih ustrahovali in včasih koga tudi pretepli.
Pan je odraščal, na bogoslužju je spoznal lepo Niko, hčer očetovega prijatelja, prav tako trdovratnega in trmastega rojaka, ki se ni želel prilagoditi navadam krajev, kamor so se pritepli, čeprav doma ni bilo več vojne in je vztrajal pri običajih iz stare dežele.

Sčasoma sta se Pan in Nika poročila in ugotovila, da ne sodita v te kraje.
Da bosta, ako ostaneta tu, vedno in za vedno – tujca.

Z zgolj dvema kovčkoma sta se vkrcala na letalo. Ob vzletu je Pan prijel dlan svoje izvoljenke in zroč skozi okno na pokrajino, šepnil: ‘Ne joči za menoj Argentina.’
Na glavo si je poveznil očetov klobuk, iz prsnega žepa očetovega lovskega površnika je izvlekel zbledelo sliko domačije in oko se mu je od veselja orosilo, srce vztrepetalo in iz prsi se mu je skorajda izvil glasen jujujuhuhu.

‘Končno bova doma’, je pomislil, ‘med domačimi ljudmi, na svoji zemlji’, ko mu je solza kanila na enosmerno vozovnico z napisom ‘Letalisce Jozeta Pucnika, Lubiana, Slovenia’.

Z rokavom gvanta si je obrisal lice, čez obraz pa se mu je razlezel nasmeh, ob misli, kako se čez celoten San Carlos de Bariloche razrašča in prerašča hiše, ob njihovem prihodu vsajena robida, izruta iz rodne grude kamor se sedaj polna upanja in pričakovanj vračata z Niko.

dom

*nastalo na ‘pobudo’ tednika Demokracija, ki je objavil nekakšen natečaj oziroma razpis za izvirno slovensko pravljico, vendar se mi zdi, da ne ustreza povsem podanim pogojem, hkrati pa se mi dozdeva, da sem zamudil rok, saj deluje kot razpis iz nekega drugega časa in prostora.

April 1939 mi šine v mozeg.

 

Spranost

Že več dni je deževalo brez prestanka, regljanje žab, ki se je vsako noč stopnjevalo, ga je spravljalo ob živce, da se je ob že tako motenem spancu zbujal še pogosteje kot ponavadi, ko so ga zbujale čudne ponavljajoče se sanje.
Prebudil se je okrog osme ure zjutraj, skozi gosto kopreno so se prebijali sončni žarki pospremljeni s ščebetom ptic, ki je zvenel kot oddaljen vrišč otrok, ki na ekskurziji vzhičeno izstopajo z avtobusa, kadar ta ustavi ob slaščičarni, v kateri nameravajo zapraviti ves denar, ki so jim ga starši dali za nakup bedastih magnetnih spominkov, ki so jih brezglavo kopičili na vratih prevelikih hladilnikov.
Nejevoljno je vstal, si površno očistil zobe, se iztrebil, pljunil na govno, potegnil vodo, si umil roke in obraz z ledenico, na hitro vrgel oko na svoj čemeren obraz in se v hipu odločil.
‘Vrgel se bom v jezero.’
Če je njegovo predvidevanje pravilno, na pomolu ne bo nikogar. Voda je premrzla za običajne kopalce, ki drgetajo še takrat, kadar ima skoraj dvajset stopinj, glede na močne padavine pa jih tisti dan ni mogla imeti več kot petnajst ali šestnajst.
‘Kdor bi se danes namakal, zagotovo ni pri pravi.’, je prhnil med obuvanjem čevljev in že stopal skozi vrata, ovešen z nahrbtnikom, v katerem je imel že dlje časa pripravljeno vse potrebno. Na poti tja je nemarno kadil cigareto, pljuval predse in skopo odzdravljal redkim mimoidočim sprehajalcem.

Že od daleč je začul vpijoč moški glas.
“Kam si mislil it’!?” A? Kam si hotel it’!?” Ponovil je še trikrat, štirikrat.
Ko je prišel čez griček je ugledal možaka v počepu ponavljajoč: “Kam si mislil it’!?”
Zrl mu je naravnost v oči in ga ponovno pobaral. Počasi.
“Kaaam … si mislil … iti?”
Ni mu odgovoril. Najbrž je imel slabo vest. Ali pa mu je bilo nerodno. Morda pa so zasliševalca v zavetišču naplahtali in v resnici ni posvojil govorečega psa. Ubogo pseto. Ubogi človek.

jezero

Na pomolih ni bilo nikogar. Slekel se je in obotavljaje se stopal v vodo. Skoraj se je že bil pognal vanjo, čeprav je bila hladna kakor dojka matere neželenega otroka, ko je izza bližnjih grmov slišal vedno bolj razločne glasove. Bila sta dva. Prikazala se je majhna in okrogla pojava razmršenih las potrebnih vnovičnega barvanja, na kar je opominjal vsaj deset centimetrski narastek. Ženska je stopicala naravnost proti pomolu in za roko vlekla svojo počasno hčerko, ki je kazala nedoločljivo število let.
Obraz je imela kot bi kdo prekopiral materinega, ga nekoliko pomanjšal, vrisal vanj rahlo bebavost, s posebno radirko pa bi z njega zbrisal tegobe, ki so bile tako vidno včrtane v izmučen ksiht njene matere.
Medtem, ko sta se približevali si je bil nadel majico in si prižgal novo cigareto.
‘Dokončal bom kar sem začel.’, si je rekel, segel v ruzak in iz njega izvlekel proti domu ozirajočega se angela. Trudoma se je prebijal skozi vrstice, saj je le s težavo ostajal zbran. Pomanjšana kopija je izvirniku ves čas neumorno prigovarjala, da naj ji dovoli v vodo, ta pa ji je z ravno tako vnemo odrekala dovoljenje, a je po kratkem pregovarjanju vendarle popustila.
‘Grem la – hkooo?’- ‘Ne!’
‘Daj nooo!’- Ne!’
‘Prooo – siiiim …?’ – ‘Sem rekla ne!’
‘Samo malo.’- ‘Koliko?’
‘Pet minut.’ – ‘Prav.’
Smrklja, ravno tako okrogla kot njena mati, se je mahoma sezula in otresla pisanega spodnjega dela trenirke, obstala v stegnjenih spodnjicah, iz torbe pa je začela vleči napihljiv obroč. Pihala in sopihala je, ko je mukoma vpihovala vanj zrak, ter si z dlanjo brisala slino pomešano z drobtinami rogljička, ki ga je med pregovarjanjem z materjo pridno mlela s svojimi zanemarjenimi razmetanimi škrbinami. Vsa zaripla se je zbasala v obroč, ki se ji je prilegal kot poročni prstan nosečnici z otečenimi prsti in se brez obotavljanja pognala v vodo. Mati jo je vsake toliko le ošvrknila z očesom. Za varnost sedaj skrbita tanka plast umetnega materiala in vpihan zrak njene potomke.

Pomislil je, česa vse si ljudje ne izmislimo zato, da pri življenju ohranjamo šibke člene in anomalije. Narava, ki jo tako radi opevamo, njen izbor, naravna selekcija v živalskem svetu za mladiče, kakršna je tale premaknjena plavalka, poskrbi sama. Kruto in brez milosti.
Materinski nagon človeka žene, da skrbi za izrodke, ki bi pri kaki drugi vrsti končali med zobmi plenilcev, ali pa bi jo ugonobila kar samica sama kaj kmalu po tistem, ko bi zavohala, da bo ovirala tako njo kot preostale mladiče iz legla. Le ljudje v neki svoji ošabni brižnosti skrbimo zanje in jih negujemo, ali pa jih denemo v oskrbo v eno izmed institucij, kamor ob praznikih in vikendih hodimo ponje, jih peljemo na izlet in kosilo med katerim jim gobova juha curlja po bradi in jim kaplja na novo srajco, potem pa jih vrnemo, kjer se do naslednjega obiska slinijo po spranih in ponošenih cunjah, ki jim jih perejo v zavodski pralnici skupaj s poflekanimi cunjami in ponečedeno posteljnino ostalih varovancev.

Med tem, ko se je trudil brati, se je iz plitvine razlegalo vreščanje in pljuskanje, ki je na lepem, zgolj za trenutek, popolnoma potihnilo in se kmalu zatem nadaljevalo v komaj razumevajoče zloge namenjene vrstnici na robu pomola.
‘Neee, grem na drugo šolo! Eno tako – posebno! Spet v petega, ja! Matematika mi ni šla … pa angleščina … pa slovenščina tud’ ne.’, je skozi šklepetajoče zobe in pomodrele ustnice skoraj navdušeno odgovarjala.
Kar ni pravzaprav nič nenavadnega …
Dandanes se otroke vzgaja v prepričanju, da je vsak nekaj posebnega. Razen posebnih. Njih se prepričuje, da so povsem običajni.

Mami, ki je prej zdolgočaseno opazovala za zrakom hlastajočo, pljuvajočo in kašljajočo edinko, je prekipelo. ‘Dost’ je blo! Pridi ven!’, je odločno zahtevala, nakar se je vnel prepir ter vnovično pregovarjanje, le da tokrat za ven iz vode.
Za njegovim hrbtom, ko se je oddaljeval od obale, vračaje se domov, se je trušč postopoma polegel, ni pa si mogel kaj, da ni pomislil, ali jo je zvabila iz vode, ker je minilo dogovorjenih pet minut, zaradi zadrege, v katero jo je spravljala, zaradi sramu pred ljudmi, ki so prišli posedat na pomol, ali ker se je zbala za zdravje svojega otroka.

Mimo njega je z opletajočim jezikom in mahedravimi ušesi pritekel znan psič iz soseščine, ki se ni kaj dosti oziral na kričanje svojega gospodarja.
’Nazaj! Takoj! Kaj sem rekel!? ‘Kam si šel spet, jebo ti pas mater!?’
Odgovora, tudi tokrat, ni bilo …

effin res no

fake pozitivna naravnanost fake prijazni nasmehi
fake dobrohotni nasveti fake duhovne vodje fake
pihanja na dušo fake komplimenti in pokloni fake
humanitarne akcije fake človekoljubne organizacije
fake podjetja
fake premirja
fake krize fake
izredne razmere
fake razpisi fake
natečaji fake
recenzije fake
kritike fake
iskrenost
in odkritost
fakebook
fake politična trenja fake strankarski programi fake
intelektualci fake misleci fake revolucionarji fake
božanstva fake religije fake riti fake joške fake
trepalnice fake mišice fake sixpacki fake ustnice
fake barva las
fake barva oči
fake orgazmi
fake samozavest
fake skromnost
fake ponižnost
fake nohti fake
razmerja fake
zakoni fake odnosi
fake prijateljstva
fake športni izzidi
fake nagradne igre
fake resničnostni šovi
fake statistični podatki
fake gradbena poročila
fake zdrava hrana
fake super živila
fake znamke oblačil
fake prestižne ure
fake popusti fake

Fake news? Are they?
Really? Lets keep it real.
Reality is fake? Fak, e?

F

Fotografija

Nikoli si ni mislil, da bo kdaj sproščeno sedel na kavču pri človeku, ki ga je srečal zgolj nekajkrat, se z njim pomenkoval medtem, ko ona sedi med njima kot nekakšen most med nekoč in zdaj, med njeno preteklostjo in njeno sedanjostjo, most med prej in zdaj.
Čudil se je, da niti pomišljal ni, ko mu je rekla, da bi obiskala njenega dolgoletnega prijatelja, s katerim sta bila pred več kot desetletjem par. Idealen par. Skupaj sta se izgubljala in iskala, se našla in se izgubila vsak v svoj svet, vendar pa nikoli nista prekinila stikov. Vezalo ju je nekaj več.
Nekaj … česar onadva nimata.
Ni se imel za ljubosumnega človeka, vendar je bilo nekaj kar mu ni dalo miru. Nekaj nedoločljivega. Morda to, da je nekega večera na široki okenski polici med čajnimi svečkami, opazil nekakšen kovinski cvet s prostorom za majhno sliko na kateri ga je objemala okrog vratu in mu namenjala ljubeč in zaljubljen pogled. Pogled, kakršnega je pogrešal in ga ni opazil, kadar je gledala vanj. Zdelo se mu je … kot klofuta, kot pljusk hladne vode v obraz, ki te predrami, da dojameš, da tega kar izžareva ta drobna zbledela slika, ki jo je izkopala iz škatel na dnu omare pravzaprav predstavlja nedosegljivo.
Nikoli ji ne bo pomenil toliko, kot ji je pomenil on. Čeprav je večkrat v pogovoru poudarila, da ga dojema kot brata in da nanj sploh nikoli ne bi mogla pomisliti v nikakršnem drugačnem smislu, je le stežka odmislil, da sta nekoč živela skupaj,  si delila posteljo.
Tako kot si jo sedaj delita onadva. Obrnjena vsak na svoj konec, vsak s svojimi mislimi, potem, ko se površno in bežno poljubita, si zaželita lahko noč in spod vek zreta vsak v svoj del teme. Teme, v kateri njena nasmejana, razigrana preteklost bdi nad njeno monotono in dolgočasno današnjostjo.

foto

Četudi si je težko predstavljal obrnjeno situacijo, si je vseeno skušal orisati podoben prizor, ko on sedi med njo in svojim dekletom izpred desetih in več let, a mu je delalo težave že to, da bi se spomnil s katero bi bil zmožen ohraniti stike in jih pretvoriti v trajno prijateljstvo, kaj šele, da bi si zmogel predstavljati, kako bi se ob tem počutila ona. Ona, ki je sedaj obujala spomine s svojim nekdanjim fantom in njunim skupnim prijateljem, on pa sedi poleg kot tujek, ki so mu dovolili biti del tega.
Kljub temu, da ga je vsake toliko preplavil občutek, da jih s svojo navzočnostjo opominja na minulost tistih časov, se je počutil prijetno in ne odrinjeno. Popili so nekaj piv, glasba je bila vedno glasnejša, sčasoma je bil popolnoma sproščen in se s tem, ali ni morda odveč v tej družbi, ni več bodel. Niti ga ni motilo, da sta se premaknila h glasbenemu stolpu in izbirala glasbo, se smejala in kadila. Tako kot v dobrih starih časih …
Kasneje, ko je pijače, ki jo je imel gostitelj v hladilniku, tako kot tiste, ki so jo nakupili preden so prišli, zmanjkalo, so se odpravili v lokal v centru mesta, kjer je bil do sedaj morda trikrat ali štirikrat, enkrat celo preden jo je spoznal in preden je sploh mogel slutiti, da se bo po tistih ovinkih, ki jih je tisti večer oprezno in nezaupljivo premagoval, vozil skoraj vsak drugi teden.
Takoj, ko so se spustili po kratkih stopnicah, ga je odneslo na plesišče, dj je vrtel nek novodobni hiphop, ki je bil bolj podoben žlobudranju licitatorja živine podkrepljen z odsekanimi elektronskimi beati, vendar mu je bilo kratkomalo vseeno. Smehljaje se mu je pridružila s kozarcem prozorne tekočine, v kateri je stala rezina limete v eni roki ter s steklenico piva zanj, v drugi. Plesala sta en ob drugem, nekaj časa obrnjena tako, da sta si gledala v oči, potem se je obrnila, on pa se je prislonil ob njeno zadnjico, jo poljubil na vrat in oznanil, da gre scat in na čik.
Ko se je vrnil je stala na robu plesišča in se z nekom pogovarjala, vsake toliko se je naslonila naprej, se zopet vzravnala in v znak potrditve, da ga je slišala, prikimala.
Prislonil se je ob steber pri šanku, nagibal steklenico in jo opazoval. Ne nadzorujoče. Gledal jo je, kako je sproščena, naravna, privlačna. Oprijete črne hlače, prilegajoča se črna majica, črn obesek na vrvici okoli vratu, skoraj nenaličena pa vendar povsem neobremenjena, tako kot znajo biti ženske, kadar se odpravijo ven in se ličijo in mažejo in preoblačijo ter menjajo obleke, majice, hlače.
V tistem trenutku se je na glas začel režati, saj se je zavedel, da pol drugi meter od njega stoji njen bivši izpred desetih let, poleg pa njen bivši izpred kakih dveh let oziroma nekoliko dlje, kolikor sta bila sedaj onadva skupaj. Trije moški, katerim skupna točka je bila ona. Preplavilo ga je nekakšno trenutno nelagodje nepomembnosti, nečimrnosti, obenem pa občutek topline, pomirjenosti. Navsezadnje je zdaj, danes, ta trenutek  – z njim.
Kako bi se v taki situaciji počutila ona? Bi kaj rekla? Protestirala? Bi ji bilo čudno? Odveč? Bi hotela iti? Sta se tudi onadva spraševala, kaj si misli ta trenutek on? Se je on spraševal, kaj si mislita onadva? Kdo se v takem primeru počuti bolj neumno? Tisti, ki je več let fukal z nekom in jo sedaj fuka nekdo drug ali tisti, ki jo fuka zdaj, zraven pa prav tako pijana stojita dva moška, ki sta jo fukala pred njim, vsi trije pa bolščijo v njeno rit?
Oba sta vedela, da se zna zgoditi, da se srečajo, ona se je celo bala kakega izpada ljubosumnosti s strani njenega bivšega, vendar pa se je ta, zasačen pri ogledovanju ženske nekoga drugega, kakor Lisec, ki je prek ograje poželjivo gledal na vrt Andraža Slamorezca, presenetljivo odzval tako, da mu je v pozdrav ponudil roko in ga pobaral kaj bo spil. Pokazal je na vrč piva na šanku, natakarica pa je na točilni pult postavila krigl točenega.
Na lepem se je pojavila pred njim, ga prijela za ovratnik plašča in ga v njegovo popolno presenečenje povsem nepričakovano zalizala. Ji je stopil v glavo alkohol, trenuten preblisk pohote, je hotela pokazati ‘čigava’ je, tako njemu kot njima in vsem ostalim ali pa je šlo za povsem običajen spontan moment, ko ga je tako zbeganega, rahlo izgubljenega tujca v tujem kraju med tujimi ljudmi uzrla slonečega na pult in ga je hotela preprosto pomiriti? Kako to, da je kaj takega ni prešinilo nikoli in nikjer poprej? Niti kadar sta bila sama …
V kopalnici mu je med ščetkanjem zob postalo slabo, bruhal je v školjko, potegnil vodo, si ponovno umil zobe, obraz in vrat pa si je zmočil z mrzlo vodo. Čakala je, da pride in se gre umit še ona, sam pa se je zvrnil v posteljo in brez, da bi sploh pogledal v tisto smer, od koder sta nasmejana gledala po sobi, iztegnil roko in sprožil sredinca.
Zaspal je, preden se je vrnila iz kopalnice.
Še pred površnim poljubom in suhoparnim lahko noč.

Rojstvo

rojstvo

Prav nič se mu ni mudilo na svet. Njegova mati je bila že en teden čez rok, on pa ni dajal nikakršnih znakov, ki bi kazali na pripravljenost zapustiti maternico. Trmoglavo se ni menil za umetne popadke, zato jim ni preostalo drugega kakor, da ga spravijo ven po alternativni poti. Porodničar je v orokavičeno roko prijel skalpel in z enim samim natančnim potegom odprl trebuh neučakane nosečnice, ki je komaj čakala, da popestuje prvorojenca, ki je skozi kri, sluz in krike privekal na svet na krasen pomladanski dan ravno ob času kosila, v dar pa je prejel zapestnico, svetovljansko ime, ki ga poznajo vsaj štirje pomembnejši jeziki in tri šive na ušesu, s katerimi so mu zakrpali vreznino, ki mu jo je prizadejal kirurg, ko je zarezal v napeto kožo njegove matere.
Je med nami sploh kakšen otrok ljubezni, čigar starši so se zavestno odločili, da želijo potomca na katerega bodo prenesli svoja znanja in vedenja ter mu bodo dajali vso ljubezen, ki si jo delijo tudi med seboj, ali pa nas je večina zgolj nekakšna logična posledica nerazsodnega onegavljenja, pijanega ali kako drugače omamljenega občevanja med dvema osebkoma, ki sta med samim fukom izgubila razsodnost ali pa ga je moški pač raje pustil v pički in se izlil vanjo, ker je tako preklemansko dobro končati v tesno vulvo, namesto, da bi izvlekel kurca in brizgnil na hrbet? Si želi res kdo vedeti, kako je nastal ter zakaj je prisoten na tem svetu, ali pa raje ostanemo v nevednosti, če smo nemara tu zgolj zato, ker je naša roditeljica navadna pozabljivka, ki ji jo je ravno tisti dan, ali pak dan pozneje zagodel spomin in ni pravočasno vzela kontracepcijske tablete ali pa je pička blesava verjela, da svoje telo dobro pozna in je mislila, da ve, kateri so njeni varni dnevi?
Toliko solz, kolikor se jih pretoči ob rojstvu, odštevši plač novorojenca, se ne pretoči niti ob državniških pogrebih voditeljev totalitarnih sistemov. Jočejo matere, očetje, babice, dedki in vse ostalo ožje sorodstvo. Točijo solze sreče, se nagibajo nad tesno povito detece in vse kar naredi, smatrajo za malodane čudež. Nasmehec, bruhec, rigec. Mali mirakli. Mesece kasneje, ko dojenec krade spanec staršema, povzroča podočnjake očetu in mastitis dojilji, vkolikor ga ne futra z nadomestkom, saj so dojke tudi joške, ki bi jih še kdaj rada pokazala na plaži ter so v prvi vrsti najprej njene in šele potem njegove, kje je šele kdo tretji, ki bi si jih prav tako rad lastil … V zibel mu polagajo vsa svoja upanja, pričakovanja, lastne frustracije, neuspehe in neizživete želje. Skozi to malo, nebogljeno, nič hudega sluteče bitjece bi radi uresničili vse tisto, kar se jim je izmuznilo. Predvajajo mu Wagnerja, Chopina, Rachmaninova, potomec zagugujčka in premakne nožici, že se prebudi roditeljski ambicioznež. Morda bo pianist? Skladatelj. Snujejo se načrti za pamža, ki niti (še) ne hodi, ne govori in serje v plenico. Ob igri s kockami se porodi vprašanje – kaj pa če bo arhitekt? Ko smrklja plastični punčki snema krilce in ji skuša natakniti drugo oblekico je skorajda jasno, da bo zagotovo modna oblikovalka. Na širnem svetu najbrž ni enega človeka, ki bi za lastnega otroka, ki zlasa vrtčevsko sošolko ali pa vrstnika udari s plastičnim kladivcem, pomislil – Kaj pa če bo nasilnež? Posiljevalec. Serijski morilec. Vsaka mater, ki je mlečnozobo punčaro posadila na svojo toaletno mizico, kjer jo je smrklja posnemala ter naše ovešala bižuterijo ter si nerodno lišpala ksihtek, kasneje pa kot pravkar skoteno žrebe racala po sobi v njenih visokih petkah, je zagotovo pomislila, da kako je otroče videti ljubko, nobeni pa ni šinilo skozi možgan – morda bo pa elitna spremljevalka bogatunskim pizdunom, ki jo bodo z uvelimi tiči klestili po obrazu in ji v usta basali stodolarske bankovce.
Za nekatere ljudi si ne moremo kaj, da se ne bi vprašali, kako to, da imata tadva otroke, medtem, ko za koga drugega nikakor ne umejemo, da otrok nima. Resda Vesolje iz nedoumljivih nam razlogov, koga blagoslovi s plodnostjo, zagotovo pa komu s tehtnim preudarkom nameni prekletstvo jalovosti in ni vsaka suha veja vredna obžalovanja, da na njej ni nikoli zrasel plod. Nemalo je tudi takih, ki so, še predno so se jim razvili prstki na nogah končali kot lepka rožnatagodlja v ledvički kakšne klinike na obrobju mesta. Dasiravno nimamo vsi te sreče, da bi nam bilo življenje vsaj do neke mere naklonjeno, nam je ena stvar skupna prav vsem. Vsi jo imamo. Podzavestno slutnjo kaj nas čaka. Nihče se ni na ta svet prismejal.

pras’c

praščevega predirljivega kruljenja
dolgo ni več niti zaslutiti od nikoder
shiran in suhljat se vlači po oboru
le še iz gole navade rije po blatu
od rilca kaplja rjavkasta brozga
nekoč šampionski kurac je uvel

njegove oči so udrte in prazne
pogled topoumen in odsoten
minilo ga je žreti in se rediti
sanja nabrušen klavski nož
s katerim ga bodo deli iz muk

rezilo mu švistne pod vampom
otečena jajca padejo pod parklje
zalučajo jih pod hrast ob svinjaku
vrana v gladkem črnem fraku med
trganjem mod na kosce skopljencu
posmehljivo kraka v povešene uhlje

andare in bicicletta

vaški bicikl
je znova poln zagona
poredno cinglja

bicikl

quinisextum

vonj po špehovki in lesni gobi pomešan
z vonjem po šunki in žveplu se plazi
po kuhinjah in jedilnicah tistih ki z
ušpičenimi podočniki podoživljajo
trganje krvavečega človeškega mesa
s polomljenih kosti zveličanega
edinega vnebovzetega zombija
zarjaveli žeblji zvonko žvenketajo
na strohnelem razpelu zablodelosti
tuzemskega vuzema osiromašenega
logike zdrave pameti in skromnosti
vsakodnevno pomanjkanje se blaži
s preobloženimi šibečimi mizami
s katerih kaplja kanibalistična
simbolika remenk ozaljšanih
z mazutom in krvjo oropanih
zablodele ovce pečejo jagnjeta
triintridesetletni živi mrtvec
špancira po onesnaženi vodi

med ljudi radodarno seje
bolezen bedo in trpljenje
vojno blagoslovljeno z razdejanjem
v mrtvaški prt zavito upanje
potrpežljivo čaka na nesmrtnost

hesus

zeitgeist

sestradani kanibalistični kabalisti
do s cerumnom oblitih ušes siti
ekološko pridelane prane in medu
iz zaničljivih pljunkov samorogov
razporejajo svoje vrste ostrostrelcev
opremljene s pihalniki in samostreli
po vijolični podrasti vzdolž gorjancev
od koder prežijo na majajoče zablodele
duše nezavestnih vikendašov ki skozi
nagnite lesene stene majhnih zidanic
odtavajo v kakor beethoven gluho noč
iskat svoj mir in nesmiselnost obstoja
končajo pa v prozornih kotlih ali na kolu
ki se v nasprotni smeri urinega kazalca
suče nad belimi zublji večne svetlobe
v kožo svojih napetih trebuhov vtirajo
sivkino pomado iz fair trade trgovine
s sladkorno peno na skrivenčenih ustih
brezumno strmijo v zvezdnato nebo
žužnjajo o prekletstvu žolča kokoške
iz luknjastih žepov suknjičev stresajo
ostanke praprotnega semena in pepela
hrabrih venetskih viteških vojščakov
informirana voda se na ves glas krohota
balvani si brundajo v mahovnate brade
nekje daleč v pribaltski tajgi pa grigorij
z opečenimi podplati pod stoletno smreko
ovešen z molekom iz zob pravovernic
pestuje spečega rosomaha brez krempljev

light

%d bloggers like this: