Pamževa odsotnost

S sinom ne zdržim skupaj več kot dva dni. Če se zgodi, da je z mano kak dan dlje, mi je tretji dan, ko sredi noči iz svoje postelje zleze k meni in svojo desno roko položi čez moja prsi, že malodane mučno, četrti dan pa zagotovo obžalujem, da ga nisem peljal nazaj k mami že prejšnji dan, če ne celo dan poprej. Med poletnimi počitnicami je bil pri meni skoraj cel teden. Pohajkovala sva okrog, prej sva v nahrbtnik zložila pijačo, kak prigrizek, zavojček piškotov ali kaj takega, sadje – banane ali jabolka, če sva se šla kopat v jezero sem pripravil sendviče, samo s salamo ali samo s sirom, saj ne mara, da je v njem oboje, kaj šele, da bi vanj vtaknil list solate, bognedaj solato ali pa kak namaz.
Tako sva hodila po kosilu do jezera, tam pogrnila brisači, on pa je isti trenutek, ko je slekel hlače in majico, oboje zložil in postavil v vogal brisače, zatem pa je z iskrico v očeh že pogledoval od ritja krapov kalno vodo in me s pogledom vpraševal, če sme noter. Samo nasmehnil sem se in gledal za njim, ko je juhuhujal proti vodi, vstopil vanjo do pasu, se zagnal vanjo, potem pa z nerodnimi zamahi ohranjal svoje telo nad gladino. Zvil sem si cigareto in ga med kajenjem motril, on pa je vsakič počakal, da sem pokadil in čik ugasnil v kovinsko škatlico, ki sem jo nosil s seboj, potem pa me je vabil k sebi. Snel sem si očala, jih pospravil in se mu pridružil v vodi. Čofotal je okrog mene, se potapljal za ne več kot tri sekunde, potem pa si brisal kaplje z obraza in sopihal kot bi pod vodo preplaval celo dolžino bazena in ne le tistih treh metrov, kolikor si jih je zadal, da je priplaval do mene. Iz vode ga je bilo treba vedno znova skoraj izvleči, vendar je potem, ko se mi je zdelo, da je bil v vodi več kot dovolj in sem pričel šteti ‘ena … dve … ‘, že lezel ven, čeprav nerad. Nikoli mi ni bilo treba šteti dlje kot do dve, tako, da niti ne vem, koliko sekund ima sploh na voljo, kadar mu strogo očetovsko zabičam, da naj s čim preneha ali pa pride k meni. Pogosto mi niti šteti ni treba. Stisnem roke v pest, stegnem palec, zatem kazalec in že preneha. Nejevoljno pride iz vode, v vogal brisače si obriše obraz, potem roke, jo poravna in sede poleg mene. To, da je hud, ga kmalu mine, ko mu zagotovim, da bo smel kasneje še v vodo. ‘Bova šla skupaj?’ Odgovorim mu, da potem, ko si malo odpočije od plavanja in nabiranja raznoraznih kamenčkov, ki jih vneto pobira z dna in jih ob WOW! okliče za zaklad. Pomalica sendvič, jabolko mu z zložljivim nožičem narežem na krhlje, vmes odnese vrečko in papir v koš za odpadke. Z bosimi nogami hodi po kamenčkih in se kremži ker ga pikajo v podplate. Nekaj časa nemirno poseda pri meni, potem se umiri in za nekaj minut celo leže na brisačo. Zaklade znova preveri in jih večino enega za drugim zaluča nazaj v vodo, nekaj najdragocenejših pa še vedno hrani. Igrava se kaladont in se reživa kadar komu ne uspe nadaljevati. Besede ga zabavajo. Rad jih ima. Vsako jutro me, še preden vstaneva, sprašuje, če bova brala. Še ves zliman od spanca vzamem v roko knjigo, ki jo prinese s police in mu berem. Sedemintridesetič Kozlovsko sodbo, sedmič Velikega dobrodušnega velikana, triindvajsetič Kolja in zmaj, … karkoli. Da mu le berem, se vmes afnam z glasovi junakov, on pa naslonjen na mojo desno ramo gleda ilustracije, me čoha po betici ali pa se s hrbtom stisne k meni in je obrnjen proč.
Praviloma grem ponj v petek popoldan, nazaj ga peljem v nedeljo. Spotoma greva v trgovino, kupiva kak priboljšek. Pogosto se na poti nazaj še kje ustaviva. Ob tistem neuglednem ‘živalskem vrtu’, kjer kozice pridejo k ograji in mulijo travo, ki jim jo moli skozi rešetke, na Trubarjevi domačiji, kjer popije jabolčni sok, čeprav je hotel ledeni čaj, vendar ne ugovarja niti se zaradi tega ne meče ob tla, ali pa se ustaviva le na turjaškem parkirišču in se sprehodiva toliko, da še malo podaljšam najin čas skupaj, čeprav ga včasih kadar me njegova prisotnost že skoraj spravlja v obup, spodim pred televizor gledat risanko, ali pa mu dam kopijo iz pobarvanke za odrasle, kjer potem premišljeno izbira barve za vzorce viteza bojevnika, pod čigar podobo je zapisal rumeno vijolični trubadur, čeprav ga je sprva poimenoval z neko skovanko, ki jo je žal pozabil, jaz, teslo pa si je nisem zapisal. Tako kot nešteto drugih duhovitih in iskrivih domislic, ki so se porodile v njegovem otroškem umu. Trudim se, da bi večkrat počela kaj zanimivega,  se denimo odpravila v gozd raziskovat, čeprav povsem zadošča – vsaj upam –  to, da sva skupaj. Ne kupujem mu dragih daril, ne vozim ga na ne vem kake lokacije, v zabavišča. Razveseli se že kakijev, datljev, zajtrka, ki ga pripraviva skupaj, piknika z mini lubenico kar natepihu, ker nama je načrte prekrižal dež, če na kocke nareže kruh za nadev za kuro ali pa če razžvrklja in posoli jajca za omleto. Vesel je novega bloka za risanje in barvic, jenge. Včasih mi, kar na lepem blekne:’ Hvala ti, ker si mi skopiral pobarvanko.’ Ali pa: ‘Hvala za mikado. Zdaj mi ne bo treba pisat računov, da bom vadil seštevanje.’ Iger, ki bi jih kak drug pamž staršu zalučal v glavo, se razveseli in se zanje celo zahvali. Eh, kot da bi mu sam, če bi to mogel, ne kupoval dragih lego kompletov. Seveda bi mu jih. Ne bi ga peljal iskat le polža, od katerega so se njega dni Višnjanje čednosti učili … Peljal bi ga v legoland, gardaland, disneyland. Pa bi bil zato kaj boljši oče? Vraga … Le občutek bi imel, da kadar pride na obisk, pride zato, ker ve, da bo dobil kaj, s čimer se bo lahko bahal ali pa vsaj postavljal pred sošolci. No, vsaj to mozganje mi je prihranjeno. Spred televizorja pride po manj kot pol ure, potrka na vrata, pokuka noter, se mi nasmehne. ‘Očka … bova kaj brala?’ Izbere knjigo, mi jo pomoli in se stisne obme. Zmorem uro. Uro in pol. Potem spet potrebujem predah. Včasih se mi zdi, da začuti in sam reče, če gre lahko mal tja, čez čas pa spet pride. Se pofočkat ali preverit če je z mano vse v redu? Bemti …
Lep čas, se mi je dogajalo, da sem bil že v nedeljo dopoldan siten in zoprn, da sem ga okregal za kaj kar sploh ni bilo potrebno … hotel sem se mu vsaj malo zameriti, da bi mu ne bilo prehudo, ker mora nazaj … nekaj časa je namreč vsakič, ko sem po kosilu napovedal skorajšnji odhod, pričel jokat in se upirat, da noče it. Zdaj se je očitno navadil, da vsake štirinajst dni pridem ponj, je tisti vikend z menoj, če so počitnice dan ali dva dlje, potem pa hajd nazaj. On se je že. Fotr se ni. Dlje časa, ko je z mano, dlje časa rabim, da pridem k sebi. Nekako tako, kot bi šel na žur, se tam imenitno zabaval, hkrati pa natanko vem, da dlje, ko bo zabava trajala, več časa bom rabil, da pridem k sebi. Ob slovesu ga objamem, poljubim. ‘Priden bod, fajn se mej.’ Prikima. Se nasmehne. Mi pomaha. Odidem k avtu, se odpeljem. Odleže mi, da sem ga vrnil, saj vem, da če bi bil še z mano – ne vem, en mesec –  in bi ga peljal nazaj, bi najbrž zaradi solz, ki bi se mi nabrale v očeh zapeljal s ceste ali pa bi sploh ne zmogel odpeljati. Ustavim se pri živalicah, si zvijem čik in gledam skozi ograjo, ob kateri se je pred nekaj urami gromko smejal, ko se je puran oglašal na moje oponašanje, on pa me je medtem, ko se je držal za trebuh, rotil naj neham. ‘Ne morem, ne morem več …’, se je smejal in me gledal s tistimi svojimi očmi, ki so kot dve skodelici močne turške kave.
Vmes ga pokličem le redko, če pa že, to storim v sredo pred petkom, ko grem ponj, pa še takrat me tisti njegov ‘Živjo.’ in pričakovani odgovor na kaj počne, ‘S tabo se pogovarjam.’, zareže v srce kot kirurško jeklo.
Ja. Peljem ga nazaj. Nazaj. Vrnem ga. Kot nekaj kar mi je dovoljeno vsakih štirinajst dni vzeti na izposojo in v upanju, da mu življenje bogatim vsaj pol toliko kot ga on meni, da me čas z njim pomirja in osrečuje, me vsakič, ko me prešine, da so nama ti trenutki odmerjeni, pahne v neko brezno iz katerega se včasih komaj uspem skobacati. Njegovo posteljo, takrat, ko ga ni, uporabljam za odlaganje svojih oblačil, nanjo polagam svoj zdelan računalnik, slušalke, kabel za polnjenje telefona, miško, knjige iz knjižnice in nahrbtnik, svoje knjige, medtem pa sta njegova Padingtona skupaj z volkom, krokodilom, žirafo in tjulnjem za njegovo zloženo pernico in vzglavnikom. Kot bi hotel samega sebe čim manj vznemirjati z opominjanjem na to, da njegova postelja sameva, da je prazna in da vse tiste dni, ko ga ni v njej, spi doma. S ‘stene pošasti’ ves čas vame zreta dve njegovi risbi. Prikupna oranžna enooka pošast in moj portret. S police pa iz malega duplo okvirčka, ki sva ga skupaj s fotografijama dobila v dar od prijatelja fotografa, njegov tako nasmejan obraz, da spominja na  malega kitajčka, na drugi strani pa grdo gleda spod čela. Prav tako nasmejan. Kadar me  – tako kot zdaj – tare njegova odsotnost in ga pogrešam, si pogledam obe podobi, se nasmehnem, pomislim, da bi okvirček dal nekam spred oči, a se znova zagledam v tisti njegov navihan obrazček, kar v naslednjih dvanajstih dneh, preden se odpravim znova ponj, naredim ničkolikokrat.

pomol

Revoz iz drugega zornega kota

V preteklih dneh sem s skorajda takšnim začudenjem, kot ga je ob obisku novomeške tovarne za proizvodnjo vozil znamke Renault izrazil premier vlade Republike Slovenije gospod Miro Cerar, prebral več člankov o tem kako Revoz na vse pretege išče delavce, a teh nikakor ne uspe dobiti, kljub visoki brezposelnosti v regiji, obljubljeni plači 910 evrov bruto, plačanih nadurah kot tudi izplačilu regresa. S to razliko, da se je on čudil, zakaj ljudje ne pograbijo te edinstvene priložnosti za delo, sam pa sem ostrmel ob številki 910, kolikor naj bi znašala bruto plača. Čeprav je bilo moč prvotni znesek slišati tudi na predstavitvi o možnostih zaposlitve v podjetju, ki so ga predstavniki agencije za zaposlovanje organizirali v prostorih Urada za delo, se je kasneje izkazalo, da se do teh vrtoglavih devetstodesetih evrov pride z dodatki za popoldansko in nočno delo ter z ‘nagrado’ za celomesečno prisotnost, sicer pa osnovna bruto plača delavca v proizvodnji znaša, reci – piši, natanko 793,09 EUR. Kar presega zakonsko določeno minimalno plačo za 2,36 evra. Kajpada bruto.
Da temu ni povsem tako, izveš po uspešno opravljenem zdravniškem pregledu ter po ravno tako uspešno opravljenem preizkusu ročnih spretnosti, na celodnevnem uvodnem seminarju v samem podjetju, kjer te seznanijo z načinom dela, skrbjo za kakovost in z varnostjo pri delu ter o vsem ostalem kar pritiče k samemu proizvodnemu procesu in s čimer mora biti bodoči sodelavec v uspešnem mednarodnem podjetju pač seznanjen. Omenijo tudi razne ugodnosti kot so organiziran prevoz na delo in z dela, toplo malico z različnimi meniji v tovarniški menzi in ti zatorej ni treba skrbeti za to, da si doma pripraviš sendvič in jogurt, kot češnjo na vrhu torte pa navržejo še popust, ki so ga deležni vsi zaposleni, če se odločijo za nakup novega Clia ali Twinga.

twingo

Čez teden ali dva – nekoga prej, drugega kasneje – pokličejo iz Direkcije človeških virov, da se uskladijo glede pričetka dela, nakar v zaposlitveni agenciji pripravijo pogodbo o zaposlitvi za delo pri drugem delodajalcu. Po podpisu si nared za delo. Delo poteka v dveh izmenah, dopoldanska od 6ih do 14ih, popoldanska od 14ih do 22ih. Delavski avtobus te po dobri uri vožnje pred fabriko pripelje dvajset minut prej, kar je ravno prav, da se preoblečeš in pravočasno prideš na delovno mesto. Linija se v osmih delovnih urah ustavi trikrat. Enkrat za malico (pol ure) in dvakrat za pet minut, ki komaj zadoščajo, da prideš do stranišča in nazaj. To nista ‘čik pavzi’. Kajenje je na celotnem območju tovarne strogo prepovedano. Varnostniki redno preverjajo wcje iščoč kršitelje prepovedi. Kazen je stroga in te užge, kjer najbolj boli. Po žepu. To je pavza za opravljanje najosnovnejših človeških potreb. Izven teh okvirjev odhajanje na stranišče ni zaželeno. Če nimaš ravno kakih zdravstvenih težav. Po petih minutah se trak znova vklopi in teče. Trak ne čaka nikogar.  Če se vmes zgodi zastoj je ta zaradi človeške napake. Na vsakodnevnih nekaj minutnih animacijah po malici, nadrejeni na svojem oddelku delavce seznani s številom spodrsljajev prejšnjega dne, na katerem delovnem mestu je bila napaka storjena in kakšne so njene posledice. Sleherna napaka se beleži prek računalniškega sistema, ta natančno lokacijo in vrsto napake sporoči odklanjalcu na pager, ki je vezan na telefonsko omrežje. ‘Stroški so ogromni!’, pove preddelavec. Ne le, da si odgovoren za napako, zaradi katere je stala cela linija in zaradi katere si spravil v dobesedni tek nekaj ljudi v haljah, ki hitijo popraviti tisto, kar si ti zašuštral in se trudijo, da bo delovni proces v najkrajšem možnem času znova normalno stekel, s tem si povzročil tudi gospodarsko škodo podjetju, nepotreben strošek in izpad dohodka. Tu ne gre za minute. Za sekunde in stotinke gre. Če trak v izmeni stoji dvaindevetdeset sekund, to pomeni, da je bilo izdelano eno vozilo manj kot bi lahko bilo, kar podjetju predstavlja izgubo dobička. Krivda je tvoja. Peči bi te morala slaba vest, moral bi imeti občutek krivde in odgovornosti za slabo opravljeno delo, v najslabšem primeru lahko avto zavrnejo ali še huje,  lahko ga kdo kupi in se z njim zaradi tvoje površnosti in malomarnosti ubije. Ker si prepočasen. Ker ne zmoreš norme. Ker izgubljaš dragoceni čas s tem, da si ne namestiš drugega vijaka že med vijačenjem prvega, tretjega med vijačenjem drugega vijaka, četrtega med vijačenjem tretjega. Delaš nepotrebne gibe, odvečne korake. Šteje vsaka stotinka, ki jo izgubiš s tem, ko ne delaš z obema rokama hkrati. Medtem, ko imaš vijačnik v eni roki in z njim odvijaš vijak, si moraš z drugo roko že pripraviti kabel z maso, ki nanj sodi, saj ti v nasprotnem primeru zmanjka časa, na kar te prične opozarjati semafor, ki posveti najprej oranžno in oddaja kratke piske, potem pa sveti rdeče in piska še hitreje, še glasneje in bolj predirljivo kot prej.
Dela ne moreš dokončati, saj se trak ustavi, vijačnik zablokira, priganja te novo vozilo, za nameček pa si naslednjemu delavcu v procesu proizvodnje v napoto in ne more opraviti svojega dela.

v5qzuu

Delo je naporno, zahtevno in izčrpavajoče. Tako fizično kot psihično. Terja pozornost, zbranost, natančnost, hitrost. Vzdušje na delovnem mestu je vse prej kot sproščeno, pogoji dela pa nikakor ugodni. Nad njimi se pritožujejo tudi delavci z večletnimi izkušnjami, norma je visoka. Marsikdo od prišlekov ne zdrži več kot dan ali dva, nekateri odidejo že po nekaj urah. Mnogim po enem mesecu ne podaljšajo pogodbe. Že na uvodnem seminarju kandidate seznanijo s tem, da je v podjetju vse natanko izmerjeno, preštudirano in v nulo prekalkulirano za doseganje optimalnih rezultatov in da se vse da, če se le hoče in če se dovolj potrudiš. Se pravi, če ne zmoreš in nisi sposoben držati tempa, ki so ga določili za to usposobljeni strokovnjaki iz tujine, to ne pomeni, da oni niso predvideli menjave baterije na vijačniku, da niso upoštevali, da je navoj kakega vijaka slabo vrezan, da kak kos ne sede ‘kot ata na mamo’, da je morda kdaj kaj zvito, odlomljeno, narobe ukrivljeno, da se niso ozirali na to, da deset minut do desetih zvečer koncentracija delavca ni enaka tisti ob pol treh popoldan, in da njihova težnja k temu, da bi dosegli, da je vsaka operacija že prvič opravljena brezhibno in kakovostno ter ne rabi popravljanja, včasih preprosto neizvedljiva zaradi nepredvidljivih faktorjev, temveč pomeni to, da se ne potrudiš dovolj. Ali pa nisi primeren za tovrstno delo. ‘Ni vsak za vse. Morda vam bo šlo kje drugje delo bolje od rok …’ z nasmehom pove eden od predavateljev na seminarju.

Nekaj dni po tistem, ko število vozil z 42 povečajo na 45 vozil na uro, šef, na obveznih minutah za animacijo, svojim delavkam in delavcem, ki sedijo za mizo pred njegovo pisarno, s povsem resnim izrazom na obrazu reče:’ Uvedli smo še eno delovno mesto, se pravi je vmes zdaj še en človek, dela imate manj kot prej, napak pa je vedno več. Statistike so ka – ta – stro – fal – ne! Ne vem kako to … Smo se mal’ polenil, a’l kaku?’ V proizvodni hali se prižgejo luči, trak se avtomatsko zažene. Sklonjenih glav, ponižani, osramočeni ali pa zgolj jezni odidejo na svoja delovna mesta, si nataknejo rokavice in nadaljujejo z delom.

Dva dni pred iztekom enomesečne poskusne dobe te seznanijo z dokončno odločitvijo, da ti pogodbe ne bodo podaljšali, kar nekako pričakuješ, saj si imel teden poprej s šefom pomenek o tem, da se boš moral malo obrniti, če hočeš ostati. Da sicer delaš dobro, z malo napak in kvalitetno, a ti vseeno manjka še malo. Čisto malo, pa vendarle preveč. Takrat te je namreč ocenil, da opraviš nekako 90 odstotkov zadanega, a jih je od svojega nadrejenega slišal, ker ni vzel v ozir neizogibnega povišanja norme in je zategadelj podal nerealno oceno delavca. Naslednji dan prejmeš odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z utemeljitvijo nedoseganja časa cikla, potrebnega za nemoteno delovanje. Delavec je opravil približno 85% operacij v času cikla. Nekoliko razočaran, hkrati pa z olajšanjem, izprazniš garderobno omarico, ključ vrneš šefu. Legitimacijsko kartico potem, ko  se ob izhodu še zadnjič štempljaš, pustiš pri varnostniku na recepciji. Za delovne hlače, kratke majice in delovne čevlje ti je rečeno naj jih kar zalučaš v smeti, češ da nimajo z njimi kaj počet. ‘Lahko pa jih neseš tudi domov zaradi mene. Vseeno mi je. Hvala za sodelovanje in srečno!’
Hja, zakaj pa pravzaprav ne? Avtomobili se prodajajo, delavcem plačujejo minimalno plačo za maksimalno delo, za povrh pa je premier podjetju obljubil še nadaljnjo podporo vlade pri novih projektih, za katere s(m)o – kakor piše v sporočilu za javnost na spletni strani Vlade Republike Slovenije – od leta 1998 Revozu skupaj namenili 85,6 mio EUR pomoči. Razumljivo je torej, da taki firmi kot je Revoz, en ubog par proč vrženih čevljev ne povzroči ravno finančne luknje, kot je ne naredi niti zdravstveni pregled, ki za vsakega delavca stane nekje okrog sto evrov, pa naj ta dela teden, mesec ali leto. Po krajšem premisleku je jasna tudi zaskrbljenost gospoda Cerarja glede težkega zadovoljevanja ustrezne delovne sile, saj bi to lahko pomenilo, da ljudje niso več pripravljeni sprejeti vsakršnega dela za mizerno plačilo in ne zaupajo več delodajalcu, ki jim sprva obljublja zaposlitev za nedoločen čas, ko trgu zagotovi potrebna vozila pa preprosto ukine polovično nočno izmeno, s tem pa delavcem prenehati veljati pogodba, kot se je to zgodilo marca 2015 in je brez zaposlitve ostalo 450 agencijskih delavcev. Mnoge je Zveza Renault-Nissan letos spet vabila, a se ti niso odzvali. Zatorej ne preseneča, da je Direkcija za človeške vire, te dodobra izčrpala in izpraznila, ter da nima več kje zajemati gonilne sile, ki bi poganjala njihov dobičkonosni stroj, delavec pa naj bi se zadovoljil z drobtinami in bil celo v prostem času venomer dosegljiv na svoj mobilnik, če bi ga slučajno klicali iz službe, da mora priti nadomeščati koga iz druge izmene, ki je zbolel in je sporočil, da ne more priti v službo. Marsikdo tega ni sposoben, če pa kdo od vas meni, da bi zmogel, pa naj le brž napiše vlogo za delo in izkoristi to izvrstno priložnost, ki nikakor ni enkratna. Ko se bo število naročil povečalo, vas bodo zagotovo spet klicali.

corpus delicti

vroča topliška voda umirja telo in duha

v soparo vstopi obris lepe mlade ženske z boki

ki razburka domišljijo polslepih starcev

tišino preseka odmev kratkega kašlja

močan curek vode iz grde oranžne cevi

s klopi splakne pot osivelih skrotumov

v spranih kopaliških haljah in plastičnih

natikačih se zasanjano vlačijo iz potilnice

v potilnico si s čela brišejo znoj v rjuho

ralph nezaupljivo odkimava dvomi

da mi ga bo uspelo upodobiti v filmu

posvečenem njegovemu življenju

odgovorim mu z njegovim glasom

in si pogladim kratko pristrižene brčice

preden ga prepričam da bom zmogel

mu iz slane meglice nekdo s plastično

rumeno rolko razbije lobanjo s šlauhom

spere kri z majhnih modrobelih ploščic

kosci možgan se vrtinčijo okrog odtoka

truplo me s komolcem dregne v zobe

preden ga za gležnje izvlečejo ven

se mi pod noge skotali eno od zrkel

sploščim ga s peto oprostite mi

gospod fiennes svet je postal grozen

ubijajo dobre ljudi da bi kovali zaslužek

z ekranizacijo njihovih življenj namesto

marmelad in mletega mesa nam prodajajo

sadne namaze in mesne pripravke

oddahnite si odšli ste na bolje no

tehnično gledano ste še vedno v preddverju

savne a imate vsaj manj tegob na ramenih

glava vas zagotovo ne teži več v moji pa

špila čist en majhen radio z dvema postajama

prekrivajočima se frekvencama vse vse zaklade

dal bi zate pridi nazaj smrt je lovca lovec leva

lev medveda medved volka volk lisico ob

zadnjem znaku bo ura štiri in petinštirideset

minut res nenavadna ura za pisanje česarkoli

razen če ne pišeš zadnjega poglavja o zblojenem

privatnem detektivu z luskavico in prekratko

levo nogo čigar mater se vsakič kadar si natakne

klobuk da bi šel raziskovat primer po enajsti zvečer

pojavi na vratih svoje sobe in mu najeda kam rine ob

tako poznih urah ko so zunaj le kriminalci in capajdre

sluti da se bo nekega dne zgodilo nekaj strašnega

da bo policija potrkala na vrata in poizvedovala

slutnje babšeta se uresničijo čez slab teden

v rečnih zapornicah se zagozdi gospa njenih let

ustreza opisu ki ga je podal sin ob prijavi izginotja

za tisti večer ima trden alibi vso noč je v zgornjem

nadstropju z globinom loščil svoje ortopedske čevlje

za vse ostale dneve pa ima cel kup znancev ki bi za

steklenico vina ali dvolitrsko plastenko piva jamčili

da so ga z majhnim dežničkom v roki videli hoditi

po kablih mestnega daljnovoda s stropa vsake pol

minute kane kaplja kropa kolesca rolke se vrtijo

morilci brezglavo pokopavajo brezglavega mrliča

corpus.jpg

Šega v ost

Opazil sem kar precej zabavljanja čez topoumne naci(onali)ste, ali kot so se sami poimenovali – domoljubi, ki so se včeraj zbrali na ‘Vseslovenskem antimigrantskem shodu’ proti beguncem in vsiljenim kvotam ter na koncu združno zapeli Zdravljico pred izpostavo azilnega doma na Kotnikovi ulici, kjer so vzklikali predvidljive parole ‘ Za Slovenijo!’, ‘Proti beguncem!’ in ‘Begunci ven!’
Uboga sodrga ni vedela, da so migranti azilni dom zapustili že zarana in se z avtobusom odpravili namočit svoje migrantske nožice v morje Adrijansko iz enega samega razloga, da bi jim pokazali osle in se jim iz Portoroža smejali v brk, zaradi česar so kleni Slovenci gesla vzklikali pred praznim poslopjem, s čimer so med neodobravajočimi rojaki povzročili pravi val posmeha. Upravičenega ali ne, naj pak vsak presodi sam, meni pa je to brezplodno lajanje v prazno stavbo prebudilo spomine …

PROTEST PROTI MIGRANTOM

Bilo nas je sicer precej več, zagovarjali smo ravno tako svoje nazore, le da smo bili mi precej bolj neorganizirana drhal kot tile, saj je redkokateri med nami vihtel kak transparent pa še ta je bil bolj klavrn, tukaj in zdaj pa je malodane vsak udeleženec v roki nosil in se ponašal z lično izdelanim ščitom z naslikanim panterjem, katerega bi bil vesel vsak prav vsak pamž, ki si rad v igri domišlja, da je neustrašen vitez denimo Noriškega  kraljestva, ki svojo očetovino brani pred strašnim, hudobnim, ogenj bruhajočim zmajem, naj bo ‘pravi’ ali pa zgolj kot prispodoba.
Resda smo jih mi takrat številno prekosili, moram pa jim priznati, da so za izražanje svojih stališč izbrali mnogo bolj – vsaj vremensko primeren čas – in so se skozi mesto razoglavi in v kratkih rokavih sprehodili ob lepem sončnem dnevu, razkazovali svoje domoljubne tetovaže Triglava, Knežjega kamna in Kralja Sam(ot)a  ter od spravljanja sena in oranja domače grude mišic polna telesa, mi pa smo zaviti v šale, s kapami na glavah in orokavičeni brezciljno postopali, ko so bile temperature opazno neprijazne in nič kaj tople.
Ne glede na to ali se ti njihovo ravnanje zdi graje vredno ali nemara celo hvale, jim je treba priznati, da so se kljub maloštevilni udeležbi opremili precej dobro in so delovali usklajeno, če pa človek premore količkaj občutka za samoironijo pa si bo priznal, da smo tisti, ki smo se udeležili protivladnih protestov tisto hladno zimo leta 2012, ravno tako izpadli bedaki.
Mi smo – za razliko od tehle – prekleto dobro vedeli, da v parlamentu ne bo nikogar …

Heil Julius XXIV.!

Barve v grozljivih nočnih morah preganjajo
odsluženi katodni črno beli televizorji,
med premetavanjem se potne srage
po mrzlih tleh stekajo v lepljivo mavrico,
zvoke v podzemnih temnicah s svojimi
burkaštvi, nesmiselnimi padci in nemimi
burlesknimi ksihti mučita hologramska
Buster Keaton in Charlie Chaplin s palico,
mehanični biki so izruli svojo edino nogo
in poteptali rdečelične obiskovalce rodea,
da so za njimi ostale le skrhane ostroge in
kavbojski klobuki, ki so se spečali s perjanicami,
bili bitke s polcilindri in sanjarili o brhkih avbah.
Električni pastirji grizljajo pehtranove vejice,
iz granitnih blokov rezljajo krasne podolgovate
piščalke, da z njimi mirijo krvi željne horde ljudi,
usnjeni pasovi so napovedali iztrebitveno vojno
platnenim naramnicam, češ da oni bolje služijo
hlačam, ognjeniki so že davno ugasli pod vodami
staljenih ledenikov in prahom pooglenelih kosti.
.

tv.gif

.
Merkurjeve razprodaje žlahtnih plinov, železa
redkih kovin in mineralov nikogar več ne ganejo.
Saturn že tisočletja ponuja prstan Luni, ta pa se
spogleduje z Marsom, ljubimka z Venero in se
vedno bolj oddaljuje od samodestruktivne Zemlje.
Škorci pijejo le še žlahtino, kenguruji v vrečah
nosijo pisane kamenčke in ostalo kramo, ki jo
prodajajo po sejmiščih in zabaviščnih parkih.
Davke odrejajo pijavke, moskiti in netopirji,
s samega svetovnega prestola s hipnotičnimi
rumenimi očmi zre kralj Julius XXIV, ki je dokazal,
da so lemurji superiorni nad vsem, brez izjeme.
Celo nad kuščarji, ki jim s hrapavimi jeziki skrbno
odstranjujejo otiščance z umazanih vladajočih nožic.

Nice. Not!

Če bi človek slepo zaupal osrednjim medijem in njihovim nepopolnim zgodbam, si dogodek v Nici predstavlja nekako takole … Sredi veselega praznovanja državnega praznika, kot strela z jasnega in od nikoder prihrumi zlovešč črn tovornjak. Za njegovim volanom sedi dolgobrad muđahedin, ohomotan v rdečečrn shemagh, z ukrivljenim nožem med zobmi, vpije Đihad! in Allah akbar!, prebije najprej eno varnostno ograjo, trske, železje in deske letijo naokrog, pnevmatike predrejo položene jeklene bodice, da ostanejo le še kosci razcefrane gume na platiščih, vendar nadaljuje z vožnjo kar na njih, iskre se krešejo ob trenju asfalta in feltn, prebije še drugo varnostno ograjo, podre pripadnike policije in varnostnih organov, ki streljajo nanj in potem gazi vse pred seboj, dokler ga vestni in predani policisti – ki so bili pozorni na najmanjši znak, ki bi bil na kakršenkoli način sumljiv in so že prej do potankosti prečesali okolico, da bi jim še tako neznatna grožnja ne ušla – ne ustavijo.
Toda tega samomorilskega napadalca, ki se je vzel od nikoder pa res ni bilo moč predvideti. A temu ni povsem tako. Tako bo morda čez nekaj let videti holivudska uprizoritev te današnje tragedije.

ghosttruck

Resnica je, da bi se dalo ta bizaren in grotesken napad z lahkoto preprečiti, če bi kurčeva francoska žandarmerija, možakarju, ki je že devet ur prej pod pretvezo, da je na prizorišče večernega slavja dostavil sladoled, preprosto in povsem v skladu z visoko pripravljenostjo zaradi dosedanjih terorističnih napadov rekla:’ Vozniško in prometno!’, kakorkoli že to zveni po francosko. Namesto še ene tragične novice, ki so postale del vsakdana in na katere odreagirajo le še tisti najbolj empatični in srčni ljudje, bi bila le obrobna novička, da se je nek bedak, ki je že star znanec policije, s polnim tovornjakom orožja, streliva in celo granate – bemti sveca! česa se ti teroristi vse ne domislijo – hotel vtihotapiti na ulico, ki bo zvečer polna ljudi ter upal, da ga ne bodo že pri prvi barikadi ustavili, legitimirali, preverili dokumentov, podatkov in vsebine samega tovornjaka.

Na naslovnicah ne bi bile pol stranske fotografije razmesarjenih trupel, niti ne bi bilo razglasitve tridnevnega žalovanja, temveč bi bila nekje na tretji strani novička z naslovom: C’est vraiment stupide de faire une chose pareille!, pod njo pa majcena sličica z dvema nasmejanima policistoma, saj jima vsaj napredovanje, če ne celo odlikovanje ne uide. Vsak od njiju bi za eno roko držala vklenjenega cepca, ki je mislil, da bo kljub vsej tej silni pripravljenosti – a se je izkazala, da ni vredna niti počenega groša, kaj šele bogsigavedi koliko denarja francoskih  davkoplačevalcev – res prišel na sam kraj in celo uspel izpeljati svoj bebav načrt. Ki ga je, poglej ga zlomka in kdo bi si mislil, več kot uspešno v njegovi zblojeni betici tudi res zaključil!
Staremu znancu policije je ratalo priti mimo policistov, se parkirati in tam čakati debelih devet ur, ne da bi ga kdo od tistih, ki so ga spustili mimo, pobaral: ‘mon ami, da se ti ne bo stopil sladoled, hehe …’
Sicer slaba tolažba za vse tiste, ki so v tem napadu izgubili svojce, žene, otroke in prijatelje, že bolj jalova za tiste, ki so izgubili življenja je ta, da bo za tak kiks varnostnih organov zagotovo kdo odgovarjal.
Potihem kakopak.
Ker nisem nikjer zasledil, da bi kdorkoli rekel, da so zajebali na celi črti. Da se ti takole, na tak brezvezen način nekdo prikrade na bojda zavarovano območje, sacredieu in potem izvede totalen masaker, je karierni madež, ki se ga  zlepa ne da sprati. Da o slabi vesti, ki bo upam, da do konca življenja pestila idiota, ki ga je spustil mimo in ga bo sredi noči vsega potnega sredi spanca metala pokonci, niti ne govorim. Disciplinsko bi rajtam fasal že nekdo, ki ni šel pred koncertom Modrijanov pokukati, če se ni kdo morda skril pod tribune, ne pa nekdo, ki je dejansko odgovoren za smrt več kot osemdesetih ljudi.
Jebeš tako pripravljenost. In oni bi se šli nek boj proti organiziranemu terorizmu!? Ha!
‘Ni kazal znakov ekstremizma, niti ga niso imeli na seznamu …’ Ma nemoj! Pa majke jim ga blesave … mar mislijo, da so vsi simpatizerji skrajnega Islama videti kot kurčev Osama bin Laden!? To bi bilo pa nekoliko prelahko, kenede?
Skoraj tako enostavno kot modelu, ki trdi da ima dostavo, reči: A lahko vidim naročilnico ali potni nalog, s’il vous plaît.
Papki.

Dodajam.
Tukaj sploh ni šlo za fanatizem. Vsaj ne verski. Šlo je za izolirano dejanje enega zblojenca. Zdaj bi nam ga radi prikazali kot slabega Muslimana, ki ni hodil v mošejo, ki je popival, se drogiral in pretepal ženo. Ampak, da je kljub vsemu temu še vedno Musliman. Torej islamist. Terorist.
Vseeno pa poanta tega zapisa ostaja nespremenjena.
Zadevo bi se dalo preprečiti.

Literarna žehta

perilo

Je tole, o čemer je te dni moč brati v skorajda vseh publikacijah in o čemer šepečejo po vseh pisateljskih, literarnih in kulturniških kuloarjih, se zgražajo in obsojajo dejanje, ki ga je storil Evald Flisar, sporno ‘samo’ moralno, ali tudi zakonsko?

Ako gre v dotičnem primeru za kršenje kakega zakona, za spolno nadlegovanje, krivdno prekinitev pogodbe, nemara zlorabo položaja ali kaj sličnega, predlagam, da se zadevo uredi prek nadležnih organov, kot sta policija in sodstvo, ker tale rekla – kazala, kjer novinar napiše članek o neprimernem in obsojanju vrednem ravnanju omenjenega, on odgovori novinarju, zaenkrat še neomenjena mlada kritičarka potem njemu, pa ravno tako neomenjeni novinar njemu, pa on – omenjeni pisatelj –  obema, pa oba neomenjena njemu in tako dalje in tako naprej, zgleda nekam senzacionalistično, nedoraslo in žurnalistično.

Sploh, ko se v to vmeša še zračna balerina (v svojih mehkih plesnih copatkih pravičnosti, čeprav na trenutek deluje, da gre za gojzarje revanšizma in oportunizma), ki slovi po svoji strašni korektnosti in nikakršnem nepotizmu ter bog obvarji, da bi ponesreči, kaj šele nalašč!, na natečajih podeljevali nagrade svojim rednim sodelavcem, ter objavi peticijo za odstop Evalda Flisarja s predsedniškega položaja PEN-a, ki jo je podpisalo kar precej ljudi, mnogo med njimi s predoznako dr.

/vmesni preblisk/ Nikoli mi ni bila jasna potreba po tem, da pred svoje ime devlješ dr., ing., mag. in podobno razen:
– na vratih svoje pisarne ali ordinacije
– na poslovnih posetnicah
– na listinah, izvidih in načrtih, kjer je omemba izobrazbe potrebna zaradi večje verodostojnosti, da se ve, da te ni pregledal nek mazač, da ti ni bajte zrisal nekdo, ki zna uporabljati dva geo trikotnika hkrati in ima v lasti tehnični svinčnik
Nikakor pa ne razumem tistih, ki imajo pridobljene nazive pred imeni na vratih svojih stanovanj, poštnih nabiralnikov ali pa v spletnih peticijah. Šteje njihov glas za dva? Je njihovo mnenje vredno več? Doktorji česa so? /vmesni preblisk/

Slovenska literarna scena je kot kaže gnila. Navznoter in navzven. Tak podalpski durian. Videti je zanimivo, ima te, da bi poskusil grižljaj, ker je pač nenavaden, nekoliko nedosegljiv plod, a brž, ko zasadiš zobe v meso, ki spominja na sila omedeno, zdrizasto in kašasto tepko, pa vendar kompaktno kot kak kos masla ter začutiš sladkoben okus po mangu in ananasu, ti kaj kmalu v nosnice udari vonj, ki še najbolj ustreza ponošenim plesnivim nogavicam, ki si jih imel vso noč na nogah zaradi zateklega gležnja, na katerega si položil na drobno nasekljano čebulo, ki zdaj zaudarja po postanem. Posvečeni pišejo in objavljajo članke/kolumne/kritike povsod. Od časnikov, časopisov, do spletnih literarnih revij. Domnevajmo, da zato, ker so tako presneto dobri pri tem početju in ne zaradi tega, ker se znajo udinjati, nasmihati, prilizovati, prisloniti poljubček na pravo zadnjico ali pa se preprosto sučejo v pravih krogih in občasno (s)prejmejo ‘kompliment’ od kakega urednika/nadrejenega, ki pač ni pisatelj v jeseni svojega življenja, temveč čeden in postaven sodelavec z bisernim nasmehom.  Ampak to gre skozi, ker ni niti pol tako odvratno kot, če se ti po elektronski pošti slini nekoliko starejši gospod.
Če so do sedaj vse ali pa vsaj večino zadev urejali znotraj svojih krogov ter obzidij iz knjižnih opek, ne vidim razloga zakaj bi bilo sedaj drugače in bi svoje umazano perilo prali vsem na očem. Pa, ko bi ga vsaj prali, ga obesili na vrv za sušenje ter pustili vraga, da veter opravi svoje. Ne … žehto vsakič znova, še mokro tlačijo nazaj v pralno korito in drgnejo in drgnejo in drgnejo pri tem pa si z zunanjo platjo dlani otirajo pot s čela, češ poglejte kako mamo! A prej, ko ste svinjali in flekali sedaj zapacane rjuhe pa nismo smeli imeti vpogleda, jel? Zdaj, ko je smrad neznosen in se ne da več lagodno ležati na njih, mora pa vsa dežela vedeti o tem?

Matr! Nikar mi ne recite, da je to prvi tak primer!?
Al’ se je končno našel en zadosti star in sluzav pa na dovolj visokem položaju, da se splača opozorit na seksistične, mačistične in šovinistične izjave, ki so jih avtorice tako ali tako menda deležne vsakodnevno, vendar ne (le) od ostarelih pisateljev, temveč (tudi) od takih ob katerih jim ne gre ravno na kozlanje ob misli, da bi se morale tako ali drugače pomuditi z njim. Čeprav vam iz prve roke ne znam povedati nikakršnega tehtnega primera, si vseeno upam trditi z dobršno mero gotovosti, da si je zagotovo kaka mlada nadobudna, vzpenjajoča se avtorica vzela čas za kakega eminentnega gospoda, ki bi ji bil z lahkoto oče, da ne rečem ded, in se odzvala povabilu na čaj ali obed, saj je bil pač dobra duša in ji je dal priložnost objavljanja, a ker je bil le neškodljiv starček z bujno domišljijo in brez dlake na jeziku, je njegove dovtipe o njeni mladostniški privlačnosti in kaj bi (ji) počel, ako bi bil nekaj desetletij mlajši, gladko preslišala, se nasmehnila in mu dejala:’ Vi ste pa od hudiča, ane?’ in ga malodane uščipnila v z žilami prepredeno lice, kakor nagajivega pobalina, ki si je nekoliko preveč dovolil.

Ko končajo s Flisarjem, predlagam, da se lotijo kakšnega hujšega in nevarnejšega predatorja, ki se loteva mnogo bolj nemočnih in ranljivih oseb, kakor pa so kritičarke, ki pišejo v feministično queer maniri, kakor sem nekje zasledil njeno lastno oznako. Takega, ki denimo preži na malo deco in ne na domnevno najbolj ostro slovensko kritičarko kar jo slovenski literarni prostor premore, ne zmore pa enega samega osivelega pisatelja postaviti na svoje mesto, brez da bi pri tem zagnala vik in krik in angažirala vseh možnih občil, čeprav se brez bojazni lastnoročno loti kar celotne komisije za podelitev Stritarjeve nagrade in se jim postavi po robu, ker po njenem niso dovolj dobro utemeljili svojega izbora letošnjega prejemnika Stritarjeve nagrade za mlade in objektivne kritike, ter utemeljitev zakaj je izbrani nagrajenec ravno on – ravno tako neimenovani mladi kritik – napiše kar sama namesto njih.

Menda niso ostale kolegice tega dopuščale prej, ko še ni bil star in zguban!? :O Ali pa jim ni odpovedoval pogodb? Ker pač niso rekle, da se jim ton ne dopade. Ne vem … Prašam se. Prašam se tudi, če bi tole prišlo na dan, če tega ne bi storil. Žal se prašam še koliko je v sami zgodb resnic, polresnic, izpostavljanja za eno in drugo stran najbolj primernih izsekov iz njune konverzacije, ki ji lahko sledimo dan in noč, kot bi šlo za nekakšen literarni resničnostni šov, ki ga lahko spremljamo, in ki nam dovoljuje na kupe različnih scenarijev in interpretacij. Sploh, ko z vsakim dnem prihajajo na dan nove podrobnosti in je – vsaj moje – mnenje o tem, da je zadeva napihnjena, pretirana in mestoma privlečena za lase, kar je fakin žalostno.
Žalostno pa zato, ker če se izkaže, da je kritičarka hotela s tem doseči vse kaj drugega kot pa ustaviti ‘starega slinastega pohotneža’, kakor se ga prikazuje sedaj, potem bo storjena strašna krivica vsem ženskam, ki se dejansko spopadajo s seksističnimi izjavami in spolnim nasiljem, ker si ne bodo upale obelodaniti svojega primera, da bi ne bile deležne opazke in komentarja:’ Daj ne bod’ no taka Radaljac!’

Zjeban zen

ohmm

Na pomolu pijem pivo iz pločevinke, kadim zvitek tobaka in gledam sonce kako zahaja za smrekami onkraj jezera na katerem se blešči odsev zahajajočega sonca. Zadnjih nekaj dni, odkar se je opazno otoplilo, večkrat pridem zvečer sem, ker nekako sklepam, da ne bo nikogar tu in napol šaljivo pravim, da tja prihajam po svoj odmerek zena, čeprav me tisto pivo, nekaj čikov in opazovanje gladine jezera, dejansko pomirja.
Sedim torej tam, srkam pivo, kadim in si mislim ‘ohmmmm …’ Vsake toliko časa mirujočo vodo preseka kaka račja družina z materjo na čelu za njo pa drsijo male puhaste račke, ali pa naredi ‘pljusk’, ko se kak krap vrže iz vode. Vabe, ki jih ribiči mečejo ali pa plovce, ki jih vlečejo iz vode se trudim ne registrirati. Zjebavljejo mi zen.
Pljuckajoč pivo in puhajoč cigaretni dim gledam torej tisto oranžno kroglo, katere moč vedno bolj pojenja. Zelen hrib, sonce, voda. Spomnim se napeva, ki k situaciji paše kot  h kavi ratluk in si potihem začnem prepevati. Sleheren samostalnik razvlečem kot testo za maznik, zavedajoč se, da kljub koreninam in ne ravno popolnemu neposluhu moje ‘beeeegaaaaaj uuuuudaaaaaviiiiii seeee’, niti približno ne zveni za zmago na izboru talentov, vendar mi za lastno dušo in uho povsem zadošča. Izpraznim piksno, pokajene čike zmečem vanjo, iz nahrbtnika izvlečem nemarno zatlačen pulover, saj je začelo pihati in se oblečem. Oprtam si ruzak, pograbim zmečkano konzervo in jo odvržem v smetnjak. Namenim se po hribčku navkreber, stopim za grm in izpraznim mehur. Popevljem si kot kaže ‘vižo dneva’, ko nenadoma na desni strani trebuha začutim topo bolečino kot bi me neviden hrust s pestjo butnil pod rebra. Dobesedno me skrivi. Nagnjen v desno in držeč se z desnico za boleč predel, lomastim proti domu, bolečina pa ne popušča temveč se celo stopnjuje, kot bi me nekdo vstavil v primež in počasi zategoval. Začutim potne srage na čelu, težko diham in truden je moj korak.😀
V trenutku, ko me je zabolelo sem pomislil, da sem tisti dan s tekom okrog jezera in s preskakovanjem kolebnice nemara nekoliko pretiraval, pa tudi plavanje v še ne  povsem ogretem jezeru najbrž ni bila ravno neka bistroumna odločitev, ko pa ni in ni hotelo nehati sem bil skorajda prepričan, da je slepič.
Mesto je že pravo … al ni? Ma je, jebemu! Kaj če se mi je razlil? Ma ja, vraga … Mišico sem si pretegnil, bedak! Odkrevsam do bajte, grem v kopalnico, se ponovno uščijem, si z mrzlo vodo sperem obraz in vrat ter se pogledam v zrcalo. Bled. Niti dobro ne pridem do vrat sobe, ko me spet prime scat. Obrnem se in ubogam klic narave. Spustim nekaj kapljic, bolečina pa spet butne, tokrat še močneje. Pograbim ključe od avta, se obujem in se mukoma odpeljem do ambulante. Parkiram pred urgenco in že medtem, ko med zaklepanjem utripnejo luči avtomobila, dežurni ekipi, ki sedi na klopi pred vhodom opišem kje me boli.
Napotijo me v ordinacijo, ležem na posteljo, zdravnica mi v žilo stisne iglo in namesti kanilo skozi katerega se kasneje polagoma steka nekaj proti bolečinam. Izmerijo mi telesno temperaturo. Normalna. Po pregledu presodi, da bom moral v bolnico saj ni prepričana ali gre za slepič, ledvični kamen ali kaj tretjega. Medtem mi nekontrolirano pričnejo šklepetati zobje. Zebe me kot Kamerunca na Grenlandiji. Potožim nad mrazom, sestra me pokrije z nečim, jaz pa v položaju zarodka drhtim kot premočen potepuški psiček ujet v nočnem nalivu. Ponovno mi z elektronskim termometrom posveti v čelo. V slabi uri je telesna temperatura narasla za stopinjo in pol.
Ko zdravilo prime, se skobacam s postelje in se v primerjavi s prej, počutim kot prerojen. Nikakršne bolečine, stojim vzravnano, niti otrdelosti v tistem predelu na otip ni več čutiti. Skoraj predlagam reševalcu, da bi še enega pokadila preden sedem v reševalno vozilo, vendar raje ne rečem ničesar. Spomnim se da imam v avtu torbo z nekaj rezervnimi majicami, gatami in zobno ščetko, še od prejšnjega vikenda, ko sem bil na preživetvenem vikendu v gmajni. Stopim ponjo in sedem spredaj k reševalcu, po slabih petnajstih minutah vožnje pa me spet prične bolet in me oblivat mrzel pot. Voznik ustavi nekje ob cesti, postane mi slabo, tišči me na stran, vendar mi ne eno ne drugo, razen nekaj pljunkov in nekaj malodane iztisnjenih kapljic, ne uspe.

Zlezem zadaj, uležem se na levi bok, bolničar pa me pripne in sede za volan. Telefon spusti zvok sporočila. Matr, kot zanalašč. Resda sem rekel, če me ne bo gor, naj mi pošlje sms, ampak mislil sem bolj, če bom kaj bral ali gledal film, ne pa da se bom zvijaje v rešilcu peljal v bolnico. Ne čutim se ravno zmožnega tipkat, zato pokličem in zjecljam, da me je nekaj zvilo, nek napad, da me peljejo v bolnico v Novo mesto in naj ne skrbi. Šofer zapelje čez progo, da skoraj zatulim od bolečine. Kdor meni, da so slovenske ceste slabe, polne lukenj, da so razdrapane in v katastrofalno pošastnem stanju, si niti predstavljati ne more kako prekleto prav ima, dokler se ni z neznosnimi bolečinami peljal leže v rešilcu. Čutiš vsako fliko, vsak kanalizacijski pokrov, vsako udrtino in grbino, sili te na kozlanje. Bolečina je vedno hujša, tiščim zobe, preklinjam in stokam, nagibam se nad vrečko in se davim s kašljem. V glavo sklonjeno čez rob postelje mi butne vročina, čutim, da sem zaripel. Slišim utripanje smernega kazalca, sklepam, da sva se ustavila pred semaforjem.
‘Bova kmalu?’, izdavim skozi zobe.
‘Pet minut.’
Na zadnjem ovinku pred bolnico kipnem v vrečko. Odleže mi za tisti kratek trenutek, boli pa me še vedno kot bi bil vpet v kako srednjeveško mučilno napravo. Odpre vrata, mi pomaga ven, opotečem se in vstopim skozi drsna vrata k okencu. Skozenj potisnem zdravstveno kartico, hkrati se oziram po stranišču. Povem, da grem na skret in pokrivljen oddrsam proč. Spet telefon.
‘V novomeško te peljejo? Napiši samo ja ali ne.’  Hja, saj ni čudno, da me ni razumela … Pritrdim. Spet ne opravim nič, čeprav čutim kot bi imel popolnoma poln mehur. Sperem si usta in popijem požirek vode. Zdravniku na hitro opišem bolečino, povem kdaj me je začelo boleti, reševalec medtem prinese mojo torbo in odide.
‘Hvala! Živjo …’, mu nakažem s prikimavanjem in rahlim dvigom roke. Dohtar me odpelje v štirico, karkoli že je to, pač neka soba na urgentnem bloku, kjer mi v že od prej vstavljeno kanilo nastavijo infuzijo. Vzamejo mi vzorec krvi, zdravnik me pazljivo pretipa, postavlja cel kup vprašanj, odgovarjam prijazno, čeprav komaj gledam in bi najraje padel skupaj.  Vpraša me kako zelo me boli na lestvici od ena do deset. Po krajšem premisleku odgovorim: ‘Osem.’ Prihranim si še dve enoti, če bi slučajno postalo res neznosno. Kaj pa vem kako močno zna še boleti. Jebemti, da kaj takega še nisem čutil v življenju, pa sem že vtaknil palec v aparat za točkovno varjenje, ki je ujeti prst nekaj časa celo ‘švasal’, saj sem moral (nezavarovano) pedalo pohoditi še enkrat, da  me je hudič sakramenski sploh izpustil,  si pri tem prizadejal odprt zlom, nakar je bilo treba s šmirastega palca odstraniti še noht, bil neštetokrat šivan, med drugim tudi na ustnici, nosu in celo na veki desnega očesa, da kakšnih bolj delikatnih krpanj niti ne omenjam, pa še kako tistikrat peklensko bolečino bi lahko naštel, a se mi v primerjavi s temle zdaj, zdi kot le neprijeten nebodigatreba.

Pošljejo me na rentgen. Komaj stojim, zadržati moram sapo. Če tole speljem, sem zmagal. ‘Počakajte zunaj.’ Čez kaj vem koliko časa, ni pa trajalo prav dolgo, mi prinese rentgensko sliko, ki jo dam tehniku. Skobacam se na posteljo in hropem kot starec pri triinosemdesetih, ki še vedno pokadi dve škatli in pol ta starih 57 dnevno.
Tehnik mi pomaga vstati, mi v roko potisne lonček in mi pove, da bi nujno potrebovali vzorec urina, da ve kako hudo me boli, vendar ne gre drugače. Vsaj pol lončka, če se bo dalo. ‘Dobite kolikor bom lahko.’ Stopim skozi vrata, zunaj na klopi pa sedi Ona in me nepremično, brezizrazno gleda. Zmorem kisel nasmeh in odkrevsam do veceja. Prinesem zahtevano količino in se zleknem nazaj na posteljo izmučen kot bi pretekel maraton po puščavi, ne pa prehodil par metrov in se uscal v plastičen kozarec. Vzamem telefon in ji napišem SMS. ‘Trapa’ Niti pomislil nisem, da bo tu. Nisem pa presenečen, da je. Lepo se mi zdi od nje. Ne bi ji bilo treba biti tu. ‘Drži se ti tam notr.’, mi odgovori.
Ko sem mislil, da sem iz hudega ven, je užgalo še močneje. Dejansko se držim tam noter za ogrodje postelje, zvijam se, kričim, med bolečinskim blodnjami na uho ujamem predvidevanje, da gre bržda za ledvične kamne in da me bodo namestili na oddelek, dokler ne pogruntajo kaj jim je storiti, tulim, malodane hlipam … umiram. Pajade! V bolnišnici si, tepec. Skačejo okrog tebe, vedo kje te boli, če je slepič, ti ga bodo izrezali, če je kamen, ga bodo zbezali ven, če je kaj drugega pa bodo ravno tako ugotovili v čem je težava. Si na najbolj primernem prostoru, kjer bi ob takih tegobah lahko bil. Budi Miran Rudan.
Ker še vedno niso prepričani kaj natanko me daje, me odpeljejo na CT, bolečina je sedaj nekje na sedmici, še vedno pa boli, ko sam vrag. Komajda uspem sleči majico. S postelje na kolesih se prestavim na drugo, tisto pa potisnejo v tunel. Slišim kovinski glas, ki pravi:‘Vdihnite. Zadržite … dih.’, naprava se premakne in mi čez trebuh pomakne zelen – vsaj mislim, da je bil zelen žarek. Isti nenaraven glas:‘Lahko … dihate.’ Medtem se vrnem nazaj na osem. Osebje me hoče premakniti, vendar mi je vsak dotik odveč, počasi se me loteva nejevolja, zato siknem ‘Bom sam!’ in se s sklenjenimi zobmi premaknem nazaj na posteljo s katero so me pripeljali in obležim na levem boku kot obstreljen avstroogrski vojak, ki ga čaka amputacija. Pokrčim kolena, jih tiščim k sebi, diham skozi stisnjene zobe, spet me začenja mrazit.

V žilo mi teče že tretja doza protibolečinskega koktejla. Popolna jebena blaženost. Predstavljam si da je ob rob infuzije zataknjena rezina ananasa ali pa da v njej plava oliva na zobotrebcu. Kot bi pretaknil stikalo me obide nekontroliran smeh. Režim se. Krohotam se kot kreten. Dohtarja pobaram, če je to normalna reakcija ali se mi je morda odpeljalo. Potolaži me, da ob takih bolečinah in ob vsem kar sem dobil je kvečjemu čudno, da se me ni smeh polotil že prej. Na vozičku me odpeljejo iz ordinacije, na podlakti začutim nežen dotik. Ona. Nasmehne se mi. ‘Kaj je ti?’ Pričnem pripovedovati kaj in kako in vse vmes ter se zraven režim kot pečen maček. ‘Zadetek en …’, mi navrže in me pogladi po roki. Primem jo za zapestje, si ponesem njeno roko k ustom in ji poljubim prste. Njen izraz na obrazu je drugačen kot prej, ko sem odkrevsal mimo nje.

Razsvetljenje, licemerje, bulšit in še kaj in ne nujno v tem vrstnem redu

Vstopivši v drugo tromesečje četrte dekade svojega življenja, na točki, ki je bližja smrti kakor rojstvu, ob trpkem zavedanju svoje minljivosti, opažam, da se mnogo pogosteje oziram vase in v sebi vzpostavljam nek dialog s samim seboj, s svojim notranjim jazom, se usklajujem znotraj sebe in v svojih mislih, uglašujem svoje vibracije z Vesoljem, skušam doseči ubranost z okolico, težim k temu, da bi dosegel notranji mir, ki bi se izražal tudi navzven in bi postal poduhovljeno bitje, ki resonira z vsemi živimi bitji v čudoviti evfoniji, ki pa še ne dosega evforije, temveč je ravno pravšnja in me privzdigne le toliko, da sem nekoliko nad ostalimi povprečneži, vendar ne tako zelo, da bi si morali izpahniti vratove, če bi hoteli pogledati v moje razsvetljeno obličje, vseeno pa na tolikšno raven, da bi lahko še vedno pokroviteljsko sral po njih in bi bili ob tej blaženosti, ki so jo deležni, da smejo mojo verbalno diarejo vsrkavati, hvaležni.
A tega ne moreš storiti ne da bi prevzel neke miselnosti, nekakšne ustaljene forme, neke že uveljavljene religije, ki je ljudem blizu, ki jo poznajo, jo sprejemajo zaradi njenih načel, principov in vsesplošne dobrobiti za človeštvo, obenem pa mora biti tvoj pristop k temu in posledično tudi podajanje svoje nadduhovnosti nekoliko inovativno in vsaj malo izven konteksta, z dodanim prgiščem ekscentričnosti, s ščepcem mističnosti in tako kot se za vse dobre in prepričljive retorike, guruje, senseije in ostale mentorje, ki slehernike pripeljejo do spoznanj, do katerih s svojimi omejenimi percepcijami ne bi zmogli priti sami, spodobi, tudi kanček duhovitosti.
Kajti, kaj ti bo notranji mir in vsa poduhovljenost, če je ne moreš širiti, kazati in se z njo konec koncev tudi pobahati, pri tem pa ljudem narisati nasmeha na obraz, medtem ko ti odobravajoče kimajo in polnijo mošnjiček?

Osebna rast in religije

Odločitev, da bom torej postal boljši človek, je padla. Vendar katero izbrati? Krščanstvu so dnevi šteti. Ne bom se obregal ob njihove zablode in hinavščino, to me namreč lahko kaj hitro potegne nazaj na stara pota s katerih bi rad sestopil, temveč bom izbiral kot pohleven potrošnik. Dandanes je tisto kar človeka-kupca pritegne lična embalaža z vpadljivim in všečnim logotipom. In ta njihov je slab, potreben prenove in posodobitve. Presušen, trpeč, krvaveč, shiran možakar upadlih lic, ovit v plenico, pribit na križ pač ni nekaj kar bi privabljalo nove vernike.
Njuejđerske fore so izpete in se vanje niti ne nameravam poglabljati, kaj šele, da bi resno pomislil o prevzemanju njihovih mavričnih verovanj, delno zato ker bi se kvinoje in petja pesmi okoli ognja kaj kmalu naveličal, vesoljna entiteta, spiritualno bitje ali neka višja Zavest onkraj našega dojemanja, ki bi se odločila uporabiti moje telo za kanaliziranje, pa utegne povzročiti dogodek, čigar krvave in brutalne posledice, bi še dolgo odmevale širom Vesolja.
Budizem – ta pa je všečen. Vsaj logotip. V primerjavi s tistim na razpelu je videti precej bolj zadovoljen sam s seboj in s situacijo v kateri je. Vitalen, gibčen, nasmejan in več kot očitno razsvetjen! Po nekaj googlanja ugotovim, da se nekateri namesto v oranžno odevajo tudi v vijolično, kar bi bilo še bolj kul. Kul je namreč poglavitnega pomena, če hočeš uspešno bulšitat.

buda

Bulšit

Kakopak je treba za pitanje z njim najti primerne odjemalce, ki jih v današnjih časih -bodimo nadvse odkriti – ne manjka. Ljudje si želijo neke instant potešitve svojih potreb po navideznem razsvetljenju, katarzo pa bi radi dosegli na načine, ki bi jim vzeli čim manj časa in energije, z minimalno vloženega truda, po možnosti s kakim preverjenim pristopom, ki ga opeva tudi kakšna cenjena oseba iz sveta šovbiznisa, blišča in estrade ter je po merilih naše družbe v raznoraznih registrih navedena kot dobičkonosen igralec, uspešen podjetnik in hitro vzpenjajoč se posameznik po lestvici slavnih in bogatih, ki brez kakršnihkoli zavor, če jih le kdo povpraša o tem, z največjim veseljem delijo svoja izkustva o soočanju s strahovi, z depresijo, z nespečnostjo, neješčostjo, debelostjo, izgubo bližnjega, s peko borovničevih kolačkov ali pa mnenja o ploščatosti našega planeta ter o tem kako se vesti, kaj jesti in kak Človek biti, da bo naše bivanje na Zemlji znosnejše, lepše in karseda prijetno ter kako skupaj ustvariti čudovit Svet.

Krasni novi svet

Za nekatere vsekakor je. Predvsem za  tiste, ki znajo leporečiti, se hinavsko smehljati, govoriti eno, delati drugo, se prikladno obračati po vetru, biti pri tem lepi in prijazni, všečni in nadvse pozitivni, sprejemljivi ter družbeno odgovorni, ko pa odstraniš fasado in ves pomp pa presenečeno ugotoviš, da gre za krinko pod katero se skriva nič kaj lepa slika, ki ni nikakor v skladu z njihovim blebetanjem in bleščečim nasmehom.
En tak primer je najbogatejša Slovenka, ki ustanavlja dobrodelne fundacije, ki se ukvarjajo z nepremičninami, odpira slamnata podjetja, hčerinske družbe in se poslužuje optimizacije davkov potem pa brezposelnim gospodinjam v šlafrokih in z viklerji v laseh pamet soli kako živeti, da bo svet boljši.
»Denar je le vmesna valuta za neki izdelek ali storitev, ki smo jo izvedli. Denar sam po sebi ne pomeni nič, pomembno je, kaj zanj dobimo.«, je izjavila za revijo Zarja in utajila nekaj trijiavžentov evrov.
Zna Talking Tom reči: ‘Prekleta pizda prevarantska dvolična!’ ?
Da stika z realnostjo tale uš nima, nazorno kaže njena zadnja izjava v članku, ki je malodane primerljiva s tisto od Mariah Carey, ki je podhranjenim Etiopijkam zavidala njihove šlang postave, ali pa tisti, ki jo je domnevno izustila Marija Antoinetta, ‘naj pa brioše jedo …’, katere zali privilegirani obrazek so podložniki zadnjič uzrli, ko je glavico pod giljotino dela.

žiljotina

Zaradi podobnega odmika od dimenzije navadnih državljanov jih je po gobcu skorajda dobil tudi direktor LTH, ko je delavcem, ki niso prejeli plač, v upanju, da bo deloval prizemljeno in povezovalno, bleknil, da natanko ve kako je, če človek nima soldov in gre v štacuno po špecerijo pa je račun na blagajni eins, zwei dvesto evrov …
Ko pomislim malo bolje tile še zdaleč niso edini primer totalne hipokrizije, ki kar bode v oči, temveč je teh že toliko, da jih niti ne opazimo več, če že jih, pa gredo mimo nas kot tokijski ekspresni vlak. Švigne, nam razkuštra lase, dvigne prah in že ga ni več.
Se spomnite ganljivega govora o podnebnih spremembah ob prejetju Oskarja? Če ste ga videli, se gotovo ga. Ne vem pa če ste videli in brali članek, ki je razkril, da DiCaprio po nebu leta s svojim privatnim aeroplanom in je en navaden Hinko.
Tudi pop diva in avtorica uspešnic kot so ‘Indepent women’, ‘Bills, Bills, Bills’ in ‘Beautiful Liar’ lahko mirno sede poleg Stevea Jobsa na vagonček rezerviran za licemerne in izkoriščevalske Jenkije, ki v državah tretjega sveta na plečih zgaranih delavcev gradijo svoje gigantske imperije v Ameriki, dajejo intervjuje za prestižne revije in se smehljajo z njihovih naslovnic.
Sicer  ni znano ali bodo šivilje v šrilanških švic fabrikah, kjer izdelujejo Beyoncine cuje za fitness, poleg rednih izplačil, ki znašajo vrtoglavih 21 000 rupij, kar je okroglih 131 evrov, odslej prejemale tudi dodatke in nagrade za svoje delo,  bi jim pa gospodarica lahko podarila svojo singlco ‘Survivor’, vsekakor pa si poleg Grammyja zasluži tudi nagrado za najbolj licemersko delodajalko.

Licemerje

Enote za merjenje ‘obraza’ žal nimamo, se mi pa nekako dozdeva, da četudi bi si jo kdo izmislil in kasneje zasnoval še aparat ali nekakšen merilec, bi kazalci kaj kmalu zmedeno pričeli opletati okrog, saj je pogosto tako, da so tisti, ki so ‘brezobrazni’ tudi dvolični ali pa imajo celo več obrazov in nikoli pravzaprav ne veš natanko kateri je tisti pravi obraz, kot ti ni jasno niti to ali ga sploh imajo. Vsekakor pa vedno poskrbijo, da je  – kateregakoli si že nadenejo – všečen, še posebej tistim, ki jim želijo ugajati in bi se jim neradi zamerili.
Težava nastopi takrat, ko tisti, ki menja obraze kakor mestne gospe klobučke za nedeljski špancir do cerkve, tega sploh ne prepoznava kot licemerstvo, temveč to pojmuje kot prilagodljivost, to svojo zmožnost prilagajanja pa ima za vrlino in ne za pomanjkljivost integritete, hrbtenice in jajc.

lice

Jajca

Ne zadošča, če premoreš toliko mod, da izjaviš karkoli se ti sprdne, s tem pljuneš v obraz kopici ljudi, jih ponižaš in jim daš vedeti, da so v tvojih očeh navadna ničeta, nevredni dihanja untermenschi, katerih obstoj je nepomemben, temveč je treba imeti toliko jajc, da priznaš svoj lasten zajeb. Saj ni treba, da misliš resno. Se pač malce pokesaš, hliniš obžalovanje in reč je pozabljena.

Seveda se da k stvari pristopiti tudi drugače. Ko se ti zazdi, da se je v tvojo podlost uprlo preveč pogledov, preprosto preusmeriš pozornost na nekaj drugega, zaženeš vik in krik, kažeš s prstom na tisto, pozoveš ljudi naj ukrepajo tudi oni, jih združiš v skupnem boju zoper nekaj kar se je zdelo narobe tebi in tako se pozabi stvari, ki so ravno tako pereče in boleče ter si jih zakrivil ti.
Dopuščam kakopak tudi možnost, da je moje dojemanje in dognanje napačno in sem se pri vsem skupaj uštel bolj kot snubec, ki je poštirkano predmestno deklino iz dostojne krščanske familije na prvi zmenek peljal na ogled predstave ‘The aristocrats’.
Človek bi se najraje umaknil v kak tajski budistični tempelj, v miru meditiral, božal tigre in se igral z njihovimi mladički, a kaj, ko pri vseh teh silnih turistih in vsiljivih oblasteh menihi najbrž niso kaj prida naklonjeni prišlekom, ko pa ne morejo niti v miru prekupčevati z zvarki za dvig potence iz rogov ogroženih vrst in kuhati zmrznjenih trupelc za pripravo tigrove masti.

 

Men je Rog potekel …

Iskreno rečeno sem nad argumentacijo in retoriko precej razočaran. Prazne floskule, nič konkretnega, otipljivega. ‘se strinjamo s tem in delamo to kar je tukaj …’ Resno? To je največ kar zmorejo?
Celo N’toko, ki je v svojih kolumnah v Mladini precej luciden in pronicljiv ne spravi ničesar prepričljivega iz sebe. Očitno je denar, ki ga prejme tam boljša motivacija od teh ‘dejavnosti, ki jih opravlja tukaj zunaj institucij’.
Zgolj na čustven naboj s solzavostjo ne moreš špilat in kako so tam povezani, pa skupna kreativnost in brez tekmovalnosti. Tudi historičen haklc je mal švoh. Niti mi ne užgejo suze na oko, zato k je tam skupina ljudi, ki je ne morš razpustit … al je tam delovala večja skupina ljudi. Je bla fabrika. Pa so jo razpustil. Tako, da ta ‘ ne moreš’ ni ravno kredibilen.

Sploh se mi pa zdi, da vsi kar mal na pamet opletamo. Naj se predstavi prostorski načrt, plani rušenja, plani zidanja in tako dalje. To da so pa zastonj vlagali tja noter pa – ja jebi ga! A niso vedeli, da bodo nekega dne prišli bagri? So, so …

Če je tam toliko tega, kar je omembe in občudovanja vrednega … zakaj tega nihče ne omeni? Pokaže? Razloži? Samo blebečejo pa še to ne prepričljivo.
Slabo opremljeni se v bitko podajajo. Predstavnik MOLa je predstavnika Roga v Odmevih sesul v sončni prah. Žal. A koga bolj spretnega pri takih soočanjih nimajo? Če njim ni nerodno nastopat v takih zadevah, jih je meni definitivno nerodno gledat.
Pa vsak mulc zna bolje predstaviti svoj izdelek pri tehničnem pouku, kot pa so tile predstavili desetletno delovanje. Bruke.
Saj jih je veliko na strani Rogovcev, ki so javnega nastopanja vajeni. Ki pa so? Majo druge obveznosti, kjer bodo padle šuške in gredo raje tja, kakor pa da bi naredili nekaj za stvar?

https://www.youtube.com/watch?v=3GtNCLG-Tko

Celo, ko spodbudiš zagovornike k temu naj ti za božjo voljo povedo ZAKAJ je Rog tako zelo pomemben, odgovorov ne dobiš.
Dobiš pa poziv ‘pejt jim pomagat!’, vprašanje ‘kolikokrat si bil pa sploh tam?’ ter očitek ‘pojma nimaš o čem govoriš’.

Da bi pa kdo povedal in neposvečenemu pojasnil nepogrešljivost Roga kot takega in ne denimo obnovljenega pa jok bre brate!

So pa na hitro pripravili razstavo v podporo Rogu … zdaj pa ne vem – a naj bi to ljudi in oblasti prepričalo, koliko se je tam dogajalo, ali je rahel poskus iz obupa, da bi pokazali kolikšno podporo imajo? Da ne bo to bolj ‘kasno Marko na Kosovo dodje’.
Se pa vprašam koliko je med sodelujočimi umetniki dejansko samih Rogovcev …
Po celodnevnem nesmiselnem preklanju in pripravljenostjo biti razsvetljen, skrušen in poražen priznam, da ne mogu više.

Hvala svima za nekonstruktivne debate, neutemeljene odgovore in argumente osnovane na ničemer.
Prav tako se zahvaljujem za ignorantski odnos in zavzemanje vzvišene pozicije, ko ni več česa povedati, čeprav bi od ljudi, ki se imajo za razgledane, izobražene, stvari vedo in zavzemajo položaje v samem vrhu ene od cerkva in je celo varuh piskra in svete ponve, pričakoval več.

Vedno bolj se mi pa dozdeva, da so in ta cerkev in ta center in ti anarhisti ena navadna parodija in karikatura tistega, kar se v svetu i šire smatra za ustvarjalno bazo, valilnico idej in kjer bi bil konstruktiven dialog možen, da bi samonikli projekti tudi kaj obrodili, pa ne le za uporabnike temveč tudi za zajednicu.

Ajd živeli!

sluk.gif

%d bloggers like this: