Stari kamerad

Bil je tipičen hašišar.
Dolgolas, okrancljan s takšnim ali drugačnim rastafarijanskim okraskom, bodisi s šalom, verižico z obeskom v zaščitnih barvah, zapestnico …
Tako kot večina ljudi s katerimi sem se v tistih časih družil in preživljal čas.

Nekoč me je klical zgodaj dopoldan, ko sem ravno prikolovratil domov z Rutarjevega filmskega maratona in sem bil namenjen k celodnevnemu počitku.
Zunaj je sonce močno grelo in zazdelo se mu je, da bi odprla piknik sezono.

“Sem glih dam pršu.”, sem mu dejal v slušalko stacionarnega telefona.
Ker sem se nekako okrepčal in sem se čutil dokaj zmožnega, sem se pustil prepričati, stopil  pod tuš, se preoblekel, povezal svoje mogočne drede v čop, iz dotrajanega štedilnika v kleti potegnil rešetko in odpešačil pikniku naproti.

Na rešetki sva potem spekla hrenovke in perutničke, ki sva jih kupila v mali vaški trgovini, ki jo je v nedeljo dopoldan lastnik odprl posebej za naju.
Ves dan sva preždela ob reki, popivala, jedla in kadila. Pogovarjala sva se o tem in onem, kdo bi vedel o čem …

Ko se je začelo mračiti sva se odpravila proti “bazi’.
Milo rečeno sem bil zjeban od nespanja, celonočnega gledanja filmov, debate o njih, popivanja in kajenja pred njimi in po njih, a sem vseeno še v bazi, kot smo rekli lokalu, v katerem smo preždeli več časa, kot se spodobi, srknil še eno ali dve pivi. Družila sva se že prej in še nekajkrat potem, njegova omiljena fraza pa je bila:”D le swabi neb’ bwo…”

“Mater je mraz…”
“D le swabi neb bwo…”
“Nimam niti za burek!”
“D le swabi neb bwo…”

Potem je kar naenkrat poniknil, nikjer ga ni bilo ne videti ne srečati, niti ga ni bilo moč priklicati.
‘Številka trenutno ni dosegljiva’
Kasneje:
‘Ta številka ne obstaja’

Slišati je bilo marsikaj, ljudje so nekaj časa govorili o njem, potem niti tega nis(m)o več počeli.
Bil je pozabljen.

Pred nekaj leti sem ga srečal v Ljubljani, s še nekaj drugimi klošarji je pil vino in iz kupa semenk izbiral travo.
Bil je videti slabo.
Mršav, umazan, gnilih zob, utrujenega obličja. Narkoman.

Vesel me je bil, objel me je, a mi je bilo odveč. Spregovorila sva nekaj besed, vljudnosten pogovor.

Ravno tako tuj sem mu bil kot je bil on meni.
Zadrega. Obojestranska.

“D le swabi neb bwo…”

Advertisements

Heal the world

Kar nekaj je takih, ki se po končanem študiju teologije, po končani srednji šoli ali pa kar na lepem odločijo, da bodo šli kot prostovoljci v kako afriško ali pa južnoameriško državo in tam skušali pomagati tamkajšnjim prebivalcem.

Ko se po nekaj mesecih ali letu vrnejo, so polni vtisov in navdušenja nad njihovim sožitjem z naravo, nad njihovim načinom življenja, nad pristnostjo in nepokvarjenostjo, ki je v naši civilizaciji ni več moč zaslediti.

‘Vsi se pehamo za nečim boljšim, več, oni pa so zadovoljni s tistim kar imajo’, ti razloži povratnik, zgrožen da je tu še vedno isto, če ne še slabše, kot je bilo ob njegovem odhodu.

Na vprašanje, kaj je tam počel, ti odvrne, da so jim gradili šole, jih učili angleščine, kako prodati svoje izdelke, značilne za njihovo pleme/pokrajino/regijo, ravnanja z internetom in podobno sranje.

Učijo jih stvari, ki so našo družbo prignali do tja kjer je, obenem pa vzdihujejo, kako so oni tam eno z materjo naravo.
Če boste vi humanitarci še dolgo zahajali tja nudit pomoč tem ubožcem, počasi ne boste imeli več kam hodit …

Res rabijo znat brat in pisat in angleščino!?
Rabijo!
Da bodo lahko na obrežja rek na promocijske table zapisali:
 
Crocodyle tour – 300 pesos
hand made souvenirs – 60 pesos
haritage and culture –  sold out!

George Clooney, Sean Penn, Angelina Jolie, Bono, … in še je takih filantropov, ki bi radi rešili svet.
Nameščajo mikro lebdeče kamere po afriških planjavah, posvajajo otroke iz Kambodže, Etiopije, Vietnama, hodijo na humanitarne akcije v Bosno, Kosovo, Kongo, Sudan, …
Ker bi radi ustavili poboje in trpljenje ljudi.

Pa je treba res na drug konec sveta za ustaviti nasilje? Izboljšati svet? Končati trpljenje?
Malce južneje od Hollywooda prav tako vsak dan v spopadih uličnih tolp umirajo črnci in latinosi. Ni treba do Sudana …
Compton,Watts, Inglewood, South Central so tako rekoč za vogalom. Zgolj streljaj proč, če hočete …
Tako kot naši humanitarci, prostovoljci … tudi doma so ljudje, ki rabijo pomoč.
V Posočju je še lep kos dela za opraviti, tudi pri nas so domovi brez vodovoda, kanalizacije in interneta.

‘Misli globalno, deluj lokalno’ ali kako se je že glasil tisti slogan?

Prekoplji sosedu vrt, pomagaj  ostarelemu občanu čez cesto, zberite se in zgradite vrtec, obnovite cesto, …

Ampak neeee!, je treba it v Afriko in biti boj za vodo!

%d bloggers like this: