Stari kamerad

Bil je tipičen hašišar.
Dolgolas, okrancljan s takšnim ali drugačnim rastafarijanskim okraskom, bodisi s šalom, verižico z obeskom v zaščitnih barvah, zapestnico …
Tako kot večina ljudi s katerimi sem se v tistih časih družil in preživljal čas.

Nekoč me je klical zgodaj dopoldan, ko sem ravno prikolovratil domov z Rutarjevega filmskega maratona in sem bil namenjen k celodnevnemu počitku.
Zunaj je sonce močno grelo in zazdelo se mu je, da bi odprla piknik sezono.

“Sem glih dam pršu.”, sem mu dejal v slušalko stacionarnega telefona.
Ker sem se nekako okrepčal in sem se čutil dokaj zmožnega, sem se pustil prepričati, stopil  pod tuš, se preoblekel, povezal svoje mogočne drede v čop, iz dotrajanega štedilnika v kleti potegnil rešetko in odpešačil pikniku naproti.

Na rešetki sva potem spekla hrenovke in perutničke, ki sva jih kupila v mali vaški trgovini, ki jo je v nedeljo dopoldan lastnik odprl posebej za naju.
Ves dan sva preždela ob reki, popivala, jedla in kadila. Pogovarjala sva se o tem in onem, kdo bi vedel o čem …

Ko se je začelo mračiti sva se odpravila proti “bazi’.
Milo rečeno sem bil zjeban od nespanja, celonočnega gledanja filmov, debate o njih, popivanja in kajenja pred njimi in po njih, a sem vseeno še v bazi, kot smo rekli lokalu, v katerem smo preždeli več časa, kot se spodobi, srknil še eno ali dve pivi. Družila sva se že prej in še nekajkrat potem, njegova omiljena fraza pa je bila:”D le swabi neb’ bwo…”

“Mater je mraz…”
“D le swabi neb bwo…”
“Nimam niti za burek!”
“D le swabi neb bwo…”

Potem je kar naenkrat poniknil, nikjer ga ni bilo ne videti ne srečati, niti ga ni bilo moč priklicati.
‘Številka trenutno ni dosegljiva’
Kasneje:
‘Ta številka ne obstaja’

Slišati je bilo marsikaj, ljudje so nekaj časa govorili o njem, potem niti tega nis(m)o več počeli.
Bil je pozabljen.

Pred nekaj leti sem ga srečal v Ljubljani, s še nekaj drugimi klošarji je pil vino in iz kupa semenk izbiral travo.
Bil je videti slabo.
Mršav, umazan, gnilih zob, utrujenega obličja. Narkoman.

Vesel me je bil, objel me je, a mi je bilo odveč. Spregovorila sva nekaj besed, vljudnosten pogovor.

Ravno tako tuj sem mu bil kot je bil on meni.
Zadrega. Obojestranska.

“D le swabi neb bwo…”

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: