Sosed sosedu

Stopil je pred hišo, lopnil po mehki škatlici cigaret, da je ena pokukal ven s filtrom in jo izvlekel bolj z dlesnimi kot z zobmi, saj si je ravno prejšnji večer izdrl še en zob.
Bil je majav in bolelo ga je, ker pa ni maral zdravnikov, saj so bili po njegovem vsi mazači, je tako kot že večkrat prej, zadevo rešil na svoj način.
S kleščami.

Slabo leto je minilo odkar se je upokojil in vedno kadar je beseda nanesla na zaposlitev ali službo, se je rad pohvalil, da skoraj nikoli ni bil na bolniški.
Razen takrat, ko je bil v bolnišnici zaradi ledvičnih kamnov, takrat ko je doma dobesedno obležal na kuhinjskih tleh zaradi bolečin v križu, ali ko se je med sekanjem drv s sekiro lopnil po palcu leve roke in so ga morali šivati.
Krivda ni bila njegova – starejši sin, ki je takrat štel kakih pet ali šest let, ga je s svojo igro ob drvarnici namreč dekoncentriral in tako si je ob zmanjšani pazljivosti skoraj odbil prst, pa še nekaj omembe nevrednih priložnosti je bilo.
Zastrupitev s pasuljem, ki si ga je skoraj ves teden, dan na dan pogreval, ko so bili žena in otroci v toplicah, ne šteje mednje, saj je raje koristil dopust.

Prepričan je bil, da je treba ob boleznih kot so prehlad, angina in podobno pač stisniti zobe in potrpeti. Najbrž si jih je tako tudi razmajal…
V opomin na svoje zgledno in vestno opravljanje dela jemlje tablete zoper holesterol in proti zvišanemu pritisku.

Ko je tako puhal dim, je opazil sosedovega mulca, ki je skušal zamajati betonski stebriček, ki so ga bili postavili njegovi starši, kot mejnik med njihovim in njegovim. S prejšnjim lastnikom od katerega je on kupil spodnji del hiše se niso ravno najbolje razumeli in je parkiral na njihovem. Fant v zgodnjih dvajsetih se je zaman zaganjal v stebriček, ga vlekel proti sebi, rinil sem ter tja, a se presneta reč ni ganila.

»Dober dan, sosed«, mu je mladenič navrgel čez žičnato ograjo in se ponovno lotil majanja stebrička.
»Dan, dan … »je odzdravil in dajal vtis, kot, da se ne meni kaj počne, a radovednost mu ni dala miru. Pristopil je bližje.

»Steber, bi rad izruval, pa se tudi premakne ne.« je potožil fante, ki ga tudi znoj še ni oblil.
»Daj, bom jaz poskusil …« mu je odvrnil z rahlo porogljivostjo.
Njegov redkozobi nasmeh je kazal, da ima z ruvanjem prenekatero izkušnjo.

Stopil je zraven, začel suvati vanj z ene strani, pa z druge strani, vmes navrgel nekaj sočnih, poslal stebriček v kraje in pritikline, kjer zagotovo še nikoli ni bil in kamor tudi ne sodi, mu ozmerjal še ženski del starševstva, ki ga prav tako ni imel, pljunil v pesek, se z nogami uprl v tla, se zopet zagnal vanj in naposled je stebriček klonil.

Izruval ga je s petnajst centimetrskimi betonskimi koreninami vred. Še Peter Klepec bi mu segel v žuljavo dlan ter čestital za dobro opravljeno delo. Tudi sam je vedel, da je opravil preklemansko delo in je bil karseda ponosen nase.

S tem, da se je sosedov mulec lotil dela v natikačih in da so bili njegovi kodri sveže oprani, je bilo jasno, da je prišel ven z namenom, da ga poskuša z zvijačo pripraviti k pomaganju.
Če bi ga prečital, bi ga najbrž poslal tja, kamor je pošiljal stebriček, a ker je rad imel ljudi v šahu, s tem, da so mu bili dolžni uslugo, je pretkanost spregledal in se je dela lotil brez pomislekov.

Sosedje sedaj lažje parkirajo zaradi njega in zato, da je smel pomagati mu ni bilo treba dati niti jabolka.

Advertisements

Bujenje (Ludvik) II.

 

bleed

Naenkrat je na široko odprl oči in begal z njimi po prostoru. Kot bi izgubil spomin je tuhtal kje pravzaprav je. Ko se je zavedel oguljenega radiatorja in nogavic pod njim je spoznal, da je na tleh svoje sobe. Pod oknom. Strjena kri mu je zategovala kožo. Vstal je, stopil do kopalnice in si izmil obraz. Dober centimeter dolga brazgotina ga ni posebej težila. Fizične rane se mu hitro zacelijo. Na njegovem telesu jih je bilo precej.
Pogledal je na uro. Dvajset čez šest.
Zjuraj ali zvečer? Koliko časa je ležal tam? Je sploh pomembno? Nikamor ni imel iti, nikjer ni moral biti, z nikomer ni bil zmenjen. Prav vseeno bi bilo, če bi se ta trenutek razblinil in izginil z obličja zemlje. A evaporizacija človeka ni mogoča. Nekaj bi moral ukreniti. A kaj? Na kakšen način? Koliko časa bi tisti, ki ga ‘imajo radi’ potrebovali, da se jim življenja vrnejo nazaj na običajne tirnice in se z njegovim strahopetnim odhodom ne bi več obremenjevali? Teden, mogoče dva.
Zakaj bi bilo dvigniti roko nadse pravzaprav strahopetno dejanje? Zato ker je tisti, ki v neki nesmiselni vojni potolče zavidanja vredno število sovražnih vojakov označen za heroja? Je za obračunati z neznancem potrebno več jajc, kot pa obračunati s samim s seboj?
Ni to na nek način pomiritev z dejstvom, da ne zmoreš in ne znaš živeti v tem svetu in da bi bilo najbolj smotrno oditi? Da bi ne bil več v napoto, da ne bi visel kot zelen smrkelj iz nosu lepotice, ki ji pravijo sla po življenju in ji ne da užiti vsakega dneva posebej, onemogoča vdihniti ta … ta onesnažen zrak poln izpušnih plinov in kovin.
Tako kot oditi z zabave, kjer vsi poplesujejo, kramljajo, se hihitajo, pari si zaljubljeno grulijo nežnosti na uho in si obljubljajo večno zvestobo, si zagotavljajo znova in spet, da so končno našli tistega pravega človeka s katerim želijo biti in živeti, smeh in veselje poleg glasbe polnita prizorišče, on pa sključeno ždi v nekem kotu, zre predse in s povešenim pogledom šteje ogorke po tleh, prevrnjene kozarce in opaža pobruhane čevlje. Ni mu ne do plesa, ne do pogovarjanja ne do ničesar in tam le JE ter vsem kvari  prijetno druženje. Tam nima kaj iskati!
Tako vidijo življenje ostali. Kot zabavo. Prav nič zabavno se mu ni zdelo. Ne več. Tudi prej se je počutil kot postrežček na tej zabavi, kot nekdo, ki je prisoten, vendar ne zato, da se zabava, temveč zato, da drži pladenj, pospravi kozarce, jim dotaka nove pijače, tudi sam srkne dve, tri ali sedem in se opit smehlja, saj je konec koncev zabava, presneto! Nasmeh se mu je obrabil, iztrošil in ne nadene si ga več. Za nikogar!
Predolgo časa se je pretvarjal in skrival svojo slabo voljo, tlačil samega sebe, zato, da je okolica ostajala neprizadeta in se je smehljala. Da ne bi vedela kaj ga teži.
To je počenjal skoraj nagonsko. Samoumevno se mu je zdelo, da je stresal šale, dovtipe in da je bil oh in sploh zanimiv ter zabaven. V zameno ali pa zaradi tega je bil zaželjen v družbi, z lahkoto je spoznaval ljudi, imeli so ga radi. Grenkobo, za katero so bržkone domnevali, da gre pač za nek specifičen humor, je bilo sicer zaznati, a ker jo je le po malem odmerjal mu jo je ostalo precej. In sedaj stresa njo.
Ljudje ne marajo otožnežev, grenkobnih cinikov, ki jim na njihove pisane slike družbe in okolice z debelim čopičem nanašajo odtenke sive barve. Ne marajo pezdetov, ki jim v njihovih najbolj človeških in ranljivih trenutkih kažejo na njihovo nečlovečnost.
»Še na pogrebih se obnašajo kot bi šlo za kak družaben dogodek. Srečanje. Število pogrebcev je pomembno. Kaže koliko jih je prišlo pospremiti ranjkega na oni svet. Koliko in kaj je ostalo za njim. Materialnega, otipljivega. Vrednega. Na oni svet odhajamo sami. Nihče ne gre z nami.« si je s studom mislil sam pri sebi.
Jezilo ga je da take stvari sploh vidi. Da o njih razmišlja. A si ni mogel kaj, da ne bi.
Isti ljudje, ki najamejo organizatorja porok, da poskrbi, da bodo dahnili usodni da, v kar najširšem družinskem krogu, med prijatelji in znanci, katerih imen niti ne poznajo, da bo ženin kar se da čeden, in da bo se bo nevestina brezmadežna bela obleka bleščala na soncu, medtem ko njun triletni otrok meče vrtnične lističe iz košare, pustijo komunali, da odpelje kadavre njihovih svojcev.
Komunali! Kot bi šlo za biološki odpadek. Pomarančni olupek.
Se jim ni zdelo bizarno že prej, ko so takrat še živemu in slavljencu, a prav tako osrednjemu liku zaradi katerega so se zbrali, namestili na vrh droga ob njegovem okroglem jubileju, okrogel prometni znak za omejitev, s številko njegove obletnice rojstva? Kot bi mu hoteli reči:« V redu, ta svoje si dal skoz’, zdaj pa počas’ ustav’ kojne, pa za sedmino začni šparat …«
A ker ne eni ne drugi niso v tem videli nič slabega, je bilo vse v najlepšem redu. Zadovoljni so bili s tistimi okrog sebe, zadovoljni so bili sami s seboj. On ni bil zadovoljen z ničemer več. Vse zadovoljstvo je izginilo. Bil je prazen, bil je otopel in odklonilen. Kadarkoli je komu pustil blizu, mu razgalil sebe takega kot je, se je izkazalo, da je on – ljudomrznež, bolj človeški.
Da mu za to raso, ni vseeno. Čeprav je bil nestrpen. Do zamorcev, židov,  slovenceljnov, malomeščanov, pedofilov, …

%d bloggers like this: