Cerkveni dostojanstvenik

Nočna mora vseh otrok,
ni iz teme par grozečih rok,
ampak fajmošter,
ki ti rine bučko v povšter,
da bi ostali ne zaznali,
kaj dogaja se v fari,
saj bi moral uteči v Čad,
črnih otrok pa nima rad,
je ljubši mu slovenski fantek
in njegov t’ gmašn gvantek
ter njegova rdeča lica,
ko mu reče:
“od boga s’ poklican!”

Advertisements

Voajerstvo in ekshibicionizem

Ne morem si predstavljati lepšega in bolj plodnega sožitja, kot bi ga lahko imela voajer in ekshibicionist.
Prvi bi brez bojazni opazoval onega med slačenjem, umivanjem, onaniranjem, ta pa bi brez težav lahko vse to počel pred njim. Pravim lahko, ker bi tako enemu kot drugemu njun fetiš najbrž prenehal biti fetiš, če bi svoje razkazovanje ali pa opazovanje počela z odobravanjem.
Bržkone je čar ravno v tem. Opazovati nekoga, ki ne želi biti viden in kazati se nekomu, ki te ne želi videti.
Ni tistega pravega žmohta, če to počneš brez strahu, da boš zasačen, kot ni vzburjenja v tem, ko veš, da tisti pred katerim si začneš drgniti tiča, ne bo od osuplosti pričel kričati.
Če se vživim … in z nekaj domišljije skušam pogledati skozi oči voajerja.

Prideš domov, privlečeš na dan – ne no, ne kar takoj otepača, temveč daljnogled ali pak celo teleskop, ga namestiš na okno in izbrano žrtev, katere rutino že poznaš, saj si si opazovanko skrbno izbral, preučil njen urnik in navade – veš kdaj prihaja domov, kdaj vstaja, kdaj leže k počitku, kdaj se umiva, torej poznaš trenutke, v katerih jo bodeš ugledal golo in jo pričneš opazovati …

Da pa si tako brhko deklino, nad katero se dan na dan sliniš, sploh najdeš, je treba prešpegat kar nekaj oken. Da pa to možnost sploh imaš, je treba domovati nekje, kjer se ti skozi okno ponuja kar precejšnje obzorje.
Stolpnica, nekje pri vrhu.

Voajerstvo je torej premišljeno, kalkulirano, načrtovano delovanje.
Težko je biti voajer, če imaš skozi svoje okno razgled ali vpogled skozi eno samo okno. Biti voajer se mi zdi, kljub možnosti biti ujet, vseeno rahlo strahopetno. Ekshibicionist – ta pa je skoraj kamikaza!

V plašču ali pa kar tako stopiti pred nekoga ter se mu pokazati v vsej svoji razkošnosti je kar pogumno dejanje. Navsezadnje tvega, da jih bo dobil po betici ali pa celo končal v zaporu. Tam svojega premoženja najbrž ne bo kazal …

Spomnim se kolegice in njene zgodbe z vlaka.
Nasproti nje je prisedel možak z aktovko, jo odložil poleg sebe, s tem zakril pogled ostalim sopotnikom v vagonu, mirno izvlekel tiča in ga začel premetavati po roki. Ker ta ni zagnala vika in krika, je one kratko malo pospravil, vstal in odšel. Ubogi deklič je šele takrat normalno zadihal. Prej pa ni zakričala zaradi doživetega šoka.

»Tako normalen, spodoben je deloval«, je pripovedovala, » še pozdravil je in vprašal, če sme prisesti.«

Presneti javni onanist sploh nima priponke ali kakega  drugega razpoznavnega znaka, marveč deluje kakor vsak drugi sopotnik v javnem prometu ali pa naključni sprehajalec v parku. Morda bi se sicer dalo sklepati po dežnem plašču na sončno junijsko nedeljo, ni pa to kakopak nobeno pravilo. Morda sploh ni gol.
Možno je tudi, da ima pod njim odžagano šibrovko ali pa pol ducata ročnih bomb.

Povsem očitno

Kam pes taco moli?

V grm v katerem tiči zajec.

Nekoč- danes

Časi se spreminjajo.

Če se je Mick Jagger
pred dvajsetimi leti
poscal na odru,
je bil to znak uporništva.

Če se to zgodi danes,
je znak inkontinence.

Narobe svet

Tim, Rea, Aya in Luk
se žogajo na igrišču.

Proti njim teče
razigran labradorec.

“Boris, fuj!”

narobe

Šokantno!

Včasih v časopisu beremo ali pa slišimo po televiziji, radiu, kako je kak možak na lepem , iz povsem neznanih razlogov pobesnel, s topim delom sekire potolkel svojo babnico, potem pa še soseda, ki je bil po naključju tam. Kakšen se potem ustavi, spet drugi fenta še koga. Ravno tako nič hudega slutečega in še manj krivega česarkoli.

»Fejst dec je bil.« komentira vaška opravljivka, ko snemalne ekipe, željne senzacije, kakor mrhovinarji pridrvijo na  kraj tragedije.
»Nikol’ neb djawa, da lohka kej tazga nar’di.«
»Vedno je bil miren, zadržan…«

Saj ravno zato se mu je  odpeljalo! Ker je ves čas stoično prenašal vse kar so mu kdajkoli servirali. Domači, sodelavci, sosedje, …
Če vse življenje ješ drek, se tega dreka nabere, zamaši se, zabije se in poči. Ko poči, pa nekdo nasrka. Pogosto je to eden od tistih, ki so ta drek servirali.
Nikoli ni nikogar poslal v božjo mater, se sprl s sosedom, ves čas je samo kimal in bil pohleven, namesto, da bi iz ljubega miru kdaj koga ozmerjal, mu namenil sredinca, sunil v rit ali v končni fazi prisolil zaušnico ali pa celo užgal na gobec.

Še vedno bolje kot pa takle izid. Včasih si ta nesrečnik potem sodi sam.

»Obtoženi! Ste krivi za smrt svoje partnerice in soseda?«
»Sem.«

Vzame flinto od starega ata in si naloži kazen.
Škoda, da ne pomisli, da smrtne obsodbe pri nas ni …

Zdaj bi lahko sedel na gugalniku pred hišo, se smejal v brk tistim starim coprnicam, ki so ga prej imele za najbolj prijaznega človeka v vasi, sedaj pa se mu niti blizu ne upajo in med seboj šušljajo:« Ta je zmešan! Utrgan! V norišnici je bil!«
»A ni bil v zaporu!«
»Je bil, pa se je hotu ubest, pa so ga dal v Polje!«

Pizza is a lot like sex

“Pizza is a lot like sex…”, izjavi eden od akterjev v filmu Threesome. Misel nadaljuje:” When it’s good is real good, when it’s bad is still pretty good…”
S tem bi se strinjal le delno, ker sem v življenju že jedel slabo pizzo.

Ponavadi slabo pico postrežejo nekje, kjer je picerija že rahlo v zatonu in se je drži zgolj še sloves dobre picerije, ker so ob odprtju in kake pol leta po tistem pripravljali res dobre pice. Sveže testo namesto tistega vnaprej pripravljenega, sveže sestavine, ravno prav pečena, z ničemer ne skoparijo a tudi ne pretiravajo, pelati so res pelati in ne mezga ali kečap.
Prijazno te sprejmejo, mize so lepo pogrnjene, ambient je prijeten, … Za stranko se potrudijo, ker jo hočejo videti še kdaj v svojem lokalu, prijazni so, če hočeš na pici jajce, ga dobiš in ti ga ne računajo posebej.
Tako kot zveza – na začetku je fuk res fuk.

Ko se dobita sta oba urejena, prijazna, skušata ugajati. Obema je do pice …
Tako eden kot drugi se potrudita, da je tisti drugi zadovoljen (berite kakor želite, s poudarkom, kjer vam paše). Oba sta bolj dovzetna za domislice, eksperimente, pripravljena sta ustreči partnerju (partner – kot bi imela podjetje!),obema je pomembno, da si drugi ne misli:”Sem pa ne pridem več …”

Ko je tisti prvi šus mimo – tako v piceriji kot v zvezi – je in enim in drugim počasi že rutina.
Gost pride, ker je navajen, pico ti postrežejo, ker jih pač pečejo. Zgodi se, da je zažgana, ali pa je premalo pečena. Če te slučajno prime, da bi pa danes namesto klasike recimo gozdarsko al pa kmečko (bognedaj vražje!) se zna zgodit, da boš dobil margerito, pa še tisto s premalo sira in brez kakršnekoli začimbe.

V uho

radio

Ko sem bil otrok, so moji vrstniki sanjarili o svojih poklicih, da bi bili zdravniki, cariniki, astronavti in so imeli skorajda dodelane koncepte, kaj si želijo postati, ko odrastejo. Jaz tako daleč v prihodnost nisem nikoli načrtoval in nisem imel blage veze kaj bi rad počel, ko bom velik. Še dandanes ne vem natanko, pa sem že zdavnaj prenehal rasti.
Me je pa vedno mikal čar radijskih frekvenc …
Nihče te ne vidi, slišijo le tvoj glas. Lahko si v sprani stegnjeni majici, neobrit, nepočesan, prijazen pogled in nasmeh na obrazu pa nista nujna atributa. Zadostuje, da znaš gobcat. In ker gobcave sorte zagotovo sem, sem se udeležil avdicije za spikerja, tam napredoval v naslednji krog, kasneje v naslednjega in na koncu premagal tekmeca, s katerim sva prišla v finale.
Že na prvem srečanju je urednik povedal, da nas morajo malce preizkusiti, če nimamo nemara kakšnih govornih napak ali drugih motečih vzorcev. Moja opazka, ‘od kdaj je govorna napaka ovira?’, ni naletela na odobravanje, saj ima tudi sam obupno govorno napako.
Sičniki in šumniki.
Nekaj podobnega kot televizijska voditeljica oddaje s preverjenimi zgodbami, kjer mi poleg ušes trpijo tudi oči, ko jo gledam v tiste z lip glosom namazane žnable in je videti, kot da ji čeznje teče slina.
Nanjo sem namreč ciljal … Zadel pa sem tudi njega.
Nisem vedel, da je občasno pred mikrofonom!
Sem mislil, da se zaveda, da s tako hibo ne moreš biti govorec. Kot s prekratko nogo ne moreš biti vrhunski atlet. Saj lahko tekaš po bližnjem gozdičku, ne moreš se pa tega iti profesionalno. Odgovorni urednik pa tak …
Ko sem se nekajkrat prišel v studio kalit in utrjevat, me je taisti opozarjal, da berem prehitro, da grem z glasom gor in dol. Da pojem. Naj se malo brzdam in zgledujem po ostalih, mi je svetoval.
»Mal’ nasss posssluššaj…«
!?!?!?
Poleg omenjene govorne napake ima še eno značilnost. Ko govori, ponekod naglašuje zadnjo črko besede, ki se konča s soglasnikom. Si predstavljate?

»DobeRRR daNNN drage poslušalke …«

Pozabil govorno napako … Še enkrat.
»DobeRRR daNNN drage possslušššalke, cccenjeni poslušššalccci, na vrsssti je pregleDDD najodmevnejšššiHHH dogodkov. Držžžavni zzzboRRR je zzzasssedal vssse do pozzzniHHH popoldanskiHHH uRRR …«
Ne bom več, saj si predstavljate, ne? Stillll športnihhh poročevalcev.
Amerikanski princip – Don’t do as I do, do as I tell ya.

Svoje branje sem upočasnil do skoraj ‘slow motion’ posnetka.
Na začetku sem si predstavljal, da bo samo vodenje bolj dinamično, bolj iskrivo, ustvarjalno. Ker pa gre za radio s starejšim konceptom in nekomercialno vsebino, se raznih domislic, ki bi me prešinile, nisem smel več posluževati.
Ko sem v enem od vklopov v eter, samoiniciativno pokomentiral dejstvo, da je tedanji predsednik v enem od časnikov hvalil naše zdravstvo; ko ga je doletelo, da potrebuje njegove usluge, pa ti – tebi nič, meni še manj, na vrat na nos oddrvi v Avstrijo in se kasneje kot bi se posmehoval, v vlogi častnega pokrovitelja pojavi na prireditvi Moj zdravnik, so mi skoraj odgriznili glavo.
Sovoditeljica, ki je bila v studiu v primeru, da bi se bognedaj, kaj zapletlo, je čutila, da se je ta primer ravnokar zgodil in brž dodala:»No, da je le sedaj z njim vse v redu in je zdrav, kajne? To je najbolj pomembno.«
Seveda, nič ni bolj pomembno od njegove prostate. Ne ti, ne jaz, ne naše gospodarstvo, ne gradbeni baroni, ne tajkuni, ne razne druge pizdarije. To, da se on lahko normalno uščije, je nad vsem tem.

»Počasi, se ti nikamor ne mudi« , je bil stavek, ki so mi ga ponovili ničkolikokrat. »Poslušššalccci ne marajo da šššpiker drdra …«, me je venomer opozarjal Modri dirkač, s tistim svojim načinom govorjenja, kot bi ravnokar pojedel nezrel kivi.
Kadar je napovedovalka užaloščeno in skrušeno brala osmrtnice, kot bi bila s pokojnikom v žlahti, sem vsakič odbrzel iz studia. Preden bi prasnil smeh. Že osmrtnice same so sestavljene tako prekleto bizarno, njena prizadetost pa je bil še dodatek, ki me je silil v beg.

»V štirinosemdesetem letu starosti, nas je nenadoma in nepričakovano zapustila draga mama,babica in prababica …«

Nenadoma in nepričakovano?!? Saj vem, da je smrt bližnjega vselej boleča, ampak za božjo voljo – n’karte mi reči, da je še včeraj delala premete pred bajto!!! Malce je bilo menda slutiti.
Ta potolčenost je bila deloma najbrž tudi zaradi tega, ker dotičnega radia ne posluša nihče razen starostnikov in vsaka objavljena osmrtnica pomeni poslušalca manj. Slava mu!
Toda meritve poslušanosti kažejo, da je najbolj priljubljen radio v regiji … Verjamem.

Ker drugih frekvenc v tisti vukojebini aparati skorajda ne lovijo.
Jaz sem se pa hotel iti nekega Howarda Sterna in ljudi malce spodbosti. Spodbuditi k razmišljanju, k čemerkoli že.

Ko sem po nekaj poskusih in očitni apatičnosti ob branju obvestil o prevzemu novega gasilskega vozila,… predavanjih o obrezovanju sadnega drevja,… prvenstvih vaške lige v malem nogometu,… čebelarskih razstavah … pokušinah dobrot iz društva podeželskih žena, končno prišel do pogovora z direktorjem, mi je ta povedal, da na avdiciji nikakor nisem bil izbran po naključju.

Prevzela jih je moja razgledanost, energija, moj baržunasti glas, a da me trenutno ne vidi pri njih, da nekako ne pašem v koncept njihovega radia, da sem preveč agresiven, a da naj se potrudim in poskusim naslednjič. Preagresiven!? JAZ!?
Za trenutek me je prešinilo, da bi ga počil okrog kepe.

»Tisti dve reklami, ki sem jih posnel …« sem začel, pa me je čudno pogledal in dejal: »Aha, misliš denar zanje?«

Ne, če je bilo kaj odziva … Ali so ljudje kupili tiste sesalce me zanima? Kako je šel v prodajo poročni kristal? To me tare.

»Seveda, denar…«

»No, tistih reklam jaz nisem odobril in ste jih posneli brez mojega vedenja.«

»Posneli smo jih, ker je bilo rečeno, naj jih posnamemo. Če ste vi dali žegen zanje nisem povpraševal. To se menda dogovarjate prej.«

Odpeljal sem se domov, spustil roleto, legel v postelj, prebral poglavje de Sadovega Incesta in oddremal dve kitici. Preden sem odjadral v spanec, sem se spomnil tistega reka, ki ga uporabljajo na oni strani Kolpe, ali natančneje doli ob Moravi.

-Bolje đaba ležat, nego đaba radit. –
(Bolje zastonj ležati, kot zastonj delati)

Upanje umre zadnje

Plačilna nedisciplina. Kako prefinjen izraz.
Eleganten, skoraj dostojanstven, čeprav označuje navadno prevaro, goljufijo in izkoriščanje. Nedisciplina. Pojem s katerim bi označil neubogljivega otročeta.

Nekaj študentskih servisov, se je odločilo svoje dolžnike uvrstiti na seznam neplačnikov in ga objaviti na spletu.
A kaj dosti jim to ni pomagalo.
Dolžniki ostajajo dolžni, neizplačani brez plačila. Mnogo od teh podjetij ne obstaja več. Njihovi računi so blokirani. Lastniki neizsledljivi.
Nekateri podjetniki se poslužujejo novega načina zaposlovanja, ki je postal že skoraj trend – nudijo delo, a si dva, tri tedne na uvajanju oziroma preizkusni dobi.
Brez plačila.

Ta čas v zameno dobiš izkušnje in nova znanja. Po enem mesecu te odslovijo, češ da s tvojim delom niso zadovoljni in iščejo novega delavca željnega izkušenj. Čemu to kot družba dopuščamo in toleriramo je nad mojimi zmožnostmi dojemanja.
Celo inšpektorji za delo, ob prijavi katerega od teh ‘plačilnih nedisciplinirancev’ le nemočno skomignejo z rameni, obenem pa ti ubijejo kakršnokoli upanje, ko ti mimogrede navržejo podatek, da omenjenega že poznajo, nekaj nade pa ti vseeno poskusijo vliti z utopično mislijo, da se je pa morda le spremenil in boš prejel denar.

Kolikor so meni znane navade teh osebkov in sem o njih slišal od drugih, ki so jih imeli priložnost pobliže spoznati, je stvar taka, da volk dlako menja, a nravi NE.
Menja le naziv in naslov podjetja, banko in tekoči račun, telefonsko številko, tudi dejavnost, včasih celo identiteto.

Rekord

Zadnje dni ljudje ne govorijo skoraj o ničemer drugem kot o rekordnem dobitku pri lotu.
Pogovor o ostalih rekordih je zamrl. Beseda ne teče več o rekordnih bedarijah v politiki, o rekordni brezposelnosti, o rekordnih cenah goriva. Samo loto in kaj bodo storili, ko izžrebajo ravno njihove številke.
Vsi igrajo loto. In vsi so prepričani, da so vplačali pravo kombinacijo. Čeprav je verjetnost tolikšna, kot ta, da jim bo na vratih pozvonil njihov omiljeni igralec/ka in jim posesal tiča ali pa popapal muco. Torej, nema teorije.
Sedaj ko je znesek tolikšen pa vplačujejo tudi tisti, ki v igre na srečo ne verjamejo.
Prej, ko bi za vplačanih deset evrov dobil le milijonček, je bila kupčija bolj slaba pač…
Zdaj! Zdaj, pa se splača!
Lahko si bodo privoščili vse tisto, kar so si že od nekdaj želeli, vse tisto o čemer si prej niti sanjati niso upali. In vsi so prepričani, da bo sreča naklonjena ravno njim.
Če bi se sreča nekomu res takole na vse zobe nasmehnila, in nekomu se zagotovo bo… Kaj bo ta človek, če jih seveda takšnih ne bo več kot le eden, res storil s tem denarjem? Jo bo res pocvirnal v bolj prisrčne kraje? Bo ustanovil podjetje? Bo kot  mojster za srečo začel pisat kolumno v kakem tedniku o tem kako biti srečen?
Najbrž ne bomo nikoli vedeli, ker se bo- v to sem prepričan- potuhnil. Bedak bi bil, če bi se šel slikat za Novo z debelo zlato ketno okrog vratu, kajne?
Nekoč me je možak, nek zavarovalničar, takole mimogrede vprašal:” Kaj bi delal, če bi imel denarja kolikor bi ga hotel, moraš pa nekaj početi, imeti nekakšno službo?”
Sprva sem molčal.
Imam denarja kolikor ga hočem, neusahljiv mošnjiček, moram pa nekaj početi? Kaj le?
“Radijsko postajo in televizijo bi ustanovil…”
“Zakaj pa to?”
“Zato, da bi vrtel filme, ki so dobri, da bi delal stvari, ki se mi zdijo pomembne.”
“Aha…”
“Ja, pa v studio bi vabil kogar bi hotel in ga spraševal, kar bi hotel.”
“Ja, itak. In kar prišli bi?”
“Saj si rekel, da imam denarja, kolikor ga hočem. Za pravi znesek, bi vsak prišel, kajne?”
Joooj, še dobro, da nisem vplačal lota!
Saj če bi imel deset evrov viška, ga najbrž bi, tako pa natanko vem, da z njimi lahko opravim 150 kilometrov…
In če bi bil jaz tisti, ki bi zadel, potem bi bili drugi časi, ne bi bilo več težav in tudi bloga ne bi več pisal.
Kaj naj- kot je rekel Bukowski- pišem o tegobah privilegirancev?
Vam popam slike s Karibov, fotke mojih razgaljenih sexy priležnic in sebe nabildanega prislonjenega na svoje luksuzno vozilo?

/Grem razbit prašička, če je v njem zadost za vplačilo/

%d bloggers like this: