Rekord

Zadnje dni ljudje ne govorijo skoraj o ničemer drugem kot o rekordnem dobitku pri lotu.
Pogovor o ostalih rekordih je zamrl. Beseda ne teče več o rekordnih bedarijah v politiki, o rekordni brezposelnosti, o rekordnih cenah goriva. Samo loto in kaj bodo storili, ko izžrebajo ravno njihove številke.
Vsi igrajo loto. In vsi so prepričani, da so vplačali pravo kombinacijo. Čeprav je verjetnost tolikšna, kot ta, da jim bo na vratih pozvonil njihov omiljeni igralec/ka in jim posesal tiča ali pa popapal muco. Torej, nema teorije.
Sedaj ko je znesek tolikšen pa vplačujejo tudi tisti, ki v igre na srečo ne verjamejo.
Prej, ko bi za vplačanih deset evrov dobil le milijonček, je bila kupčija bolj slaba pač…
Zdaj! Zdaj, pa se splača!
Lahko si bodo privoščili vse tisto, kar so si že od nekdaj želeli, vse tisto o čemer si prej niti sanjati niso upali. In vsi so prepričani, da bo sreča naklonjena ravno njim.
Če bi se sreča nekomu res takole na vse zobe nasmehnila, in nekomu se zagotovo bo… Kaj bo ta človek, če jih seveda takšnih ne bo več kot le eden, res storil s tem denarjem? Jo bo res pocvirnal v bolj prisrčne kraje? Bo ustanovil podjetje? Bo kot  mojster za srečo začel pisat kolumno v kakem tedniku o tem kako biti srečen?
Najbrž ne bomo nikoli vedeli, ker se bo- v to sem prepričan- potuhnil. Bedak bi bil, če bi se šel slikat za Novo z debelo zlato ketno okrog vratu, kajne?
Nekoč me je možak, nek zavarovalničar, takole mimogrede vprašal:” Kaj bi delal, če bi imel denarja kolikor bi ga hotel, moraš pa nekaj početi, imeti nekakšno službo?”
Sprva sem molčal.
Imam denarja kolikor ga hočem, neusahljiv mošnjiček, moram pa nekaj početi? Kaj le?
“Radijsko postajo in televizijo bi ustanovil…”
“Zakaj pa to?”
“Zato, da bi vrtel filme, ki so dobri, da bi delal stvari, ki se mi zdijo pomembne.”
“Aha…”
“Ja, pa v studio bi vabil kogar bi hotel in ga spraševal, kar bi hotel.”
“Ja, itak. In kar prišli bi?”
“Saj si rekel, da imam denarja, kolikor ga hočem. Za pravi znesek, bi vsak prišel, kajne?”
Joooj, še dobro, da nisem vplačal lota!
Saj če bi imel deset evrov viška, ga najbrž bi, tako pa natanko vem, da z njimi lahko opravim 150 kilometrov…
In če bi bil jaz tisti, ki bi zadel, potem bi bili drugi časi, ne bi bilo več težav in tudi bloga ne bi več pisal.
Kaj naj- kot je rekel Bukowski- pišem o tegobah privilegirancev?
Vam popam slike s Karibov, fotke mojih razgaljenih sexy priležnic in sebe nabildanega prislonjenega na svoje luksuzno vozilo?

/Grem razbit prašička, če je v njem zadost za vplačilo/

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: