V uho

radio

Ko sem bil otrok, so moji vrstniki sanjarili o svojih poklicih, da bi bili zdravniki, cariniki, astronavti in so imeli skorajda dodelane koncepte, kaj si želijo postati, ko odrastejo. Jaz tako daleč v prihodnost nisem nikoli načrtoval in nisem imel blage veze kaj bi rad počel, ko bom velik. Še dandanes ne vem natanko, pa sem že zdavnaj prenehal rasti.
Me je pa vedno mikal čar radijskih frekvenc …
Nihče te ne vidi, slišijo le tvoj glas. Lahko si v sprani stegnjeni majici, neobrit, nepočesan, prijazen pogled in nasmeh na obrazu pa nista nujna atributa. Zadostuje, da znaš gobcat. In ker gobcave sorte zagotovo sem, sem se udeležil avdicije za spikerja, tam napredoval v naslednji krog, kasneje v naslednjega in na koncu premagal tekmeca, s katerim sva prišla v finale.
Že na prvem srečanju je urednik povedal, da nas morajo malce preizkusiti, če nimamo nemara kakšnih govornih napak ali drugih motečih vzorcev. Moja opazka, ‘od kdaj je govorna napaka ovira?’, ni naletela na odobravanje, saj ima tudi sam obupno govorno napako.
Sičniki in šumniki.
Nekaj podobnega kot televizijska voditeljica oddaje s preverjenimi zgodbami, kjer mi poleg ušes trpijo tudi oči, ko jo gledam v tiste z lip glosom namazane žnable in je videti, kot da ji čeznje teče slina.
Nanjo sem namreč ciljal … Zadel pa sem tudi njega.
Nisem vedel, da je občasno pred mikrofonom!
Sem mislil, da se zaveda, da s tako hibo ne moreš biti govorec. Kot s prekratko nogo ne moreš biti vrhunski atlet. Saj lahko tekaš po bližnjem gozdičku, ne moreš se pa tega iti profesionalno. Odgovorni urednik pa tak …
Ko sem se nekajkrat prišel v studio kalit in utrjevat, me je taisti opozarjal, da berem prehitro, da grem z glasom gor in dol. Da pojem. Naj se malo brzdam in zgledujem po ostalih, mi je svetoval.
»Mal’ nasss posssluššaj…«
!?!?!?
Poleg omenjene govorne napake ima še eno značilnost. Ko govori, ponekod naglašuje zadnjo črko besede, ki se konča s soglasnikom. Si predstavljate?

»DobeRRR daNNN drage poslušalke …«

Pozabil govorno napako … Še enkrat.
»DobeRRR daNNN drage possslušššalke, cccenjeni poslušššalccci, na vrsssti je pregleDDD najodmevnejšššiHHH dogodkov. Držžžavni zzzboRRR je zzzasssedal vssse do pozzzniHHH popoldanskiHHH uRRR …«
Ne bom več, saj si predstavljate, ne? Stillll športnihhh poročevalcev.
Amerikanski princip – Don’t do as I do, do as I tell ya.

Svoje branje sem upočasnil do skoraj ‘slow motion’ posnetka.
Na začetku sem si predstavljal, da bo samo vodenje bolj dinamično, bolj iskrivo, ustvarjalno. Ker pa gre za radio s starejšim konceptom in nekomercialno vsebino, se raznih domislic, ki bi me prešinile, nisem smel več posluževati.
Ko sem v enem od vklopov v eter, samoiniciativno pokomentiral dejstvo, da je tedanji predsednik v enem od časnikov hvalil naše zdravstvo; ko ga je doletelo, da potrebuje njegove usluge, pa ti – tebi nič, meni še manj, na vrat na nos oddrvi v Avstrijo in se kasneje kot bi se posmehoval, v vlogi častnega pokrovitelja pojavi na prireditvi Moj zdravnik, so mi skoraj odgriznili glavo.
Sovoditeljica, ki je bila v studiu v primeru, da bi se bognedaj, kaj zapletlo, je čutila, da se je ta primer ravnokar zgodil in brž dodala:»No, da je le sedaj z njim vse v redu in je zdrav, kajne? To je najbolj pomembno.«
Seveda, nič ni bolj pomembno od njegove prostate. Ne ti, ne jaz, ne naše gospodarstvo, ne gradbeni baroni, ne tajkuni, ne razne druge pizdarije. To, da se on lahko normalno uščije, je nad vsem tem.

»Počasi, se ti nikamor ne mudi« , je bil stavek, ki so mi ga ponovili ničkolikokrat. »Poslušššalccci ne marajo da šššpiker drdra …«, me je venomer opozarjal Modri dirkač, s tistim svojim načinom govorjenja, kot bi ravnokar pojedel nezrel kivi.
Kadar je napovedovalka užaloščeno in skrušeno brala osmrtnice, kot bi bila s pokojnikom v žlahti, sem vsakič odbrzel iz studia. Preden bi prasnil smeh. Že osmrtnice same so sestavljene tako prekleto bizarno, njena prizadetost pa je bil še dodatek, ki me je silil v beg.

»V štirinosemdesetem letu starosti, nas je nenadoma in nepričakovano zapustila draga mama,babica in prababica …«

Nenadoma in nepričakovano?!? Saj vem, da je smrt bližnjega vselej boleča, ampak za božjo voljo – n’karte mi reči, da je še včeraj delala premete pred bajto!!! Malce je bilo menda slutiti.
Ta potolčenost je bila deloma najbrž tudi zaradi tega, ker dotičnega radia ne posluša nihče razen starostnikov in vsaka objavljena osmrtnica pomeni poslušalca manj. Slava mu!
Toda meritve poslušanosti kažejo, da je najbolj priljubljen radio v regiji … Verjamem.

Ker drugih frekvenc v tisti vukojebini aparati skorajda ne lovijo.
Jaz sem se pa hotel iti nekega Howarda Sterna in ljudi malce spodbosti. Spodbuditi k razmišljanju, k čemerkoli že.

Ko sem po nekaj poskusih in očitni apatičnosti ob branju obvestil o prevzemu novega gasilskega vozila,… predavanjih o obrezovanju sadnega drevja,… prvenstvih vaške lige v malem nogometu,… čebelarskih razstavah … pokušinah dobrot iz društva podeželskih žena, končno prišel do pogovora z direktorjem, mi je ta povedal, da na avdiciji nikakor nisem bil izbran po naključju.

Prevzela jih je moja razgledanost, energija, moj baržunasti glas, a da me trenutno ne vidi pri njih, da nekako ne pašem v koncept njihovega radia, da sem preveč agresiven, a da naj se potrudim in poskusim naslednjič. Preagresiven!? JAZ!?
Za trenutek me je prešinilo, da bi ga počil okrog kepe.

»Tisti dve reklami, ki sem jih posnel …« sem začel, pa me je čudno pogledal in dejal: »Aha, misliš denar zanje?«

Ne, če je bilo kaj odziva … Ali so ljudje kupili tiste sesalce me zanima? Kako je šel v prodajo poročni kristal? To me tare.

»Seveda, denar…«

»No, tistih reklam jaz nisem odobril in ste jih posneli brez mojega vedenja.«

»Posneli smo jih, ker je bilo rečeno, naj jih posnamemo. Če ste vi dali žegen zanje nisem povpraševal. To se menda dogovarjate prej.«

Odpeljal sem se domov, spustil roleto, legel v postelj, prebral poglavje de Sadovega Incesta in oddremal dve kitici. Preden sem odjadral v spanec, sem se spomnil tistega reka, ki ga uporabljajo na oni strani Kolpe, ali natančneje doli ob Moravi.

-Bolje đaba ležat, nego đaba radit. –
(Bolje zastonj ležati, kot zastonj delati)

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

6 komentarjev

  1. nimbuchaval

     /  januar 20, 2012

    No ja, če je blo že na radiu nezanimivo, si vsaj tale post porihtal da je za dvakrat za prebrat 🙂

    Odgovori
  2. nimbuchaval

     /  januar 20, 2012

    In hvala, da si mi predstavil Howarda Sterna 🙂

    Odgovori
  3. nimbuchaval…me veseli, da se ti zdi vredno brat.. in celo zweimal!Stern je pa usekan, ja…:D

    Odgovori
  4. Važno je zmagati ne sodelovati …

    Odgovori
  5. Zmage so različne. Zmagal na avdiciji, popušil s sodelovanjem.

    Odgovori
  6. Razumel ja. To je bil tudi moj point ;-).
    Kaj še bo vse, kaj še bo … 🙂

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: