Sprenevedanje (Ludvik) III.

Strpnost in optimizem sta postajali največji in najbolj cenjeni vrlini tega sveta. Biti strpen je pomenilo biti razumevajoč. Imeti potrpljenje. Potrpljenje do drugačnih, do neumnih, do ubogih, skratka do vseh! Optimizem je, kot neka nova svetovna ureditev, preplavljal svet. Kljub dejstvom, ki kažejo na nič kaj svetlo prihodnost, so znali vmes vtakniti kakšno sporočilo, ki je dajalo upanja.
Vojna tu, povodenj tam, kolaps gospodarstva drugje, protesti in krvavi obračuni med pristaši ene ideologije in neke druge ideologije, vmes pa …Up!
‘V Afriki so pred virusom hiv rešili dvesto tisoč ljudi!’
Ki sedaj lahko umrejo zaradi malarije ali pa lakote …
Nič kaj obetavno in navdihujoče ni kazalo, a so ljudje vseeno ob takih novičkah, za delček sekunde pozabili na vse slabo. Potem pa še kako praznovanje nečesa sem ter tja, s sorodniki, ki jih ne marajo, veselica, na kateri so se stepli fantje iz ene vasi s fanti iz druge, kolektivna novoletna zabava, kjer so se poveselili obkroženi s sodelavci, s katerimi so si vse leto metali polena pod noge, spletkarili in šušmarili eden proti drugemu, ali kaj podobno banalnega jim je malo poživilo njihov nesmiseln obstoj.
Le humor in potrpljenje sta potrebna, pravšnja mera obojega, pa se nekako zmore!
Umor in   trpljenje sta potrebna.
Ena od misli, ki mu je švignila skozi glavo, je bil spomin na debato, ko je imel z ljudmi več opraviti.
»Sem srečal bivšega soseda, je nehal piti, je povsem ozdravljen.«
»Zdravljen.«
»Kaj?«
»Zdravljen, ne ozdravljen.«
»Kako to misliš, Ludvik?«
»Če bi bil ozdravljen, kot trdiš ti, potem bi mirno pri kosilu popil kozarec vina ali pa pivo.«
»Pa če je nehal piti!«
»Ravno to ti govorim. Zdravljen je. Ne O – zdravljen. Še vedno je bolan. Bolan, pizda, kar vse je bolezen danes. Vsi so bolni! Alkoholiki, narkomani, pedofili. Vse bi zdravili. Včasih so zdravili tudi homoseksualce.«
»Kaj pa bi ti naredil?«
»S kom, glede česa?«
»Z alkoholiki.«
»Zakaj pa bi moral karkoli narediti? In zakaj ravno jaz? Še tisti, ki se ubadajo s tem, jim ne znajo ponuditi neke rešitve, razen tega, da jim dajo novo obsesijo. Nehajo piti in začnejo mrzlično reševat križanke, zbirat znamke, rezbariti. Če tako pogledaš, imamo vsi nekaj, kar bi bilo potrebno zdraviti.«
»Tebi bi recimo lahko zdravili nestrpnost.«
»Zakaj pa? Jaz s svojo boleznijo povsem normalno funkcioniram.«
»Vem ja. Sem slišal tvojo teorijo zadnjič glede narkomanov.«
»Đankijev.»
»A je razlika?«
»Je ja, polovica vplivnežev, politikov in madrfakin menedžerjev je na drogah, le da imajo to srečo, da si jih lahko privoščijo. Đanksi pač ne in jih zato družba potem zdravi. Kaj pa bi jim škodilo, če bi jih dali namesto v zapor, v delovne tabore in bi tam z macolami zbijali kamenje in odpravljali posledice potresa, da bi bili koristni in ne bi bili v breme družbe? Kdor bi zdravljenje zdržal, bi ga zdržal, kdor ga ne bi, ga pač ne bi. Tako ali tako nas je preveč …«
»Ti si res en navaden nestrpnež, kako moreš kaj takega sploh reči?«
»Ti pa nisi nestrpen, kaj?«
»Ne, nisem!«
»Kaj pa do mene? Si strpen? Nisi! Nestrpen si do moje nestrpnosti! Tako da se lahko mirno jebeš s tem svojim svetohlinstvom in sprenevedanjem. Kako pa bi ti mojo nestrpnost zdravil? Z elekrošoki? Z meditacijo? S tableti?«
»Ne bi ti škodilo, če bi nehal biti tak pesimist.«
Takrat ni bil pesimist. Zdaj je pesimist.
A pesimisti so tisti, ki bodo preživeli. Oni bodo s podganami in še s kakšnim virusom ali bakterijo gospodarji novega sveta. Škoda, da optimisti tega ne bodo dočakali. Oni pričakujejo dobro. Dobrega pa ne bo. Vedno slabše bo. Oni preveč čutijo, gane jih, pride jim do živega. Ko bo začelo zmanjkovati še tistih malih, veselih novic, bo tudi njihovo upanje pošlo. In ko pride sodni dan …
Želel si je da bi bilo to čim prej, da bi ga dočakal, da bi si mirno prižgal cigareto ter zmedenim kričečim optimistom tekajočim okrog, ki nikakor ne bi mogli dojeti, kaj se dogaja, podstavljal nogo.
Režal bi se jim v ksihte, puhal dim vanje in jim govoril:« Sem vam rekel, … pa mi niste hoteli verjeti. Kje je zdaj vaš kurčev optimizem!?«

Strpnost my ass

 

Naj še jaz pristavim piskerček, če ima že vsak (kolikor toliko pismen) pravico, da ne rečem že skoraj dolžnosti, zagovarjati nekega svojega videnja nastale – joj prejoj – žešće zajebane situacije.
Nek sore fuckin looser, ki ne more pogoltniti pušione, ki jih je doletela, je spisal svoje dojemanje.
Ljudje, ki so to brali so skočili iz spanca in smuknili iz pižam v jebene trenirke (jebale vas trenirke, da vas jebu…) in leteli na shod.
“Pa s kom tale bizgec sploh drži?”, se morda sprašuješ in si misliš:” Se bo že še zjasnil…”
No stvar je taka, da ne boste ne eni ne drugi čakali, h komu bom pristopil; naj povem kar kojci in precéj.
Če moram bit neolikano tele, zagovedan, zaplankan, ozkogled majhen kimajoč, bolj v strahu pred busancem, kot pa boga boječ človeček, da bi si lahko- pazi to hahaha- s ponosom lahko rekel Slovenec, me lahko mirno kušnete v rit, ker pogojev ne sprejmem.
T velkboghlonej, ampak raj’ ne bi.
Če moram biti na Ceco poskakujoč, za vratom plus ali pol mesec noseč trenirkar, L poudarjajoč in rokovanja željan čovek, ki komaj čaka 13.januar, da bo lahko iz svoje Zastave opalio nekoliko puta, ki je za nekoga samo zato, ker je kobajagi naš- me lahko tudi mirno poljubite u dupe- neću vala, pa grom da me strefi!
Poznam primerke ene in druge podvrste in z nobeno od njih nočem biti povezovan.
To, da je šele ta dogodek odprl tole vrečko prepajcanga dreka, me kratkomalo preseneča.
Nestrpnost je v tejh krajih prisotna od kar pomnim!
Vedno pa je bil v njej prisoten paradoks!
Najbolj goreči skini so pred leti prihajali iz Ljubljane in krajev severno od nje. Najmanjši med njimi je imel židovsko zveneč priimek, najmočnejši očitno južnjaškega, najbolj mrk med njimi pa je bil zagotovo v nekem tretjem kolenu, potomec Džingiskana.
Predvidevam, da so najprej obračunali z domačimi.
Green Dragonsi so vzklikali desno obarvane parole in bodrili igralce Olimpije ter se veselili zmag.
A ono na igralištu sve naši… Še vodja navijačev je bil od doL.
Najlbolj glasni zagovorniki polnjenja vlakovnih kompozicij za smer ‘Ljubljana- Zidani Most- Zagreb- za naprej nas boli kurac, sam’ da ste preko Kolpe’, so ponosni Slovenci, samooklicani domoljubi, ki jih najbolj moti, da jih bo vodil neGdo, ki ni čistokrven.
Čistokrven? Na tem prostoru!?
Kaj pa ti veš s kom je tvoja praprapranona prisilno ali pa prostovoljno občevala med vsemi temi tranzicijami narodov?
Za ta G bi jaz predlagal razrez dokumentov na licu mesta!
Vas nič ne boli, da nekdo, ki je potomec priseljencev, govori bolje slovensko od vas?
Vas ne pogreje, ko vas tako zmene popravlja, ker ne znate tesla uporabljat rodilnika? Ali pa dvojine s katero se tako radi bahate?
O, vas, vas… Sem na lastni koži skusil.
Pa ko greste na veselico gasilskega društva… kako za vraga pogoltnete tiste čevapćiće? Pa pleskavice s kajmakom in pasulj?
Poleg dejstva, da niti na vaški veselici ni toliko tiste opevane slovenske narodne zavednosti, da ne poprosite, če bi se dalo morebiti vsaj ob tej priliki pojesti jote ali pa kranjske klobase z zeljem in matevžem, če že ne krvavice, ker ni pač sezona takrat zanje.
Kadar zaslišite nekaj kar bi utegnilo biti podobno bosanščini(kugha pa vi véste ka je hrvatski pa srbjansk al pa kej drujga?) vas kar zmrazi in začnete pihat.
“Gdaj se bo pa tala poj tla sluvensk nauču ghovort?”
Hahahaha!!!
Pa menda ti runkelj hribovski ne misliš, da je tole kar govoriš ti, slovenščina!?
Pa bodi zadosti…
Tudi tile toboženaši niso ravno biseri in perle in so bržkone še bolj nestrpni.
V drugo smer.
Do Slovencev.
Kolikokrat sem bil priča, ko se norčujejo iz slovenščine… hecno pa je, da ravno takrat govorijo, kot bi morali sicer.
Me pa bolj podraži dejstvo, da velikokrat slišim mulce, neka tretja generacija najbrž, ko se lomijo med pogovorom v enem od dialektov bivše srbohrvaščine. Joj muke!
Revše ne zna niti slovensko, niti bosansko ali hrvaško ali pak srbsko.
Povsod kamor gre je tujec.
Če bi jim kaj rekel, pa le reda radi, če bi šlo mogoče bolj potiho, bo takoj užaljen.
“A da sem sLovenc mi ne bi nć reku, a?”
Pa med njimi ni neke solidarnosti pa lojalnosti, da ne boste mislili… Pravoslavci drkajo muslimane z raznimi pritlehnimi popevkami v katerih jim ponujajo slanino s četniškega podstrešja, ti pa jim vračajo s svojo verzijo, kjer si Srbi s tremi prsti nosijo fekalije v usta.
Bolanija.
Najbolj preprosta rešitev- za ove druge seveda je -asimilacija.
Ne moreš nekje gon’t svoje iz nekega kurčevega inata. Pa ne le pri nas! V svetu! Nasploh…
Pride Eskim v Afriko, zabundan, neće pa neče da se skine, to mu je jarane kultura!
“Whatever, mistah, but you die of hotness..”
Če ga preteram u pičku lepu materinu kakopak…
Če pa… saj to bi se pa dalo!
Narediti vsesplošni preizkus znanja za slehernega državljana Slovenije!
Tudi za tiste, ki so doli spodaj (v Avstraliji,ne v Banatu) ostali brez volilnih lističev.
Nekaj slovenskega jezika, narek, malo o kulturi, pa o znamenitostih, o zgodovini in geografiji, pa da se loči kdo je kdo in ko je ko ter kdo je kaj in ko je šta!
Aha!
No, ob tem sem se spomnil še prebivalcev anglosaksonskega porekla, ki že leeeta in leeeta živijo v Sloveniji in ‘don’t speak a word of Slovenian’ razen kava pa pivo ker, kot pravijo sami: “Everybody speaks perfect English.”
To sicer ponavadi pravijo Američani, ker če bi bilo to res, bi bebci ameriški potrebovali prevajalca.
In kaj mislite, ali to Janeza Novaka (kao John Doe, če slučajno bere kak gospod Janez Novak, se opravičujem- Nothing personal, dude) moti?
A ne, nikakor ne.
Potrudil se bo in bo govoril z njim po njegovo, čeprav z močnim slovanskim naglasom in bo le s težavo spravil vkup polsmiselen stavek, nikakor pa ne bo z busancem govoril po čefursk- no way, no how.

I am Borg. Prepare to be assimilated. Resistance is futille.

 

 

 

 

 

 

 

 

Kolo zgodovine

Vam sistem ni dišal, ste demonstrirali.
Metali kamenje in jajca v inštitucije.
Megafon in človekove pravice.

Protesti proti eliti.
Zdaj ste vi elita.
Uživate sadove.

Drugi pa kričijo.
Zahtevajo svoje.
Čez dvajset let bo podobno.

Drugi akterji, drugi oblastniki.
Enako prizorišče, enako izhodišče.

Isti narod, isti kurac.

Strah

Luna je svetila na majhno cerkveno pokopališče in sključena podoba z rokami globoko v žepih ponošenega volnenega plašča se je pozibavala skozenj.

Pihal je mrzel , oster veter,  bil je oktober in čeprav je bila ura nekaj do osmih, je bila trda tema. Odštevši luno pač.
Požvižgaval si je mr. tambourine man in komaj slišen’ dober večer’ tam izmed nagrobnikov ga je predramil iz zadetosti.

Ravnokar je na klopci nad žalami pokadil joint.

“Dober večer.”

Bila je starejša ženička, ena tistih, ki pokojnemu možu prižge svečo vsak dan, potem pa še nekajkrat pride preverit, če je vse v redu, poravna rože, pogliha pesek.

“Je kar hladno kenede?”
“Je gospa, mraz je.”
“Dober ste, da si upate kola ponoč hodt po britof … Mene je zmerum ku strah …”
“Saj mene je blo tud …

ko sem bil še živ.”

Uradno – prej

Preden je Tadeja lahko vložila zahtevo za razvezo zakona zaradi nevzdržnih razmer, sta morala z Iztokom opraviti svetovalni pogovor na centru za socialno delo.

Iztok je parkiral na parkirišču pri bloku, v katerem sta prej skupaj živela in se peš odpravil do centra. Bil je prezgoden, a je vseeno stopil gor, sedel in čakal.
Tadeja je prišla točno.
Namenila mu je bežen “Živjo.” in sedla zraven.

“Živjo…” ji je odzdravil in naprej bral zloženko, ki jo je pobral na mizici.
“Kaj, a misli, kdo kaj poklicat?”
“Menda ne pričakuješ, da bodo točni?”
“Men’ se mudi – jaz ‘mam službo!”

To mu je servirala, kadar se je le dalo. Da ima ona službo. Čeprav je ostal brez službe po tistem, ko sta šla narazen.

“A si že kaj dobil za delat?”
“Ne, nisem …”
“Saj. Boli te kurac, kako bom preživljala otroka s tisto borno preživnino!”
“Zakaj si se odločila za ločitev? Ker boš sama bolje in lažje živela?”

S seboj sta imela potrdilo od notarja, da se sporazumno razhajata, da nihče nikogar ne toži, da se on izseli iz stanovanja in da vse v njem ostane njej.
Vključno z okni, za katere bo plačeval kredit še celo leto, omarami, ki jih je brusil, požiral prah, jih brisal in barval, obnovljenim parketom, ki sta ga mojsta zašuštrala in se je klamfal z njima, da sta naredila približno tako kot je treba, klimatsko napravo, ki jo je kupil s predlanskim regresom, zaradi česar nista šla na dopust, ampak v pregreti Ljubljani jo je treba imeti – zaradi otroka.
Tudi ta ostane pri njej.

Ko sta prišla na vrsto, sta uslužbenki deset minut kimala na podatke, ki jih je brala iz notarskega zapisa in potrjevala vse kar je že dogovorjeno.

“Vi, gospod boste prihajali po sina ob petkih ob šestnajsti uri in ga pripeljali nazaj v nedeljo ob šestnajsti uri, gospa pa ima skrbništvo, a ne?”
“Ja … A to je običajna praksa – brez izjeme – da se skrbništvo dodeli materi otroka?”

Vprašanja ni pričakovala …

Tadeja se je ozrla k njemu:” Kaj a bi ga imel ti!?”
“Če bi imel svoje stanovanje, da bi ga lahko imel kje, bodi brez skrbi.”
“No jaz SVOJE stanovanje imam!”
“Nimaš … Stanovanje je od tvoje mame, pol stvari v njem je mojih, tvojih, najinih, če bi bilo stanovanje TVOJE bi dvakrat premislila, preden si me vrgla ven.”
“Če bi ti kaj naredil sam s seboj, kot si mi obljubljal, te ne bi imela razloga vreči ven!”
“Kdaj pa naj bi po tvojem kaj naredil s seboj? Med brušenjem in barvanjem štokov, med obnovo kopalnice, med barvanjem balkonske ograje, med polaganjem laminata, medtem, ko sem poslušal o tvojih težavah s sodelavkami, ko si mi jokala, da te lasten brat postrani gleda, ker ni bil tvoja priča na poroki!?
“Veš kaj …? Jaz sem študirala ponoči! Bi pa po tri ure spal – čemu se moraš pa tudi odreči!”
“Saj sem se. Samemu sebi. A ni dost?”

Gospod, tukaj nismo zato, da bi razpravljali o, o, …tem.”, je njun prepir prekinila uslužbenka.

“Pa mi povejte zakaj smo tu?”
“Ja da se dogovorita glede …”
“A midva?”, in pokazal na svojo bodočo bivšo ženo.
“Ja, gospod.”
Čemu, go – spa, pa potem potrebujeva vas? Saj sva se že vse dogovorila pri notarju, tukaj vam le pritrjujeva tistemu kar sva se že dogovorila.”

“Gospa, tudi tako misli?” je zaman iskala zaveznico.

“Ja, seveda, jaz nimam časa letat od enega do drugega za iste stvari. Jaz … ‘mam službo!”
“No, saj smo že zaključili, samo sprintam vama tole …”

Če bi mogla, bi ga kar prestrelila z očmi.
Po stopnicah je kar tekla, zunaj pa se je ustavila, se s strupenim pogledom obrnila k njemu, ki je stopil ven skozi vrata in rekla:”V petek pol prideš po Fedjo ob štirih?”
“Seveda.”
“In ga pripelješ nazaj v nedeljo!? Da ne bom še zaradi tega skrbela, da ga boš odpeljal v Srbijo in ga ne bom nikoli več videla?”
“A se je tebi čist skisalo? A ti zgledam k kurčev taliban, ki bi otroka odtujil materi al’ kaj? Sama veš, dobr’ veš, da dol nisem bil že več kot dvajset let in da me tud’ nič ne mika hoditi nekam, kjer sem bil maltretiran!”
“Mogoče se ti je pa zaluštal mal svojo čefursko žlahto pogledat!”

Debelo jo je pogledal, saj je mislil, da ima prisluhe.

“Čefursko žlahto!?”
“Ja, mogoče se je tvoj fotr zdaj, k bo šel v penzijo spomnil, da bi si doL kaj kupil in greste tja!”
“Lej Tadeja …”
“Kaj naj gledam ISTOK!?A kako si me uničil? Čist sem presušena in uvela, vsa bleda, ti pa ogorel pa…”

Začela je hlipati.

“A bi moral biti še vedno na tleh? Te moti, da sem se po pol leta pobral in skušam sestaviti svoje življenje nazaj? Bi moral biti še vedno v pizdi pa pr’ psihiatrih? Podn od podna! Tale s čefurji je pa res nizka. Ne bi pričakoval take nizkotnosti od nekoga, ki je diplomiral z desetko.”
Nehala si je brisati solze, ga pogledala in siknila:” Nimam časa zdele … jaz …”
“Ja vem, ti maš službo!”

Obrnila se je in odšla proti avtomobilu, on pa se je v svoji glavi vprašal:” Kome ja decu pravim?”

Skregani okončini

Dve roki istega Telesa- Levica in Desnica se grdo gledata, ena drugi kažeta sredinca, žugata in preteče stiskata pest. Namesto, da bi dovolili Telesu pljuniti v dlan; eno in drugo, da bi se kaj naredilo in premaknilo, brišeta prah z zaprašenih arhivov, kopljeta po zemlji in iščeta svinjarije, odpirata majave omare, da nas škripanje vrat sili k temu da si zatiskamo ušesa in iz njih vlečeta okostnjake stare več desetletij.
Na vse pretege na dlani nosita preteklost, nam jo začinjata s kisom in poprom, namesto da bi se ukvarjali s sedanjostjo ali pa celo s prihodnostjo. To me spominja na čase, ko je oče vsak dan kupil svež kruh, čeprav ga je bilo še nekaj od včeraj in je bilo treba pojesti najprej včerajšnjega, sveži pa se je sušil in je bil naslednji dan ravno tako star in trd kot oni.
Namesto da gneteta tisto kepo dreka, si očitata da sta usrani in z njo mažeta obzorje in oči Telesu, si raje sezita v dlan in dajta gm’h.

[psi]

Bil sem na predstavitvi Erosove knjige Psi. Tiste v oglatih oklepajih, ki jih na tipkovnici ne najdem. Aha, evo jih … [Psi] tore j…
Dramski igralec Bojan Maroševič v vlogi promotorja naravnost blesti!

Uro in pol nam je zbranim razpredal o tej duha bureči bukli na 777 straneh, izdani v samozaložbi v 7777 izvodih, tiskanih na rolls royce papirju prevlečenim s kamnito glazuro, kar doprinese k realni teži knjige, ki je bojda kot čtivo tako lahka, da jo razume tudi sedemletnik, obenem pa tako kompleksna, da spreminja razmišljanje ljudi in jim ponuja rešitve za vsakdanje križe in težave skozi dvanajst zgodb, ki jih – po priloženih navodilih svetovano ni brati na dušek- temveč je treba počakati, da vmes mine vsaj dan, preden se lotiš naslednjega sveta, kot Eros, ta samozamolčani zapisovalec poimenuje poglavja.

Knjiga, ki ne sodi v noben žanr, gospod Maroševič pravi, da bi jo sam uvrstil v ‘čudovitoslovje’, a da bi bila na policah knjižnic na tej žanrski polici sama, saj je jezik v njej tako lep oziroma čudovit, da v slovenskem jeziku take še ni bilo.
Knjiga, o kateri se niti pogovarjati ne da, saj nima določljive vsebine. Knjiga, ki jo nekateri opevajo, drugi grajajo, gre za med.
Pripravljajo se prevodi v angleščino, nemščino, francoščino, španščino, portugalščino, …
V tančico skrivnosti zavita, v lično škatlo zapakirana knjiga je na voljo za 77 € …
Sitnica bojda, za tako delo.

Revolucionarno na večih področjih. Večplastno. Avtor je med pisanjem odkril nekaj ob čemer so si muzikologi razbijali glave dve stoletji in pol. Podal je metodo za odpravo disleksije, zraven pa napisal še to obsežno delo, ki je menda tudi psihiatre, psihologe, defektologe in še koga pripravilo, da so pozeleneli od zavisti.

Možak – to nam je promotor potrdil, da gre za moškega, ki je sicer sila pedanten, perfekcionist, načitan in razgledan, namreč ni iz stroke! Drznil si pa je postaviti neko svojo teorijo in celo filozofijo, ki jo je poimenoval REI.
Racio, emocio,instinkt.
Kombinacija teh treh razumov, oziroma dvanajst kombinacij nas vodi skozi ducat svetov, skozi katere stopa Eros in srečuje različne ljudi. Med njimi je tudi duhovnik Atanasij.
Avtor – torej Eros , je v resničnem življenju na dopustovanju v Grčiji ugledal moškega z brado v meniški kuti, ki je bil na las tak, kot ga je že prej opisoval v knjigi. Ker mu ni dalo miru je pristopil k njemu, mu povedal, da piše knjigo in da je ‘pljunut’, torej na las podoben enemu izmed likov. Predstavil se mu je, ta pa mu je odvrnil:«Atanasius …«
Naključje, ki ni naključje … Ta fraza se večkrat pojavi tudi v knjigi.

Čemu sem sploh omenil tale dogodek? Ker avtor nekaj dni preživi v samostanu, tam pa ravno takrat Atanasij umre …
Tisti, ki so knjigo brali, so v njej nedvomno opazili, da se kar na lepem, začne zgodbo brati na črnih straneh z belimi črkami. Prav tako se potem ravno tako iznenada spet povrne na bele strani in običajne črne črke.
Da osvetlim enega od misterijev, to je v spomin temu duhovniku.

Vseh ostalih misterijev okrog knjige, vam žal ne morem razkriti. Jih ne poznam. Tisti, ki jih pa molčijo kot zaliti.
Čeprav pravijo, da to ni taka reč, če izvemo, da je Eros moški, da je mlajši od 40 let, da ima bržkone domovanje v okolici ali pa v samem Mariboru (iz tam so na medmrežje lansirali metodo, ki že odpravlja težave dislektikom in to zelo uspešno).
Menda se je včasih poizkušal v režiji, vodil gledališko skupino, pisal pa pred to knjigo baje ni. In spet baje, tudi po tej knjigi ne bo.
Nič ni gotovo, nič ni oprijemljivo.

Celo ljudje, ki se v knjigi prepoznajo, ki ugotovijo, da zgodbe opisujejo njih, da jih Eros pozna, ne vedo kdo bi to lahko bil …
Tisti, ki vedo pa so zapriseženi molčečnosti. Zato pa toliko bolj govori in pove knjiga.
Zadosti zanimiva, da so čakalni roki v knjižnicah tudi po več mesecev.
Mene je premamil podatek, da ne vsebuje niti ene same tujke, da se s tem kažeta avtorjeva ljubezen in spoštovanje do slovenskega jezika in kulture naroda.
Le počakati bom moral da pridem na vrsto …

Uradno

Ura, ob kateri je moral biti na sodišču, je bila 11.15. Tam je bil petnajst minut prej. Prižgal je cigareto in kadil ter gledal tja proti parku. Tudi Tadeja se je prikazala izza ovinka in mu namenila vljuden nasmeh v pozdrav. Vrnil ji je takisti kisel nasmeh, kakršnega dobiš, ko plačaš parkirnino.

Skupaj sta vstopila in šla proti detektorju kovin. Najprej je na trak odložila torbico ona in take reči, potem pa še Iztok.  Stopil je skozi okvir in zapiskalo je.

” Še pas će daš gor na traku”, mu je velel varnostnik.
Zavil je z očmi, si odpel pas in ga položil na trak.
“Zdaj pejd pa še enkrat skoz …”

Stopil je skozi okvir. Tokrat je šlo brez piska.

“Je tukaj tudi mladinsko sodišče?”, ga je Iztok pobaral medtem, ko si je vtikal pas na hlače.

“Ne, ni … Zakaj?’

“Onako.”

Tadeja je zmajala z glavo in na obraz se ji je narisal malo bolj iskren nasmešek, kot je bil tisti prej.
Z dvigalom sta se odpeljala v drugo nadstropje. Sedla sta pred dvorano in čakala. Pred njo je že čakala ena ženska. Pozdravila sta in sedla.

“Sem se že ustrašila, da bom zamudila …”
“Saj si bila deset minut prej. Kako zamudila?”
“Ma, avto sem peljala na servis in so mi dali nadomestnega.”
“Ja, in?”
“Brez vinjete.”
“Šla bi ponjo na pumpo.”
“A zdaj bom pa še vinjeto kupovala za avto, ki ga bom imela en dan?”

Odprla so se vrata sodne dvorane in skoznje je bilo slišati:” Prangež …?”
Gospa, ki je sedela tam je vstala in vstopila.

“Kupiš tedensko, jo nalepiš, pelješ avto nazaj in jim daš račun – češ, so me ustavili in sem jo morala kupiti.”
“Ja saj, dobro, da me niso!”
“Pa saj ne vem, a bi moral plačati ti ali lastnik?”

Še preden mu je odgovorila, je vstopila sodnica, ki se je prej na oni strani steklenih vrat pogovarjala po telefonu.

“Dan.”
“Dan.”, sta ji odzdravila.

Sedla je na stol, na drugi strani ozkega hodnika in brkljala po telefonu.
Nadaljevala sta s pogovorom, a malo bolj potiho.

“Jaz mislim, da plača lastnik in ne tisti, ki je pač tisti trenutek za volanom”, je nadaljeval z mislijo.
“Saj je vseeno, peljala se bom, če me ustavijo, me bodo pa pač ustavili.”

“Sem vaju že prej gledala, kako se pogovarjata. Lepo. Nekateri se niti pozdravijo ne. Sedijo vsak na svojem koncu in se grdo gledajo ali pa strmijo predse. Kdaj pa imata uro?”

“Pred desetimi minutami”, je rekel Iztok.

“A res, pa saj ponavadi so kar točni.”
Vstala je, pogledala na vrata, potem pa še na list papirja, ki ga je imela v roki.
“Dvorano sem falila. Zdaj me pa tam najbrž čakajo. Adijo. Lepo bodita.”

Odbrzela je skozi vrata, skoraj zbila možakarja, ki je postopal pred njimi, ta pa je stopil noter na hodnik pred vrata dvorane.

“Dober dan.”
“Dober dan.”
“Je že kdo noter?”
“Že …”, je rekla Tadeja.
“Mmmh, a mogoče …”
“Prangež so klicali …” , mu je odgovorill Iztok.
“Ja”, je rekel med trkanjem, “to je moja žena.”

“Zaenkrat …” ga je Iztok pospremil v dvorano.

Tadeja ga je butnila s komolcem pod rebra.

“Kaj pa ti je?” in se smejala. “Ne moreš človeku take prbit!” še vedno v smehu.
“Zakaj ne? Saj sva ja na istem. To je tako kot bi nekdo, ki ni odtod rekel drugemu, ki ravno tako ni odtod – čefur. Ali pa nekdo z afriškimi koreninami nekomu prav tako temnega obličja nigga. Ni žaljivka. Za bonding gre.”

“Saj ti si tudi moja bodoča bivša žena. Zaenkrat pa še žena. Uradno.”

Valentin

Preden sem vstopil v stanovanje, sem skočil še v klet, kamor sem bil skril, pred dvema dnevoma kupljeno  rdečo vrtnico.
Saj ja nisem trapast, da jo bom plačeval danes trikrat  dražje.  Pihnil sem prah z nje in se odpravil dve nadstropji višje.
Skozi vrata sem vstopil z nasmehom na obrazu, prešerno pozdravil:”Dober daaan!” in moji presenečeni ljubici izročil cvet.

Objel sem jo in jo poljubil na modrico na vratu. Vedela je da mi je žal, in da danes ne bo nobene staknila.V njenih očeh je bila sreča.

Preoblekel sem se, ona pa je že pripravila lavor in toplo vodo. Pogladil sem jo po laseh. Začutil sem buško na njeni glavi … Dobro sem jo …
” Pusti, danes si bom noge umil kar sam.”

Skoraj ni mogla verjeti, kar odskakljala je v kuhinjo. Kar žarela je.

Tako dobro se je začelo, da ni hudič, da si še mesa ne bom razrezal kar sam.

Ampak to naj bo pa tudi vse, da se ne bo razvadila.
Pa naj še kdo reče, da ne znam z ženskami.

pha

Bosa noga

Obožujem poletje!
Vročino, svetlobo, da se ne tresem od mraza in oblačenje ne traja pol ure preden si drznem pomoliti nos skozi vrata.
Ne rabim rokavic, šala, kape in vsega ostalega kar pritiče zimskemu času.
Globalno segrevanje? Kar!
Podpišem kakršnokoli peticijo, ki bi omogočala konstantnih 25 stopinj skozi vse leto, poleti pa tja do 38 stopinj.
Še nikoli mi ni bilo tako vroče, da se ne bi mogel shladiti ali z mrzlim tušem, hladnim pivom ali kako drugo pijačo, skokom v vodo ali ubežništvom v senco.

Stopiš pod tuš, se otreš, ššk, ššk s stikom pod eno pazduho pa ššk, ššk pod drugo, gate, kratka majica, kratke hlače, kako lahko obuvalo in si fertik. Če je res preklemanska vročina še spodnjic ne rabiš.

Že to, da ne obujem nogavic in superg, ki jih nosim dokler ni vsaj 27, 28 stopinj je zame kar podvig.
Prej sem jih nosil vse poletje.
Dokler si nisem kupil nekih pohodniških natikačev, za katere sem odštel jebenega stotaka. A mi ni žal. Lahki so, ne rabim imeti obutih štumfov, pa še zaščitene prste imam. So kot hmm, neki čevlji z odprtinami ob straneh. Zato sem jih tudi kupil.
Japonk ne bi obul niti, da odnesem smeti. Se bojim, da se bom kam zataknil s prsti in pa tudi iz principa.
Principa?
Ja.

Ker mi ni bolj ogabne stvari, kot pogled na grdo nogo v japonkah.
Ne moreš na tiste tumpaste grde kosmate krompirje s predolgimi nohti natakniti japonk! Govorim o moških krempljih …
Ne moreš! Ne bi smel! Ne gre.
Dajmo imeti vsaj malo stila. Malenkost.
In ker ga ljudje nimajo, bi morali tem lastnikom gomoljev, ki bi na vsak način radi japonke, v prodajalnah z obutvijo, nošenje le teh odsvetovati. Ker pa bi predlog gladko zavrnili, bi morala neka nacionalna komisija za estetiko uvesti obvezen pregled pri ortopedu, ki bi jim izdal dovoljenje za nakup obutve, ki razgalja prste. Brez dovoljenja jih pač ne dobiš. Žalim slučaj.
Pa da ne bom zdaj izpostavljal le moških. Tudi nekatere ženske se zlahka kosajo z njimi.

Ne zgleda apetitlich, če imaš odrgnjen lak na nohtih. Tudi prsti zloženi en čez drugega, zveriženi in prepleteni niso videti sexy.
Ne moreš sestro, iz špičakov in štikl, pa direkt hop v japanke, bog te nima rad!
Počakaj vsaj toliko, da se ti mal poravnajo prsti in zavzamejo prvoten normalen položaj.
So ljudje res tako malo samokritični, da ne opazijo svojih pomanjkljivosti ali pa se jim zdi, da ni tako slabo, oziroma bi bilo lahko tudi slabše ali pa si rečejo, kaj me briga saj drugi tudi!?
Naa-aah, pa ne vsi!

Jaz najbolj grdih tac sicer nimam, ampak japonk pa vseeno ne nosim.
Šment, da če jih primerjam s kakimi rogovilami, ki sem jih bil skozi poletja zapazil, so za na plakat v čakalnici pred ortopedovo ordinacijo kot zgleden primer noge, na katero sme obuvalo, ki razkriva prste.

Pa saj ni težava le v prstih in nohtih …
Včasih so tudi pete take, da se ti kar oko zasolzi.
Kot stara zapuščena hiša s katere odpada omet in se lušči fasada ali pa zrel kos parmezana ki kar kriči po ribežnu.
Pa če že vse štrli, a si je tako težko pripraviti en lavor tople vode s pestjo soli in odmočiti tisti oklep ter zdrgniti kožo!?
Prevečkrat sem že videl tovrstne primerke in potem je pri tem tako, da se moraš  skoncentrirati, da ne pogledaš še enkrat.
Ampak pozabiš in pogledaš … Potem pa ti je žal.
Obup.

Nekateri najbrž tudi takoj, ko pridejo iz službe in se preobujejo iz nogavic in čevljev v natikače, japonke ali sandale to storijo na slepo. Ker če bi pogledali, bi tisti kosem med prsti ali pa nitko za nohtom odstranili.
Me pa za nekaj časa mine karkoli pojesti, to je pa tudi res. Hvala.
Se vsaj tisti, ki jih moti kanček prevelik trebuh pri ljudeh ne zgražajo na moj račun. Je pa tudi res, da jaz ne hodim okrog zgoraj brez po mestu in da se ne čoham po vampu …

Kako hecne so mi mladenke, ki  lepo urejene, po zadnji modi v majičicah in bluzicah, krilcih in hlačkah in kakopak v japonkah ali pa celo v tistih trapastih gladiatorkah, ki zgledajo kot škorenj ki bi mu odrezal sprednji del, posedajo v lokalčkih s svojimi nališpanimi obrazčki, opazujejo mimoidoče skozi umetne trepalnice in srebajo neke cocktailčke po slamicah s svojimi namazanimi žnablčki, zdolgočaseno pozibavajo z nogicami, kazaje svoje skažene nožne prstke in oluščen lak.

Jebem ti!
Da bi jih človek za lase odvlekel do ene pedikerke. Če si toliko časa vzameš za svoj videz, za svojo podobo in image, a za tace potem časa zmanjka, ali meniš, da ne bo nihče opazil?
Čemu potemtakem ne greš od doma v hišnih copatih?

Stila, bog vas mazno, stila!

%d bloggers like this: