Uradno

Ura, ob kateri je moral biti na sodišču, je bila 11.15. Tam je bil petnajst minut prej. Prižgal je cigareto in kadil ter gledal tja proti parku. Tudi Tadeja se je prikazala izza ovinka in mu namenila vljuden nasmeh v pozdrav. Vrnil ji je takisti kisel nasmeh, kakršnega dobiš, ko plačaš parkirnino.

Skupaj sta vstopila in šla proti detektorju kovin. Najprej je na trak odložila torbico ona in take reči, potem pa še Iztok.  Stopil je skozi okvir in zapiskalo je.

” Še pas će daš gor na traku”, mu je velel varnostnik.
Zavil je z očmi, si odpel pas in ga položil na trak.
“Zdaj pejd pa še enkrat skoz …”

Stopil je skozi okvir. Tokrat je šlo brez piska.

“Je tukaj tudi mladinsko sodišče?”, ga je Iztok pobaral medtem, ko si je vtikal pas na hlače.

“Ne, ni … Zakaj?’

“Onako.”

Tadeja je zmajala z glavo in na obraz se ji je narisal malo bolj iskren nasmešek, kot je bil tisti prej.
Z dvigalom sta se odpeljala v drugo nadstropje. Sedla sta pred dvorano in čakala. Pred njo je že čakala ena ženska. Pozdravila sta in sedla.

“Sem se že ustrašila, da bom zamudila …”
“Saj si bila deset minut prej. Kako zamudila?”
“Ma, avto sem peljala na servis in so mi dali nadomestnega.”
“Ja, in?”
“Brez vinjete.”
“Šla bi ponjo na pumpo.”
“A zdaj bom pa še vinjeto kupovala za avto, ki ga bom imela en dan?”

Odprla so se vrata sodne dvorane in skoznje je bilo slišati:” Prangež …?”
Gospa, ki je sedela tam je vstala in vstopila.

“Kupiš tedensko, jo nalepiš, pelješ avto nazaj in jim daš račun – češ, so me ustavili in sem jo morala kupiti.”
“Ja saj, dobro, da me niso!”
“Pa saj ne vem, a bi moral plačati ti ali lastnik?”

Še preden mu je odgovorila, je vstopila sodnica, ki se je prej na oni strani steklenih vrat pogovarjala po telefonu.

“Dan.”
“Dan.”, sta ji odzdravila.

Sedla je na stol, na drugi strani ozkega hodnika in brkljala po telefonu.
Nadaljevala sta s pogovorom, a malo bolj potiho.

“Jaz mislim, da plača lastnik in ne tisti, ki je pač tisti trenutek za volanom”, je nadaljeval z mislijo.
“Saj je vseeno, peljala se bom, če me ustavijo, me bodo pa pač ustavili.”

“Sem vaju že prej gledala, kako se pogovarjata. Lepo. Nekateri se niti pozdravijo ne. Sedijo vsak na svojem koncu in se grdo gledajo ali pa strmijo predse. Kdaj pa imata uro?”

“Pred desetimi minutami”, je rekel Iztok.

“A res, pa saj ponavadi so kar točni.”
Vstala je, pogledala na vrata, potem pa še na list papirja, ki ga je imela v roki.
“Dvorano sem falila. Zdaj me pa tam najbrž čakajo. Adijo. Lepo bodita.”

Odbrzela je skozi vrata, skoraj zbila možakarja, ki je postopal pred njimi, ta pa je stopil noter na hodnik pred vrata dvorane.

“Dober dan.”
“Dober dan.”
“Je že kdo noter?”
“Že …”, je rekla Tadeja.
“Mmmh, a mogoče …”
“Prangež so klicali …” , mu je odgovorill Iztok.
“Ja”, je rekel med trkanjem, “to je moja žena.”

“Zaenkrat …” ga je Iztok pospremil v dvorano.

Tadeja ga je butnila s komolcem pod rebra.

“Kaj pa ti je?” in se smejala. “Ne moreš človeku take prbit!” še vedno v smehu.
“Zakaj ne? Saj sva ja na istem. To je tako kot bi nekdo, ki ni odtod rekel drugemu, ki ravno tako ni odtod – čefur. Ali pa nekdo z afriškimi koreninami nekomu prav tako temnega obličja nigga. Ni žaljivka. Za bonding gre.”

“Saj ti si tudi moja bodoča bivša žena. Zaenkrat pa še žena. Uradno.”

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

3 komentarji

  1. Poznam tudi primere, ko so lahko govorili o bivši bodoči bivši. Tudi tale bi lahko postal takšen.

    Odgovori
  2. Počasi rebro… Iz tega sklopa je ta le prva…

    Odgovori
  3. Aha, prav.
    Kaj potem čakaš?
    Gremo dalje …….

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: