Skregani okončini

Dve roki istega Telesa- Levica in Desnica se grdo gledata, ena drugi kažeta sredinca, žugata in preteče stiskata pest. Namesto, da bi dovolili Telesu pljuniti v dlan; eno in drugo, da bi se kaj naredilo in premaknilo, brišeta prah z zaprašenih arhivov, kopljeta po zemlji in iščeta svinjarije, odpirata majave omare, da nas škripanje vrat sili k temu da si zatiskamo ušesa in iz njih vlečeta okostnjake stare več desetletij.
Na vse pretege na dlani nosita preteklost, nam jo začinjata s kisom in poprom, namesto da bi se ukvarjali s sedanjostjo ali pa celo s prihodnostjo. To me spominja na čase, ko je oče vsak dan kupil svež kruh, čeprav ga je bilo še nekaj od včeraj in je bilo treba pojesti najprej včerajšnjega, sveži pa se je sušil in je bil naslednji dan ravno tako star in trd kot oni.
Namesto da gneteta tisto kepo dreka, si očitata da sta usrani in z njo mažeta obzorje in oči Telesu, si raje sezita v dlan in dajta gm’h.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

5 komentarjev

  1. Roka roko umije, pravi že star pregovor, ki pa govori o tem, kako si tisti pri koritu s protiuslugami krijejo hrbet … Pravzaprav pa močno sumim, da je podobno tudi v zakulisnih igricah, ki se jih gresta leva in desna “roka,” ki sta v ozadju tvoje zgodbe. Skratka — iz te moke ne bo kruha, tako da bo treba kar ta starega pojest :-).

    Odgovori
  2. tule sem že na rtv napisala komentar.. pa se je potem niš pretrgala na pet komadov.
    eh.

    Odgovori
  3. A zdaj moram iti tja pogledat ? 😀

    Odgovori
  4. ne ne..

    našla sem že jst, pa tu ni bilo še niš.

    Nobena prispodoba ni, da čutimo vpliv mrtvih v svetu, kakor ni prospodoba, da slišimo kronometer radioaktivnega ogljika, Geigerjev števec, ki okrepi komaj slišno dihanje petdeset tisoč let stare skale. Nobena prispodoba ni, ko na lastne oči vidimo osupljivo natančnost namagnetenih mineralov, ki se obračajo proti magnetnemu tečaju. Celo po več sto miljonih let ti minerali niso pozabili magme, ki jih je s svojim ohlajanjem naredila hrepeneče na veke vekov. Hrepenimo po kraju, vendar hrepeni tudi kraj sam.

    Človeški spomin je zakodiran v zračnih tokovih in rečnih usedlinah. pepelnati nasipi čakajo, da jih bodo pobrali, obnovili življenja. Koliko stoletij mine, preden duh pozabi telo? Doklej bomo še čutili svojo namišljeno kožo, napeto čez kamniti obraz, svoj utrip v magnetnih žilah silnic?

    Koliko let mora miniti, da se razkroji razlika med umorom in smrtjo?

    Gorje terja svoj čas.

    Če kamniti drobec tako dolgo seva samega sebe, svoj dah, kako vztrajna je morda šele duša. Če zvočni valovi neumorno potujejo v neskončnost, kje so zdaj njihovi kriki? Predstavljam si, da se nekje v galaksiji za vse večne čase gibljejo proti psalmom.

    Ubežni delci, A. Michaels

    Odgovori
  5. rebro in mah… morda v neskončnosti…

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: