Strah

Luna je svetila na majhno cerkveno pokopališče in sključena podoba z rokami globoko v žepih ponošenega volnenega plašča se je pozibavala skozenj.

Pihal je mrzel , oster veter,  bil je oktober in čeprav je bila ura nekaj do osmih, je bila trda tema. Odštevši luno pač.
Požvižgaval si je mr. tambourine man in komaj slišen’ dober večer’ tam izmed nagrobnikov ga je predramil iz zadetosti.

Ravnokar je na klopci nad žalami pokadil joint.

“Dober večer.”

Bila je starejša ženička, ena tistih, ki pokojnemu možu prižge svečo vsak dan, potem pa še nekajkrat pride preverit, če je vse v redu, poravna rože, pogliha pesek.

“Je kar hladno kenede?”
“Je gospa, mraz je.”
“Dober ste, da si upate kola ponoč hodt po britof … Mene je zmerum ku strah …”
“Saj mene je blo tud …

ko sem bil še živ.”

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

5 komentarjev

  1. ahaaa! to si bila ti, ta gospa.. no.. js sem še malo posedel, Mesecu požmrknil in s senco odigral eno partijo taroka.
    potem je bil pa že čas..

    Odgovori
  2. Čas, da gospa leže k soprogu?

    Odgovori
  3. nimbuchaval

     /  februar 24, 2012

    Odlično izpeljan twist 🙂

    Odgovori
  4. Hvala, a žal ga nisem izpeljal jaz. To je zgodba, ki mi jo je pripovedoval ‘mrtvec’. 😉

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: