Kombajn

Ko se je  jutranji vrvež v garderobi polegel, so se delavci preoblečeni v delovna oblačila zgrnili v kadilnico, si prižgali cigarete in ob kavi čakali na pričetek delovnega dne ter na preddelavca, ki jim bo porazdelil delovne naloge in zadolžitve za tisti dan. V ozadju so iz dotrajanega radijskega sprejemnika donele viže radia Veseljak, le šum aparata za kavo in ostale tople napitke se je mešal v frekvence radia, sem ter tja pa je radosten napev prekinilo kakšno zamolklo ‘Dobro jutro’ novega kadilca, ki je vstopil skozi vrata in se stisnil na klop k ostalim.
Zgodnja ura je botrovala molku, le kakšno glasno zehanje je presekalo tišino, dokler ni nekdo vidno pretresen začel pripovedovati o dogodku, ki se je bil zgodil prejšnji dan na sosedovi njivi.

“Cel dan so deval, poj k je bwo pa že vzga konc, je dec djaw prjatlu naj go sede na kombajn, da ga bo pelov dam.”
“Ja pa kuga je to tazga, saj pr nas se včas na trahtarju tud pu trije pelejo?”
“Ja že, ampak ta je bil že mal trd, un pa tud!”
“Ja pa saj če se dewa se tud kej spije …”
“Sam tala se je bl švoh držow in je padu … Pod kombajn!”
“U jebemti, a mu je kej bo?”
“Kuga me pa ko butast sprašuješ? Sevede mu je bwo. Povozu ga je! U smrt!”

Mladenič, ki je tam delal komaj kratek čas pa še to preko študentskega servisa, je celotno pripoved ujel na uho in skozi gost cigaretni dim, ki se je nakopičil v prepolni kadilnici, se je – mar bi se v jezik ugriznil – oglasil in izdavil: “Bo pa za drugič vedel …”

Onadva sta ga čukasto pogledala, pripovedovalec pa je vprašal:” Kdaj za drugič?! Če je dec umrl!”

Ta nemara res ne bo za drugič vedel.
Ne verjamejo vsi v reinkarnacijo.

Tisti, ki je vozil ali kdo drug, ki sliši o taki nesreči, ki je več kot zrela za nominacijo za Darwin award, pa so oprezni zgolj kak dan, dva po tistem, potem pa pozabijo na nesrečen pripetljaj in zopet izvajajo prevoze, ki izzivajo usodo in kar kličejo hudiča. Kakšna pa je verjetnost, da boš v istem desetletju dvakrat zapeljal čez nekoga, ki ti zdrsne pod kolesa?
Poba so še dolgo postrani gledali, kot bi on tistega spravil v prerani grob, sam pa se vedno prime za glavo kadar vidi kakega otroka sloneti na robu traktorskega odbijača, pod njim pa se suče meter in pol visoka traktorska pnevmatika.
Ko vsake toliko prebere v časopisu o podobni kmetijski nesreči pa še vedno – a samo potiho – bolj sam sebi v brk, izusti:” Bo pa za drugič vedel.”

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

2 komentarja

  1. Previdnost je mati modrosti. Dokler ti je ne načne modrostni zob časa … in vidiš, da se mogoče ne bi bilo slabo kdaj it rallyja s traktorji ali kaj podobno butastega.

    Odgovori
  2. Nimam toliko adventurne žilice razvite, da bi se šel tovrstno tombolo…

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: