Maj nejtiv tawn

Zbudil sem se ves mačkast, s trdim tičem in z zadahom.
Glavo imam kot televizor. Pa ne flat screen, s kristalno sliko in super zvokom, ampak tisto staro ogromno škatlo, ki ima za povrh le dva programa. Na enem je tista žoga in zoprno piskanje, na drugem pa sneženje in šumenje. Preveč je bilo, ne zmorem. Nisem več v formi. Vse popoldne sem preležal z roko na čelu in se nekako sestavljal skupaj.

Ob sedmih sem se odpravil ven. Prijatelj pri katerem sem zasurfal kavč, je šel na trening, jaz pa v štacuno iz katere sem izstopil s kartonsko škatlo v roki in se odpravil na prizorišče koncerta. Vmes sem srečal vsaj pet bivših pivskih bratcev in šankerskih frendov.
Eden od njih se je obregnil ob mojo ‘nosečnost’.

“Kwa pa ti trogaš gor na Malga?”
“Fešteker …”
Segel je v škatlo, iz nje potegnil eno izmed desetih pločevink piva, jo potežkal, kot da mi jo bo zabrisal v čelo in pristavil:”Fešteker?”
“Ja … Več jih spijem, bolj sem glasen.”

Zlezel sem na mesto, kjer sva z Ivanom že prejšnji dan zasedala in ga počakal. Zadnjič sem ga napizdil kot bika, ker sem ga čakal skoraj eno uro in je zaleglo. Tačan ko švajcarski sat. Lotila sva se perčkov, po vzoru malo znanega italijanskega skladatelja Laganninija. Počasi brez žurbe.
Oba sva bila kisla še od prejšnjega večera in nič kaj prida zgovorna. Zaenkrat …

“Ej Huventud, kwa s tko fakin zamorjen? Še bl kt jes. Če je to sploh možno?”
Gledal sem skozi temo na oder, malce vlekel na ušesa in delal mikro požirkce piva.
“A se bojiš konkurence?”

Midva sva bila vedno hitro zmenjena. Ob mojo domnevno slabovoljnost se ni več obregnil, ker se je počasi tudi razblinila.

Vmes sem šel malo do pododrja, srečal neke znance, izmenjal nekaj vljudnostnih. “Si prišel malo pogledat, lepo, lepo.”
Ana Pupedan pa so jegrali tisto – wer ken aj go, wer to bi, der iz no plejs for mi in maj nejtiv tawn.

Odpravila sva se dol, pijačo sva prepolovila.
Stopila sva skozi časovno zanko, saj so nama nasproti prihajale Urša, Sanja in še ena, za katero nisem nikoli vedel kako ji je ime, čeprav smo včasih dosti previseli skupaj.

“O, Kosta.”
“Zdravo Sanja.”
“Tebe pa nisem vidla ej … Isti si.”
“Seveda sem. Nisem pa več enak.”
“A gor še špilajo?”
“Zaključujejo …”
“Gremo vseeno pogledat … Se vidimo.”

Ko so rinile gor po stopnicah sem se ozrl za njimi. No, za Sanjo. Phu.
Ravno sva z Ivanom odprla novo pivo, že so bile nazaj.

“Sem vam rekel, da zaključujejo.”
“Pa saj smo ujele še ene dva komada … Pa me, Kosta. Smo se kaj spremenile?”
“A tako torej … Sem ostal dolžen kompliment prej? Sanja… roko na srce. Ko te takole gledam … Niti ne. Ko pa sem te prejle pogledal še z drugega zornega kota, pa sploh ne. Še vedno imaš hudo dobro rit.”

To, da njeno rit močno čislam je dobro vedela. Sem ji večkrat povedal tisto poletje, ko sva se izdatneje družila. Še med poljubljanjem sem špegal čez njeno ramo in gledal tisto perdo. Majhen, lušten deklič, za glavo in pol manjši od mene ter s tako ritjo, da se ti zmeša.

No potem so vse tri nekam odjadrale, Ivan se je tudi nekam zaplezal, jaz pa sem šel scat. Vrsta za skret. Pred menoj pet bejb.
Noter pa Ally Mcbeall varianta- unisex wc. En pisoar in dve kabini.

“A je pisoar frej?”
“Je ja.”

Stopil sem mimo njih, direkt proti vratom.

“Jebat ga dekleta, zgleda je tole ena redkih priložnosti, ko v življenju bolje prideš skoz’ če maš tiča.”

———————–

Prislonil sem se k mizi, bumf po rami – lej koga po dolgmi cajti … Saj veste ne.

“O, zdravo, Multi.”
“Zdravo Kosta.”
“Na, en dimček nared. A ostaneš tle?”
“Aha, pr Raku bom prespal.”
“Saj sem ga videl, je že uletel sportski.”

V čvek, ki je kazal potencial, da se zna razvit v nekaj prej ali slej, se je z leve v najina ušesa prikradla neka žolčna razprava med tremi modeli.

“Staaari, to ni za vsak dan, da ti kar odpreš pa bereš, stari. Nietzscheja ne moreš od platnice do platnice, to vzameš takrat, ko rabiš. Maš lepo na polici in si vzameš kadar ti kaj ni jasno.”

“Itak, itak, ” se je z njim strinjal njegov kolega, meni pa ni dalo miru.

“A potem ga uporabljaš tako kot kuharico in kadar rabiš recept, za kako zvozit tisti dan, si vzameš in pogledaš pod določeno geslo, kar te pač tisti dan tare in si pomagaš?”

“Ne … Ne moreš met So spracht Zaratrustra med kuharskimi buklami.”

“Lahko ga imaš tud pod povštrom zarad mene, ampak povedal si, da ga tako jemlješ, kadar nucaš nasvet, kot pri sestri Nikolini.”

“What we have here is a failure to comunicate …” se je oglasil Multi.

“A veš iz kod je ta citat?”, je siknil Nietzschejev navdušenec.

“Ne ne vem …” mu je povsem brez zanimanja odgovoril.

“A ti veš?”, se je obrnil k meni.

“Ne, tud jaz ne vem … Veš pa ziher ti.”

“No, a veš un film. Mačka na vroči pločevinasti strehi? No, tam igra en tip, k igra tudi v tistem filmu iz katerega je citat.”

“A tako. Kok je fajn k ljudje vedo stvari in so jih za povrh pripravljeni deliti.”

“No, a zdaj veš?” me je Multi dregnil z nogo.

“Ne, ne vem.”

“A, jebi ga pol.”

Natakarica je pobirala zadnja naročila, ker je bila ura precej čez polnoč in vmes stresala z ritjo in joški.  Ali je bila pijana, ali jo je zeblo ali kaj tretjega, ne vem.

“Zadnja runda. Kaj vama prinesem?”
“Jaz bom še enega.” je rekel Multi.
“Sicer imam še pol pera, ampak bi pa vseeno en shake.”

Zasmejala se je in mi stresla z joški pred frisom.

Posted by kostin mozeg on 3 marca, 2012

https://kostinmozeg.wordpress.com/2012/03/03/maj-nejtiv-tawn/