Sezona na patke

Zagotovo poznate tisto sceno iz Poirota, ko deset minut pred koncem filma, vrli detektiv posede v lični dnevni prostor vse morebitne osumljence in vpletene v preiskavo ter jim lepo počasi prične razlagati, kako je najprej sumil tega pa onega, vmes mu en vskoči v besedo in hoče dokončati misel, pa mu Hercule odvrne:” Me oui mon ami … At fiwst I though ‘e might be the killew, but I came to a conclussion, ‘e could not ‘ave been at two places at the same time.”

Možicelj z brčiči še naprej razlaga kako je sum na prvotnega ovrgel, pokaže s prstom (‘ow vewy wude!) na krivca, le ta pa povsem mirno, brez oporekanja svoj naglavni greh prizna, še sam dopolni zgodbo z le njemu znanimi podrobnostmi in sprejme zasluženo kazen.
En sam orožnik ga nevklenjenega odpelje v keho – vsaj tako je sklepati, ko ga prime pod komolcem in spremi skozi vrata.
In to je fuckin to!

Brez nekih mučk, okolišanj, dokazovanj, pričkanj in ostalih anj,anj sranj!
Če si zajebal bod’ kurčev dec pa priznaj!
Ne pa kljub obtožnicam in dokazom vztrajat pri svojem, da se ti še deca iz Janeza  Levca smejijo, ker jebeni kreten si!

“Gospod, v Opatiji Sarajevska gostinska šola nima nobene dislocirane enote.”
“Ja pa ‘ma!”
“Gospod, podpisani na vašem tobože veljavnem spričevalu takrat sploh ni bil ravnatelj!”
“Ja pa je bil!”
“Denimo, da je bil … Spričeval se ne izdaja decembra.”
“Ja pa se!”

Vse skupaj je že tako bizarno, da zdrav človek, pa ne mislim, nekoga ki nima vročine, pa gripe pa zabasanega nosu, ampak nekoga s pospravljeno podstreho, tega ne prebavlja več.

Ne prizna, pa ne prizna, pa da ga jebeš …
Jaz mislim, da se ga da pripraviti do tega da bo na televiziji moč predvajati njegovo priznanje.
Potrebno je le kanček tehnične spretnosti. Čiiiiiiist mal.

“Gospod …Vsi indici kažejo na to, da vaše spričevalo ni pristno.”
“Tega vam pa ne verjamem … Da bi se v Indiji s tem ubadali.”
“Dokazi pravijo da je vaše spričevalo ponarejeno!”
“Ne, pa ni!”
“Ali je vaše spričevalo ponarejeno?
“Ni!”
“Je!”
“Ni!”
“Je!”
“Ni!”
“Prav, ni …”
“Prav, je!”

Opa! Kot vsak politik se bo ujel v klopko nasprotovanja in v igri, ki jo imenujem ‘Protivnik’, bo seveda užgal kontro.
Vmes se tiste zanikujoče odgovore luštno izreče, se ga fukne v čuzo pa čao. Poleg dokazov bi imeli še priznanje.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

2 komentarja

  1. 🙂
    Dobro spisano.
    Nikoli nisem bil jugo- niti avstrohungo-nostalgik … pa me bodo neke stvari, ki se dogajajo v tej preljubi domovini, prignale do tega, da bom postal potočkazijalka-nostalgik.

    Odgovori
  2. Vasja Belšak

     /  avgust 25, 2013

    Hja, izjemno opisan dialog iz neke banana republike, kjer je vse dovoljeno, kar ni posebej prepovedano! Bilo bi smešno, če bi ne bilo resnično! 😀

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: