Visoko

Iz nižin globeli,
zrem v višave.
Daleč so oblaki.

Vkopan v blatu,
si želim leteti.
Ozreti se navzdol.

A mi ne pustijo.
S svojimi kremplji
se me oklepajo.

Preden sem razširil krila,
in vsaj malo zajadral,
so mi jih pristrigli.

Advertisements

Bral sem … Berem … Bral bom.

Ne vem če sem bil odkar znam brati, kdaj tako navdušen nad kakšno knjigo, kot sem ob branju te, ki jo prebiram te dni.
Čudovite prikazane človeške lastnosti, krasen izbor besed in opisi tako različnih čustev in situacij, da imaš občutek kot bi se vozil z vlakcem smrti.
Gor. Dol. Gooooor. Doooooooooool!
Pa spet gor!
Iz krohotanja ob prebranem, te že naslednji trenutek preseneti knedl v grlu.
Toliko topline, srčnosti, iskrenosti in modrosti nekega Uma v eni sami knjigi!
Pa sem komaj čez polovico in tako kot si jo želim prebrati do konca čimprej, upam da bo bralni užitek trajal čim dlje.
“Pa dobr, a misliš povedat za katero knjigo gre, al ne?”
Ne! Ne še!
Če češ, beri naprej, če ne sretan put!
Kako hudiča nisem tega dobil v roke prej?
Po drugi strani, pa mislim, da jo berem ravno ob pravem času. Prej je ne bi znal ceniti tako kot jo cenim zdaj.
Nekdo, ki zna tako opisovati ljudi in situacije, komične zaplete in razplete, obenem in hkrati ter vštric pa zapletene in tragične življenske usode, ki se nam odvijajo pred našimi očmi, pa jih ne vidimo ter potem obžalujemo, da nismo spoštovali in znali zaobjeti trenutka dokler so bili tu, ko jih ni več pa dojamemo, da je pač prepozno.
Jebi ga. Šel je.
Šel je človek, iztekel se je čas, minili so dnevi.
Pa tega ne naredi na tak patetičen cankarjanski način ampak tako prekleto preprosto kot bi šlo za dejstvo in nekaj povsem samoumevnega. Vsakdanjega.
Čeprav je možak živel nadvse pestro življenje, iz knjige ne veje pompoznost in nadutost.
Pred očmi imaš povsem preprostega, z življenskimi izkušnjami in preprosto pametjo prežetega človeka, ki reče bobu bob, kurcu kurc, joškom pa prsi ali dojke, odvisno od obdobja v katerem se z njimi srečuje.
Njegova odkritosrčna kritika, ki se zdi nadvse na mestu in tehtna v katerokoli sfero je že namenjena, je podana na tak način, da ko jo prebereš, jo dojameš.
Misliš- da jo.
Potem pa sam pri sebi rečeš:….”Wait-whaaat!?” in greš prebrati znova.
Potem ti pa sine. To je objektivnost. To.
Ko sem tuhtal o tem kar berem sem si rekel, da ne bom več pisal.
Nima smisla. Nimam kaj povedati, nimam česa reči.
To misel sem vzel kot odločitev.
Pa sem si kot kaže po tehle vrsticah sodeč- premislil, kaj?
Tako kot misel da bi danes jedel testenine s tuno, potem pa si misel premisliš in si narediš sendvič.
Ali pa pride misel, da bi se najraje fental. Misel pač pride in misel gre. Jaz ostajam.
In čeprav je Marko Zorko tudi žal že odšel, njegova misel ostaja.
In misli iz njegove glave zbrane v knjigi Mein Kampf.
Heil Marko.

p.s.
Sem hotel na vsak način to vključiti vmes, pa so ostali stavki tega izpodrivali.
Nekoč sem rekel, da če bi lahko s katerokoli zgodovinsko osebnostjo iz preteklosti imel uro za karkoli, ne bi izbral ne Bude, ne Krišne, ne Jezusa, ne Kraljeviča Marka, niti Tita ali Miki Miške, ampak bi z Bukowskim popil nekaj piv.
No sedaj bi nekaj piv raje popil z Zorkom.

Lud il’ zbunjen?

Spomnim se, ko je nekdo pripovedoval, kako se je njegov prijatelj iz tujine ob ogledu oddaje ‘Dober dan Koroška’, režal kot prismuknjen, saj je mislil, da je slovenski humor eskaliral do neslutenih razsežnosti in gre za parodijo na njihov R in izgovorjavo značilno za plebiscitno odtujeno zemljo, sedaj pa se na zobe mečejo, ker jim ne dajo dvojezičnih tabel in so drugorazredni Avstrijci.

Ti pa so drugorazredni Nemci.
Ko mu je povedal, da ni parodija, temveč gre za oddajo dislociranega studia, mu ni bilo več zabavno.
Nekako podobno sem se počutil sinoči ob ogledu Dnevnika potem pa še Tednika, le da meni ni bilo smešno, ker sem vedel, da gre za resnične zgodbe …
A če bi pred leti kaj takega sestavili skupaj Nadrealisti v svojih (žal) vizionarskih, da ne rečem preroških skečih bi se bržkone poscal v hlače.
Poleg prirejenih nogometnih rezultatov in posnetkov, ki so kazali kako se jim je zalomilo pri podaji, obrambi ali pa sami golmanovi ulovitvi žoge se mi je režalo na ves glas, ker me to pač nič ne prizadene, sem pa sočustvoval z navdušenci ‘okroglega usnja’.
Če tam neka Nafta al’ Mura iz Beltincev prireja rezultate, pa nikarte me no fopat, da tega ne počne Real al pa Bayern.
Čez obraz se mi je razlezel nek kisel nasmeh, ob katerem nisem bil ziher, ali je ali ni smešno, ali sem zaradi tega kot človek slab, ali pa so slabi oni.
Ko Romi nočejo Romov za soseda, ko se Rom noče preseliti iz enega romskega naselja v drugo romsko naselje, obenem pa bi jih morali socializirati in jim dati zaposlitev, vsak dan pa slišiš kako so jih tam vrgli tristo ven, nekje zaprli fabriko, drugje pa spravili na kant še eno nekoč sila uspešno podjetje, ne veš več ali si nor ti, ali je nor ta svet, ali si se morda znašel v resničnostnem serialu ala Trumanov show.
Še dobro da nam postrežejo tudi s kakim takim podatkom, kot je bil ta, da v Postojno prihaja možakar, ki je s pomočjo vere ozdravil svojo homoseksualnost. Čeprav sem zanj vesel, ker sočnosti z žensko je res škoda zamuditi, sem se začel režat, da so mi solze tekle, Bog mu požegnaj.
Sploh, ko so povedali metode zdravljenja …
Dali so jim piti neko žlobodravščino, ki jih je silila h kozlanju, na knedle pripeli elektrode in jim v mošnjo spuščali elektriko, zraven pa so jim vrteli podobe kosmatih moških riti in homoseksulane scene.
Ja Bog vas nima rad- pa s to metodo, bi še Charlie Sheenu ozdravili njegovo odvisnost od sexa in mumil, ne pa nekega ubogega buzerantka, ki mu vsa družba pumpa mozak, da je bolan.
Pa še veruje, da ga bo Oni ozdravil. E pa neka. Leči se.
Tudi sam razmišljam o kakem takem prijemu, ki bi me ozdravil kritičnosti, da se ob oni kokoški, ki na Poopu napoveduje vreme ne bi držal za betico ali pa ob družabni kroniki zmajeval z glavo, ko tista druga kura govori novice iz sveta slavnih, narobe izgovarja sleherno tuje ime, zraven pa se nasmiha, kot bi na svetu ne bilo bolj pomembne vesti od zaroke Brada in Anđe.
Pa jebo vas ja- saj ste ju mediji že lep čas nazaj združili v en organizem, ga poimenovali Brangelina, zdaj pa nas obveščate o njuni bližnji poroki.
Če bi gledal le tovrstne poročile, bi si mislil, da živim na planetu Hedonija, vlada nam pohotna sexy vladarka, ki od prebivalcev namesto davkov zahteva ljubljenje in petje, ti pa namesto volilnih lističev na volitvah svoj glas oddajo tako, da obliznejo bradavičko prelestni kandidatki ali pa poljubijo kandidata na nos.
Če si ne bom nekega dne kar z bormašino zvrtal luknjo v čelo, skoznjo potisnil petardo in zdrmal možgane do te mere, da mi bo povsem vseeno.

Vse ima svojo ceno

kufe

Spil je svojo kavo. Belo. Zmes cikorije, ječmena in rži. Prave zaradi pritiska ni smel, čeprav mu je kar naprej dišala.
A za zajtrk je vedno pil belo kavo, zraven použil kos kruha in to mu je do kosila zadostovalo.
Ko je pojedel in popil, je pobral drobtine, pomil skodelo in odšel iz kuhinje v klet, kjer je imel že pripravljeno košaro in gumijaste škornje, nožič pa je imel že v žepu. Škornje in košaro je nesel ven, postavil v prtljažnik svojega jimnyja, ki se mu je zdel potraten, predrag in neprimeren, a sta ga žena in sin prepričala, daje zanj še kako ustrezen, vzel še denarnico in zaklical ženi da gre.

Če ni bil v delavnici in tuhtal o kaki izboljšavi za jadrnico oiroma majhen čoln z jadrom, je prebiral kak priročnik ali pa knjigo, kadar pa je bilo vreme kakršno pač mora biti za nabiranje gob, pa se je vselej – kot tokrat – odpravil po gobe.
Sedel je za volan, vžgal motor in luči, se pripel, speljal z dvorišča, vklopil desni smernik, zavil na glavno cesto in se odpravil proti prostoru v brniški gmajni na katerem je vedel, da bo našel njemu najljubšo gobo – borovega glivca.
Peljal je počasi in previdno, po omejitvah.
Nikamor se mu ni mudilo.

Nikoli ni prehiteval, nikoli hupal, četudi bi nekdo pred njim na semaforju ob rdeči zaspal in ob zeleni še naprej dremal, namesto speljal.
Ko se je vozil mimo njiv, mu kar na lepem iz koruze pred avto pritečeta fanta kakih desetih let.
Zavrl je, ustavil ob cesti, vklopil vse štiri smernike in izstopil iz avtomobila.
Čeprav je vedel, da jima ni hudega, saj se ju ni niti dotaknil, je vseeno vprašal:«Sta v redu?«
Mladeniča rahlo prestrašena sta mu le prikimala.
S kolovoza v njihovo smer zavije traktor brez luči, brez oznak. Na njem možak v poznih tridesetih, z razpeto srajco in s srepim pogledom ustavi ob njem.

»Kugha pa je?«
»Dober dan. »
»Boghdaj!«
»Nič ni – še dobro,« mu začne pojasnjevati situacijo »A če bi pripeljal kdo drug, ki vozi hitreje ali pa malce manj pazljivo, takrat bi znalo biti pa drugače.«
»Kugha drghač, kugha pa b bwo?«
»Ja najbrž bi ju povozil ali pa vsaj koga zade l…«
»Poj b pa pwaču!«

Še kako dobro je vedel, kaj hoče reči, a kar ni mogel verjeti.
Nobenega »O ježeš!« ali pa »Dajta no mal bl ahtat!« otrokoma.
Niti pogledal ju ni.

Tisti strah je bilo še čutiti pri njima, le da se je vprašal, če sta se bolj zbala očeta kot pa skorajšnjega srečanja z odbijačem jeepa japonske izdelave.
Trrr, trrr, trrr je zagodrnjal traktorček ter se odpeljal.
Mulca pa sta stala tam.

»Sta daleč?«
»Po ure…« je izdavil večji.
»Vaju peljem?«
»Ni treba…« mu je odgovoril isti.
»Sva navajena.«, pa je dodal manjši in bolj pegast ter še bolj oranžnih las.
»Pridita, da vaju res kdo ne zbije.«
»Kok mate spucan …« je rekel mlajši, ko se je usedel zadaj. Ž
Po dobrih treh minutah vožnje mu je starejši, ki je sedel za njim rekel:« Pr bufet če ustav’te …«

Parkiral je na parkirišču, odmaknil sedež, da sta zlezla iz avta in medtem, ko sta se mu zahvaljevala jima je rekel:«Bosta sladoled, da ne bosta prekmalu doma?«

Brata  sta se spogledala in tiho dogovorila, da bi bilo najbrž res bolje izogniti se razlaganju, da ju je taisti gospod, ki ju je skorajda povozil, pripeljal do doma.
Skomignila sta z rameni …

»Dajmo se usest.«
Sedli so za mizo.
»Dan. Kaj prinesem?«
»Povejta.« ju je vzpodbudil :»Bosta sok, sladoled?«
»Sok. » je rekel starejši, bratec pa je prikimal.
»Gosti sok?«
»Ja…« sta rekla v en glas.
» Pa za vas?«
» Eno kavo … z mlekom.«

Boter slovenskega jezika

V nedeljo zvečer je bil na prvem programu nacionalne televizije – sicer s skoraj polurno zamudo – dokumentarni film, portret Jožeta Toporišiča in sem bil tako prisiljen gledati Misijo, da bi ne bil zamudil začetka.
Podnaslov omenjenega filma je bil Samotni hodec skozi neprijazni čas.
Zakaj?
Ne vem?
Karkoli bi napisal bi bilo ugibanje, zato se v to ne bom spuščal … Ne, res se ne bom!

Sprva me je presenetilo, da je možak pri petinosemdesetih letih tako vitalen in na prvi pogled niti ne antipatičen.
Vse kar sem o njem slišal, bi bolj pasalo kakemu bolj mrkemu frisu in sploh ne njegovemu.
Besedo so dali tudi študentom …
Oooo, ko je vsaj ne bi!
Beseda tistega dneva je bila ‘pač’.
Za vsako peto besedo so jo umeščali.

Eden od njih je za Toporišiča prvič slišal ‘u vezi’ s slovensko slovnico, zadnja študentka, ki je spregovorila o njem, pa je rekla, da je ‘slovenščina sinonim za Toporišiča’.

Imeli smo ga možnost spremljati na avtobusu, na obisku pri žlahti v Dobovi, med molitvijo v cerkvi, na sprehodu po Zagrebu in po Ljubljani, ter med vožnjo z vlakom, kjer je povedal, da nikoli ni bil član nobene stranke, da so ga sicer novačili v neke organizacije, a se je vedno izgovoril, češ da nima vseh potrebnih idealov.

Potožil je tudi, da je prej doživel mednarodno slavo, kot pa je bil ‘akceptiran’ doma …
Akademik profesor doktor gospod Jože Toporišič … Čemu vam je pa tega treba bilo!?

Mar v lepem domačem klenem slovenskem strumnem jeziku ne premoremo ekvival … no, hotel sem reči, enakovrednega izraza?
Ajajaj …

Ponosno je pripovedoval o velikih zemeljskih posestih, ki jih je imel njegov ded (ja seveda zemeljskih – menda ne nebeških) in kako je le ta, hodil okrog in si ogledoval dela na zemljiških površinah ter ugotavljal ‘eventualno’ nastalo škodo.
Zar opet?

Je to posledica desetletje trajajočega službovanja v bijelom Zagreb gradu, ali pa to, da je pozabil na svoje osnovne nauke o rabi slovenskih izrazov( kjer je le to mogoče) namesto tujk, lahko pripišemo njegovi častitljivi starosti?
Razmišljal sem, ali si sploh drznem napisati tale blog?

Smem soditi avtorja številnih knjig, strokovnih člankov in jezikoslovnih razprav, ki presegajo številko 1200 enot?
Zadnja od njih ima šest strani manj kot 666!
Premorem res toliko predrznosti in nesramnosti, da bom v naslednjih vrsticah zapisal, da mu tudi pravilna uporaba sklonov ni nekaj povsem naravnega in spontanega?
Njemu – takemu talentu, naravno nadarjenemu za jezik?
S pomočjo namigovanja, nam pred UKC-jem pove, da smo umrljivi …

“Minljivi?” ga pobara glas izza kamere.
“Tudi minljivi.”, odgovori.

Je imel pa v svoji dolgoletni karieri to srečo, da je počel nekaj kar ga je veselilo, da je v tem užival in da ne ve, kaj bi sicer delal, če ne bi ‘to’ ustvarjal …

Naslednjič, ko se komu zgodi, da ga zjebe rodilnik, da po nepotrebnem uporabi kako lepšo ali pa bolj elegantno zvenečo tujko, pokažite kanček več prizanesljivosti kot bi ga sicer in vedite da tudi najboljši delajo napake!

Samotar (Ludvik) VII.

“Afirmacije imajo veliko moč, uporabite vizualizacijo, verjemite v uresničitev, če je mogoče v vaši domišljiji, je mogoče tudi v resničnosti!
Počnite samo stvari, ki jih počnete s srcem in v njih uživate! Uspeh zagotovljen! Gremo! Akcija!”

Ravno taki zapisi so ga pripravili do tega, da je postal tak kot je. Sprva so ga ti motivacijski nagovori, ki so ga kar oblegali z vsepovsod, jezili. Bil je razočaran nad svetom, življenjem, ljubeznijo … Nad seboj.
Udeležil se je tudi nekaj predavanj na temo osebne rasti in spoznal, da ljudje radi o sebi mislijo, da delajo dobro. Da so dobri.
On je vedel, da ni dober. Zavedal se je svojih temnih misli. Vedel je da je slab. Do sebe in do drugih. A do sebe je bil slabši.
Z drugimi se ni niti kaj dosti ubadal, sebe pa je trpinčil. Tako fizično kot psihično. Ves čas je premleval pretekle dogodke, jih analiziral, sukal. Rezultat je bil vedno isti. Bes!
V kleti hiše svojih staršev, kjer si je uredil neko zatočišče in kjer je preživel ure in dneve, pisaje dnevnik, med razmišljanjem, ki ga je prekinil le močan glavobol ali pa med fanatično vadbo, je sklenil, da bo poskusil. Da nima več česa zgubiti.
“Kakšne vrednote spoštujete?”, je predavatelj, bojda nek doktor česarkoli že, spraševal nasmejane slušatelje.
“Poštenost.”
“Zvestobo.”
“Ambicioznost.”
So ubogljivo odgovarjali tisti, na katere je pokazal s prstom.
Šlo mu je na smeh, obenem pa ga je imelo, da bi vstal in mu v vrat zapičil svoj žepni nož. A tak je svet postal. Tega se je zavedal. On. Drugi ne.
Stremuhi, povzpetniki in komolčarji so iznašli besedo, ki njihovo grabljenje, kopičenje in uničevanje označuje kot nekaj pozitivnega.
Z zvestobo so mislili kakopak na lojalnost in pripadništvo podjetju, firmi. Njihovi seveda. Od zaposlenih. Poštenost pa je nekaj iz pradavnine. Nekaj kar je nekje, nekoč obstajalo. Sedaj je ni več.
Začel je obiskovati tudi predavanja na fakulteti. Kar tako. Ne da bi bil vpisan. Filozofska v glavnem. Po nekaj tednih, je šel po predavanju na čaj v bližnji lokal, usedel se je zadaj, kjer je bilo temneje in ga klepet ni preveč motil. S hrbtom je bil obrnjen v steno, nekaj je zapisoval v beležko, vmes pogledoval skozi okno in opazoval ljudi, ki so begali sem ter tja. Na avtobus, na pošto, na tržnico, k mesarju, …
“Motim?” je čisto blizu njegovega ušesa dejal nežen ženski glas. Skoraj potiho. Zaprl je svojo beležko. Naglo. Malodane instinktivno. Istočasno se je ozrl čez levo ramo.
“Da.”
“Rada bi govorila s tabo.”
“Zakaj?”
“Zdiš se mi zanimiv, vedno sediš sam. Osamljen se mi zdiš.”
“Nisem. Tako mi je všeč.”
Lagal je njej, sebi, svetu. Bil je osamljen. A mu je bilo v neki meri tudi všeč. Nobenih dogovarjanj, pregovarjanj. Z nikomer. Razen s samim seboj …  že to, ga je utrujalo.
“Kaj bi rada?”
“Rada bi te spoznala. Zanima me kdo si.”
Tišina. Ni ji odgovoril.
“Kdo si?”
“Kdo sem?”
“Ja, kako ti je ime?”
“To ni isto?”
“Da ni?”
“Ne, ni … Tako kot ni isto ‘rada bi te spoznala’ in ‘rada bi fukala s tabo’.”

Do tistega trenutka je čepela poleg njega.
V visokih petah, sivem krilu z visokim stranskim razporkom, ki je razgaljal njeno nogo vse tja do sredine stegna in beli oprijeti srajci s tremi odpetimi gumbi iz katere so kipeli njeni joški.
“A tako? Se pa ceniš …” je dejala in ga z ritjo zrinila do stekla skozi katerega je maloprej gledal vrvež pred lokalom. S komolcem leve roke se je prislonila na mizo in ga pogledala v oči.
“Zakaj pa bi JAZ hotela fukat s TABO?”
“S kakšnim namenom pa si potem TI prišla do MENE?”
“Sem že rekla. Zdiš se mi zanimiv. Rada bi te spoznala.”
“Ne.”
“Kaj ne!?”
“Ne… ne bova se spoznavala!”
“Zakaj ne?”
“Poslušaj …”
“Sabina sem.”
“Me ne zanima! Nočem tvoje družbe, nočem se spoznavati, nočem biti del te vaše skupnosti in nočem, da me vznemirjaš kadar se …”
“Te vznemirjam?”
Še bolj se je nagnila proti njemu. Videl je njene rdeče ustnice, njen jezik in njen temno rdeč modrc, poln njenih dojk.
“Nimaš dovolj družbe? Znancev, kolegov, snubcev, fukfehtarjev?”
“Da, zadosti jih imam. Sita sem jih. Rada bi DEDCA, razumeš!”
“Te tile študentki ne rajcajo več, pa si prišla meni komplicirat življenje kaj? Ker te edini nisem nikoli obletaval, se ti nasmihal in vabil v Portorož, na smučarske počitnice ,…”
“Si ljubosumen?”
“Ne!”
“Lažeš!”
“Imaš mokro pičko?”
“Ne!”

Z roko ji je segel med nogi, in ker je bila brez nogavic, otipal njene gladke hlačke, ki so bile zagotovo enake temno rdeče barve kot njen modrc, kupljene v Victoria’s secret ali pa naročene posebej pri šivilji. Zdznila se je, ko ji je s prstom segel za rob hlačk in ji narahlo potisnil prst v vagino.
“Lažeš …” ji je povsem mirno rekel le kak centimeter od njenih ust in obliznil prst s katerim je prodrl vanjo.
Vdihnila je. Globoko. Skozi nos. Kot ostrostrelec, ki se pripravlja na atentat. Izdihnila je in sprožila. Tik preden je zaušnica priletela na njegovo lice, jo je zagrabil za zapestje in ga stisnil.
“Mala, ne se zajebavat.”
Potegnil jo je k sebi, prislonil ustnice na njene in šepnil:” Ludvik sem.”
“M … me veseli.”, je zajecljala Sabina s tresočim glasom vzburjene in obenem zmedene mladenke, ki ni bila povsem prepričana, ali je dobila natanko tisto kar je želela ali pa naj bi svojo odločitev vzpostaviti stik z njim obžalovala.

Schengen

zlovešča vešča
je zelo vešča
pretvarjanja
da je le madež
na fasadi hiše

11najst
obglavljenih
rib v en1 in
4tiri ribe v
2rugi vrečki
so že nehale
migati z repi

škrge je
požrl kuža

Stanje izravnavanja

Sinoči sem govoril s prijateljico, ki poučuje slovenščino na eni od osnovnih šol.
Dolgo se nisva niti slišala niti videla, pa sem se odločil, da jo bom malo poklical.
Rečeno- storjeno.

Že pred meseci sem ji prebral nekaj pravljic, ki sem jih bil spisal, ker sem želel slišati njeno mnenje. Vse so se ji zdele dobre, vendar se ji je zdelo, da ena od njih izstopa in da bi jo rada prebrala učencem.
Še enkrat sem se lotil branja pravljice ‘Zakaj žaba nima las?’, naredil nekaj manjših popravkov in se odločil, da ji jo pošljem na elektronsko pošto, natisnila si jo je in jo v enem od razredov tudi prebrala.

Še predno je začela, pa je kopici desetletnikov naročila, naj bodo kritični in povedo tudi, če jim kaj ni bilo všeč!
Povedala, mi je da se je otrokom zgodbica zelo dopadla, da so bili navdušeni nad rimami, za vajenca na muli pa menijo, da je car!
Super- otroci že vedo, kaj je dobro …
Njihovo mnenje je tako ali tako najbolj pomembno. Saj je pisana zanje.
Žal pa je tako, da širšemu krogu najbrž še lep čas ne bo na voljo …
Treba imat para.
Tisk stane!
Slikanica brez ilustracij pa tudi ni slikanica, ampak kup črk na papirju, ki otrok ne premami k temu, da bi jo vzeli v roke ali pa staršev k temu, da bi jo odprli in preverili še vsebino.
Še za pisanje si ne upam trditi, da imam povsem osvojeno to veščino premetavanja črk, si pa z gotovostjo upam reči, da risat ne znam, niti če bi bilo od tega odvisno moje življenje.

Vesel, a z grenkim priokusom, sem prebral še zadnje poglavje knjige, ki sem jo bral in zaspal, zjutraj pa sem prejel klic urednice … no, no, kar počasi, da ne bo kdo rekel:” A ne me jebat, so ga klicali!”
Fraza ‘naključje, ki ni naključje.’, ki se vseskozi ponavlja skozi knjigo, ki sem jo sinoči zaprl, se tokrat ni zgodilo, temveč me je klicala šefica iz lokalnega časopisa, če sem že videl izdajo za ta mesec.

“Ne še.”
“No, smo dali tvojo naslovko, dobiš denar, pa tudi za članek v prejšnji številki dobiš nakazano najbrž še ta teden … aja, pa še eno tvojo fotografijo smo dali za en oglas, če ti je prav.”

Seveda. Več ko uporabite mojega materiala, pa naj bo to članek ali pa fotka, več bo stricu kapnilo v mošnjiček in si bom lahko kupil tisto rezino sira, ki sem si jo prejšnji teden ogledoval v delikatesi, sem si mislil, pa me je brž prizemljila …

“Ampak ta ne bo nič plačana, saj veš, ne morem si privoščiti, da bi vsako stvar colala …”
“Nič hudega. Saj je bila na naslovnici prejšnji mesec tudi moja fotka, bo pa za tisto.”
“Ja neee, naslovnico plačamo samo, če jo naročimo!”
“Pa saj si me prosila naj ti pošljem kaj za naslovko.”
“Ja, ampak ti nisem rekla, da bo plačana! Veš, ljudje so veseli že, če jim kaj objavimo, sploh pa za naslovnico, in da je napisano čigava je. Če se misliš iti na tak način lahko zaključiva in se pač ne gremo več, jaz se ne mislim z vsakim bost!”

Jebemti, kot bi zahteval denar za nekaj, česar nisem naredil!
Kot bi prosil za vbogajme!
Ker je danes neka razstava, na katero sem mislil iti vreči oko, sem jo čez pol ure klical, da jo pobaram ali naj smatram, da smo zaključili s sodelovanjem ali naj kaj spišem.

“Ojla!”, se mi je prešerno oglasila na telefon, kot bi ne imela pred kratkim spora in bi bilo vse v najlepšem redu.
Bem ti miša, kot bi govoril z nekom drugim.
“Seveda, ti kar! Od tebe sem že navajena, da ne dobim kake fige! Napiši, kako fotko naredi.”

Saj ne da dobim za članek ali pa fotografijo kako omembe vredno vsoto, je pa v enem tromesečju za rezervoar bencina.
Pa ne vozim ne kakega hudo potratnega avtomobila, niti ne delam fur na svojo vikendico na hrvaški obali ali pa na smučanje v švicarske Alpe.

Čemu se mora človek postavljati na glavo, da dobi tisto kar meni, da si je zaslužil, in od kdaj je v razpisih za delovno mesto kot ena od prednosti podjetja redno plačilo!?

Waat up dogg?

Pri petnajstih, šestnajstih pa tudi kaki dve leti pozneje sem bil povsem obseden z Ameriko. Združenimi državami Amerike. United States of America. Stados Unidos. Sjedinjene američke države.
Poznal sem vse zvezne države in njih glavna mesta, tisto malo zgodovine in kaj hitro sem srečal tudi rap glasbo.
Videospot, ki me je navdušil nad njo je bila kolaboracija skupine Aerosmith in tria Run DMC.
Potem pa Public enemy, Black sheep, tudi Mc Hammer, Ice Cube, Ice T in v besedilih je bilo dosti jamranja o tem kako so v zapostavljenem položaju, zatirani, nerazumljeni in kot zbegan mulc, sem se nekako poistovetil z njimi.

Glasba je za seboj potegnila tudi to, da sem začel gledati filme s ‘črnsko’ tematiko.
V glavnem filme Spike Leeja (Do the Right Thing, Jungle Fever, Mo’ Better Blues) in Johna Singletona (Boyz n the Hood, Poetic justice) in še kupe drugih, katerih naslove sem že pozabil.

Zamorci s svojim slengom, načinom oblačenja in ves njihov nastop mi je bil zanimiv, drugačen. Simpatičen.
Potem sem začel tudi brati – jebi ga, pogooglat takrat nisi mogel zadev –  biografijo Malcolm X- a, Martin Luther Kinga, nekaj malega sem navohal o Črnih panterjih, o rastafarijanstvu, o undergrond railroadu, o Rosi Parks, Million Men marchu, …
Po televiziji sem spremljal komične nanizanke Prince of Bel Air, Cosbyjeve, Diff”rent Strokes.
Kupoval sem revijio Source magazine in spremljal vse te crnačke fore in fazone, ki so se dogajale onstran morja.
Prepričan sem, da sem bil takrat eden boljših poznavalcev črnske kulture v Sloveniji.
Ajde, pa vsaj v Kamniku, no.

Srečati črnca v tistem času ni bil vsakodneven pojav tako kot zdaj, ko vidiš visokorasle, lepozobe in čedne zamorce riniti voziček v Tivoliju, poleg njega pa je grdavš babji, ki tudi na vaški veselici, ko so bili vsi pijani, ni mogel dobiti enega, da bi jo pritisnil.
Sedaj pa je poleg nje visok, močan, nasmejan zamurc – tak, da bi ga človek kupil, če bi si mogel z njim kako pomagati.
Zato me je prvo srečanje s črncem presenetilo.
Njega tudi.

Bil je to nek hecen možic, ki ni pričakoval da bo nek ‘white boi’ from Slovenia tako ‘down wit’ the lingo’, kot sem bil jaz.
Meni pa je tudi godilo, da je tako navdušen nad mojim poznavanjem slenga, kot tudi to, da sem lahko malce vadil svoj ‘ghetto speak’.
Dec je bil ‘straight from New Yawk City’, prizorišče vseh Spikovih filmov.
Kool, kajne?

Dokler nisem opazil, da je arogantna, naduta pička.
Skockan, zrihtan, spedenan pezde v srajci in kravati, a poln opazk na ‘you white peoplez’.
Ko me je že petič ali šestič v pijanosti zagrabil za ramo, in mi med ‘ my man’ stisnil žilo, sem mu gladko zabrusil:” Do dat again ‘n’ I’mma break it off!”

Potem sem ga še nekajkrat videl, a sem se mu izognil.
Zoprn fuckin’ zamurc.

Ne vem če ravno zaradi njega, a sem potem vedno pogosteje v filmih in nanizankah opažal, da so fantje temne polti napram belcem prekleto žaljivi! Cel kup rasističnih opazk!
Celo Will Smith se v v Princu iz Bel Aira norčuje iz bratranca, ker posluša Tom Jonesa in ga sprašuje:” Roses are red, violets are blue, I’m black – but Carlton what are you?”

Kadar Afroamerikanci ne odobravajo mešanja ras, je to ker so ‘strong and proud’, kadar to delajo belci, je rasizem.
Kadar se Afroamerikanci norčujejo iz belcev je to ‘black sitcom’, kadar to počnejo belci je rasizem.
Wesley Snipes v Potniku 57, ugrabitelju letala, takole na hitro napove izzid :” Always bet on black!”
Kaj pa če bi Billy Bob Thornton, tipičen holivudski redneck v kakem filmu izustil:” Always bet on white!”

Precej si dovolijo, oziroma jim dovolijo.
Zaradi slabe vesti, ker su v plantažah njihovih pradedov fasali kakšno čez hrbet?
Ker so jih toliko časa prepričevali, da za drugo rabo niso, kot za obirat bombaž?
Pa tudi ni prav, da sem uporabil besedo zamurc, kenede de ne?
To je rezervirano zgolj za njih.

Pa ja de.
Nigga please.

Rjavi sladkor

»Da boš pa toliko časa potreboval, da prideš sem gor na obisk, si pa nisem mislila.«, mi je z rahlo sklonjeno glavo nad čajno skodelico, ki jo je držala med dlanmi, pihaje v sploh ne vroč čaj, ampak že medlo mlačen, dejala Iris izpod hecnega slamnika na glavi.

»Uro in pol, počasi pa ziher, da se ne bi znašel kje …«
»…še bolj bogu za hrbtom?« , je dokončala moj stavek.

Zavil sem z očmi in naredil požirek čaja. Kar naenkrat je vstala in stopila v hišo.

»Cukr sem pozabila.«
»Saj je glih taprav.«
»Jaz ‘mam rada sladkega. Sploh pa ne uživam alkohola, mesa skoraj ne jem, še kaditi sem nehala …«, mi je razlagala in nesla v čaj žličko sladkorja.

No, saj kako razvado pa človek tudi mora imeti.
Najbolj nespametno je umreti zdrav.
Ždeti v neki gorski luknji, meditirati, piti svoje scanje, žvečiti liste, k jih prinese veter in se nekega dne zbuditi mrtev.
Oboževalci teh jogijev pa o njih razlagajo takim, ki  jih napol poslušajo in se sprašujejo, čemu mi ta tukaj nabija o nekih indijskih modrocih?
Še bolj ironično pa je, ko zagovornika nekadilstva, ljubitelja dolgih sprehodov po gozdu in rekreativnega maratonca pobere rak na pljučih.

»No sem pa tja kak dimček… «, se je zasmejala, pri tem pokazala svoje lepe zobe, nasmeh pa ji je razkril tudi gubice okrog oči.
Le te in čisto nič drugega je ni izdajalo, da jih ima nekaj čez štirideset.

Peggy Bundy, Heather Locklear in Čadonjič Špeličeva obenem.
Prismuknjena, žleht, sexy in brihtna.

Oblačila se je še vedno rahlo hipursko, le da bolj elegantno in bolj umirjeno.
Svetlo rjavih kodrastih las do sredine hrbta, v svetlo zeleni dolgi poletni oblekici  s prekrižanimi nogami in bosa je sedela nasproti mene in srebala tisti čaj iz ogromne šalice.
Pred petnajstimi leti, ko sem bil z najstništvom pri koncu, sem bil tako zacopan vanjo, da sem, kadar je šla mimo in se mi nasmehnila, požiral slino kot kača žabo.
Potem me je malo spustilo, imel sem punco, še vedno pa je bila Iris ena boljših bab v občini.

»A bi enega? Nekje moram imeti eno malenkost.«
»Raje ne, moram še nazaj najti.«, sem z levo roko pokazal na avto in upal da bo ročna zavora zdržala in ne bo šel v dolino.
Zasmejala se je:»Ne moreš, da ne bi, a ne?«
»Kaj? Aja. Ma ne, Iris, nisem tko mislil…«
»No, no je že v redu.. . Saj te poznam.«, mi je požugala s prstom in po zlogih rekla:« Te -ne vi- dim pr -vič, veš!«
»No v tisoče pa tudi ne.«

Res se nisva videla velikokrat, sva se pa vedno pozdravila.
Čeprav se nisva nikoli predstavila en drugemu. Pa saj smo se vsi med seboj poznali. Vsaj jaz sem vedel kdo je ona …

»Saj če zdaj pomislim… »je razmišljujoče rekla, se naslonila s komolcem na mizo in se s kazalcem potapkala po licu, » sem te večkrat slišala kot videla. Joj kok si mel ti za povedat!«
»Pojma nimaš!«
»O pa mam, saj se te je dobro slišalo. Zmešan’c. A veš kako sem se jaz tvojim foram presmejala? Včasih sem sedela tam s svojo družbo, pa špegala komu čez ramo, ko si govoril al’ pa vlekla na ušesa.«
»Men je bilo bolj všeč, ko si vlekla na ušesa.«
»Zakaj?«
»Ker nisi bila obrnjena proti meni. Sem bil lep čas čist trapast nate.«
»A daj, da,j ne nabijaj, včasih me tudi videl nisi kadar sem prišla na pijačo tja!«
»To ti misliš!«
»No ko si bil s tisto blondo – ne Klaro, uno k sta bla pol skupaj, me sploh nisi opazil!«
»Sem te, ampak sem bil s Tino.«
»Si zvest?«
» K Apolonij!«
»Hahahaha, bebo!«
Preden sem bil s Tino in po tistem, ko sem nehal s Klaro, si pa ti hodila s tistim Primorcem. Pa tudi vedel sem, da je brez veze.«
»Kaj brez veze?«
»Ja karkoli. Najbrž si name gledala kot na enega mulca, k pač tam donfa svoj perček, klati bedarije in puha jointe.«
Ej, Kosta … Ti si bil men’ vedno ful dober tip.«
»Zdaj pa ti nabijaš!«
»A prej si pa ti?«
»Ne nisem, resno ti govorim.«
»Jaz pa tud’. Res si mi bil vedno kul. Duhovit, zanimiv. Pa tako lepe lase si imel.«

Popraskal sem se po na milimeter obriti betici, kjer so pravkar omenjeni lasje nekoč rasli, precej bolj gosto posajeni kot sedaj, ona pa je se je z roko stegnila proti moji.

»O fuck, kakšno čupo si imel ti Kosta!« se je režala, pa ne v smislu, pa se zdaj poglej kakšen si, ampak ogledujoč si kratek filmček z naslovom ‘Vzpon, višek in padec Kostine čupe,1994- 1999’, ki se ji je na hitro odvil v glavi, istočasno pa me je prijela za dlan, ki sem jo imel na mizi in se zazrla vame.

»Res sem vesela, da si se oglasil. Lepo te je videti.«
»Tebe tudi, Iris.«
»Daj povej, kaj počneš? Kako si? »
»Tuhtam, da če bi tole kar si mi zdaj povedala vedel takrat…«
»Potem zdaj ne bi bil tukaj.«
» Pa najbrž marsikje vmes tudi ne.«
»To tako mora biti.«

Nadaljevala je s čakrami, pa solsticiji in planeti, ki se poravnavajo, jaz pa sem razmišljal, kako bi jo poravnal kar tam na tisti mizi.
Gledal sem tja v gmajno za hišo in tuhtal, kaj bi bilo, če bi bilo.
Ona pa je spet poskočila, stekla noter in se vrnila s pecivom iz pirine moke.

%d bloggers like this: