“Afirmacije imajo veliko moč, uporabite vizualizacijo, verjemite v uresničitev, če je mogoče v vaši domišljiji, je mogoče tudi v resničnosti!
Počnite samo stvari, ki jih počnete s srcem in v njih uživate!
Uspeh zagotovljen! Gremo! Akcija!”

Ravno taki zapisi so ga pripravili do tega, da je postal tak kakršen je. Zagrenjen, zafukan, zlovoljen, zariban, zoprn zajebanec. Sprva so ga ti motivacijski nagovori, ki so ga oblegali z vsepovsod, jezili. Bil je razočaran nad svetom, nad življenjem, nad ljubeznijo … Nad seboj.
Udeležil se je nekaj predavanj na temo osebne rasti in spoznal, da ljudje o sebi radi dobro mislijo. Mislijo, da delajo dobro. Da so dobri. On je zase dobro vedel, da ni dober. Zavedal se je svojih temnih misli. Vedel je, da je slab. Do sebe in do drugih. A do sebe je bil mnogo slabši. Z drugimi se ni niti kaj dosti ubadal, sebe pa je trpinčil. Tako fizično kot psihično. Ves čas je premleval pretekle dogodke, jih analiziral, sukal. Rezultat je bil vedno isti. Bes.
V kleti hiše svojih staršev, (izkjer si je uredil neko zatočišče in kjer je preživel ure in dneve, pišoč dnevnik, med razmišljanjem, ki ga je prekinil le močan glavobol ali pa med fanatično vadbo, je sklenil, da bo poskusil. Da nima več česa zgubiti.

“Kakšne vrednote spoštujete?”, je suhljat predavatelj s kozjo bradico – bojda nekakov doktor česarkoli že – oblečen v lanene bež hlače, ohlapno belo srajco ter obut v usnjene sandale, spraševal nasmejane in na prvi pogled vedro razpoložene slušatelje.
“Poštenost.”
“Zvestobo.”
“Ambicioznost.”
So ubogljivo, kakor uka željni prvošolčki, odgovarjali tisti, v katere je nonšalantno uperil svoj koščeni kazalec. Ob opazovanju te predstave, kjer so svoje vloge (od)igrali do skorajda bizarne popolnosti, mu je šlo na smeh, hkrati pa ga je imelo, da bi iz nahrbtnika izvlekel zložljiv nož in mu rezilo potisnil v vrat.
A tak je krasni novi svet poizstal in včasih se mu je zdelo, kot bi se znašel v Smaragdnem mestu ter, da je edini čigar očalca so polomljena.
Stremuhi in komolčarji so (iz)našli čudovito besedo z lepim zvenom, ki njihovo grabljenje in kopičenje označuje kot nekaj pozitivnega. Ambicioznost. Preklete pizde povzpetniške.

Z zvestobo so mislili kakopak na lojalnost in pripadništvo podjetju, firmi. Njihovi seveda. Od zaposlenih. Poštenost pa je nekaj iz pradavnine. Nekaj kar je nekje, nekoč obstajalo. Sedaj je ni več.
Začel je obiskovati tudi predavanja na fakulteti. Kar tako. Ne da bi bil vpisan. Filozofska v glavnem. Po nekaj tednih, je šel po predavanju na čaj v bližnji lokal, usedel se je zadaj, kjer je bilo temneje in ga klepet ni preveč motil. S hrbtom je bil naslonjen ob steno, nekaj je zapisoval v beležko, vmes pogledoval skozi okno in opazoval ljudi, ki so begali sem ter tja. Na avtobus, na pošto, na tržnico, k mesarju, …
“Motim?” je čisto blizu njegovega ušesa dejal nežen ženski glas. Skoraj potiho. Zaprl je svojo beležko. Naglo. Malodane instinktivno. Istočasno se je ozrl čez levo ramo.
“Da.”
“Rada bi govorila s tabo.”
“Zakaj?”
“Zdiš se mi zanimiv, vedno sediš sam. Osamljen se mi zdiš.”
“Nisem. Tako mi je všeč.”
Lagal je njej, sebi, svetu. Bil je osamljen. A mu je bilo v neki meri tudi všeč. Nobenih dogovarjanj, pregovarjanj. Z nikomer. Razen s samim seboj …  že to, ga je utrujalo.
“Kaj bi rada?”
“Rada bi te spoznala. Zanima me kdo si.”
Tišina. Ni ji odgovoril. Ponovila je.
“Kdo si?”
“Kdo sem?”
“Ja, kako ti je ime?”
“To ni isto?”
“Da ni?”
“Ne, ni … Tako kot ni isto ‘rada bi te spoznala’ in ‘rada bi fukala s tabo’.”

Do tistega trenutka je čepela poleg njega.
V visokih petah, mišje sivem krilu z visokim stranskim razporkom, ki je razgaljal njeno nogo do sredine bedra in v beli oprijeti srajci s tremi odpetimi gumbi iz katere so kipeli njeni joški.
“A tako? Se pa ceniš …” je dejala in ga z ritjo zrinila do stekla skozi katerega je maloprej gledal vrvež pred lokalom. S komolcem leve roke se je prislonila na mizo, si z dlanjo podprla glavo in se mu zazrla v oči.
“Zakaj pa bi JAZ hotela fukat s TABO?”
“S kakšnim namenom pa si potem TI prišla do MENE?”
“Sem že rekla. Zdiš se mi zanimiv. Rada bi te spoznala.”
“Ne.”
“Kaj ne!?”
“Ne… ne bova se spoznavala!”
“Zakaj ne?”
“Poslušaj …”
“Sabina sem.”
“Me ne zanima! Nočem tvoje družbe, nočem se spoznavati, nočem biti del te vaše skupnosti in nočem, da me vznemirjaš kadar se …”
“Te vznemirjam?”

Še bolj se je nagnila proti njemu. Izzivalno. Vzvišeno. Vajena, da ima pri moških vajeti v svojih rokah. Videl je njene nališpane krvavo rdeče ustnice, njen vlažen jezik, njene negovane črno nalakirane nohte  in njen bordo nedrc, poln njenih dojk.

“Nimaš dovolj družbe? Znancev, kolegov, snubcev, fukačev?”
“Da, zadosti jih imam. Sita sem jih. Rada bi DEDCA, razumeš!”
“Te tile študentki ne rajcajo več, pa si prišla meni komplicirat življenje, kaj? Ker te edini nisem nikoli obletaval, se ti nasmihal in vabil v Portorož, na smučarske počitnice ,…”
“Si ljubosumen?”
“Ne. Nisem.”
“Lažeš!”
“Imaš mokro pičko?”
“Ne. Nimam.”

Z roko ji je segel med nogi, in ker je bila brez nogavic, otipal njene gladke hlačke, ki so bile zagotovo enake temno rdeče barve kot njen modrc, kupljene v Victoria’s secret ali pa naročene posebej pri šivilji. Zdzznila se je, ko ji je s prstom segel za rob hlačk in ji narahlo potisnil prst v vagino.
“Lažeš …” ji je povsem mirno rekel le kak centimeter od njenih ust in obliznil prst s katerim je prodrl vanjo.
Vdihnila je. Globoko. Skozi nos. Kot ostrostrelec, ki se pripravlja na atentat. Izdihnila je in sprožila. Tik preden je zaušnica pristala na njegovem licu,  je prestregel udarec, jo zgrabil za zapestje in ga stisnil.
“Mala … ne se zajebavat.”
Potegnil jo je k sebi, prislonil ustnice na njene in šepnil:” Ludvik sem.”
“M … me veseli.”, je zajecljala Sabina s tresočim glasom vzburjene in obenem zmedene mladenke, ki ni bila povsem prepričana, ali je dobila natanko tisto kar je želela ali pa naj bi svojo odločitev vzpostaviti stik z njim raje obžalovala …