Koprive

Sedel sem za veliko kuhinjsko mizo, na stolu podloženim z vsaj pol ducata blazin. Tistih tankih. Kvačkanih, pisanih. Še vedno sem komaj videl na mizo. Imel sem štiri ali pet let.
Nad mizo je bil velik okrancljan luster, na katerem se je nabirala pajčevina. Tako grdega lestenca nisem nikoli več videl. Na stenah so bile tapiserije in gobelini, v enem od kotov jezušček.
V prostoru je prijetno dišalo po tenstanem krompirju. Bil je čas kosila. Radio je špilal narodne viže, Rokavčevka je na pultu zabeljevala solato z oljem in s kisom, Rokavc pa je srebal župo in spod čela gledal proti njej.

»Vroča je!«, je zarobantil s tistim predirnim raskavim glasom.
»Kašna naj pa bo!?«
»Gorka! Ne pa vrela!«
»Pihaj!«
»Pihaj, pihaj! Drugič se pre …, agrhh, rghh«, mu je stavek prerezal ostuden kašelj. Iz žepa je potegnil zmečkan, zlepljen robec in si ga pridržal pred usti.
»Drugič se preh sprav kuhat!«

S tresočo roko je segel po kozarcu belega vina, ki je stal ob pleteni košari za kruh. Flaša in glaž sta bila vedno na mizi, ob katerikoli uri dneva.

Nikoli nisem bil v vrtcu. Starša sta me v varstvo puščala pri upokojenem paru, ki je živel v isti večstanovanjski stavbi.
Rokavčev je bil siten, zoprn, zagrenjen, sključen in suhljat skoraj osemdesetleten možakar, nič kaj prijaznega videza, srepega pogleda, ki je venomer pokašljeval. Cigareto je imel vselej v roki, kozarec pa je izpustil le toliko, da ga je znova napolnil.
Čeprav je bil močno plešast je imel tanke sive lase počesane nazaj in namazane z nečim, da so se mu svetili, pod nosom pa je imel skrbno pristrižene umetelne brčice, za katere mu je bil prav gotovo vzor vodja tretjega rajha.

Ko je pojedel juho, je krožnik odrinil na sredo mize, žena mu je prazen talar zamenjala s polnim. Ko je zmazal tisto, ga je zopet odrinil, popil kozarec vina, ter se naslonil na roki na mizo in nanje položil glavo. V minuti je začel smrčat.

Rokavčevka je šele takrat sedla za mizo, se nam otrokom, ki smo se pri njiju vahtali prijazno nasmehnila, pomagala pri hrani tistemu, ki je bilo treba in včasih zmajala z glavo, kadar je oni preveč vlekel dreto.

Rokavčevke se niti ne spomnim, saj je bila večino časa obrnjena proti štedilniku ali pa h koritu, kjer je pomivala posodo.
Vse česar se spomnim je, da je imela miren, a odločen glas in vsak dan svež bertah. Vedno pa je imel njen predpasnik karirast ali pa cvetlični vzorec.

Ta stari pijanec, se je po kosilu, ko se je prebudil, ozrl skozi okno po vremenu. Če se mu je zdelo, da ni pravšnje ali pa se mu ni ljubilo ven, je stopil do špajze, prinesel kako klobaso ali kak kos špeha ter krajec kruha in si s pipcem rezal grižljaje.

Kadar je bilo toplo, pa nas je z zbobnal na kup in smo šli malce na zrak. V park, ki je bil spodaj pod hišo, kjer smo otroci tekali po travi, se igrali skrivalnice in plezali na drevesa. Rokavc je medtem sedel na klopi in kadil.

Nisem ga maral …

Včasih je s seboj vzel koso in ob robu parka kosil travo za zajce, ki jih je za ajmoht in obaro redil v drvarnici za hišo. Dokler sem slišal enakomeren zvok kose ali pa kako jo brusi, se nisem vznemirjal. Kadar je vse utihnilo in se je celo zaslišal njegov smeh, ali pa da nas otroke kliče k sebi, roke pa ima na hrbtu, sem točno vedel koliko je ura …

Pa ne le jaz  … vsi trije ali štirje kolikor nas je bilo v varstvu pri njima smo vedeli kaj ima za bregom …
Oziroma za hrbtom.

Razbežali smo se, ta pizda okrutna pa se je smejala.
S koprivo, ki jo je skrival za seboj, nas je potem švrkal po golih nogah, včasih je padlo tudi po rokah.
Bolj ko smo poskakovali, se gladili po nožicah, ter cvilili in jokali, bolj se je režal.
Potem se je upehal, zakašljal, izvlekel robec iz varžeta ter se sesedel na klop ali pa bližnji štor.

Nekoč, ko sta ga smeh in tekanje za nami tako utrudila, da se je opotekel ob enega od stebrov za obešanje perila sem mislil, da ga bo pobralo.
Pa ga ni …

Iz žepa je potegnil tobačnico, izvlekel cigareto, jo prižgal in je bil kot nov!
Kot bi mu organizem delal le še na alkohol, maščobo in nikotin. Če so bila kdajkoli kakšna deca vesela svojih staršev, ko so prišli ponje iz služb, potem smo bili to zagotovo mi.

Prva generacija.

Mogoče nas je pa zato mlatil, ker je bil jezen na naše ta stare. Ali pa ker niso zmagali Nemci. Ker je bila juha prevroča, krompir pretrd, solata prekisla, dan preveč oblačen ali pa presoparen.
Kakorkoli že, komaj smo čakali, da bo ura dve preč …

Tako kot smo prej upali, da bo dremež po kosilu čim dlje trajal.
Da bo Rokavčevki enkrat uspelo ugoditi njegovemu izbranemu kulinaričnemu okusu.

Da bo enkrat že izkašljal pljuča v tisti svoj robec.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

7 komentarjev

  1. Odlično spisano!!
    In tako umerjeno, da človek verjame, da je po resničnih dogodkih. Seveda — v fikciji bi ga človek fental, starega Rokavca, ali pa mu koprivo v nos zatlačil med spanjem .. potem bi šele bilo mlatenja … eh.
    Ubogi otroci.

    Odgovori
  2. Še zdaj se po nogi popraskam , ko se spomnim… :/

    Odgovori
  3. Prav pomlajšal in pomanjšal si me v 4/5 letnika, me posadil k Rokavčevima za mizo odkoder sem res slikovito doživela grotesken svet ta starih odraslih, ki ga je v mojih časih najbrž doživel vsaki paglavec. Ali doma s strani strogega deda, v bloku s strani zoprnega soseda, na počitnicah s strani tečnega varuha kampa, v vrtcu s strani zahrbtnih vzgojiteljic, na avtobusu s strani nadrkanega inkasanta… Povsod so bili…taki kot Rokavčev in se ‘znašali’ nad mulčki, ki jih je bilo (moralo biti) vedno koga strah. Doživeto, kot, da bi ravnokar prišla od tam …

    Odgovori
  4. Oprosti Taši, ker te danes samo strašim. Saj bi spisal kaj lepega, pa mi nekako ne gre spod ‘peresa’.
    Kot je rekel eden od glavnih akterjev v Ranah: ” Život me na to naterao …”
    S to razliko, da te ‘ja ne ložim’ …

    Odgovori
  5. Taši

     /  avgust 23, 2012

    Au contraire mon ami! Zgodba je odlična, sploh, ker prebudi toliko enih emocij in spominov! Je lepa na svoj žalosten način 🙂

    Odgovori
  6. Žalostna na en lep način

    Odgovori
  7. Irenc

     /  april 4, 2016

    Tole me je pa čist spomnlo na animacijo Iztoka Mlakarja Čikorija un kafe

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: