Balkan express

»Še trikrat gremo spat!«
»Še dvakrat gremo spat! »
»Jutri ko se zbudimo pa gremo!«, so otroci nekoč, in najbrž tudi še danes, odštevali dneve do odhoda na morje ali pa kam drugam na počitnice.
Tudi sam sem odšteval, a ne z navdušenjem.

Vsako poletje ali pa skoraj vsako poletje, od mojega četrtega, do mojega dvanajstega leta, smo se za vsaj dva tedna poslovili od mesta v naročju kamniških alp.
Oče je izklopil elektriko, zaprl vodo, odklopil plinsko jeklenko, spustil vse rolete in ključ stanovanja odnesel sosedi, ki je med našo odsotnostjo prihajala zalivat rože in prezračevat.

Mama je že en teden prej pričela s pakiranjem oblačil in vsega ostalega kar je bilo potrebno, dan pred odhodom pa je cvrla svinjske zrezke, da smo imeli za na pot.

Vstali smo zgodaj. Ob štirih, petih.
Ne vem, nisem prepričan. Vem pa da je bilo zunaj hladno, čeprav je bil julij ali pa avgust.
Obteženi s kovčki in potovalnimi torbami smo stopali proti avtobusni postaji, ki je bila od bloka oddaljena pet minut hoje, četudi bi imel poleg prtljage še uteži na gležnjih in v naročju manjšega nosoroga.

Odpravili smo se dvajset minut prej.
Če bi avtobus slučajno prišel prezgodaj.
Zeblo me je, zaspan sem bil in v tisti jutranji svežini nisem mogel niti sesti na klopco na postajališču. Zrak je bil svež, prijeten a skozenj se je valil dim očetovih 57.
Ogabnost.

»Avtobus!«, je fotr naglas rekel, ko ga je videl prihajati. S tistimi kufri smo se zbasali gor. »Ljubljana!« je vozniku rekel oče z že pripravljeno denarnico v roki.

Sedeli smo na sedežih nekje blizu vrat zaradi lažjega izstopa, čeprav smo šli na kolodvor in s tem res ni bilo nikoli težav, saj je stal vsaj deset minut preden je odpeljal. A vseeno. Za vsak primer!
»Proklet idiot!« je mrmral sam sebi v brado, ko je plačal in je prihajal k sedežem, ki smo jih zasedli.«
»Prtljago mi je računal!«

Živčna vojna, nepotrebna naglica in panika ter nesmiselno pizdakanje se je pričelo. In tako bo nadaljne slabe tri tedne.

V Ljubljani smo izstopili. Najprej mati, potem midva z bratom, oče ji je podajal torbe z avtobusa, pogledoval proti šoferju, ki je imel vozilo ves čas prižgano, saj je čakal da se poberemo, da bo lahko zaprl vrata in odšel na štamprle.
Fotr je bil zato še bolj nervozen, ker ga je ta na nek način priganjal, zato je hitel, grabil torbe jih podajal skozi vrata mami in  ji prigovarjal:« Primi, primi!«
Ona jih je zlagala na tla in obenem pazila na naju.

»Na!« ji je podal predzadnji kovček, zgrabil poslednjega in izstopil. Avtobusar mu je kot zanalašč vrata zaprl tik za ritjo in tudi sam izstopil skozi sprednja vrata.

»Mater mu jebem cigansku …« je zaklel in prižgal cigareto.
Potegnil je nekaj dimov, jo zabrisal ob tla, pohodil, puhnil dim, pograbil dva največja kovčka in jo mahnil čez cesto proti uri na železniško postajo. Stopil je do okenca, kupil vozovnice in spet polglasno bentil:« Na osmem je …«
»Kje?« ga je vprašala mama.
» Na osmem! Osmem!«

Vmes je seveda pogledal še na tablo, če se je tista na okencu slučajno zmotila…
Nekje na pol poti se je iz zvočnikov zaslišalo:« Vlak za Zidani most, Zagreb, Novi Sad, …«
»To je ta, ajde, ajde!«
Čeprav ni šel nikamor še 24 minut, je bilo, ko ga je omenila tako, kot bi ravnokar speljal. Malodane tekli smo.

Vlak je bil seveda tam in se niti vstopiti še ni moglo.
Čistili so ga.
To mu seveda ni bilo prav.
Hotel je biti vkrcan, v svojem kupeju, sezut in olajšan, da ima za naslednjih tisoč kilometrov zadosti škatel cigaret in mu ni treba misliti na nič.

Vsaj trikrat je preveril, če ima karte, denar, se vmes živčno prestopal, kadil in pogledoval na zapestno uro, pa na tisto na peronu, se počil po žepu srajce, kamor je očitno mislil, da je vtaknil vozovnice, se pri tem spomnil, da jih ima v denarnici, segel ponjo v zadnji žep hlač, a je tam ni bilo, saj jo je imel v potovalni torbici.

»Kje je …?« oziraje se po torbici, mama pa jo je pomolila proti njemu.
S čikom med zobmi je segel po njej in odkimaval z glavo.
Sebi? Mami?

Sedaj smo lahko vstopili. Poiskali smo kupe, oče je zložil prtljago, preveril, če se da zapreti in zakleniti vrata, okno in vse tisto, kar je najbrž upal, da nekaj ne bo kot je treba, da bo imel razlog.

Čeprav smo čakali da vlak ‘očistijo’ je to pomenilo pomesti in pobrati večje smeti, saj je bilo zatohlo, umazano in zrak in sedeži so bili prežeti z vonjem po cigaretnem dimu z ozkega hodnika pa je zaudarjalo še po pijači in urinu.

Balkan express.

Čez dan je bilo vroče in skoraj neznosno.
Mama je ponujala tisto pohanje, meni pa se je upiralo jesti.
Celotna kompozicija je smrdela po pohanju, čebuli, kislih kumaricah, potu in suhomesnatih izdelkih.Vsa pijača je bila topla.

Zvečer je bilo malo bolje, ohladilo se je, a so bili neki potniki že malo pijani in se jih je slišalo, tako da prav trdno nisem spal.
Pa še fotr je vsake toliko hodil noter in ven, saj je uvidevno kadil na hodniku. Muke ježeve.

Kje je še Skopje!

Advertisements
Prejšnja objava
Komentiraj

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: