Tam kjer večno sonce žge

Eba ti go Skopjeto! (Jebem ti Skopje!)

Po skoraj dvajsetih urah vožnje iz enega konca na drug konec naše ranjke Juge, ki sem si jo skozi okno, na katerem sem previsel dobršen kos poti –  saj so se mi lepljivi, flekasti sedeži gabili – dodobra ogledal, smo končno prispeli.

Tudi sedaj je oče podajal prtljago skozi vrata, a tokrat ne mami, ampak stricu, ki nas je pričakal na kolodvoru.
Vse je bilo že tedne vnaprej dogovorjeno.

Železniška postaja kot železniška postaja, le za kanček bolj turobna in siva od vseh prejšnjih in precej bolj umirjena od beograjske, saj je tam kar mrgolelo ljudi, na peronu so bili celo trubači, ki so trobili nekomu s steklenico piva na čelu in z rokami iztegnjenimi visoko v zrak.
Luči mesta ter Sava centra so delovale kot bi bili tam podnevi, čeprav je bila trda tema.
Skopje pa je bilo videti tako, kot bi se čas ustavil.

In se v neki meri tudi je.
Ura je še vedno kazala toliko kot takrat, ko se je bila ustavila zaradi potresa.
Nikjer nikogar.
Na postaji so postopali cigani – v glavnem ženske s svojimi žicajočimi otroci.
»Čičko, daj edna cigara!« je umazan razcapan fante določil mojega očeta za sponzorstvo s cigareti.

Stric je zložil kovčke v prtljažnik, nekaj pa na streho avtomobila, jih nekako privezal in pričvrstil, mi pa smo se zbasali v lado.
Prva dva dneva smo bili v Skopju pri stricu in teti.
Kopanje ob sotočju Vardarja in Treske.
Opozorila naj bomo previdni, saj da je nekoga pred kratkim odneslo so zalegla.
Dlje kot do kolen nisem šel. Raje sem na vrtu trgal breskve in grozdje.
Potem pa turneja …

Prilep,Dolneni, Zapolžani, Novoselani, Golemo Konjari, Krivogaštani …
Obiskati je bilo treba prav vse!
Vse tetke, strice, ujne, strine. Tam je žlahta tudi bratranec sestrične stričeve tete. In le k redkim nismo šli.
Zato pa so tisti prišli k tistim, ki so jim bili najbližje in smo pri njih se oglasili. Seveda nas je bilo treba okarati, da bi se lahko oglasili tudi pri njih.

Bazni tabor smo si ustvarili pri maminih starših.
Hiša njenih staršev je stala na sredini med hišama njenih bratov. Vsak od njiju si je na parceli poleg, zgradil svojo.
Vse tri so stale v ravni vrsti in vhodi so gledali na cesto.
Izhodišče od koder smo potem le s prtljago za dan ali dva obiskovali sorodnike. Nekatere, ki niso bili povsem ‘direktno’ sorodstvo, sta oče in mama obiskala kar sama. Povsod pa je bilo enako.
Objemi, poljubi in solze, obenem pa pikre opazke:«Eve gi Slovencite!«

Brez tega ni šlo.
Kot bi jima zamerili, da sta se odpravila s trebuhom za kruhom in sedaj tam gori živita najmanj kot lorda.
A je bilo njim dosti bolje …

Pred vsako hišo je bil vsaj en avto, za vsako hišo njive s papriko, lubenicami, dinjami, tobakom, ob niši hlev, v njej pa nekaj glav živine – bodisi krav, bodisi pujsov in seveda tudi traktor je bil pri hiši.
Dvorišča pa tolikšna kot je bilo celotno otroško igrišče v našem blokovskem naselju.
Zdelo se mi je, kot da tekmujejo, kdo nas bo bolje pogostil.
Pa ne zaradi nas, temveč zaradi naslednjih h katerim bomo šli. Ali pa zaradi prejšnjih.

Hrane je bilo povsod na kupe.
Hladne solate s paradižnikom, papriko in čebulo, pečena paprika s peteršiljem in česnom, sveža paprika, domač kruh, na katerega so posipali tolčeno papriko, ovčji sir, pečeno meso, pikantne klobase (najbrž da s pekočo papriko, paprike res ni manjkalo), sarmice, polnjena paprika, … vsega preveč.
Začeli so s pikanjem solate, sira,vmes popili kakšno rakijo ter prijetnimi pogovori.
Meze.

Nadaljevali so s sarmami, mesom, klobasicami, pivom, vinom, vmes kakšno rakijo in že malce manj prijetnimi pogovori, vselej pa se je zaključilo z očitki, ki sem jih slišal iz postelje skozi odprto okno, češ da, tebi je dobro, mi tukaj pa smo ga najebali.
Teh debat so se udeleževali moški, ženske so imele preveč dela s pripravo hrane in na koncu s pospravljanjem.
A vsa ta postrežba ni bila zastonj. A ne!
Bila je ravno sezona obiranja tobaka.

Odrasli moški so na polju trgali liste, tudi nekatere ženske so pomagale, ostali pa smo po ves dan  preždeli v presenetljivo hladni mehanični delavnici na udobnih avtomobilskih sedežih iztrganih iz lupin mercedesov, ki so bili zadaj za garažo, nametani na kup med ostalim železjem, rjastimi kombiji, tovornjaki in malo manj uglednimi osebnimi vozili, ki jih je mamin brat kupoval, odkupoval, menjal, popravljal, preprodajal in mešetaril z njimi.

V garaži nas je bilo okrog dvajset zleknjenih vsak v svoj sedež, za zaščito pred lepljivim tobakom pa smo imeli usnjene predpasnike, v katere smo iz košev jemali šope listov in jih nizali na meter dolge ploščate igle.
Po štirinajstih dneh sem že prav mojstrsko nizal tobak in tudi pičil sem se le redko.

Kadar sta šla starša sama do koga, sem z bratranci in bratom zjutraj pozajtrkoval, kislo mleko in kruh ali kaj sličnega, potem smo malo nizali tobak, pa trgali sončnice in grizljali semena, pa spet nanizali kako iglo tobaka ali pa pomagali teti obesiti niz štirih igel speljanih na vrv pod strop, da se je sušil, brcali žogo na vaškem nogometnem igrišču, ki je bilo čez makadamsko cesto, bratranci bosi, midva z bratom obuta.
Pa ne zato, ker oni ne bi imeli česa obuti, midva ‘Slovenca’ pa, temveč zato ker so bili oni utrjeni, midva pa ne.
Na ‘travniku’ ni bila trava, temveč neko bodljikavo rastje, ki se mi je takoj zadrlo v podplate, oni pa so imeli take kot Shaka Zulu.

Žejo smo si gasili z lubenicami in melonami, ki smo jih hladili v kamnitem koritu ob cesti iz katerega so krave pile vodo. Žal pa je bila pitna le za živino.
Mrzla pa kot poljub ledene kraljice.

Včasih smo šli tudi do trgovine, ki je bila odprta le za nekaj ur in še to le dva dneva v tednu in smo tam spili ledeno mrzlo Oro.
Niti denarja nismo potrebovali. Trgovec je le zapisal v zvezek število oranžad.
A tisto je bilo sladko in prav nič se nisi odžejal. Uf, kako sem pogrešal kamniško vodo!

Pogrešal sem tudi svojo posteljo. Posteljo le zase.
Posteljo, ki mi jo ni potrebno deliti z neznancem.
Sicer sorodnikom, a vseeno neznancem …
Pretirano naklonjenim neznancem …

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

3 komentarji

  1. kobilica

     /  april 9, 2012

    hja… sem že pozabil kako izgleda tista daljna dežela….kjer se je čas ustavil….:)

    Odgovori
  2. Jaz še nisem pozabil.

    Odgovori
  3. adam

     /  april 2, 2014

    Ja dost podobno kot pri nas Kosta .Spomini na počitnice iz otroštva , ki jih ne bom nikoli pozabil…

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: