Rjavi sladkor

»Da boš pa toliko časa potreboval, da prideš sem gor na obisk, si pa nisem mislila.«, mi je z rahlo sklonjeno glavo nad čajno skodelico, ki jo je držala med dlanmi, pihaje v sploh ne vroč čaj, ampak že medlo mlačen, dejala Iris izpod hecnega slamnika na glavi.

»Uro in pol, počasi pa ziher, da se ne bi znašel kje …«
»…še bolj bogu za hrbtom?« , je dokončala moj stavek.

Zavil sem z očmi in naredil požirek čaja. Kar naenkrat je vstala in stopila v hišo.

»Cukr sem pozabila.«
»Saj je glih taprav.«
»Jaz ‘mam rada sladkega. Sploh pa ne uživam alkohola, mesa skoraj ne jem, še kaditi sem nehala …«, mi je razlagala in nesla v čaj žličko sladkorja.

No, saj kako razvado pa človek tudi mora imeti.
Najbolj nespametno je umreti zdrav.
Ždeti v neki gorski luknji, meditirati, piti svoje scanje, žvečiti liste, k jih prinese veter in se nekega dne zbuditi mrtev.
Oboževalci teh jogijev pa o njih razlagajo takim, ki  jih napol poslušajo in se sprašujejo, čemu mi ta tukaj nabija o nekih indijskih modrocih?
Še bolj ironično pa je, ko zagovornika nekadilstva, ljubitelja dolgih sprehodov po gozdu in rekreativnega maratonca pobere rak na pljučih.

»No sem pa tja kak dimček… «, se je zasmejala, pri tem pokazala svoje lepe zobe, nasmeh pa ji je razkril tudi gubice okrog oči.
Le te in čisto nič drugega je ni izdajalo, da jih ima nekaj čez štirideset.

Peggy Bundy, Heather Locklear in Čadonjič Špeličeva obenem.
Prismuknjena, žleht, sexy in brihtna.

Oblačila se je še vedno rahlo hipursko, le da bolj elegantno in bolj umirjeno.
Svetlo rjavih kodrastih las do sredine hrbta, v svetlo zeleni dolgi poletni oblekici  s prekrižanimi nogami in bosa je sedela nasproti mene in srebala tisti čaj iz ogromne šalice.
Pred petnajstimi leti, ko sem bil z najstništvom pri koncu, sem bil tako zacopan vanjo, da sem, kadar je šla mimo in se mi nasmehnila, požiral slino kot kača žabo.
Potem me je malo spustilo, imel sem punco, še vedno pa je bila Iris ena boljših bab v občini.

»A bi enega? Nekje moram imeti eno malenkost.«
»Raje ne, moram še nazaj najti.«, sem z levo roko pokazal na avto in upal da bo ročna zavora zdržala in ne bo šel v dolino.
Zasmejala se je:»Ne moreš, da ne bi, a ne?«
»Kaj? Aja. Ma ne, Iris, nisem tko mislil…«
»No, no je že v redu.. . Saj te poznam.«, mi je požugala s prstom in po zlogih rekla:« Te -ne vi- dim pr -vič, veš!«
»No v tisoče pa tudi ne.«

Res se nisva videla velikokrat, sva se pa vedno pozdravila.
Čeprav se nisva nikoli predstavila en drugemu. Pa saj smo se vsi med seboj poznali. Vsaj jaz sem vedel kdo je ona …

»Saj če zdaj pomislim… »je razmišljujoče rekla, se naslonila s komolcem na mizo in se s kazalcem potapkala po licu, » sem te večkrat slišala kot videla. Joj kok si mel ti za povedat!«
»Pojma nimaš!«
»O pa mam, saj se te je dobro slišalo. Zmešan’c. A veš kako sem se jaz tvojim foram presmejala? Včasih sem sedela tam s svojo družbo, pa špegala komu čez ramo, ko si govoril al’ pa vlekla na ušesa.«
»Men je bilo bolj všeč, ko si vlekla na ušesa.«
»Zakaj?«
»Ker nisi bila obrnjena proti meni. Sem bil lep čas čist trapast nate.«
»A daj, da,j ne nabijaj, včasih me tudi videl nisi kadar sem prišla na pijačo tja!«
»To ti misliš!«
»No ko si bil s tisto blondo – ne Klaro, uno k sta bla pol skupaj, me sploh nisi opazil!«
»Sem te, ampak sem bil s Tino.«
»Si zvest?«
» K Apolonij!«
»Hahahaha, bebo!«
Preden sem bil s Tino in po tistem, ko sem nehal s Klaro, si pa ti hodila s tistim Primorcem. Pa tudi vedel sem, da je brez veze.«
»Kaj brez veze?«
»Ja karkoli. Najbrž si name gledala kot na enega mulca, k pač tam donfa svoj perček, klati bedarije in puha jointe.«
Ej, Kosta … Ti si bil men’ vedno ful dober tip.«
»Zdaj pa ti nabijaš!«
»A prej si pa ti?«
»Ne nisem, resno ti govorim.«
»Jaz pa tud’. Res si mi bil vedno kul. Duhovit, zanimiv. Pa tako lepe lase si imel.«

Popraskal sem se po na milimeter obriti betici, kjer so pravkar omenjeni lasje nekoč rasli, precej bolj gosto posajeni kot sedaj, ona pa je se je z roko stegnila proti moji.

»O fuck, kakšno čupo si imel ti Kosta!« se je režala, pa ne v smislu, pa se zdaj poglej kakšen si, ampak ogledujoč si kratek filmček z naslovom ‘Vzpon, višek in padec Kostine čupe,1994- 1999’, ki se ji je na hitro odvil v glavi, istočasno pa me je prijela za dlan, ki sem jo imel na mizi in se zazrla vame.

»Res sem vesela, da si se oglasil. Lepo te je videti.«
»Tebe tudi, Iris.«
»Daj povej, kaj počneš? Kako si? »
»Tuhtam, da če bi tole kar si mi zdaj povedala vedel takrat…«
»Potem zdaj ne bi bil tukaj.«
» Pa najbrž marsikje vmes tudi ne.«
»To tako mora biti.«

Nadaljevala je s čakrami, pa solsticiji in planeti, ki se poravnavajo, jaz pa sem razmišljal, kako bi jo poravnal kar tam na tisti mizi.
Gledal sem tja v gmajno za hišo in tuhtal, kaj bi bilo, če bi bilo.
Ona pa je spet poskočila, stekla noter in se vrnila s pecivom iz pirine moke.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

3 komentarji

  1. bošte

     /  april 10, 2013

    a si jo pol al nis?

    Odgovori
  2. Vasja Belšak

     /  april 4, 2014

    Nostalgija za izgubljenimi priložnostmi!

    Odgovori
  3. Priložnost izgubljena …

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: