Bral sem … Berem … Bral bom.

Ne vem če sem bil odkar znam brati, kdaj tako navdušen nad kakšno knjigo, kot sem ob branju te, ki jo prebiram te dni.
Čudovite prikazane človeške lastnosti, krasen izbor besed in opisi tako različnih čustev in situacij, da imaš občutek kot bi se vozil z vlakcem smrti.
Gor. Dol. Gooooor. Doooooooooool!
Pa spet gor!
Iz krohotanja ob prebranem, te že naslednji trenutek preseneti knedl v grlu.
Toliko topline, srčnosti, iskrenosti in modrosti nekega Uma v eni sami knjigi!
Pa sem komaj čez polovico in tako kot si jo želim prebrati do konca čimprej, upam da bo bralni užitek trajal čim dlje.
“Pa dobr, a misliš povedat za katero knjigo gre, al ne?”
Ne! Ne še!
Če češ, beri naprej, če ne sretan put!
Kako hudiča nisem tega dobil v roke prej?
Po drugi strani, pa mislim, da jo berem ravno ob pravem času. Prej je ne bi znal ceniti tako kot jo cenim zdaj.
Nekdo, ki zna tako opisovati ljudi in situacije, komične zaplete in razplete, obenem in hkrati ter vštric pa zapletene in tragične življenske usode, ki se nam odvijajo pred našimi očmi, pa jih ne vidimo ter potem obžalujemo, da nismo spoštovali in znali zaobjeti trenutka dokler so bili tu, ko jih ni več pa dojamemo, da je pač prepozno.
Jebi ga. Šel je.
Šel je človek, iztekel se je čas, minili so dnevi.
Pa tega ne naredi na tak patetičen cankarjanski način ampak tako prekleto preprosto kot bi šlo za dejstvo in nekaj povsem samoumevnega. Vsakdanjega.
Čeprav je možak živel nadvse pestro življenje, iz knjige ne veje pompoznost in nadutost.
Pred očmi imaš povsem preprostega, z življenskimi izkušnjami in preprosto pametjo prežetega človeka, ki reče bobu bob, kurcu kurc, joškom pa prsi ali dojke, odvisno od obdobja v katerem se z njimi srečuje.
Njegova odkritosrčna kritika, ki se zdi nadvse na mestu in tehtna v katerokoli sfero je že namenjena, je podana na tak način, da ko jo prebereš, jo dojameš.
Misliš- da jo.
Potem pa sam pri sebi rečeš:….”Wait-whaaat!?” in greš prebrati znova.
Potem ti pa sine. To je objektivnost. To.
Ko sem tuhtal o tem kar berem sem si rekel, da ne bom več pisal.
Nima smisla. Nimam kaj povedati, nimam česa reči.
To misel sem vzel kot odločitev.
Pa sem si kot kaže po tehle vrsticah sodeč- premislil, kaj?
Tako kot misel da bi danes jedel testenine s tuno, potem pa si misel premisliš in si narediš sendvič.
Ali pa pride misel, da bi se najraje fental. Misel pač pride in misel gre. Jaz ostajam.
In čeprav je Marko Zorko tudi žal že odšel, njegova misel ostaja.
In misli iz njegove glave zbrane v knjigi Mein Kampf.
Heil Marko.

p.s.
Sem hotel na vsak način to vključiti vmes, pa so ostali stavki tega izpodrivali.
Nekoč sem rekel, da če bi lahko s katerokoli zgodovinsko osebnostjo iz preteklosti imel uro za karkoli, ne bi izbral ne Bude, ne Krišne, ne Jezusa, ne Kraljeviča Marka, niti Tita ali Miki Miške, ampak bi z Bukowskim popil nekaj piv.
No sedaj bi nekaj piv raje popil z Zorkom.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

5 komentarjev

  1. Bral sem njegovo Knjigo mrtvih, nedolgo tega … v bistvu neke vrste kuharca, zakuhana z njegovim humorjem … nisem fan, a priznam, da ni slab in je dokaj duhovit.

    Odgovori
  2. No za fana, se tudi jaz ne bi oklical…
    Se mi pa zelo dopade.

    Odgovori
  3. vse ostalo sem že povedala, le še dodam, da bo Zorko pirov vesel, če jih boš nekoč prinesel preko seboj.

    Odgovori
  4. s seboj, popravljam.

    Odgovori
  5. Bom v zadnji testament zapisal naj dodajo gajbo ali dve stvarem za če črez.

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: