N stojte

na Krasi

Ku bom velik in ku bom jemov solde, si bom na Krasi kupu hišo.  An poli bom sjedu puod brajdo n ghledal tja črez k suosedom,  ku bojo ziher Taljani.

Ku bojo pojali kake soje, bom jst prvljeku v barjaču wogromne zvočnike, vstavu kak udaren cjede – nrbulš kake partizanske in jm bom prbivou tistu tulko cajta, dokler se ne bodo spravli prouč ke črez. Ma, č bi tistu nje zaleglu bi pa že njdu kej drujga, ma wodnehov pej n bi!

V skrajnem primeri bi jm wrtu tude kake hite doli szi jugha, wobračal čewapčiče an pujse an vse bi powabu – na proslavo Tigra an wobletnico prključitve Primorske duomovini an na projekcijo filma Tistiga ljepigha dne.

Ku bi pej dobivali wobiske an bi se fiati ustavljali pred moju bajtu, ku bi mislili, da so že tm pr swoujh an mi rekli:” Scusi ..”, bi jm jest reku :” Taku je! Bejži skuzi!”
B jih tuo spuodlo? B se spravli wodtm? N vjem …
Ma taku b tuo nkar ne smelo biti!

Že zdej ku ghreš jest v kaku woštariju woni prej dobijo pa čeprov so pršli za tabi. An se jim udinjajo an jm lezejo v ret!

Vstala Primorska … Že, že … Ma zakej?
D se Taljan lhku usjede, woštja?

Nrbulš bi blu pokupt cjelo vas, drgači bi se jh nkul n znebu.
Ma bi moral prej zdt na lottu. Talijanskem.

Advertisements

Psi in mačke

Odprem vrata in vstopim.
Vedno bliže gležnjem je.
Renčanje garjavega psa.

Pes je pes.
Renči. Laja. Smrdi.
Ne mara me.
Kuzla! Ščene! Cucek!

Poskusim skozi druga vrata.
Sedem in čakam.
V košari opazim mačka.

Maček kot maček.
Leži. Smrči. Prede.
Ne zmeni se zame.
Muc, muc, muc …

Svet je poln psov in mačk.

Tam kjer večno sonce žge

Eba ti go Skopjeto! (Jebem ti Skopje!)

Po skoraj dvajsetih urah vožnje iz enega konca na drug konec naše ranjke Juge, ki sem si jo skozi okno, na katerem sem previsel dobršen kos poti –  saj so se mi lepljivi, flekasti sedeži gabili – dodobra ogledal, smo končno prispeli.

Tudi sedaj je oče podajal prtljago skozi vrata, a tokrat ne mami, ampak stricu, ki nas je pričakal na kolodvoru.
Vse je bilo že tedne vnaprej dogovorjeno.

Železniška postaja kot železniška postaja, le za kanček bolj turobna in siva od vseh prejšnjih in precej bolj umirjena od beograjske, saj je tam kar mrgolelo ljudi, na peronu so bili celo trubači, ki so trobili nekomu s steklenico piva na čelu in z rokami iztegnjenimi visoko v zrak.
Luči mesta ter Sava centra so delovale kot bi bili tam podnevi, čeprav je bila trda tema.
Skopje pa je bilo videti tako, kot bi se čas ustavil.

In se v neki meri tudi je.
Ura je še vedno kazala toliko kot takrat, ko se je bila ustavila zaradi potresa.
Nikjer nikogar.
Na postaji so postopali cigani – v glavnem ženske s svojimi žicajočimi otroci.
»Čičko, daj edna cigara!« je umazan razcapan fante določil mojega očeta za sponzorstvo s cigareti.

Stric je zložil kovčke v prtljažnik, nekaj pa na streho avtomobila, jih nekako privezal in pričvrstil, mi pa smo se zbasali v lado.
Prva dva dneva smo bili v Skopju pri stricu in teti.
Kopanje ob sotočju Vardarja in Treske.
Opozorila naj bomo previdni, saj da je nekoga pred kratkim odneslo so zalegla.
Dlje kot do kolen nisem šel. Raje sem na vrtu trgal breskve in grozdje.
Potem pa turneja …

Prilep,Dolneni, Zapolžani, Novoselani, Golemo Konjari, Krivogaštani …
Obiskati je bilo treba prav vse!
Vse tetke, strice, ujne, strine. Tam je žlahta tudi bratranec sestrične stričeve tete. In le k redkim nismo šli.
Zato pa so tisti prišli k tistim, ki so jim bili najbližje in smo pri njih se oglasili. Seveda nas je bilo treba okarati, da bi se lahko oglasili tudi pri njih.

Bazni tabor smo si ustvarili pri maminih starših.
Hiša njenih staršev je stala na sredini med hišama njenih bratov. Vsak od njiju si je na parceli poleg, zgradil svojo.
Vse tri so stale v ravni vrsti in vhodi so gledali na cesto.
Izhodišče od koder smo potem le s prtljago za dan ali dva obiskovali sorodnike. Nekatere, ki niso bili povsem ‘direktno’ sorodstvo, sta oče in mama obiskala kar sama. Povsod pa je bilo enako.
Objemi, poljubi in solze, obenem pa pikre opazke:«Eve gi Slovencite!«

Brez tega ni šlo.
Kot bi jima zamerili, da sta se odpravila s trebuhom za kruhom in sedaj tam gori živita najmanj kot lorda.
A je bilo njim dosti bolje …

Pred vsako hišo je bil vsaj en avto, za vsako hišo njive s papriko, lubenicami, dinjami, tobakom, ob niši hlev, v njej pa nekaj glav živine – bodisi krav, bodisi pujsov in seveda tudi traktor je bil pri hiši.
Dvorišča pa tolikšna kot je bilo celotno otroško igrišče v našem blokovskem naselju.
Zdelo se mi je, kot da tekmujejo, kdo nas bo bolje pogostil.
Pa ne zaradi nas, temveč zaradi naslednjih h katerim bomo šli. Ali pa zaradi prejšnjih.

Hrane je bilo povsod na kupe.
Hladne solate s paradižnikom, papriko in čebulo, pečena paprika s peteršiljem in česnom, sveža paprika, domač kruh, na katerega so posipali tolčeno papriko, ovčji sir, pečeno meso, pikantne klobase (najbrž da s pekočo papriko, paprike res ni manjkalo), sarmice, polnjena paprika, … vsega preveč.
Začeli so s pikanjem solate, sira,vmes popili kakšno rakijo ter prijetnimi pogovori.
Meze.

Nadaljevali so s sarmami, mesom, klobasicami, pivom, vinom, vmes kakšno rakijo in že malce manj prijetnimi pogovori, vselej pa se je zaključilo z očitki, ki sem jih slišal iz postelje skozi odprto okno, češ da, tebi je dobro, mi tukaj pa smo ga najebali.
Teh debat so se udeleževali moški, ženske so imele preveč dela s pripravo hrane in na koncu s pospravljanjem.
A vsa ta postrežba ni bila zastonj. A ne!
Bila je ravno sezona obiranja tobaka.

Odrasli moški so na polju trgali liste, tudi nekatere ženske so pomagale, ostali pa smo po ves dan  preždeli v presenetljivo hladni mehanični delavnici na udobnih avtomobilskih sedežih iztrganih iz lupin mercedesov, ki so bili zadaj za garažo, nametani na kup med ostalim železjem, rjastimi kombiji, tovornjaki in malo manj uglednimi osebnimi vozili, ki jih je mamin brat kupoval, odkupoval, menjal, popravljal, preprodajal in mešetaril z njimi.

V garaži nas je bilo okrog dvajset zleknjenih vsak v svoj sedež, za zaščito pred lepljivim tobakom pa smo imeli usnjene predpasnike, v katere smo iz košev jemali šope listov in jih nizali na meter dolge ploščate igle.
Po štirinajstih dneh sem že prav mojstrsko nizal tobak in tudi pičil sem se le redko.

Kadar sta šla starša sama do koga, sem z bratranci in bratom zjutraj pozajtrkoval, kislo mleko in kruh ali kaj sličnega, potem smo malo nizali tobak, pa trgali sončnice in grizljali semena, pa spet nanizali kako iglo tobaka ali pa pomagali teti obesiti niz štirih igel speljanih na vrv pod strop, da se je sušil, brcali žogo na vaškem nogometnem igrišču, ki je bilo čez makadamsko cesto, bratranci bosi, midva z bratom obuta.
Pa ne zato, ker oni ne bi imeli česa obuti, midva ‘Slovenca’ pa, temveč zato ker so bili oni utrjeni, midva pa ne.
Na ‘travniku’ ni bila trava, temveč neko bodljikavo rastje, ki se mi je takoj zadrlo v podplate, oni pa so imeli take kot Shaka Zulu.

Žejo smo si gasili z lubenicami in melonami, ki smo jih hladili v kamnitem koritu ob cesti iz katerega so krave pile vodo. Žal pa je bila pitna le za živino.
Mrzla pa kot poljub ledene kraljice.

Včasih smo šli tudi do trgovine, ki je bila odprta le za nekaj ur in še to le dva dneva v tednu in smo tam spili ledeno mrzlo Oro.
Niti denarja nismo potrebovali. Trgovec je le zapisal v zvezek število oranžad.
A tisto je bilo sladko in prav nič se nisi odžejal. Uf, kako sem pogrešal kamniško vodo!

Pogrešal sem tudi svojo posteljo. Posteljo le zase.
Posteljo, ki mi jo ni potrebno deliti z neznancem.
Sicer sorodnikom, a vseeno neznancem …
Pretirano naklonjenim neznancem …

Balkan express

»Še trikrat gremo spat!«
»Še dvakrat gremo spat! »
»Jutri ko se zbudimo pa gremo!«, so otroci nekoč, in najbrž tudi še danes, odštevali dneve do odhoda na morje ali pa kam drugam na počitnice.
Tudi sam sem odšteval, a ne z navdušenjem.

Vsako poletje ali pa skoraj vsako poletje, od mojega četrtega, do mojega dvanajstega leta, smo se za vsaj dva tedna poslovili od mesta v naročju kamniških alp.
Oče je izklopil elektriko, zaprl vodo, odklopil plinsko jeklenko, spustil vse rolete in ključ stanovanja odnesel sosedi, ki je med našo odsotnostjo prihajala zalivat rože in prezračevat.

Mama je že en teden prej pričela s pakiranjem oblačil in vsega ostalega kar je bilo potrebno, dan pred odhodom pa je cvrla svinjske zrezke, da smo imeli za na pot.

Vstali smo zgodaj. Ob štirih, petih.
Ne vem, nisem prepričan. Vem pa da je bilo zunaj hladno, čeprav je bil julij ali pa avgust.
Obteženi s kovčki in potovalnimi torbami smo stopali proti avtobusni postaji, ki je bila od bloka oddaljena pet minut hoje, četudi bi imel poleg prtljage še uteži na gležnjih in v naročju manjšega nosoroga.

Odpravili smo se dvajset minut prej.
Če bi avtobus slučajno prišel prezgodaj.
Zeblo me je, zaspan sem bil in v tisti jutranji svežini nisem mogel niti sesti na klopco na postajališču. Zrak je bil svež, prijeten a skozenj se je valil dim očetovih 57.
Ogabnost.

»Avtobus!«, je fotr naglas rekel, ko ga je videl prihajati. S tistimi kufri smo se zbasali gor. »Ljubljana!« je vozniku rekel oče z že pripravljeno denarnico v roki.

Sedeli smo na sedežih nekje blizu vrat zaradi lažjega izstopa, čeprav smo šli na kolodvor in s tem res ni bilo nikoli težav, saj je stal vsaj deset minut preden je odpeljal. A vseeno. Za vsak primer!
»Proklet idiot!« je mrmral sam sebi v brado, ko je plačal in je prihajal k sedežem, ki smo jih zasedli.«
»Prtljago mi je računal!«

Živčna vojna, nepotrebna naglica in panika ter nesmiselno pizdakanje se je pričelo. In tako bo nadaljne slabe tri tedne.

V Ljubljani smo izstopili. Najprej mati, potem midva z bratom, oče ji je podajal torbe z avtobusa, pogledoval proti šoferju, ki je imel vozilo ves čas prižgano, saj je čakal da se poberemo, da bo lahko zaprl vrata in odšel na štamprle.
Fotr je bil zato še bolj nervozen, ker ga je ta na nek način priganjal, zato je hitel, grabil torbe jih podajal skozi vrata mami in  ji prigovarjal:« Primi, primi!«
Ona jih je zlagala na tla in obenem pazila na naju.

»Na!« ji je podal predzadnji kovček, zgrabil poslednjega in izstopil. Avtobusar mu je kot zanalašč vrata zaprl tik za ritjo in tudi sam izstopil skozi sprednja vrata.

»Mater mu jebem cigansku …« je zaklel in prižgal cigareto.
Potegnil je nekaj dimov, jo zabrisal ob tla, pohodil, puhnil dim, pograbil dva največja kovčka in jo mahnil čez cesto proti uri na železniško postajo. Stopil je do okenca, kupil vozovnice in spet polglasno bentil:« Na osmem je …«
»Kje?« ga je vprašala mama.
» Na osmem! Osmem!«

Vmes je seveda pogledal še na tablo, če se je tista na okencu slučajno zmotila…
Nekje na pol poti se je iz zvočnikov zaslišalo:« Vlak za Zidani most, Zagreb, Novi Sad, …«
»To je ta, ajde, ajde!«
Čeprav ni šel nikamor še 24 minut, je bilo, ko ga je omenila tako, kot bi ravnokar speljal. Malodane tekli smo.

Vlak je bil seveda tam in se niti vstopiti še ni moglo.
Čistili so ga.
To mu seveda ni bilo prav.
Hotel je biti vkrcan, v svojem kupeju, sezut in olajšan, da ima za naslednjih tisoč kilometrov zadosti škatel cigaret in mu ni treba misliti na nič.

Vsaj trikrat je preveril, če ima karte, denar, se vmes živčno prestopal, kadil in pogledoval na zapestno uro, pa na tisto na peronu, se počil po žepu srajce, kamor je očitno mislil, da je vtaknil vozovnice, se pri tem spomnil, da jih ima v denarnici, segel ponjo v zadnji žep hlač, a je tam ni bilo, saj jo je imel v potovalni torbici.

»Kje je …?« oziraje se po torbici, mama pa jo je pomolila proti njemu.
S čikom med zobmi je segel po njej in odkimaval z glavo.
Sebi? Mami?

Sedaj smo lahko vstopili. Poiskali smo kupe, oče je zložil prtljago, preveril, če se da zapreti in zakleniti vrata, okno in vse tisto, kar je najbrž upal, da nekaj ne bo kot je treba, da bo imel razlog.

Čeprav smo čakali da vlak ‘očistijo’ je to pomenilo pomesti in pobrati večje smeti, saj je bilo zatohlo, umazano in zrak in sedeži so bili prežeti z vonjem po cigaretnem dimu z ozkega hodnika pa je zaudarjalo še po pijači in urinu.

Balkan express.

Čez dan je bilo vroče in skoraj neznosno.
Mama je ponujala tisto pohanje, meni pa se je upiralo jesti.
Celotna kompozicija je smrdela po pohanju, čebuli, kislih kumaricah, potu in suhomesnatih izdelkih.Vsa pijača je bila topla.

Zvečer je bilo malo bolje, ohladilo se je, a so bili neki potniki že malo pijani in se jih je slišalo, tako da prav trdno nisem spal.
Pa še fotr je vsake toliko hodil noter in ven, saj je uvidevno kadil na hodniku. Muke ježeve.

Kje je še Skopje!

Freestyle

Fristajl, kot tak – sploh ne obstaja!
upam stavit – dam kromat oba jaja,
če se mu kar prbija, na odru tud poraja.
Seveda bomo potrebovali vse njegove zapiske,
čisto vse zvezke, papirčke, beležke in listke,
da vid’mo če gre res za momentalne prebliske,
ker po moje gre pri tem, samo za štukature
rim, ki jih je že prej nekje pisal ure in ure
in dejansko ne gre za trenutne torture uma,
saj bi potem fristajler imel tud tok poguma,
da vse skup poveže v smiselno celoto,
tako pa nastrelja eno rimajočo se gmoto,
brez repa in brez glave, brez neke zgodbe,
pred očmi pa šibajo denarci od pogodbe,
ki jo bo nekoč al’ pa nikoli z imenom zacahnu,
in miga z glavo in z rameni,
da- si -ne- bo- kaj- spa-hnu.

17 minut, nikakor pa ne kar iz čela,
lepo vas prosim, ne met me za degena …

EPP

Na knjižnični pult sem tiščal Potepuhe Knuta Hamsuna in na glas sem se začel smejati, ko je gospodična poleg mene povpraševala knjižničarko po knjigi ‘Morala in etika v marketingu’.
Obrnil sem se k njej in že na jeziku sem imel, da bi ji rekel:”Ne bi raje vzela ‘ Humor in lagodje pri Cankarju’?”
A mi je, zaradi njene sloke postave in uradnega paža, ki je bil na tej dolgonogi izposojevalki videti prav privlačen, iz ust priletelo:”A ni to oksimoron?”
Kislo se je nasmehnila, kot bi si mislila:”Ti si moron.” in z bibliotekarko izginila med policami.
Naj me strela, naj me pes poščije, če je ni nesla v roki. Celo pomahala mi je z njo, češ:”Vidiš, da obstaja.”
Ko sem potem neki dan gledal film na enem izmed komercialnih programov sem se med reklamami spomnil mladenke in knjige.

Prav vsak izdelek nam prodaja neka huda mačka ali pa nabildan tip!
Pa naj bo to avtomobil, žele bonboni, čistilo za sekret ali pa zobna krema.

Človek bi ob reklamah za šampon pomislil, da imajo lepe lase le joškate blondinke, ki so v enem dnevu na Kilimanjaru, ob Kaspijskem jezeru in na letališču J.F.K., dnevne vložke uporabljajo le prelestne dvajsetletnice, ki se kljub mesečnemu perilu neizmerno zabavajo v kakem imenitnem nočnem klubu in jih prav nič ne zvija in niso prav nič čemerne in zoprne, žvečilne gumije pa žvečijo le mladci, ki skačejo z več desetmetrskih pečin na glavo direkt v razpenjeno morje!
Same lepotice in lepotci! Niti povprečni ljudje ne, kaj šele malo manj privlačni, da ne rečem grdi!
Tudi potijo se le čedni!

Grdim ne preostano praktično nič!
Lahko se odpravijo lajšat težave gobavcem ali pa garat v rudnik …

Ni hudič, da ne bodo znanstveniki začeli ustvarjati kakega lepega gena s katerim bodo skušali izkoreniniti neprivlačnost.
Ali pa grdobe začeli zapirati v rezervate.
Belozobi ljudje, gostih las in izklesanih teles brez grama odvečne maščobe, ženske jedrih jošk in okroglih ritk, moški z bicepci in radiatorji na trebuhu pa se bodo smejali onstran ograje in jim metali arašide ter sadje prek nje.

Morala in etika …
Pa kaj še!

Obcestni plakat s štirimi fračami v Kill bill varianta kombinezoni, ki nagovarjajo naj pokličemo T2 za TE4. Vsaka mašina predstavlja eno od ponudb.

T2!?
Sveta pomagavka, Jezus, Marija in Jožef!
Bog odpusti jim, ampak sex (se) prodaja!

t2

 

Koprive

Sedel sem za veliko kuhinjsko mizo, na stolu podloženim z vsaj pol ducata blazin. Tistih tankih. Kvačkanih, pisanih. Še vedno sem komaj videl na mizo. Imel sem štiri ali pet let.
Nad mizo je bil velik okrancljan luster, na katerem se je nabirala pajčevina. Tako grdega lestenca nisem nikoli več videl. Na stenah so bile tapiserije in gobelini, v enem od kotov jezušček.
V prostoru je prijetno dišalo po tenstanem krompirju. Bil je čas kosila. Radio je špilal narodne viže, Rokavčevka je na pultu zabeljevala solato z oljem in s kisom, Rokavc pa je srebal župo in spod čela gledal proti njej.

»Vroča je!«, je zarobantil s tistim svojim predirnim raskavim glasom.
»Kašna naj pa bo!?«
»Gorka! Ne pa vrela!«
»Pihaj!«
»Pihaj, pihaj! Drugič se pre …, agrhh, rghhrghh«, mu je stavek prerezal ostuden kašelj. Iz žepa je potegnil zmečkan, zlepljen robec in si ga pridržal pred usti.
»Drugič se preh sprav kuhat!«

S tresočo roko je segel po kozarcu cenenega belega vina, ki je stal ob pleteni košari za kruh. Flaša in glaž sta bila vedno na mizi, ob katerikoli uri dneva.

Nikoli nisem bil v vrtcu. Starša sta me v varstvo puščala pri upokojenem paru, ki je živel v isti večstanovanjski stavbi.
Rokavčev je bil siten, zoprn, zagrenjen, sključen in suhljat skoraj osemdesetleten možakar, nič kaj prijaznega videza, srepega pogleda, ki je venomer pokašljeval. Cigareto je imel vselej v roki, kozarec pa je izpustil le toliko, da ga je znova napolnil.
Čeprav je bil močno plešast je imel tanke sive lase počesane nazaj in namazane z nekakšno pomado, da so se mu svetili, pod nosom pa je imel skrbno pristrižene umetelne brčice, za katere mu je bil prav gotovo vzor vodja tretjega rajha.

Ko je pojedel juho, je krožnik odrinil na sredo mize, žena mu je prazen talar zamenjala s polnim. Ko je zmazal tisto, ga je zopet odrinil, popil kozarec vina, ter se naslonil z rokama na mizo in nanje položil glavo. V minuti je začel smrčat.

Rokavčevka je šele takrat sedla za mizo, se nam otrokom, ki smo se pri njiju vahtali, prijazno nasmehnila, pomagala pri hranjenju tistemu, ki je bilo treba in včasih zmajala z glavo, kadar je oni preveč vlekel dreto.

Rokavčevke se niti ne spomnim, saj je bila večino časa obrnjena proti štedilniku ali pa h koritu, kjer je pomivala posodo. Vse česar se spomnim je, da je imela miren, a odločen glas in vsak dan svež bertah. Vedno pa je imel njen predpasnik karirast ali pa cvetlični vzorec.

Ta stari pijanec, se je po kosilu, ko se je prebudil, ozrl skozi okno po vremenu. Če se mu je zdelo, da ni pravšnje ali pa se mu ni ljubilo ven, je stopil do špajze, si prinesel klobaso ali kak kos špeha ter krajec kruha in si s pipcem rezal grižljaje. Kadar je bilo toplo, pa nas je z zbobnal na kup in smo šli malce na zrak. V park, ki je bil spodaj pod hišo, kjer smo otroci tekali po travi, se igrali skrivalnice in plezali na drevesa. Rokavc je medtem sedel na klopi in kadil. Nisem ga maral …

Včasih je s seboj vzel koso in ob robu parka kosil travo za zajce, ki jih je za ajmoht in obaro redil v drvarnici za hišo. Dokler sem slišal enakomeren zvok kose ali pa kako jo brusi, se nisem vznemirjal. Kadar je vse utihnilo in se je celo zaslišal njegov smeh, ali pa da nas otroke kliče k sebi, roke pa ima na hrbtu, sem točno vedel koliko je ura. Pa ne le jaz, Vsi trije ali štirje kolikor nas je bilo v varstvu pri njima smo vedeli kaj ima za bregom … Oziroma za hrbtom.

Razbežali smo se, ta pizda okrutna pa se je smejala. S koprivo, ki jo je skrival za seboj, nas je potem švrkal po golih nogah, včasih je padlo tudi po rokah. Bolj ko smo poskakovali, se gladili po nožicah, ter cvilili in jokali, bolj se je režal. Potem se je upehal, zakašljal, izvlekel robec iz varžeta ter se sesedel na klop ali pa bližnji štor. Nekoč, ko sta ga smeh in tekanje za nami tako utrudila, da se je opotekel ob enega od stebrov za obešanje perila sem mislil, da ga bo pobralo.
Pa ga ni.

Iz žepa je potegnil tobačnico, izvlekel cigareto, jo prižgal in je bil kot nov. Kot bi mu organizem delal le še na alkohol, maščobo in nikotin. Če so bila kdajkoli kakšna deca vesela svojih staršev, ko so prišli ponje iz služb, potem smo bili to zagotovo mi. Prva generacija. Mogoče nas je pa zato mlatil, ker je bil jezen na naše ta stare. Ali pa ker niso zmagali Nemci. Ker je bila juha prevroča, krompir pretrd, solata prekisla, dan preveč oblačen ali pa presoparen. Kakorkoli že, komaj smo čakali, da bo ura dve preč.
Tako kot smo prej upali, da bo dremež po kosilu čim dlje trajal.
Da bo Rokavčevki enkrat uspelo ugoditi njegovemu izbranemu kulinaričnemu okusu. Da bo enkrat v tisti svoj od smrkljev strjen robec izkašljal svoja kurčeva pljuča.

%d bloggers like this: