Biti dober

Ljudje pravijo,da pišem dobro. Da so moje zgodbe dobre. Zanimive. Da se zdijo pristne in resnične. Da se (ne bom rekel junaki) liki zdijo verjetni. Tudi stvari, ki se jim dogajajo, pravijo, so stvari, ki bi se lahko zgodile marsikomu.
S tem zadnjim se popolnoma strinjam. Te stvari so se nekomu zgodile. Le redko si kakšno reč preprosto izmislim. Nikoli nisem bil kaj prida lažnivec. Pa ne da bi hotel reči, da so tisti, ki si zgodbe izmislijo lažnivci, ali pa da je to storiti preprosto. Daleč od tega.
Občudujem ljudi, ki zmorejo iz nič narediti nekaj kar pritegne in je vredno branja. Jaz moram imeti vsaj nek delček, osnovo, realno vezivo, ki drži izmišljotino skupaj. Vsaj čedno sosedo. Pa še to komaj zadošča za kaj drugega kot polteno štorijo.
Še tisto, kar se je zgodilo meni, ali pa komu drugemu in zgodbo poznam ter vem, kako so se stvari odvile, je včasih težko napisati.
Čeprav skušam zapisati karseda verodostojno in resnično, je včasih pogled koga drugega na isti dogodek povsem drugačen. Pa razen užaljenosti bralca(ke), ki se je prepoznal, še ni bilo hujšega.
Morda kaka zadrega. Še veliko je zgodb, ki bi jih rad zapisal. Še veliko je zgodb, ki sem jih zapisal, pa jih najbrž nihče ne bo bral razen mene.
Ker so preveč moje. In bi se preveč razgalil. Čeprav sem se v nekaterih mogoče celo že preveč …
Ne moreš vsega dati na ogled, četudi zamenjaš imena in kraje, obrneš kaj na glavo, zamolčiš kak podatek, se distanciraš kolikor moreš …
Še vedno moraš paziti na tiste druge vpletene v zgodbi. Zame mi je konec koncev malo mar. Hočete imeti moje podatke, ime, priimek, številko čevljev in mobilnega telefona? Dam vam jih.
Zaradi onih tretjih, ki bi jih kdo potem povezal z mano, moram paziti. Zaradi njih se moram ugrizniti v prst, s katerim pritiskam po tipkah tipkovnice. Njih ne morem in ne smem izpostaviti. Zaradi njih včasih buljim v ekran in si belim glavo ali naj, ali naj raje ne?
Kadar si moram za kak lik izmisliti ime, mi pogosto vzame več časa kot za vso zgodbo. Kljub temu tisti, ki vedo kdo je pisec, prepoznajo tudi onega zraven. In zaradi tistih, se včasih popraskam po vedno višjem čelu spraševaje se, kdaj utegnem prejeti klic koga, ki ne bo le užaljen, ampak bo prekleto jezen.
Zaradi tega kakšno zgodbo, čeprav je morda prav dobra, hranim v bunkerju in je ne dam na plano. Ker moram v prvi vrsti paziti, da sem najprej dober jaz. Da naredim prav. Da se dobro odločim. Da me ne bo zaradi osemstotih jebenih besed pekla vest in se bom ponoči premetaval sem ter tja, ker sem o nekom napisal nekaj kar ga jezi, pa čeprav je res.

Vest …
Moj prijatelj … (evo, pa si moram zanj izmisliti ime … kurc, ne bom si ga …) pravi, da je vest krščanski konstrukt, za boljšo prodajo odpustkov in da tega v primarni človeški naravi ni.
Najsi bo to res ali pa ne, je stvar taka, da ne hodim ne v cerkev, ne u crkvu, ne v katerokoli drugo institucijo, kjer bi mi moja morebitna slaba dejanja, kak tuzemski božji odposlanec znal odpustiti. Za greh po ceniku …
Kot zaprisežen brezbožnež moram paziti kaj počnem in si ne morem privoščiti, da bi komu storil nekaj, kar bi me potem žrlo in bi mi ne dalo spati.
Mazohist kakršen sem, bi si za ‘greh’ ( ki je v nedeljo v spovednici ovrednoten za dvajsetaka, nekaj zdravih mater božjih in pomoč pri obnovi župnišča), naložil priznanje tistemu, proti kateremu sem zločin storil, tepežkal in mučil pa bi lastno dušo še lep čas, četudi bi mi prizadeti odpustil in bi mi tega ne zagotovil le odposlanec nekoga, ki je pooblaščenec za odpuščanje, namesto prizadetega samega, čeprav mu ta pooblastila ni nikoli podpisal.
Biti dober ni pogojeno s tem, koliko pustiš v puščici. Po tem kriteriju sem jaz slab slab slab, ker niti tega ne vem kako presneta reč zgleda, saj je nisem nikoli videl. Biti dober ne pomeni anonimno priznati svoje grehe in misliti ali celo verjeti, da zdaj si pa opran in si čist kot solza.
Iz mojih izkušenj so največje pičke in zahrbtneži ravno tisti, ki onega hram najpogosteje obiskujejo. Bržkone ravno zaradi tega tudi gredo tja. Ker jim je duša težka in jih vest tako peče, da niti rupurut več ne pomaga.
Jaz  tega udobja nimam. Jaz moram biti s tistim, kar naredim dejansko tudi sprijaznjen in ga ni vsemogočnega, ki bi mi odpustil …
Svoje grehe, kakršnikoli že so, moram nositi in z njmi živeti. Tega privilegija, ki ga imajo verujoči, nimam. Mojih grehov mi ne bo nihče odpustil, dokler si jih ne odpustim sam, in da bi ne imel preveč teh moralnih prekrškov, moram paziti, da si jih čim manj nakopljem.
Kaj je moralno in kaj ne, pa je prepuščeno le moji presoji in če gledam kakšne svinjarije počnejo ljudje in spijo mirno, sem preveč samokritičen in bom moral pravilnik vsaj malo oklestiti, drugače bom moral postaviti kak tempelj, v katerem bom kuril sveče pred ogromnim ogledalom in se pregovarjal s samim seboj ali je tisto zaradi česar se žrem, tega vredno ali ne …
Ne kot tisti cistercijanski menih, ki je oskrbniku naročil naj mu iz mesnice prinese nekaj uhljev, parkljev in ušes, potem pa je iz prinešenega skuhal žolco, jo s slastjo pojedel in se zavolj tega odšel spovedat.

Forgive

Rad imam jezik

jezik.jpg

Rad imam jezik.
Rad bi rekel lasten, a bi s tem povzročil precej zmede, predvsem pri samem sebi, kajti še vedno se ne morem zediniti – s samim seboj seveda – ali je moj lasten jezik tale, ki v tem trenutku počiva v precej nenavadnem položaju (ali pa je morda za jezik to povsem običajen položaj?), s konico prislonjen na zgornja sekalca in obenem rahlo ob nebo, ali pa je to jezik v katerem pišem te besede, čeprav bi bil moj lasten jezik lahko tudi moj materni jezik, ki pa ni nobeden od prej omenjenih?

Moj lasten jezik, torej ta v ustih, imam še kar rad – čeprav me je  že ničkolikokrat spravil v težave. A krivde tukaj ne morem pripisati zgolj njemu … Revež ni sam kriv, če je včasih hitrejši od možgan. Pa ne, da bi bili ti počasni, le jezika včasih ne dohajajo. Kadar se nekako uskladita, pa sta kar dinamičen dvojec, in sta ostalemu telesu omogočila tudi kak mesen užitek. Takrat možgani počivajo, jezik, ta neumorna gmota mesa in živčevja pa ima spet delo.

Rad imam jezik.
Zelo! Zdi se mi imeniten. Občudujem tiste, ki ga znajo spretno sukati … Eeeh! Pa sem hotel narediti jasno ločnico med lastnim fizičnim jezikom in lastnim jezikom kot orodjem za izražanje. Morda pa mi bo le še uspelo. Tudi če mi ne.

Rad imam slovenski jezik.
Ni ravno lastni jezik, vsaj meni ne, mi je pa nedvomno najbolj pri srcu. Najbližje. Največ ga uporabljam v primerjavi z drugimi jeziki. Njegova raznolikost in pestrost me fascinirata. Če bi imel možnost, bi v vsakem govornem področju živel po kak mesec, dva, tri ali dlje, da bi se naužil dialekta, potem pa bi šel dalje v drug kraj. Če bi moral izbrati najljubše narečje, bi ga težko izbral. Težje, kot če bi mi kdo rekel, naj mu povem najtežje poslušljivega. Tistega sem že izbral. Mogoče zato, ker ne poznam še vseh, ko pa jih je toliko, ali pa preprosto, ker mi zveni najbolj runklasto in rogovilasto.

Rad imam jezik.
Prekleto! Večkrat, ko zapišem ta stavek, vedno bolj nepravičen se mi zdi. Nimam rad zgolj enega jezika, rad imam tudi tuje jezike … /Spet je ločnica zabrisana./ A naj bo jasno, da govorim o jeziku kot o pojmu, torej bi lahko rekel, da imam rad JEZIK. Pika!

Rad imam slovenski jezik z vsemi njegovimi narečji in jezikovnimi posebnostmi. Rad imam angleški jezik, srbski, črnogorski, hrvaški, bosanski, makedonski in prav tako vse njihove dialekte, ali pa vsaj tiste, ki jih poznam in ločim. A žal, žal, žal jih ne poznam vseh. Rad bi jih, pa jih najbrž ne bom nikoli.

Vseeno pa je mi je slovenski jezik najljubši jezik. Nedvomno.
Če ne bi imel rad zgodb, besedil, misli, ki jih avtorji vpletajo vanje, bi šel prebirat slovar. Ampak to je nekako tako, kot bi prebral seznam vseh možnih živil, ne pa receptov jedi, ki nastanejo iz njih. Krompir, repa(kisla), fižol(rjavi), sol, kri, poper, riž, črevo, … Povsem nezanimivo. A ko te sestaviš skupaj, tako kot je treba, dobiš kmečko pojedino.

Včasih mi samo beseda, ena sama – že zaradi zvena – kje sta šele pomen in potem vpletenost v stavek, privabita nasmešek na obraz. Pa včasih tega ne uspe celim stavkom ali pa dejanjem, pogledom.

Rad imam jezik!
Pritlehnež, grdobec, češplja, slatina, bacek, motovilec, sočivje, krt, šleva, okolišiti … Krasne besede. Pa so tudi še bolj krasne. Spomnim se posmehovanja vrstnikov, ko sem kratkohlačnik spraševal, kaj, da so počeli sinoči. Ta sinoči jih je tako neizmerno zabaval …

»Zakaj ne rečeš včeraj zvečer?«
Zakaj bi, ko pa je ‘sinoči’ tako čudovita beseda za ta čas? Zakaj bi rekel, da hruška prezoreva, ali bognedaj gnije, ko pa se presneta reč medi!? Včasih mi kakšna beseda uide iz glave pa sem potem ves nesrečen, vse dokler se je ne spomnim. Se je že zgodilo, da sem po več urah brezupnega tuhtanja in ob totalni kapitulaciji mozga, le priznal, da sam ne bom zmogel, izvlekel telefon in poklical človeka za katerega sem ddomneval, da bo vedel odgovor na tisto kar me trenutno tare, mu opisoval in tolmačil kaj želim in mu dajal vse mogoče podatke.

» Daj mi, lepo te prosim, povej, kako se že reče tistim, ki so jih Turki na svojih vojaških pohodih ugrabljali, jih odpeljali s seboj in jih vzgajali kot svoje?«
»Ne vem …«
»Kako ne veš no, pa saj to sva se že pogovarjala? Ti so potem poturčeni bili bojda še krvoločnejši od Turkov samih!«
»Aaaa, misliš janičarje!«
»Ej …!«
»Reci.«
»Jebi se.«
»Ni za kaj.«

Seveda je tu treba vedeti koga boš poklical. Kot pri tistem kvizu. Za vsako področje svojega človeka. A, če mu ne znaš opisati, kaj te tare, ti kaj dosti ne bo mogel pomagati. Ob tem dobim asociacijo na kultno risanko o dveh ameriških bebcih, ki sta po nekem nesrečnem naključju pristala v Mehiki, in ko sta brez dokumentov želela prečkati mejo v ‘great ol’ state of Texas’, je star cariniški mačkon priskočil na pomoč mlajšemu kolegu in uporabil izvrstno zvijačo za odkritje njunega dejanskega porekla.

»What’s the capital of the United States of America? What’s the capital of Texas?«

V odgovor sta rendžerja dobila le bebav smeh …

»We gonna let them through, they’ re Americans allright?«
»How can ya be certain?«, podvomi vajenec.
»Plain and simple boy, if they were Mexicans, they would make an effort to know!«

Tako nekako. Morebiti se zdi preblisk nekolikanj abstrakten. Naj pojasnim …
Prav ima prekaljeni graničar. Tudi v slovenskem področju, je vedno več meksikanarjev, ki se bolj potrudijo od domorodcev. Ki vedo več od domorodcev. Ki tudi jezik uporabljajo bolj ljubeče od njih in ne delajo z njim kot svinja z mehom. Sam se včasih počutim kot tisti fantje, ki so bili odpeljani v tujino in s svojo matično kulturo nimajo prav dosti stika.
Mogoče sem tudi zato do tega jezika, ki mu smem z vso pravico reči moj lastni jezik, bolj spoštljiv kot tisti, ki mu v vsakodnevni rabi ruvajo črevesje, ga maličijo do nerazpoznavnosti, hkrati pa malikujejo panterje, kamne nekih knezov in se sklicujejo zgolj na zgnite korenine svojih prednikov.
Pazite na svoj jezik!
Jatagan tega jezikovnega janičarja je oster in prekleto rad ga izdre ter zamahne z njim.

Različni smo …

Izobilje vsepovsod. Nepregledne vrste vsega. Kar ti srce poželi, vse se dobi. Oziroma ponuja!
Od francoskih do domačih veletrgovcev in tistih diskontnih verig iz Nemčije in Italije, vsi ponujajo blago vseh vrst. Od zobotrebcev do salam in pralnosušilnih strojev. Vmes pa je sadje z vseh koncev sveta.
Mango, papaja, ananas, kivi, avokado …
Včasih so bile že pomaranče luksuz in kinder jajce so otroci dobili ob novem letu, ne pa vsakič, ko so zavili v trgovino. Nakup je bil opravljen v petnajstih minutah.

Sedaj človeku nakup najosnovnejših dobrin vzame vsaj uro časa, saj toliko potrebuje da pride od vhoda do izhoda teh veletrgovin, v lokalne se gre le po kruh, cigarete in mleko, saj ničesar nimajo …
‘Ničesar nimajo …’

Že v najmanjši trgovini v kateremkoli zaselku imajo vse! Res pa je v teh centrih večja izbira. Že samo testenin je nešteto vrst.

Fusilli, farfalle, pipe rigate, fiocchi rigatti, girandole, taglierini, … piše na škatlah različnih proizvajalcev in zmedeno buljiš v embalažo.
Ko stopiš bližje in pokukaš skozi okence v škatli, ugotoviš, da gre pravzaprav za polžke, svederčke in metuljčke različnih dimenzij in tistih gnezd za v župo.
To so le makaroni! Kje so še špageti!

Canalini, bucatini, vermicelli, lunghi, v bistvu pa vse špageti, le drugačnih fijev. Še v železnini ne dobiš toliko različnih. Premerov, ne špagetov.
Da česa drugega niti ne omenjam. Ponudba je pestra, pestra, pe – stra!

Večina potrošnikov pa se ponavadi skloni k najnižji polici in izbere trgovsko znamko trgovine v kateri se nahaja. Z vseh artiklov v vozičku potem štrli isti logo.
Z jogurtov, jajc, kumaric, hrenovk, mila in toaletnega papirja. Ampak vsi pa nakupujejo v velikem grandioznem superduper mega enkratnem vele nakupovalnem središču.
Ni razlik.

Kaj da ne … Seveda so!

Če zanemarimo, da je nekdo izbiral izdelke iz generične linije, drugi pa artikle svetovno znanih in priznanih znamk, imata oba kupca nakupljeno v enakem nakupovalnem vozičku in vozilo parkirano na parkirišču taistega centra.
Razlika pa je že pri vozilu.

Avto tistega z generično linijo je vreden toliko kot bicikl tistega, ki kupuje dobro in zdravo. Eko, vitalno in bio prehranske izdelke. No ali pa toliko kot električni avtomobilček njihovega otroka.

A vseeno. Vsaj v isti trgovini nakupuje kot tisti gospod, če že ne hodi na počitnice na enake destinacije.
Eni na Sumatro, drugi za Savo. Otrok enega bo morda med potapljanjem na koralnem grebenu odkril novo vrsto tropske ribice, drugi pa povsem novo divje odlagališče smeti.

Otroci enih se potem s prijatelji, ki jih spoznajo na počitnicah, pogovarjajo prek svojih prenosnikov in pametnih telefonov, ki jim omogočajo, da se, čeprav so na različnih koncih zemeljske oble, tudi vidijo.
Tehnologija in napredek.
Tudi otroci onih s Save se med seboj vidijo ko se pogovarjajo po ‘telefonu’, saj imata mulca le poltretji meter dolgo vrvico med jogurtovima lončkoma.

Vsi so lepo rjavi in posončeni, le da ene sonce ožge med poležavanjem v hotelskem kompleksu, druge med okopavanjem najete njivice nekje na obrobju mesta. Vsi pa so prebivalci iste deželice, davkoplačevalci v isto blagajno, državljani iste države.

In vsi jo imajo radi.
Tisti, ki so tretirani kot drugorazredni državljani mogoče celo bolj od tistih, ki so majčkeno privilegirani. Za tiste bolje poskrbi, kot za te, ki bi bili nekakšne pomoči potrebni, pa jo žal ne dobijo. Ampak …
Ne sprašujte kaj lahko država naredi za vas …
odgovor tako ali tako poznate.

Millenium

Pihalo je, nekaj malega je naletavalo in dan se je prevešal v večer. Silvestrski večer. Ampak ne kar običajen silvestrski večer!
Ta bo nekaj posebnega, saj gremo iz 1999 v 2000!

To ni zgolj iz enega dneva v drug dan, iz enega leta v drugo leto, iz stoletja v stoletje, ampak gre za prehod v novo tisočletje, jebemti sveca! Kaj takega se že tavžent let ni zgodilo in se še nadaljnih tavžent let ne bo!

Jutri … , bo povsem drugače. Jutri , …  bo cela pizdarija.
Ves računalniški sistem se bo sesul. Vse informacijske baze bodo šle v maloro. Ves svet trepeta pred tem mrkom.

Ljudje se bojijo za svoje podatke in za svoj ‘težko’ prigarani denar. Jaz sem imel oboje pri sebi.

Vse podatke na osebni izkaznici in ves denar v predalčku poleg.
Pravzaprav sem imel vse kar potrebujem za praznovanje jebenega novega leta, ki je v bistvu novo tisočletje – v levem sprednjem hlačnem žepu. Denarnico z denarjem in dokumenti, ter rizlami in filtri, na dnu žepa pa ravno pravšnjo kocko shita.

»Hašiš, hašiš ‘mam v žepu in na ustnicah …« pofukano ivje.

Jebem ti mraz!
Jebem ti to usrano novo leto in milejinum in vse skupaj in tistega, ki se je spomnil to praznovati pozimi!

Gofljo sem potegnil izza šala in pljunil zimi v brk, ona pa mi je v nos zavrtinčila snežinko. Priznal sem ji premoč, se skril nazaj za šal, kapo preko katere sem si poveznil rjavo usnjeno kučmo, pa sem si potegnil še bolj čez ušesa.

Capljal sem naprej po pločniku, pod gosenicami je vsakič ko sem naredil korak zaškripalo, pri sleherni hiši so utripale lučke, na nekatere balkone se je vzpenjal Božiček, skozi okna je bilo videti kako ovešeno jelko, tisti, ki jih je praznični duh najbolj prevzel, pa so imeli tako okrancljane bajte, da bi jim iz zavisti še Clark Griswold pokazal sredinca.

Prispel sem do ‘štaba’, na klančku skoraj telebnil, a sem se nekako ujel in obdržal na nogah. Odrinil sem vrata, vstopil in na šank butnil plastično posodo, ki sem jo vso pot prekladal iz ene roke v drugo.

»Jebala te sarma, da te jebe …« sem zaklel predse, medtem ko sem snemal rokavice. Odložil sem jih na polico, nanjo pa še šal, kapo, kučmo, bundo in podložen brezrokavnik.

»Kaj je?« sem bevsknil v Raka, ki me je s pivom v roki gledal kaj za vraga sem vse navlekel nase.

Samo odkimal je in se obrnil proti šanku.

»Mirko, daj temu eskimu tle enga jegra, preden komu žilo pregrizne.«
»Ne bom jegra, eno pivo mi daj!«
»Kar daj mu ga … » je mirno pristavil Rak.

Miro je, kot se za oštirja spodobi, postregel oboje. Pivo in jegra. Čez sekundo in pol pa je poleg postavil še eno pivo … in še eno šilce jaggermaistra. Novoletna poteza. Karkoli naročiš, dobiš dvojno.

Naredil sem požirek piva, prižgal cigareto in prijel štamprle.

»Na zdravje Mirsad.« , sem voščil birtu, čeprav sem vedel, da mu gre na živce to moje preimenovanje. Samo prikimal mi je in naredil požirek čaja ali kave ali karkoli je že imel v skodelici.

»Čin Rak!«
»Čin ta star!«

Zvrnila sva vsak svoj jegerček.

»Kje hodiš pizda?« me je že malo okajen vprašal. »Tle bo čez eno uro zaprl …«
»Ma bo kurac, še nikoli ni. Vedno je imel odprto vsaj do sedmih, osmih. Je jevrej v njem premočan.«

Butnil sem še drugega jegra, poplaknil s pivom in šel scat.

»Srečn’ga pa zdrav’ga!« se mi je za vrat obesil nek kurac.
»Ja, ja teb’ tud’!«  reševaje se iz primeža.
»Dajte pizda, mal h kraj stopit, al se kermu v žep uščijem!?«

Zrinil sem se mimo, prišel do skreta, v njem pa gneča kot za šankom.

»Pa saj niste normalni!«
Z roko stegnjeno visoko v zrak, v kateri je držal grdo zvit joint in ga tiščal k zračniku me je škilasto pogledal.
»A zdej boš pa reku da se voha al kaj ?«
Vse je zaudarjalo po skunku, iz kabine pa po kislem, kjer je nekdo očitno že klical severne jelene.

Scal sem v pisoar in se pričel režati.
»Ne, nič se ne voha, ti kar kadi!«
»Boš en dimček?«

Ko sem ocenil njegovo psihofizično stanje in dognal, da ni on tisti, ki je kozlal, sem vzel tisti rog in potegnil dim.

»Hvala, ajde!«
»Ej, ej!«
»Kaj je no?«
»Srečn’ga pa velik perhov!«

Nazaj se mi je s praznim mehurjem malo manj mudilo. Na šanku, kjer sem imel že načeto pivo in še celo pivo poleg, me je pričakala še ena steklenica in še en jegr.

»Pa dobr, kwa je to? A bom moral res sred zime topu per pit? A mi daš to v hlad … Pozab’, nič ni treba!«

Nagnil sem jegra, spil nekaj piva, z drugo roko pa sem prijel še polni steklenici in ju nesel ven. Zabil sem ju v sneg pri drevesu in se vrnil.

» Kam boš dal te sarme!«
»Nimam pojma …«
»Pa nekam jih moraš dat.«
»Lej, zunaj je minus, pokvarila se ne bo, tudi če jo dam tjale v grmovje konec koncev.«

»A maš sarmo tamle noter al ‘kaj?« se je oglasil Pako. »
Jaz grem domov, pa ti jo z veseljem spravim. Oglasita se pri  meni, kadar prideta k sebi, pa je!«
»Izvoli«, sem mu potisnil v roko posodo, » se jutri slišimo.«

Z Rakom sva za šankom pljuckala pive, vmes presekala s kakim jegrom v ledenem kozarčku iz zamrzovalnika, načel sem kocko hazizija in jo drobil med tobak. V primeru prehudega mraza ali pa premočne vinjenosti sem imel poleg frišnega Van Nella, še škatlico cigaret.
Do naslednjega tisočletja preskrbljen.

Kar dobro mi je že šumelo med ušesi, na ‘Srečn’ga in zdrav’ga’ sem namesto z običajnim, suhoparnim ‘srečn’ga pa zdravga’ ali pa le ‘enako’ začel odgovarjat z glasnim ‘Sretna nova, jebem ti staru!’
Eni so šalo razumeli, drugi je niso. Za oboje mi je bilo malo mar.

Čez dve, morda tri ure je ‘žid’, kot smo ljubkovalno rekli gazdi, naznanil, da bo postregel še zadnjo rundo. Podvajati je naročeno že lep čas nazaj prenehal.
Z Rakom, Omelom in Ivanom smo naročili še tisto zadnjo rundo, eden od njih je zvil debel joint, jaz pa sem se spomnil na tisti dve steklenici piva zunaj v snegu.

Stopili smo ven, zeblo me ni skoraj nič, čeprav sem bil tako brez kape kot brez šala, ki mi je visel iz žepa bunde, pa še to sem imel le napol zapeto. Bil sem tudi brez rokavic. Ne moreš kaditi z rokavicami na rokah!
Bil pa sem tudi brez tistih dveh piv!

»Pa mater mu nesramno, pa kdo gre človeku per ukrast na silvestrski večer! Kakšen človek stori kaj takega!?« , sem dajal incidentu mnogo večji pomen, kot si ga je zaslužil.
»Tista dva pera sta spila z Ivanom.«, mi je rekel Rak.
»Kdaj?«
»Prej ko smo bili na jointu zunaj!«
»Aha! Ja, ja«, sem se spomnil ,» pizda je bil mrzel, saj bi lahko vedel, v tej beznici, tako mrzlega piva še nikoli nisem dobil.«

Miro je spodil še zadnjega gosta, ki se je opotekel k nam štirim, nekaj jih je postopalo, prav tako kot mi, še s steklenico ali pa dvema pred oštarijo.

»Srečno novo leto, fantje…«
»Ej Mirsad!…. Sretna nova…« Tisto s staro sem nalašč spustil.

Čeprav smo si kdaj pa kdaj rekli kako pikro in smo večkrat imeli občutek, da nas je pri računu malo nahecal, sploh če si mu kak večer rekel, da naj te zapiše in si mu denar prinesel drugi dan, smo ga imeli konec koncev radi. En brez drugega bi težko.

Mi ne bi imeli kje popivati, on pa ne komu streči.

»Gremo našim kao voščit pa mal popikat?« je povsem prisebno vprašal Rak.
Ker sem vedel, da bom do njihove bajte, v tem mrazu v tistih desetih minutah, oziroma v tem stanju dvajsetih, prišel malo k sebi, sem se strinjal.

Utopljene sanje

Utopljene sanje (o poti iz alkoholnega pekla) Katarine Nadrag je iskrena izpoved nekoga, ki je od rane mladosti zaznamovan zaradi zasvojenosti nekoga drugega.
Svojega očeta alkoholika.

Ves čas knjige, katere vsebino sem pogoltnil v pičlih petih urah in na mah, sem imel občutek, kot da stojim ob Sori – reki, ki se vije in jo spremlja skozi pripoved tako kot njena nesreča – in opazujem osebo, ki se utaplja in se skuša rešiti.
Otepa se na vse kriplje in se trudi obdržati nad gladino.

Nikjer pa nikogar, ki bi ji pomolil vejo, ki bi se je lahko oklenila in izplavala iz mrzle deroče vode in vrtinca v katerem se je znašla.
Alkohol in odvisnost od njega, sta le prvi krog pekla v katerem izgoreva mlada nedolžna otroška duša.
Z očetovo odločitvijo, da se bo alkohola za vselej otresel, se njena agonija šele prične.
Kaj kmalu si oče namreč najde novo obsesijo.
Tako kot večina alkoholikov.
Le da se nekateri lotijo povsem nedolžnih ‘hobijev’ in da so ti le njihovi.
Njen oče pa vanj potegne vso družino. S tem le podaljšuje trpljenje vseh.

Predvsem male Katarince prežete s krivdo in strahom pred malodane vsem.
Pred lastnimi željami, čustvi, srečo, občutki in razkrinkanostjo.
Vse skriva. Resnica ne sme priti na dan. Čeprav jo njen oče oznanja.
A njena resnica in resnica njenega očeta se razlikujeta kot dan in noč.

Branje ni prijetno. Še zdaleč ne. Težko in mukotrpno je.
Tako kot njeno čakanje na tisti dan v decembru, ki naj bi pomenil njeno rešitev.
Prinese pa vse drugo.

Boj za golo preživetje, soočenje z notranjimi in zunanjimi demoni, življenje ji prinaša nove tegobe in krutosti brez primere. Tako od neznancev, kot tudi od ljudi, ki naj bi ji pomagali, a le uveljavljajo svojo moč in prevlado.
Iz knjige veje nemi krik.
Klic na pomoč, ki izzveni, preden pride do kogarkoli.
Čutiti je obup in nemoč sedaj mladega dekleta, skorajda ženske, nesprejete v družbi, okolici, v družini.
Njen poskus, da bi se izkopala iz živega blata, ki jo vedno bolj vleče vase, je jalov.
Na verižico neuspehov naniza novo perlo.
Boj – saj ne vem ali naj rečem za življenje ali z življenjem – pa kar traja in ji zadaja novih udarcev.

Ranjena, poklapana in izmučena, končno sreča človeka, ki bi ji bil pripravljen stati ob strani. Ki bi ji morda lahko pokazal pot k sreči.
A ker ob sebi nikoli nikogar ni imela, ji tudi to predstavlja izziv.
V sebi še vedno nosi temne sence iz preteklosti, ki jo preganjajo tudi v sedanjosti.

Kako sprejeti nekoga, ki jo končno sprejema tako kakršna je?
Kako zaupati nekomu, ki si želi biti z njo?
Kako mu zaupati, mu povedati resnico o sebi, o tem kar je doživljala, preživljala in preživela?

Jo bo potem, ko in če mu pove, še vedno gledal na enak način ali jo bo tako kot vsi doslej pustil samo in prepuščeno samo sebi?

Darilo

Ljudje se obdarujejo ob vseh mogočih priložnostih. Ob novem letu, pa za božič, za miklavža, med tistimi, ki se imajo radi so sedaj priljubljena darila za valentinovo, rojstnodnevna darila so še nekako najbolj razširjena.
A jaz teh obdarovanj nisem bil vajen, saj se nismo nikoli obdarovali. Oče mi je za rojstni dan voščil in rekel, da darila nima, ker si ga pač ne more privoščiti, ni denarja.
Že če mi ne bi tega razlagal bi bilo neke vrste darilo.
Zadnje darilo, ki sem ga dobil, preden mi je prva punca za rojstni dan kupila uro, je bilo darilo za dedka mraza v kino domu takoj po ogledu Tom & Jerryja.
Vsakega posebej je klical po imenu in priimku in ko si bil poklican si brž stekel na oder, pobasal svojo vrečo s cenenimi sladkarijami in igračami ter jo jadrno ucvrl nazaj dol.

Tega Dedka Mraza in daril se vedno spomnim, kadar srečam Sašo.
»Zdravo Saša!«
»O kje si? Pa nisem te videl pizda že deset ciganskih godina! Ša ima, kako si?«
»Tu sem. Najmanj deset. Nič kaj dost, za en kurac.«
»Ti si tud mal pročelavio, a?«
Saša ni petdeset, šestdeset let stara ženska iz Radovljice ali pa iz Stahovice, ki bi govorila na desca (maskulanizacija rečejo temu bolj učeni ljudje), temveč moj vrstnik, ki mu je dal oče lepo srbsko ime, dedek Mraz pa tega žal ni vedel, niti njegovi pomočniki, ki so pripravili primerno število modrih fantovskih in rožnatih dekliških vreč, ne.
Zato se je v njegovih rokah praviloma znašla roza vreča.
Še dobro, da kakega od otrok ni bilo, pa sta potem Deda Mraz in ćale nekako le našla modro vrečo za Sašo.
Kako Dedek Mraz zdaj ve kake barve žakel dat komu, nimam blage veze.
Nič bi me ne čudilo, če bi kakemu mulcu prinesel konzervo Chappyja al pa debelo kost.

Kako voliti oz. ne voliti?

 

1.12. 2011 (datum nastanka zapisa)

 

Moje politično udejstvovanje je pod mejo ‘normalnega’. Kar pomeni, da se bore malo zanimam za politiko in tiste, ki so se odločili žrtvovati za nas blagor in so svoje lagodno življenje, ki bi ga sicer živeli, namesto, da se sekirajo o nas, za nas in namesto nas in se bodo še bolj, če bodo kakopak izvoljeni.
A mene (žal) niti eden ne prepriča. V to kar govorijo namreč.
Me pa vsi po vrsti prepričajo, da naj raje počnejo tisto, kar bi počeli sicer, če ne bi tako dobrodušno in požrtvovalno nosili glavo v torbi in se žrtvovali za slehernika. Volilca. Volivca.
Zdaj pa nastopi dilema. Voliti ali ne voliti? Iti ali ne iti?
In če, koga?
Pravijo, da če ne voliš nimaš prava na pritoževanje naslednje štiri leta ali pa kolikor časa jim bode mandat uspelo držati. Ker s tem, ko ne voliš, daš v bistvu svoj glas tistemu, ki jih je že tako dobil največ. Bojda. Ne vem!
Torej se potemtakem moram udeležiti volitev!
Moram nekoga voliti!
Ali pa …  ALI PA … če oddam neveljaven volilni listič! In ga povrh opremim s kako kratko parolo!

BANDA !
SLO po oblasti!

NE!
A toje je baje še slabše! Pokažeš svojo nezrelost! Huje kot če bi ostal doma. Tistim nesrečnežem, ki bodo dolgo v noč šteli glasovnice se rogaš in omalovažuješ njihovo deLo.
Menda ima potem tisti, ki ga SPLOH ne želiš, zaradi take otročje poteze, domnevno zrelega državljana, še večjo možnost zmage.
Niti sanja se mi ne kako, ampak ok …
Če ku rečejo, že vejo …
Torej moram jaz del volil(v)nega telesa (si kar mislim kateri del v spodnjem abdominalnem predelu sem), voliti tistega, za katerega menim, da ima najmanj možnosti, da bo izvoljen, da bi ne bil izvoljen tisti, ki si ga najmanj želim?
Se pravi tistega, ki se mi zdi najbolj nesposoben.
Uf, uf! Težka odločitev. Vsi se mi zdijo kar precej nesposobni …
Odločitev se mi zdi nekako takšna kot tista, ko se v nedeljo odločiš oditi na izlet na obalo nazaj grede pa pomisliš, grem po ta stari  in ko se pripelješ na lokalno cesto vidiš, da se jih je večina odločila storiti takisto. In potem se cijaziš ure in ure.
Kaj, če se jih poleg mene tako volovsko voliti IN posledično izvoli izvoliti najslabšega možnega kandidata večina? Kaj bomo pa potem?
Aaaa ! Potem se bom pa smel pritoževati jelde?
Kaj za vraga mi je storiti?
a) ostanem doma in ne grem na volišče?
b) grem na volišče in oddam glasovnico z  A v O?
c) izberem najnesposobnejšega in s tem onemogočim zmago najslabšemu oziroma tistemu, ki se meni zdi najslabši (pa saj to je ta, ki ga bom  volil), da bi na koncu zmagal tisti, s katerim se bom najlažje sprijaznil?
d) zadeve se lotim po ameriško in izberem tistega, ki ima najbolj pofukljivo ženo ali pa najbolj prisrčne otroke?
e)volim največjega klovna med klovni?
Odločitev je težka. Vsi so klovni, vsi so nesposobni, Janše pa tud’ ne bom volil samo zato, ker se mi Urška zdi najbolj poželjiva in tiča željna.
… vnaprej se zahvaljujem za vaše velecenjene odgovore in prispevku k moji lažji odločitvi pri opravljanju moje državljanske pravice in dolžnosti.
… o tveganjuinneželenihučinkihseposvetujtessvojimstrankarskimvodjemalistarimočetombelogadistomalipartizanom

Prostovoljstvo

Generacije petdesetih in šestdesetih letih so bile vajene, da so aktivno sodelovale pri izgradnji in obnovi takrat še skupne države, ki je čez nekaj desetletij klavrno razpadla in za njo ostaja le spomin.
Nekaterim sladek, drugim grenak, a tako kot je razpadla država, so razpadle tudi ceste, ki so jih gradili z udarniškimi akcijami, prav tako mostovi postavljeni v tistem času so že precej razmajani.
Tako kot današnje gospodarstvo.
Razni zadružni domovi, prizidki tovarn in večnamenske dvorane zgrajene iz denarja ustvarjenega ob delovnih solidarnostnih sobotah in samoprispevkih krajanov in občanov občin širom države, pa so se znašle v rokah posameznikov, sedaj uspešnih podjetnikov. Tedaj vzklikani paroli ‘Tovarne delavcem!’ in ‘Delu čast in oblast!’ se zdita kot delček iz kakega znanstvenofantastičnega romana, kjer je dogajanje postavljeno na nek oddaljen planet v neki drugi galaksiji, avtorja z občutkom za (samo)ironijo.
Ljudje so se prostovoljno udeleževali udarniških brigad po različnih delih tedaj še skupne nam države in prispevali svoj delček znanja, truda, moči in potu za skupno dobro. Za dobro vseh. Tako za druge kot tudi zase …
Tudi v dandanašnjih časih nas pozivajo k solidarnosti, človeškosti in prostovoljstvu. Z vseh strani. Telefonske številke in žiro račune za nakazilo samoprispevkov objavljajo v vsaj dveh tedenskih televizijskih oddajah, kjer poročajo o tegobah ljudi, ki so se znašli nekje v temni in hladni senci na tej sončni strani Alp. K človeškosti nas pozivajo takšni in drugačni veljaki iz svojih klimatiziranih soban poleti in prijetno ogrevanih dvoran pozimi, zleknjeni v oblazinjene naslanjače in nasmehom na ustnicah, kot bi bilo vse v najlepšem redu. K solidarnosti nas milozvočno nagovarjajo ljudje v z zlatom ozaljšanih oblačilih in pokrivalih in z bleščečimi rubinastimi prstani, ki od obubožanih slehernikov pričakujejo, da bodo bolj solidarni od njih samih. Prostovoljce vabijo k sodelovanju tudi raznovrstna društva, klubi in ustanove. Trkajo na naše najbolj osnovne vrednote, ki pa so nekako v zatonu. Sploh pri tistih, ki bi nam morali biti svetel primer in nam z lastnimi dejanji dajati občutek, da naj jih pri njihovem udejstvovanju posnemamo.
Prostovoljci so zaželjeni v vseh sferah. Tako pri lokalnih skupnostih, kot regionalnih in tudi državnih. Na različnih prireditvah, proslavah, pri delu s starostniki, pri poučevanju mladih in delu z invalidi ali pa pomoči duševno prizadetim. Topli občutki, ki napolnijo srce, privzdignejo duha in dajo človeku pomen in razkrijejo njegovo bit, pa žal ne napolnijo tudi želodcev niti ne pripomorejo k pozitivnemu stanju tekočih računov. Vrednote kot največja človeška vrlina so brez vrednosti. Za še tako zvrhan koš vrednot v trgovini ne dobiš niti generičnega jogurta in žemlje. Človek z vrednotami poseduje ničvredno valuto, ki ni niti spoštovana niti cenjena.
Še več … človek z vrednotami je vse pogosteje obravnavan kot nekdo, ki je naiven in ga je moč izrabljati. Posameznik visokih moralnih in etičnih normativov, brez beliča v žepu, brez nasmeha na obrazu in brez perspektive. Prostovoljstvo bi moralo biti družbeno koristno delo, za katerega se posameznik odloči sam – se pravi prostovoljno, ne pa da se mu na hrbet zvije roko. To potemtakem ni prostovoljno delo, temveč prisilno delo. Pod prisilo pa niti vprežna živina ne vleče vozu v nedogled. Prej ali slej pobezlja, zvrne voz in priganjalca, če pa jo ta še naprej sili,  ga butne s kopiti.

Cock, pussy and ass

Tam nekje v hribih, daleč proč od mestnega vrveža, so na visokogorski ekološki kmetiji, živeli petelin, muca in osliček.

Vse dneve so se brezskrbno igrali in uživali.
Petelin je znal uganjati svojevrstne norčije. Zlezel je na oslička in tam prhutal s krili, osliček se je zaganjal nazaj in naprej, ter skušal petelina, bolj za šalo kot zares, stresti s sebe.
Včasih, kadar je muca ležala na soncu in predla, se ji je petelin kradoma približal, in jo kar med dremežem začel kavsati.
Muci je včasih prijalo in se ni branila, včasih pa ga je spodila, še preden je prišel poleg.
Zgodilo pa se je tudi, da je petelin ves skrčen ter droban, namesto kake kokoške ždel na gladkih svetlečih se jajcih in je bila muca tista, ki je bila igrivo razpoložena.
Nagajivo mu je obliznila glavico, ali pa ga je s krempeljčki popraskala po trebuščku, da se je petelin dvignil pokonci, nakar sta se prekopicevala en čez drugega, tako da je bil en čas on na njej, potem ona na njem, dokler nista vsa premočena omagala en ob drugem.
Neznansko so se imeli radi.
Petelin je imel muco rad zaradi njene elegantnosti, ker se je znala igrati tudi brez njega in jo je rad opazoval, kadar si je gladila svoj kožušček, ni pa vedel, da tudi muca njega rada opazuje, kadar si je loščil svojo živo rdečo krono.
Osliček je bil zanimiv zaradi svoje mogočnosti in ravno zaradi nje se je rad zaganjal vanj.
Tako muca kot osliček pa sta imela petelina rada, ker se je prav vsako jutro ves strumen in nabreknjen prišel pokazat, njegova rdeča krona se je lesketala na soncu ali pa se je, če je bilo vlažno, svetlikala pod kapljami.
Vselej pa je bil čvrst in napet.

ass_cock_and_pussy

Kletno okno (Ludvik) I.

pendjer

Njihova svetloba je tako zelo močna, da vstopa v ljudi samo toliko naenkrat, kolikor lahko posameznik takrat prenese. Samorogi uslišijo vaše želje in vam pomagajo izpolnjevati vaše zaveze, ki ste jih sprejeli pred vstopom v življenje. Če si želite pomagati drugim in svetu, boste kaj hitro dobili podporo samoroga.

Z vso silo je treščil knjigo ob steno, da je zabobnelo po prostoru. Odrgnil je odejo in vstal s prirejenega ležišča. Ko so pri sosedovih metali proč kavč je pobral le blazine in  jih razporedil po tleh. To mu je sedaj služilo kot postelja. Tam je bral in spal. To je tudi vse, kar je večino časa počel.Stopil je do majhnega okna, nekakšne line skozi katero je videl le slab meter nad tlemi. Jesen. Mokra, mrzla jesen. Zoprna in nagnusna. Le kaj romantičnega in lepega je v jeseni? No, pa saj nekateri vidijo romantiko v vseh letnih časih. V poletju, zimi. Pomladi pa so kot zakajeni hipiji. Ljubezen vsepovsod.
Jesen …
Občudujejo pisane gozdove, raznobarvnost listja, on pa je videl golo drevje in groteskne sence, ki so jih metale skrivenčene veje. Ptica, ki leti proti gnezdu s črvičkom v kljunu se mu ni zdela prikupna. Ni je videl kot skrbeče matere. Bila je plenilka. Tudi uplenjenemu črvu se najbrž ni zdela skrbna. Prav tako ne kljunu v gnezdu, ki je ostal prazen. Po razmočenem listju na pločniku je stopal par nog v črnih čevljih in z zamazanimi hlačnicami. Videl ni, a vedel je. Noge so se stikale z ritjo, ta s torzom, s katerega so bingljale roke iz ramen, na njih pa je slonela glava. Po smelem, drznem koraku je sklepal da so misli v tej glavi vesele, polne navdušenja, radosti in načrtov. Vendar ga je prešinilo, da tudi on hodi hitro. Sploh ob takem vremenu, ko ga hladen veter oblizuje okrog ušes in ga dežne kaplje pikajo v obraz kakor tisoče drobnih bucik. V vsakem vremenu je hodil hitro, gledal predse in ne oziraje se na druge. Hotel je čimprej proč od njih. V svoj brlog. Tam ni nikogar.Nobenega smejočega se ksihta, nikakršnega kričanja in smeha. Nič zlaganih obrazov …
Ljudje …
Bili so kot keramične punčke. Lepi, nališpani, z brezhibnimi pričeskami. Na zunaj. Znotraj pa prazni. Notranji organi so se jim spremenili v zdriz. Jetra, ledvica in srce so postali eno. Pretakajoča se, lepka smrdeča sluz. Mezi in teče jim skozi pore, luknje in odprtine, skoznje odteka njihova ničevost, nečimrnost in ničvrednost, kadar serjejo, ščijejo, fukajo. Poštirkani in privlačni so stali pod dežniki, segali z roko vsak v svoj škrnicelj in glodali predrag pečen kostanj. Stali so na varni razdalji, ne preblizu kotla. Vročine in ognja. Da se jim ne stopijo maske, ki si jih nadenejo preden stopijo ven med ostale ljudi. Da se jim po obrazu ne začnejo stekati vodoodporne maskare, da se jim ne vžgejo umetne trepalnice, lasni vložki in da ne začnejo  šklepetati z umetnimi čekani.
Sovražil je ljudi. Te naivne, slaboumne bebce, združene v razna društva, stranke in iniciative. Brez lastnega jaza, brez svojega individuuma, brez uma in brez volje. Ljudi, ki zasledujejo velike križarke na lovu za kiti in jih skušajo ustaviti za ceno lastnega življenja. Z motornimi čolni. Ne na vesla. Tudi z njimi uničujejo ta njihov preljubi planet, ki bi ga tako radi rešili. Na vse kriplje se trudijo rešiti svet pred njegovo usodo. Za ta planet je usoden človek.
Človek, ki ga skrbijo gosenice, delfini, smrt treh rudarjev na drugem kontinentu, mirno pa stopi mimo invalida brez nog, ki prosi vbogajme pred nakupovalnim centrom iz katerega tisti, ki jim je bila usoda bolj naklonjena rinejo prepolne nakupovalne vozičke. Krame, ki je ne potrebujejo. Žrtja. Pijače. Kozmetike in ličil. Za njihove grde umazane ksihte. Oči polne laži.
Svet.
Planet Zemlja. Gnojna bula vesolja. Izrezano rakasto tkivo, porinjeno na sam konec galaksije. Neznosno ga je začela boleti glava. Zaprl je oči, zaokrožil z vratom, stopil korak nazaj ter s čelom butnil v steno. Zvrnil se je po tleh. Nad levim očesom se je prikazala kri.

%d bloggers like this: