Prostovoljstvo

Generacije petdesetih in šestdesetih letih so bile vajene, da so aktivno sodelovale pri izgradnji in obnovi takrat še skupne države, ki je čez nekaj desetletij klavrno razpadla in za njo ostaja le spomin.
Nekaterim sladek, drugim grenak, a tako kot je razpadla država, so razpadle tudi ceste, ki so jih gradili z udarniškimi akcijami, prav tako mostovi postavljeni v tistem času so že precej razmajani.
Tako kot današnje gospodarstvo.
Razni zadružni domovi, prizidki tovarn in večnamenske dvorane zgrajene iz denarja ustvarjenega ob delovnih solidarnostnih sobotah in samoprispevkih krajanov in občanov občin širom države, pa so se znašle v rokah posameznikov, sedaj uspešnih podjetnikov. Tedaj vzklikani paroli ‘Tovarne delavcem!’ in ‘Delu čast in oblast!’ se zdita kot delček iz kakega znanstvenofantastičnega romana, kjer je dogajanje postavljeno na nek oddaljen planet v neki drugi galaksiji, avtorja z občutkom za (samo)ironijo.
Ljudje so se prostovoljno udeleževali udarniških brigad po različnih delih tedaj še skupne nam države in prispevali svoj delček znanja, truda, moči in potu za skupno dobro. Za dobro vseh. Tako za druge kot tudi zase …
Tudi v dandanašnjih časih nas pozivajo k solidarnosti, človeškosti in prostovoljstvu. Z vseh strani. Telefonske številke in žiro račune za nakazilo samoprispevkov objavljajo v vsaj dveh tedenskih televizijskih oddajah, kjer poročajo o tegobah ljudi, ki so se znašli nekje v temni in hladni senci na tej sončni strani Alp. K človeškosti nas pozivajo takšni in drugačni veljaki iz svojih klimatiziranih soban poleti in prijetno ogrevanih dvoran pozimi, zleknjeni v oblazinjene naslanjače in nasmehom na ustnicah, kot bi bilo vse v najlepšem redu. K solidarnosti nas milozvočno nagovarjajo ljudje v z zlatom ozaljšanih oblačilih in pokrivalih in z bleščečimi rubinastimi prstani, ki od obubožanih slehernikov pričakujejo, da bodo bolj solidarni od njih samih. Prostovoljce vabijo k sodelovanju tudi raznovrstna društva, klubi in ustanove. Trkajo na naše najbolj osnovne vrednote, ki pa so nekako v zatonu. Sploh pri tistih, ki bi nam morali biti svetel primer in nam z lastnimi dejanji dajati občutek, da naj jih pri njihovem udejstvovanju posnemamo.
Prostovoljci so zaželjeni v vseh sferah. Tako pri lokalnih skupnostih, kot regionalnih in tudi državnih. Na različnih prireditvah, proslavah, pri delu s starostniki, pri poučevanju mladih in delu z invalidi ali pa pomoči duševno prizadetim. Topli občutki, ki napolnijo srce, privzdignejo duha in dajo človeku pomen in razkrijejo njegovo bit, pa žal ne napolnijo tudi želodcev niti ne pripomorejo k pozitivnemu stanju tekočih računov. Vrednote kot največja človeška vrlina so brez vrednosti. Za še tako zvrhan koš vrednot v trgovini ne dobiš niti generičnega jogurta in žemlje. Človek z vrednotami poseduje ničvredno valuto, ki ni niti spoštovana niti cenjena.
Še več … človek z vrednotami je vse pogosteje obravnavan kot nekdo, ki je naiven in ga je moč izrabljati. Posameznik visokih moralnih in etičnih normativov, brez beliča v žepu, brez nasmeha na obrazu in brez perspektive. Prostovoljstvo bi moralo biti družbeno koristno delo, za katerega se posameznik odloči sam – se pravi prostovoljno, ne pa da se mu na hrbet zvije roko. To potemtakem ni prostovoljno delo, temveč prisilno delo. Pod prisilo pa niti vprežna živina ne vleče vozu v nedogled. Prej ali slej pobezlja, zvrne voz in priganjalca, če pa jo ta še naprej sili,  ga butne s kopiti.

Advertisements
Prejšnja objava
Komentiraj

1 komentar

  1. Vasja Belšak

     /  april 9, 2014

    Brusim kopita!

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: