Utopljene sanje

Utopljene sanje (o poti iz alkoholnega pekla) Katarine Nadrag je iskrena izpoved nekoga, ki je od rane mladosti zaznamovan zaradi zasvojenosti nekoga drugega.
Svojega očeta alkoholika.

Ves čas knjige, katere vsebino sem pogoltnil v pičlih petih urah in na mah, sem imel občutek, kot da stojim ob Sori – reki, ki se vije in jo spremlja skozi pripoved tako kot njena nesreča – in opazujem osebo, ki se utaplja in se skuša rešiti.
Otepa se na vse kriplje in se trudi obdržati nad gladino.

Nikjer pa nikogar, ki bi ji pomolil vejo, ki bi se je lahko oklenila in izplavala iz mrzle deroče vode in vrtinca v katerem se je znašla.
Alkohol in odvisnost od njega, sta le prvi krog pekla v katerem izgoreva mlada nedolžna otroška duša.
Z očetovo odločitvijo, da se bo alkohola za vselej otresel, se njena agonija šele prične.
Kaj kmalu si oče namreč najde novo obsesijo.
Tako kot večina alkoholikov.
Le da se nekateri lotijo povsem nedolžnih ‘hobijev’ in da so ti le njihovi.
Njen oče pa vanj potegne vso družino. S tem le podaljšuje trpljenje vseh.

Predvsem male Katarince prežete s krivdo in strahom pred malodane vsem.
Pred lastnimi željami, čustvi, srečo, občutki in razkrinkanostjo.
Vse skriva. Resnica ne sme priti na dan. Čeprav jo njen oče oznanja.
A njena resnica in resnica njenega očeta se razlikujeta kot dan in noč.

Branje ni prijetno. Še zdaleč ne. Težko in mukotrpno je.
Tako kot njeno čakanje na tisti dan v decembru, ki naj bi pomenil njeno rešitev.
Prinese pa vse drugo.

Boj za golo preživetje, soočenje z notranjimi in zunanjimi demoni, življenje ji prinaša nove tegobe in krutosti brez primere. Tako od neznancev, kot tudi od ljudi, ki naj bi ji pomagali, a le uveljavljajo svojo moč in prevlado.
Iz knjige veje nemi krik.
Klic na pomoč, ki izzveni, preden pride do kogarkoli.
Čutiti je obup in nemoč sedaj mladega dekleta, skorajda ženske, nesprejete v družbi, okolici, v družini.
Njen poskus, da bi se izkopala iz živega blata, ki jo vedno bolj vleče vase, je jalov.
Na verižico neuspehov naniza novo perlo.
Boj – saj ne vem ali naj rečem za življenje ali z življenjem – pa kar traja in ji zadaja novih udarcev.

Ranjena, poklapana in izmučena, končno sreča človeka, ki bi ji bil pripravljen stati ob strani. Ki bi ji morda lahko pokazal pot k sreči.
A ker ob sebi nikoli nikogar ni imela, ji tudi to predstavlja izziv.
V sebi še vedno nosi temne sence iz preteklosti, ki jo preganjajo tudi v sedanjosti.

Kako sprejeti nekoga, ki jo končno sprejema tako kakršna je?
Kako zaupati nekomu, ki si želi biti z njo?
Kako mu zaupati, mu povedati resnico o sebi, o tem kar je doživljala, preživljala in preživela?

Jo bo potem, ko in če mu pove, še vedno gledal na enak način ali jo bo tako kot vsi doslej pustil samo in prepuščeno samo sebi?

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

4 komentarji

  1. Zelo vabljiva obnova knjige. Zna biti, da jo vzamem v roke.

    Odgovori
  2. Jaz jo bom najbrž še enkrat prebral … ko jo malo prediham.

    Odgovori
  3. opažam, da nasploh delaš dobre obnove.. a ne toliko vsebine, koliko tvojih vtisov, ki so tudi meni zelo blizu. dober bi bil za kšne recenzije.

    Odgovori
  4. Hvala mah. Ja, morda še kako podam, ko še kaj takega preberem, kar bo pustilo vtis.

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: