Rad imam jezik

jezik.jpg

Rad imam jezik.
Rad bi rekel lasten, a bi s tem povzročil precej zmede, predvsem pri samem sebi, kajti še vedno se ne morem zediniti – s samim seboj seveda – ali je moj lasten jezik tale, ki v tem trenutku počiva v precej nenavadnem položaju (ali pa je morda za jezik to povsem običajen položaj?), s konico prislonjen na zgornja sekalca in obenem rahlo ob nebo, ali pa je to jezik v katerem pišem te besede, čeprav bi bil moj lasten jezik lahko tudi moj materni jezik, ki pa ni nobeden od prej omenjenih?

Moj lasten jezik, torej ta v ustih, imam še kar rad – čeprav me je  že ničkolikokrat spravil v težave. A krivde tukaj ne morem pripisati zgolj njemu … Revež ni sam kriv, če je včasih hitrejši od možgan. Pa ne, da bi bili ti počasni, le jezika včasih ne dohajajo. Kadar se nekako uskladita, pa sta kar dinamičen dvojec, in sta ostalemu telesu omogočila tudi kak mesen užitek. Takrat možgani počivajo, jezik, ta neumorna gmota mesa in živčevja pa ima spet delo.

Rad imam jezik.
Zelo! Zdi se mi imeniten. Občudujem tiste, ki ga znajo spretno sukati … Eeeh! Pa sem hotel narediti jasno ločnico med lastnim fizičnim jezikom in lastnim jezikom kot orodjem za izražanje. Morda pa mi bo le še uspelo. Tudi če mi ne.

Rad imam slovenski jezik.
Ni ravno lastni jezik, vsaj meni ne, mi je pa nedvomno najbolj pri srcu. Najbližje. Največ ga uporabljam v primerjavi z drugimi jeziki. Njegova raznolikost in pestrost me fascinirata. Če bi imel možnost, bi v vsakem govornem področju živel po kak mesec, dva, tri ali dlje, da bi se naužil dialekta, potem pa bi šel dalje v drug kraj. Če bi moral izbrati najljubše narečje, bi ga težko izbral. Težje, kot če bi mi kdo rekel, naj mu povem najtežje poslušljivega. Tistega sem že izbral. Mogoče zato, ker ne poznam še vseh, ko pa jih je toliko, ali pa preprosto, ker mi zveni najbolj runklasto in rogovilasto.

Rad imam jezik.
Prekleto! Večkrat, ko zapišem ta stavek, vedno bolj nepravičen se mi zdi. Nimam rad zgolj enega jezika, rad imam tudi tuje jezike … /Spet je ločnica zabrisana./ A naj bo jasno, da govorim o jeziku kot o pojmu, torej bi lahko rekel, da imam rad JEZIK. Pika!

Rad imam slovenski jezik z vsemi njegovimi narečji in jezikovnimi posebnostmi. Rad imam angleški jezik, srbski, črnogorski, hrvaški, bosanski, makedonski in prav tako vse njihove dialekte, ali pa vsaj tiste, ki jih poznam in ločim. A žal, žal, žal jih ne poznam vseh. Rad bi jih, pa jih najbrž ne bom nikoli.

Vseeno pa je mi je slovenski jezik najljubši jezik. Nedvomno.
Če ne bi imel rad zgodb, besedil, misli, ki jih avtorji vpletajo vanje, bi šel prebirat slovar. Ampak to je nekako tako, kot bi prebral seznam vseh možnih živil, ne pa receptov jedi, ki nastanejo iz njih. Krompir, repa(kisla), fižol(rjavi), sol, kri, poper, riž, črevo, … Povsem nezanimivo. A ko te sestaviš skupaj, tako kot je treba, dobiš kmečko pojedino.

Včasih mi samo beseda, ena sama – že zaradi zvena – kje sta šele pomen in potem vpletenost v stavek, privabita nasmešek na obraz. Pa včasih tega ne uspe celim stavkom ali pa dejanjem, pogledom.

Rad imam jezik!
Pritlehnež, grdobec, češplja, slatina, bacek, motovilec, sočivje, krt, šleva, okolišiti … Krasne besede. Pa so tudi še bolj krasne. Spomnim se posmehovanja vrstnikov, ko sem kratkohlačnik spraševal, kaj, da so počeli sinoči. Ta sinoči jih je tako neizmerno zabaval …

»Zakaj ne rečeš včeraj zvečer?«
Zakaj bi, ko pa je ‘sinoči’ tako čudovita beseda za ta čas? Zakaj bi rekel, da hruška prezoreva, ali bognedaj gnije, ko pa se presneta reč medi!? Včasih mi kakšna beseda uide iz glave pa sem potem ves nesrečen, vse dokler se je ne spomnim. Se je že zgodilo, da sem po več urah brezupnega tuhtanja in ob totalni kapitulaciji mozga, le priznal, da sam ne bom zmogel, izvlekel telefon in poklical človeka za katerega sem ddomneval, da bo vedel odgovor na tisto kar me trenutno tare, mu opisoval in tolmačil kaj želim in mu dajal vse mogoče podatke.

» Daj mi, lepo te prosim, povej, kako se že reče tistim, ki so jih Turki na svojih vojaških pohodih ugrabljali, jih odpeljali s seboj in jih vzgajali kot svoje?«
»Ne vem …«
»Kako ne veš no, pa saj to sva se že pogovarjala? Ti so potem poturčeni bili bojda še krvoločnejši od Turkov samih!«
»Aaaa, misliš janičarje!«
»Ej …!«
»Reci.«
»Jebi se.«
»Ni za kaj.«

Seveda je tu treba vedeti koga boš poklical. Kot pri tistem kvizu. Za vsako področje svojega človeka. A, če mu ne znaš opisati, kaj te tare, ti kaj dosti ne bo mogel pomagati. Ob tem dobim asociacijo na kultno risanko o dveh ameriških bebcih, ki sta po nekem nesrečnem naključju pristala v Mehiki, in ko sta brez dokumentov želela prečkati mejo v ‘great ol’ state of Texas’, je star cariniški mačkon priskočil na pomoč mlajšemu kolegu in uporabil izvrstno zvijačo za odkritje njunega dejanskega porekla.

»What’s the capital of the United States of America? What’s the capital of Texas?«

V odgovor sta rendžerja dobila le bebav smeh …

»We gonna let them through, they’ re Americans allright?«
»How can ya be certain?«, podvomi vajenec.
»Plain and simple boy, if they were Mexicans, they would make an effort to know!«

Tako nekako. Morebiti se zdi preblisk nekolikanj abstrakten. Naj pojasnim …
Prav ima prekaljeni graničar. Tudi v slovenskem področju, je vedno več meksikanarjev, ki se bolj potrudijo od domorodcev. Ki vedo več od domorodcev. Ki tudi jezik uporabljajo bolj ljubeče od njih in ne delajo z njim kot svinja z mehom. Sam se včasih počutim kot tisti fantje, ki so bili odpeljani v tujino in s svojo matično kulturo nimajo prav dosti stika.
Mogoče sem tudi zato do tega jezika, ki mu smem z vso pravico reči moj lastni jezik, bolj spoštljiv kot tisti, ki mu v vsakodnevni rabi ruvajo črevesje, ga maličijo do nerazpoznavnosti, hkrati pa malikujejo panterje, kamne nekih knezov in se sklicujejo zgolj na zgnite korenine svojih prednikov.
Pazite na svoj jezik!
Jatagan tega jezikovnega janičarja je oster in prekleto rad ga izdre ter zamahne z njim.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

5 komentarjev

  1. hej hoj, po dolgem času sem te prišla pozdravit, jataganali smo pa že na drugih straneh.

    Odgovori
  2. hej, hoj. Jesmo bogomi.

    Odgovori
  3. Jezik je čudovito orodje (če je knjiga orožje), zato se ga splača (ne vzeti v roke, ampak) spraviti v pogon. Uh, dosti si zanimivega napisal in zdaj bi imel jaz dosti za dodati, o jeziku, o narečjih in o tem, zakaj nekateri, pa če še ne vem kako dobro govorijo tuje jezike, iz svojega narečja ne morejo ven … Pa naj dodam raje samo še tole:

    Odgovori
  4. Well I’d never! 😀 No, o tem bi imel tudi jaz še marsikaj reči. 😉

    Odgovori
  5. Mi Nelly

     /  april 10, 2014

    Močno upam, da ne klicariva istega človeka…v nasprotnem primeru potem namreč razumem njegove občasne izpade zaradi mojih klicev.

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: