Vroče!?

Sedaj je moj čas! Poletje!
Medtem, ko se vsi drugi skrivajo pred soncem, se mu jaz nastavljam in si mislim:” Ti sam prži prjatu!”
Ko sem slišal, da bo ta vikend menda 38 stopinj, se mi je čez obraz zrisal nasmeh od ušesa do ušesa. Enkratno.

Vsako jutro okrog devete, ko ima sonce že nekaj moči, prej je še presveže,  jo mahnem okrog bližnjega jezera, zgolj v kratkih hlačah in obut v superge. Malo hodim malo tečem, sonce pa me žge v hrbet in v obraz.
Briga me ali je moderno biti ogoren ali ne …
Briga me če si mislijo:” Lej ga manijaka, saj ga bo ja ožgalo, al pa se bo zvrnil kam in ga bodo medvedi pojedli.”

V bistvu ne – ne briga me – zabava me.
Zabava me, ker sem bil vso zimo zadekan in zabundan, s kapo potisnjeno globoko na čelo in prek ušes in me je zeblo kot cucka in sem bil zavit pod kovter, apatičen, slabovoljen, depresiven in sem preživljal dneve z Ludvikom in sem trpel kot oni na razpelu, zdaj pa sem tak, kot bi onega sneli s križa in ga obuli, ter teka po soncu. Teka, smeška se i boli ga đoko!
Le da so moji lasje in brada precej krajši.
Danes sem po dveh krogih okrog jezera, se pravi po dobri uri tekanja, teka in hoje sklenil, da porinem v jezero. Prvič!
Sploh, ne le letos.
Cop, cop, cop – zakorakam vanj in nič. Toplo.

Med plavanjem sem pomislil, če spizdim tisto kolo prislonjeno k drevesu, se lahko okličem za triatlonca. Zamisli kakopak nisem speljal in tudi ohladil se nisem.
A bemu miša! Čeprav obožujem vročino in poletje, mi paše, če se že grem razhlajat, da se potem konkretno shladim!
Soča, Nadiža, Kolpa, izvir Kamniške Bistice – to je to.

Ne pa morje.
Tista pogreta slana župa s svojimi 25 stopinjami. Potem pa ljudje previdno stopajo v vodo, tako do kolen in si najprej zmočijo dlani, pa zgornje ude, morda celo obraz, kapnejo dve kaplji na trebuh, kot bi bila ledenica ne pa pregreta slanica in se stresajo.
Po stegnih se namažejo tik preden zberejo pogum, da namočijo še rit. Milijarda folka na svojih brisačah in ležalnikih, v borbi za senčnik in senco in tarnanje čez vročino.

Če me slišite pritoževati se čez vročino, vedite, da je bržkone razglašen oranžni ali rdeči alarm, ali katerekoli barve je že pravšnji za ultra vročino, ob kateri zavrejo tako možgani kot kri in se pločevina krivi ter drevesa in grmičevje doživljajo spontane vžige.

Vročina mi res dobro dene! Bolj, ko pripeka, bolj mi godi.
Prekleto, če ne zgledam vsak dan bolje!
Moram preveriti po omarah ali pa pod posteljo, če nisem nemara kako noč, ko me je luna nosila, na risalni list z akrili narisal kakega avtoportreta, ki se sedaj stara in redi in mrko gleda.

Ker meni je zdajle fajn!
Na pozno jesen pa pričakujem spet Ludvikov obisk. Mater mu jebem.

Advertisements

avgust- september 2010

14.08.2010, o pripravljenosti
We all sometimes need a tap on the shoulder, a kiss on the cheek or a kick in the ass. But what most people are wiiling to give, is a fuckin shove down the stairs.

21.08.2010, o najboljšosti
‘It seems to me soldier that the best part of you ran down the crack of your mammas ass and ended on the sheet as a wet brown stain!’

27.08.2010, o pravočasnosti
If your swimming wear makes you look like you have a small monkey stuffed in your trunks it’s time to go shoping for a new pair.

13.09.2010, o požigalcu
I have an imaginary friend. He’s name is Rufus. He sets priests on fire.

16.09.2010, o nevednosti
Greš po pločniku in ti popiska nekdo na motorju, s čelado na glavi ter ti v pozdrav pomaha z roko. Ker si vljuden oddzdraviš, veš pa ne komu.

17.09.2010, o mehurčkih
Prekleta banda prevarantska! Ti prodajo milne mehurčke s posebnim pripomočkom v obliki zvezdice, pihneš skozenj in ven pride čisto običajen okrogel balonček !!!

20.09.2010, o temačnosti
7even je kool. Ne štekam pa zakaj niso s snemanjem počakal do konca redukcije.

23.09.2010, o bistoumnosti
Sicer nisem prepričan ali je ena od kandidakt na Top model Slovenije oboževalka Alana Forda ali je sama prišla do zaključka” Če hočeš zmagati, ne smeš zgubiti.”, je pa vseeno fajn da niso samo lepe, ampak tudi brihtne.

27.09.2010, o previdnosti
Če že pelješ kosovni material v gmajno, bodi pozoren, da ne povoziš kolesarja svetovnega kalibra, ker  te bodo zašil še za to.

28.09.2010, o očitnosti
Po morju plava kit, iz vode štrli – plavut.
Pod palmo sedita zamurca, v roki imata-kokos.

29.09.2010, o telefonijadi
Kličeš Telekom glede priključitve telefona nekako stotič, pa te gospodična vpraša, kam sme poklicat, ko bo kaj več vedla. pa začneš o31… in te prekine:” Aha na mobitel.”
Ja kam pa luba duša !?

29.09.2010,  o časih
” V mojem srcu ti boš bla za zmer …” Trkaj
To je kateri čas? Predprihodnjik?

29.09.2010, o neadekvatnosti
Zlatko Zahovič pred včerajšnjo tekmo na kanalu a:”Razlika med tema dvema  ekipama je predvsem v filof …, filovo, … fil … ” Nakar se ga voditelj usmili in mu pomaga:”Filozofiji.”
Mal preveč dolgih žog štopal z glavo, a?

30.09.2010, o prenašanju
“Današnjo otvoritev TV Pink.si v živo prenašajo v Črni Gori, Makedoniji, Sloveniji, …!”
Ja, ljudje res vse živo prenašajo.

Ljepota poroka

Koja gužva – nema igla đe da pane,
i to svakog dana čim sunce svane,
od početka juna do kraja augusta,
ja se ođe šetam otvorenih usta,
ima ih sve više, iz sezone u sezonu,
svi su došli da se okupaju u moru.

Veliki pa mali, debeli i mršavi,
žene i muškarci, đeca i starci.

Izgleda ko, da se dovuklo pola svijeta –
taman posla, da to meni smijeta,
pa ovi ljudi svakog ljeta donose devize;
ti če ljudi – nas, da izvuku iz krize.

Kažu budučnost – je seoski turizam,
možda zimi – al ljeti – cveta naturizam.

Do đe ti pogled nosi, svuda goli ljudi;
guzica do guzice, grudi pored grudi,
u meni se budi neki osječaj,
da ovome neče brzo doči kraj –
da je ovo tek početak.
Ođe ti dođe, svaki dan ko petak,
ođe čoek nema čega da se plaši,
nema čega da se boji,
ljudi ko ljudi al doduše – goli.

Go čoek, voli da se smije,
go čoek, nema šta da krije,
nema on, čega da se stidi-
a ako tebi smeta –
okreni se pa idi.

Eee, moje čeljade, go čoek
i da oće da ukrade –
nema đe da stavi!

Goli ljudi – to su oni pravi!

Zajtrk ob morju

Bilo je razmeroma sveže avgustovsko jutro nekje v hrvaški Istri, kjer se večina krajev konča z ići, prav tako pa se jih večina začne z naglim ovinkom na desno, z asfalta na razdrapan makadam ob katerem se vrstijo skromne oranžne in modre ter bele haciende z bazeni, klimatskimi napravami in garažami.
Tam je njen ded pred mnogimi leti zgradil hišo, razdeljeno na dve identični polovici, s kuhinjo, kopalnico in dnevnim prostorom spodaj ter spalnico z balkonom, še dvema sobama in straniščem v zgornjem nadstropju.

Špela in njen fant sta uporabljala desno polovico. Malo zaradi tega, ker so dajali levo v najem in je bila slabše urejena in vzdrževana, malo pa tudi zaradi tega, ker so zaradi prej navedenih značilnosti, dajali v najem ravno tisto polovico in ne te, ki je bila last zaenkrat (tuhtam, če vrstni red zadnjih dveh besed pred oklepajem omili naklep) še živeče babice in je bila opremljena preklemansko bolje kot ona stran.
Sonce se je ravno začelo naslanjati na žaluzije in dajalo vedeti, da do večera ne gre nikamor, kar niti ne bi bilo tako moteče, če bi presneta bajta ne bila zasukana tako, da je imela, če si z balkona pogledal med žlebom sosedove hiše in pinijo, ki je stala na njihovem vrtu, razgled na adrijansko morje.
To pa je že precej dolgo časa na vzhodu, od koder po naključju dospe zjutraj tudi sonce.
Ker je Aleks smrčal na levi strani postelje, ona pa je raje spala ob oknu, so se žarki najprej pomudili na njenem spečem obrazu.

Iz neodobravanja ali pa iz povsem praktičnih razlogov, se je zasukala proč in jim izpod lahne odejice pomolila svojo zagorelo rit, prav tako osončene prsi, pa so sedaj počivale na levici. Nenadoma osvobojena desnica je med obratom pristala na njegovi rami in ga za trenutek zdramila.

Kmalu je bila spalnica že polna svetlobe, pa tudi babica, ki je s kužkom spala v onem delu začasnega domovanja, ni več spala, saj jo je taisti kuža že pred slabo uro povabil na sprehod in sta se z njega tudi že vrnila, ščene z olajšanim mehurjem pa je njun prihod oznanjalo z laježem.
Babici za bivanje v tistem delu hiše, ki so ga sicer najemali turisti, niso računali nič, saj jim je tudi ona brezplačno dovolila stanovati v svojem delu.

Ljubljenčka je privezala za ograjo terase, mu nalila vode v eno posodo, v drugo pa mu je nasula hrano iz konzerve, na kateri je nek drug pes, boljših staršev kot ta, zadovoljno kazal jezik.

Vrnila se je v kuhinjo, natočila vodo v bakreno đezvo in jo postavila na zdelan plinski štedilnik.
Ko je voda zavrela in je vanjo vmešala kavo je dehtečo tekočino prelila v skodelice in jih postavila na mizo na terasi.

Na terasi na oni strani, saj je bila tam vedno dobrodošla, sploh s svežo kavo. Pa tudi zato, ker je bilo dosti bolj priročno sesti na lične lesene stole, miza iz tikovega lesa, ki jo je oče prej omenjene lastnice osončene  zadnjice, kupil z izdatnim popustom, pa je bila ravno prav visoka, da se je dalo tudi iz pol ležečega položaja, prav imenitno posrebati jutranjo kavico. Celotna garnitura je bila dosti bolj udobna od skrivenčenih kovinsko plastičnih stolov in oluščene aluminijaste mizice na terasi, ki je spadala k turističnemu delu posesti. Oni so se namreč, zaradi dolgoletne tradicije preživljanja poletij tukaj, šteli med domačine.

»Dobro jutro …« je šepetaje pozdravila, najprej živo rdeče polakirane nohte, ki so prišli skupaj s stopali in z gladkimi nogami dol po stopnicah.
»Dobro jutro, mama.« ji je v ovratnik jope zehajoč, odvrnila vnukinja, mencaje si oči.
»A še spi?«
»Ja, ja. Saj bo kmalu prišel.«

Čez nekaj minut, se je prikazal še on. V samih spodnjih hlačah.
Kar ne bi bilo nič takega, če bi malo počakal, da bi mu splahnelo tisto, s čimer se zdravi fantje zjutraj zbude, in bi vkolikor bi bila z dekletom sama, sploh ne izpadlo tako nespodobno, kot je izpadlo tokrat.
Še toliko bolj, ker se je prav samovšečno pretegnil, ko je stopil na teraso, da je tisti one v spodnjicah še bolj zaštrlel.

Ženica se je v zadregi in navzlic prijetnemu pogledu na mlado negovano telo, obrnila k svojemu psičku, ki je ležal pod lovorjem in dremal, kot se za tovrstnega mešančka tudi spodobi.

Š:»Ej lupči.«
A:»Čao, bubči.«
Š:»Mama nama je kavo skuhala.«
A:»O,super! Hvala!  Lubči, a bi kako oradico danes spekli?«
Š:»Jaa, bubči, pa blitvo s krompirjem, a?«
A:»Ne, ne smem. Riž lahko zraven.«
Š:»Aja, saj res.« se je spomnila in ga pogladila po trebušnih mišicah.
A:»Grem pripraviti  zajtrk.«
Š:»Bupči,a mi daš prosim očala, ker ta – ko sveti?«

Prinešene dizajnerske okvirje si je nataknila na nos, da so ji pokrili še pol obraza in se zleknila na stolu.
Tudi njemu so na nosu že čepela očala, ko je na krožničku prinesel dva neslana krekerja in majceno paštetko.

»Ste v redu spali? » je bolj iz navade kakor pa iz dejanskega zanimanja vprašal babico svojega dekleta.
»Zaradi Čarlija sem spala spodaj na kavču, da se ne bi bal ponoči pa me malo križ boli.«, je pojasnila osemdesetletnica.

»Nič ne skrbite, to zemlja vse ven potegne.«, seje pošalil njen zet, ki je ravno prišel izza vogala, noseč vrečko v roki, iz katere je dišalo po svežem kruhu.

Iz kuhinje je prinesel klobaso, zaseko, sir in kozarec kumaric ter sedel k mizi. Med rezanjem suhomesnate delikatese je zbadljivo ponudil na konico noža naboden kolešček najprej hčerinemu fantu, potem pa še njej.
Oba sta odkimala, on pa se  je z grižljajem kruha in klobase v ustih ter z debelo kumarico v roki nasmihal ter izustil nekaj, kar je zvenelo kakor psovka čez vegetarijance in izbirčneže ter nadaljeval z obedom, medtem pa je Aleks že pozajtrkoval, si s prtičem obrisal usta, nakar se je malce pregrešil in v svojo kavo stresel dve, namesto običajne ene tabletke umetnega sladila.

dva deset – od prvega prvega do prvega petega

 

09.01.2010, o navzdolovanju
Strma pot navzdol  glasbene zvrsti rap se je začela ko je Ice-T začel glumit copse, Ice  Cube pa je začel špilat v družinskih komedijah.
chickity-check yo self before you wreck yo self

25.01.2010, o asocijaciji
Noht sredinca desne noge me spominja na Tino Gaber.

02.02.2010, o kroglicah
Če bi Prešeren vedel da so njemu v poklon začel izdelovat čokoladne kroglice, bi bil zagotovo počaščen. Ne vem pa kako bi reagiral na dejstvo, da niso polnjene z alkoholnim nadevom.

06.02.2010, o obžalovanju
Sem se tok v jezik ugriznil, da mam polna usta krvi in je ne morem sprot požirat. jojjojojoj

08.02.2010, o obedovanju
Kug’ha naj čwouk za sladico snede je če mo za kusiw marelične cmoke!?

10.02.2010, o svetovljanstvu
“…žalosten je ta svet, v katerem človek ne more biti to kar je …”, pravi Jadranka Juras z ogromno afro lasuljo na glavi, s precej pudra na frisu in s črno obrobljenimi očmi. Aha.

17.02.2010, o pričakovanju
Bi člov’k pričakoval, da generalni direktor ZZZS ve, da bit’ tolst zavaljen prasec ni ravno najbolje za zdravje.

19.02.2010, o zoofiliji
Kot kaže bo v Barsosu še več primerov zoofilije. Zdravniki na fuš bodo jebal ježa.

21.02.2010, o sklanjanju
Danes je dan slovenskega jezika. Negujte ga in vadite. Vaja- sklanjaj samostalnik mati in otroci. Na prvem programu radia Slovenije, od desetih vprašanih ni niti en speljal gladko. Meni je uspelo brez napake.
Pridan, jel?

22.02.2010, o razpletu
Kaj če bi Majdičevi tistikrat ratal na progi slabo, pa bi se še kam zvrnila in bi se zadeva končala bolj klavrno kot se je – bi bila še junakinja al’ bi se ji reklo kako drugače?

24.02.2010, o krivdi
Za ves ta cirkus v zadnjem mesecu na našem političnem parketu je kriv kdo?
Pofukani psi.

28.02.2010, o posegih
Paris Hilton bo prestala operacijo, s katero si bo povrnila nedolžnost?!
Kot bi dirkalnemu avtomobilu, ki so ga leta in leta vozili različni vozniki, previl števec na nulo in ga uvalil nekom , češ:”Vi ste prvi, ki ga bo zaverglal.”

02.03.2010, o dobrodušnosti
Šel v najbližjo optiko pošnofat “t zastonjske špegle”. V pogovoru prisilil  optika v priznanje, da gre za navadno nategunstvo, uspelo pa mi je tudi izvedeti, da poprej te isti okvirji niso stali več kot dvajset evrov niti v osemdesetih.V kompletu pa so navadna stekla in ne stanjšana oziroma jih dobiš šele, ko imaš dioptrije zadosti za kandidaturo za predsednika Društva slepih in slabovidnih.

04.03.2010, o izbornosti
Ne rabiš bit ravno gurman, da veš da je pehtranovka nekaj najboljšega. Če pa pehtranovke ne maraš,  pa gurman ne boš nikoli.

05.03.2010, o dilemi
Ker imam sočutja le toliko, sem v rahli zadregi. Naj sočustvujem z delavci, ki jim ne izplačajo tistih fičnikov in ne vedo kako bodo preživeli sebe in družine, ali naj svoje sočutje namenim ubožčkom,  ki jih je zmetalo po salonu luksuzne laaadje in jim zmočilo frake? Ti šment, kaka dilema!

09.03.2010, o resnici
Če bi se nekdo, ki je prepričan, da je Napoleon, prijavil na Trenutek resnice in bi mu zastavili vprašanje “Ali ste vi Napoleon Bonaparte?”, ta pa bi odgovoril z odločnim OUI, ali bil bil njegov odgovor resnica ali laž?

11.03.2010, o nomen est omen
Tako kot Iča Putrih ni zastonj Putrih, tako tudi Srečko Prijatelj ni đabe Srečko.

15.03.2010, o aranžiranju
Nujno potrebujem tečaj zavijanja besed in posledično stavkov v celofan in dišeč pisan papir z ogromno rdečo pentljo, ker sem že ničkolikokrat izpadel ultra grobijan, čeprav bi bilo po odprtju luškanega paketa v notranjosti čisto enako sporočilo.

17.03.2010, o čarobnosti
Dat movie Forest Gump sure got sum magical moments. Bubba not drownin’ in the first couple of hours when it started rainin’ catz n dogz I ain’t nevah gonna understand.

25.03.2010, o lokacijah
Kralji ulice pobrali prek 800 igel ! Le kako so vedeli kje iskati ?

03.04.2010, o potu
A se reče križev pot, k je Jezus švicnu, k so ga prbil?

05.04.2010, o pisanicah
Velikonočni ponedeljek je čas veselja. Sploh za frančiškane. Obiskali so jih otroci. Igrali so se z njihovimi jajci.

06.04.2010, o orlanju
Mala šola jodlanja: hitro berite in ponavljajte sledeče besede – orli orli euforija, orli orli i !

Dva taužent devet

19.4. 2009, o davkih
Upam, da dočakam fevdalizem, saj daješ le desetino, ne pa zdaj, ko ti jemljejo več kot polovico.

10.5. 2009, o konsultaciji
SCT je eno izredno ozbiljno poduzeće, ki ničesar ne prepusti naključju. kadarkoli se pelješ mimo kakega njihovega projekta, vedno so zbrani na kupu in imajo posvet. Me prav zanima kdaj zadeve “pudewajo”?

11.5.2009, o sladkobnosti
gledam Knjiga mene briga in z olajšanjem ugotavljam da je Tjaša Koprivec-  pesnica, tudi špikerka na erešu. Bog vari, da bi bili dve s tako odurno pocukrano medenim glasom! Điiiizs

13.5.2009, o površnosti
Če bi Švabi, ko so haral’ po Balkanu kdaj pogledal pod kakšen most, ki so ga prečkali, bi nas podjarmili v štirih mesecih.
Es ist nicht ein Vogel! Zwei banditen mit Kinder sind ünter die Brucke!

14.5.2009, o pravu
Kitajska ima zelo fino poštiman glede prestopništva in kriminalcev. Ni povratnikov.

27.5.2009, o zgodovini
27.5.1991 Igor Bavčar, Dimitrij Rupel in Janez Janša hkrati za isto mizo!
Potresa, požara, povodnji ali kakršnekoli katastrofe pa od nikoder!
Nema boga!

28.5.2009, o prihodnosti
Grem malce po nakupih in v enem kadru vidim ene tri döner kebabđinice in nekaj v rute zavitih hawdkore muslim žensk. Pa bil sem v Ljubljani, ne v Ankari.
Where will it all end!?

6.6.2009, o napovedih
Podvala. Lažejo nam, da bo slabo vreme, da udeležba na jutrišnjih volitvah ne bi bila 5,7 odstotna.

7.6.2009, o Brandu
Who Am I? Iam Don Octavio de Double Cheese Burger Hold the Tomato and Letuce with extra Mayo and Double order of Bacon.

9.6.2009, o prometu
Skrajni čas, da v Ljubljani naredijo kolesarske steze, da se ne bodo kolesarji vštric po pločniku vozil’.

12.6.2009, o poznanstvih
A veš ghun? Ghun no, k je učas u alprem dewaw, k je bratranc ud ghunga k je učas pr ghunmo kombija vozu, k je dej s temo skp privat pa twake pulaga? A dej veš?
No ghun nima več polota, je dej suzukija kupu…

16.6.2009, o dišavah
Kater wuosu se je spomnil delat dišeč toaletni papir in čemu? A da kao manj  smrdi? Al’ pa dišeči robčki … Ko ga zavohaš, si se dovolj useknil al kwa?

7.7.2009, o revščini
Revščino v Afriki bi se dalo odpraviti brez pomoči Unicefa in Evrope. Bivši bratje kot sta Master P in 50 cent naj prodata kakšno ketno al’ pa feltno in jo pretopita v živež, kondome in medikamente pa je problem rešen.
Niiiiiiiigga

19.8.2009, o vrednostih
Ustaviti, razorožiti in preprečiti bombni atentat na premierja – 400 €.
Zalučati  kladivo skoraj 81 metrov daleč- 13.000 €.
Spoznanje, da živiš v banana republiki v osrčju Evrope – NEPRECENLJIVO

31.8.2009, o zaostalosti
Navadna zahojena seljačina. Mobitel uporabljam zgolj za pogovore in pošiljanje smsov, ko bi ga lahko uporabljal za vohunjenje, odganjanje komarjev, lahko bi se z njim posončil ali pa bi ga uporabil kot detektor laži in navsezadnje celo kot rentgen!!!

6.11.2009, o kolektivnosti
Ljudje smo precej podobni Borgu. Le da nimamo kolektivnega uma, ampak kolektivno neumnost.

7.11.2009, o podobnosti
Največji nacionalisti so ponavadi ravno tisti, ki še lastnega jezika ne govorijo kot se spodobi, obenem pa vsako nedeljo prikimavajo temu, da smo vsi nastali po božji podobi.

8.11.2009, o hochštapleraju
Smrtna doza hochstapleraja. Smej Novakovi pri Roševih v Hiši Franko. Brž  pojest ene sardele kar iz konzerve, da omilimo suficticiranost.

22.11.2009, o koncu sveta
Če bi mi pristopil čuden možak rekoč, da bo jutri konec sveta in naj  izberem še devet ljudi, ki bi se z menoj rešili v kapsuli, bi bili štirje placi viška.

3.12.2009, o obali
Slovenske obale je tok mal, da jo dr.Štern koma pijan v eni noči vso prepešači.

Branje

Slo po branju sem nedvomno podedoval od svojih staršev, ki po kosilu, zleknjeni na kavč ali udobno v naslanjač, vedno prečitajo par strani.
“Je to nekaj novega?”
“Neee”, očetu odvrne mama in mu spod mizice v dnevni ponudi najnovejše čtivo različnih žanrov.

Od pohištvenih katalogov, do trgovinskih, bele tehnike, različnih trgovinskih mogotcev in vsega boga reklamnih letakov.
No, jaz sem to bralno strast malce izpilil in preberem tudi kaj, kar je vezano v debelejšo skorjo in objema več kot le nekaj pisanih strani.
Tudi sam posegam po različnih žanrih od fikcije, do hardcore kurbarije, pa prek slovenskih klasikov in novodobnih pesnikov ob katerih se počutiš kot bi bil tvoj inteligenčni kvocient enak temperaturi mlačne vode.

Pa vendar to vsi hvalijo in čislajo, razume pa nihče.
Zakaj bi se potem človek trudil s tem?
Gre tu za nek vzgib, da če hočeš biti član neke kajsigavem kakšne intelektualne elite, moraš imeti to prebrano?

Nekateri avtorji so mi blizu in zgodilo se je, da sem v knjigi enega od teh zasledil ime avtorja, za katerega junak knjige meni, da je najboljši pisatelj sploh, pa sem si ime zapisal in bral tega. Potem sem v spremni besedi bral o nekih njegovih vzornikih, pa sem vzel še tiste, vendar sem se že oddaljil in potem nisem več iskal vzporednic. Včasih posrečeno nabašem na kaj zanimivega, včasih ponesreči dobim v roke kako reč, kjer je papir več vreden od zapisanega in si mislim svoje.
Kdaj spotoma iz knjižnice z mizice na kateri ležijo izvodi za odpis odnesem kakšno knjigo in je potem moja.
Moja!

Tako, da imam počasi kar nekaj knjig, ki so vedno pri roki.
Včasih delim kakšno mnenje o kaki prebrani bukli ali pa o filmu, priporočim kakšno reč in celo posodim.
Zadnjič sem prekršil svoje pravilo, ki se ga držim pri filmih in knjigah. Ne gledam in ne berem ničesar, kar je aktualno, še manj tisto, kar je vroče in opevano z vseh koncev in krajev.

Pričakovanje je potem preveliko in si že predstavljaš, kako te bo vrglo na hrbet od silnega presežka. Kako ti bo razširilo obzorja in boš svet videl v novi luči. Šlo je sicer za novo frišno knjigo o kateri sem bral v reviji o knjigah, ki je na voljo v knjižnici, pa sem rekel, no pa jo bom prebral. In sem jo. Ni mi žal. Izjema.

Sicer vedno počakam, da se prah poleže, da mi ne tulijo na uho:” Kako dobro je to!”, “To zdaj vsi berejo!”, tako potem lahko v miru preberem, neobremenjen od hvalnic in superlativov o določenem izdelku.

Ker je od izida knjige, ki me je spodbodla k pisanju tega uvodnika v morebitno nadaljno podajanje mnenja o prebranem, minilo že tri leta sem si jo izposodil.
Z vedenjem, da je bila ob izdaji najbolj vroče blago na naših policah. Ko sem jo odprl sem jo tudi prebral.
V dveh polčasih. Brez podaljškov. Imam pa tudi mnenje o njej.
Prav tako o drugih, a je tole o tej najbolj sveže in najbolj živo in namesto, da bi ga zapisal in podal sem naredil uvodnik v vprašanje ali naj ga sploh podajam?

“Kdo pa si ti, da boš govoril, kaj je dobro, kaj slabo, kaj zanimivo in kaj dolgočasno?”
Sem človek z okusom. Tega ima vsak. Vprašanje pa je, če je moj okus merodajen. Če mu je verjeti in zaupati.
Sem človek z mnenjem. Za tega pa je splošno znano, da je tako kot ritna luknja.
Vsakdo ga ima.

Top Gear

If I was as confident in my ability of writing in the language you may have already recognized, as much as I am comfortable in speaking in it, I would do this more often.
But …
Since I am not, this occasions are rare.
Although I am pretty sure I will make less mistakes then the spelling champion of the state of Delaware for instance. Or not.
Some grammar nazi probably already found a half of dozen of them, someone else is googling the word ‘dozen’ so I will continue and try not to mind either of them.
»Get to it!«
Allright, allright, bare with me for another second will you.
The reason I’m writing this- and in English, is simple. I just turned the teli off, went to bed and tried to fall asleep. But can’t.
Why?
Because I feel like getting dressed and taking my boxy Meriva for a spin. But since it’s dark I won’t be able to enjoy the view through my semi clean window. So what’s the use really?
The urge will wear out by tommorow I’m sure, but right now I would just love to drive. In reasonable speed. With the soundtrack of ‘Smokey and the Bandit’ playing inside. Or ‘True blood’.
Tha’t what this show makes me feel like.
I have never been much of a car enthusiast but I just looooove Top gear!
There- that’s what I’ve been watching!
These three geezers who look like rejects from an auditon for the Pink Floyd are fucking fantastic!
To be honest I feel a bit less of a man when they talk about horse powers and all the other technical mumbo jumbo and that’s why it took me so long to start watching in the first place.
I thought it was going to be boring and dull. And it isn’t. At all.
It’s like watching a high budget porno film by Vivid or Hustler with these gorgeous, hot sexy,lucsious actresses geting fucked by Ron Jeremy.
Cause that’s exactly how it looks when they get behind of a wheel of an automobile I know I will never be able to.
They are Ron Jeremy- without the moustache. Doing all the kinky, nasty things I would do if I only had the chance.
Who wouldn’t want to race a…. Bugatti? Destroy a caravan? (Caravan- every time I hear that word, I think of Brad Pitt playing the role of the gipsy in that film by that director who use to be with Madonna- Guy Ritchie is it?)
Set Lancia on fire? Stage a bank robbery in Albania? Drive across the desert in a sports car? Make fun of Richard Hammond?
I know I would!
Hell, I’d even learn all the technical details about every single engine ever built in to a vehicle that has ever roamed the roads of this planet.
They probably have the best job in the world. Beside that guy who rubs oil into Sophie Vergara’s bottom.
When I first saw the show, I thought ‘There is no way, this is going to last!’
Little did I know that the programme has been running for years. Before Jeremy Clarkson went bald and Hammond was only a little … Well a lot younger.
Then I thought ‘the amount this costs to make, is probably near the amount my government is spending on education and health insurance.’
Sadly, I’m probably not mistaking.
If BBC manages to pay for it, I say why bloody not!
As long as they didn’t take the money that was meant for filming The league of gentleman, is fine with me.

Koješta

Ljudi pričaju, ljudi sve več znaju,
ko je ko u ovom malom kraju.

Ko je ko, ko je s kim,
ko je šta, šta je s njim,
ko je car, ko pičkin dim,
ko je opet junkie, ko opet clean,
ko je pun para, ko nema za pivo,
kome je drago, a kome krivo.

Ljudi pričaju ljudi sve več znaju …

Ko rado radi, ko rađe krade,
ko ženu bije, ko ji peva balade,
ko je šta čuo, ko šta reko,
ko je stvarno ništa, ko stvarno neko,
ko je kome u guzicu uvučen,
ko je zbog koga bio pao srušen.

Ljudi pričaju, ljudi sve več znaju,
ko je šta u ovom jebenom kraju.

Ko šta priča, ko šta čuje,
ko koga hvali, ko koga pljuje,
ko živi bedno, ko na vel’koj nozi,
ko ide peške, ko kakva kola vozi,
ko je gde bio, ko gde ode,
ko je sad ovaj i šta traži ovde?

Ljudi pričaju ljudi sve več znaju …

Ljudi pričaju i čuju svugde svašta,
ne znaju šta je istina, a šta je mašta,
ne znaju ni – ko pije ni ko plaća,
ko je na kojoj strani i čija je strana jača.
Ljudi pričaju, ljudi sve več znaju …
Ljudi nemaju bre pojma – zato i laju!

Ljudi pričaju jer se svega plaše –
ljudi pričaju, da jim bude lakše …

woman-whispering

Brkač

Danes marsikdo pod nosom nosi brke,
in če si prav tak, pozorno spremljaj črke.

Predvidevam, da ima tak dec rad čohe,
in se kot pravi moški spravi tud’ med njene noge,
menda pa s temi ščetinami ne poljubi še otrok?
Saj imajo tud otroci razvit organ za voh.

Ko vidim, kako mu gre pena od piva z brk v slast,
mi je od gnusa kratkomalo za dol past’,
mu je obrisat se t’ko zelo izpod časti,
ali pa je to nek nivo v osebni rasti?

Nekoč sem bil povabljen, … pač na neko slavje,
in pristopi k mizi natakar, ki je imel tak isto šavje,
ponudi aperitivček in vošči na zdravje,
sem čudak, ker sem ga pogledal bolj po kravje?

Ob mlaskanju slastne, mastne pečenke,
se vprašam, če ima priokusa kaj po grenkem,
ko pa brodi s temi brki, po bog ve čem vse,
jih ne bi pristrigel za vsaj tri centimetre?

Kaj pa ko tak brkač kadi?
in se mu iz ust gost dim vali?
V brke, nos in v oči,
mar ga ta dim zaslepi?!

Kaj ne vidiš dragi brko,
da te marsikdo pogleda mrko,
kot bi grizljal lasten smrkelj,
ali lizal, kar si ravno zdrkal?

Zaupaj nam le to mustač, …
ne očediš nič teh brkov ali pač?

%d bloggers like this: