Zona

„Kaj, ko bi šla v kino?“

Kar streslo me je, saj sem vedel, da ima v mislih tisti megalomanski objekt na sredini nakupovalnega središča. Ni več tistih prikupnih večnamenskih vaških kinodvoran, kjer so bile kino predstave ob sobotah ob sedmih zvečer, kamor smo kot mulci hodili gledat filme Ž kategorije.
Leteča giljotina. Štiri pesti proti Riu.

Droben paket bobi palčk smo skrili v nogavico, če smo hoteli med filmom kaj glodati, sedaj pa si lahko brez obotavljanj lahko kupiš vedro pokovke in liter kokakole …

„Kaj pa bi šla gledat?“
„Oh, saj bo zagotovo kaj …“

Nedvomno.
Da v ducatu dvoran, ne bi vrteli vsaj enega gledljivega filma je težko verjeti.
Izbira je bila. Romantične komedije, komedije, med njimi ena z Jimom Carreyem, čigar grimas se mi ni ljubilo gledati, njej pa ni dišalo, da je po božje začinjena komedija.  Holivudsko, holivudsko, holivudsko … Carrey, Cage.
V oči me je zbodel plakat s cirilično pisavo. Ruski film, srbski?
Zona Zamfirova.

zona

Medtem, ko sva preudarjala, ali bi šla res gledat kar nek srbski film, ali raje film v katerega je bilo vloženo milijone dolarjev, psihološkega profiliranja in je bil posnet za gledalce, za njihovo razvedrilo in zabavo, ta srbski, pa je zagotovo mučen, težek in pač tak kot vsi ostali srpski filmi – zajeban, se je kar naenkrat pred nama v vrsti pojavila druščina dveh tipčkov in enega dekleta, ki so se hihitali in pogovarjali, kot bi storili nekaj povsem običajnega.

„A ti mene vidiš?“
„Jaaa …“, mi je odgovorila napol vprašujoče, saj ni vedela kam ciljam.
„Hecno … Jaz tebe tudi vidim.“

Njihov pogovor je malce zamrl in na vse kriplje so se trudili, da bi gledali naprej predse, a je moj pogled enemu od dveh pobov tako zavrtal v hrbet, da se je obrnil.

„A, vi ste v vrsti?“
„Res je, v vrsti sva.“
„Aha, potem smo se vama malo vrinili …“
„Ja pa ste se nama res, kajne?“
„Oprostite …“
„Nič hudega, pravzaprav mi je odleglo, da nisva postala nevidna …“

Sedaj so za nama stali vsaj še trije pari, in tako so morali čiiisto na konec vrste.

„Dve za Zono …“

Vstopila sva v dvorano in doživel sem še en šok. Sedežni red velja! Sedežni red!
Sedela sva nekje na sredini vrste in za nama je bilo kakih pet vrst …
Po reklamah in predfilmih sem jo zgrabil za koleno in z glavo pokazal na prazne vrste za nama.
Čemu sedet ukleščen med ljudi, ki lokajo napitke in grizljajo kokice, če je pa zadaj prazno?
Presedla sva se.

„A ni to srbski film?“
„Je, je!“, sem na kratko odgovoril in požiral to meseno špraho, zmes srbščine, makedonščine in bolgarščine, prepleteno s turškimi izrazi.
„Zakaj pa jaz potem nič ne razumem?“
„Saj jaz tudi ne vsega … Podnapise beri …“

Jaz sem bil ves navdušen nad jezikom, ona nad kostumografijo, nad frizurami, jaz nad tistim v ‘jelečetu’ in kar je kipelo iz njega, bolj kot nad fesi in brezrokavnički samimi.
Še ko sva odhajala, sva se smejala scenam iz filma in bila z izborom zadovoljna.
Hodila sva proti parkirišču, z one strani ceste pa se nama je približevala skupina ljudi. Štirje. Moški in tri dekleta.

„Ej, ej!“, je kričal in motovilil z rokama, češ naj počakava.
„Daj, greva v avto!“ je rekla in pospešila korak.
Avto je bil oddaljen le še kak meter, kričoči nekaj metrov več in nič kaj preteč ni bil videti.

„Izvinite, gde je ovde autobuska stanica?“
Iztegnil sem roko kot Donald Sutherland v Tatovih teles in mu jo pokazal.

„A ide li neki autobus u centar grada?“
„Vi bi u centar?“
„Da …“
„A jih zapeljeva do mesta?“
„Ja lahko …“, se je povsem nenavdušeno odzvala.
„Ajde upadajte …“

Stisnili so se zadaj, ta pa se je naslonil na sopotnikov sedež in se mi pričel zahvaljevati …

„E, hvala vam puno obojci, već smo mislili, da ćemo morati peške sve do grada.“
„Samo se vi opustite, stići čemo za koji minut, da ste čekali autobus, ne znam bi li ga dočekali do šjutra.“
„Nego odakle ste vi?“
„Ne brini usput ste nam …“

Carska poteza! Ta vprašanja, so mi šla vedno na živce, ko te potem začnejo obkladat s tistimi, ‘ti si naš’.
Nisem ne vaš, ne njihov, ne nikogaršnji!
Še sam svoj nisem povsem!

„Nisam to mislio …“
„Znam ja šta si ti mislio, i nemoj da sad požalim, što smo vas povezli!“

Že to, da sem ji podtaknil srbski film je bilo neverjetno, da sem si zdaj dovolil v njen avto povabiti še štiri čefurje pa je bilo odločno preveč.
Za to moje razlaganje legla, je natanko vedela, da me spravlja ob pamet, zato se je le nasmehnila in me prijela za roko.

„Izvinite, nisam hteo da vas naljutim. Samo onako … pričate super srpski!“
„Fala, i ti također …“
„Ali, …        ali ja …           ja sam Srbin!“

„E, to ti nisam ja kriv!“

http://www.youtube.com/watch?v=7QBJa_zKvYQ

Advertisements
Prejšnja objava
Komentiraj

6 komentarjev

  1. Mnogo dobar film.
    A i dobar ti je zapis.

    Odgovori
  2. Fala ti rebro. Tu bi nas dvoje mogli još po koju da zborimo oko dialekti i jeziki, a?
    🙂

    Odgovori
  3. Jašta, jarane. Mogli bi.

    Vaistinu je ubava …

    Odgovori
  4. Aman rebro. Istu pesmu zamalku što nisam metnuo več odozdola na blog.

    Odgovori
  5. Zopet občutek kot da bi nekje že to bral …
    Pa ne na MMC. Tam se res nekaj štrajka…

    Odgovori
  6. Če si kje bral, si bral tam … in če nisi bral tam, bi strašno rad vedel kje .. in kaj.

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: