Vroče!?

Sedaj je moj čas! Poletje!
Medtem, ko se vsi drugi skrivajo pred soncem, se mu jaz nastavljam in si mislim:” Ti sam prži prjatu!”
Ko sem slišal, da bo ta vikend menda 38 stopinj, se mi je čez obraz zrisal nasmeh od ušesa do ušesa. Enkratno.

Vsako jutro okrog devete, ko ima sonce že nekaj moči, prej je še presveže,  jo mahnem okrog bližnjega jezera, zgolj v kratkih hlačah in obut v superge. Malo hodim malo tečem, sonce pa me žge v hrbet in v obraz.
Briga me ali je moderno biti ogoren ali ne …
Briga me če si mislijo:” Lej ga manijaka, saj ga bo ja ožgalo, al pa se bo zvrnil kam in ga bodo medvedi pojedli.”

V bistvu ne – ne briga me – zabava me.
Zabava me, ker sem bil vso zimo zadekan in zabundan, s kapo potisnjeno globoko na čelo in prek ušes in me je zeblo kot cucka in sem bil zavit pod kovter, apatičen, slabovoljen, depresiven in sem preživljal dneve z Ludvikom in sem trpel kot oni na razpelu, zdaj pa sem tak, kot bi onega sneli s križa in ga obuli, ter teka po soncu. Teka, smeška se i boli ga đoko!
Le da so moji lasje in brada precej krajši.
Danes sem po dveh krogih okrog jezera, se pravi po dobri uri tekanja, teka in hoje sklenil, da porinem v jezero. Prvič!
Sploh, ne le letos.
Cop, cop, cop – zakorakam vanj in nič. Toplo.

Med plavanjem sem pomislil, če spizdim tisto kolo prislonjeno k drevesu, se lahko okličem za triatlonca. Zamisli kakopak nisem speljal in tudi ohladil se nisem.
A bemu miša! Čeprav obožujem vročino in poletje, mi paše, če se že grem razhlajat, da se potem konkretno shladim!
Soča, Nadiža, Kolpa, izvir Kamniške Bistice – to je to.

Ne pa morje.
Tista pogreta slana župa s svojimi 25 stopinjami. Potem pa ljudje previdno stopajo v vodo, tako do kolen in si najprej zmočijo dlani, pa zgornje ude, morda celo obraz, kapnejo dve kaplji na trebuh, kot bi bila ledenica ne pa pregreta slanica in se stresajo.
Po stegnih se namažejo tik preden zberejo pogum, da namočijo še rit. Milijarda folka na svojih brisačah in ležalnikih, v borbi za senčnik in senco in tarnanje čez vročino.

Če me slišite pritoževati se čez vročino, vedite, da je bržkone razglašen oranžni ali rdeči alarm, ali katerekoli barve je že pravšnji za ultra vročino, ob kateri zavrejo tako možgani kot kri in se pločevina krivi ter drevesa in grmičevje doživljajo spontane vžige.

Vročina mi res dobro dene! Bolj, ko pripeka, bolj mi godi.
Prekleto, če ne zgledam vsak dan bolje!
Moram preveriti po omarah ali pa pod posteljo, če nisem nemara kako noč, ko me je luna nosila, na risalni list z akrili narisal kakega avtoportreta, ki se sedaj stara in redi in mrko gleda.

Ker meni je zdajle fajn!
Na pozno jesen pa pričakujem spet Ludvikov obisk. Mater mu jebem.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

5 komentarjev

  1. …tale misel na triatlon 😉 … je to še iz študentskih dni?

    Odgovori
  2. V bistvu gre neka šala na račun nekdaj nomadskega ljudstva nekam v tisto smer.

    Odgovori
  3. Bina

     /  junij 19, 2013

    sam tuki sva pa zlo podobna.. k se folk prtozuje nad vrocino, se men ustnice razlezajo do uses 😀 ravo v teh dneh se samo se smejim in nasmiham.. tekam pa ravno ne no 😉 ha ha ha (ko bi vedel kako sm si te predstavljala pr tem opravilu 😛 ha ha ha ha )

    Odgovori
  4. Ko bi povedala, bi vedel … zapis je pa še lanski, letos se še nisem spravil trčkarat.

    Odgovori
  5. Bina

     /  junij 21, 2013

    dm vidla ja, samo to se ne pomeni da ni letos isto slisat 😉

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: