Zvrnjena osmica

Dnevi so neskončno dolgi,
ujet sem v večnost razmišljanja.
O njej, … o nama, … o sebi.

Borim se z lastnimi možgani,
naj tuhtajo o čem drugem.
A se le utrudim.

Spim neskončno dolgo,
ujet v sanje imaginarnih spominov.
O njej, … o nama, … o sebi.

Advertisements

Osama bin ladna

Soj ulične svetilke skozi zaveso
Skupaj s poletnim vetrom
Slika radožive vzorce.

Ustvarja igrive podobe.
Njeno pospešeno dihanje
Odganja sence in riše linije.

Nastaja ples brez glasbe.
Nežen vznemirljiv spev
Se tiho razlega po sobi.

Nosnice napolni vonj naslade.
Ona pa ostaja prazna.
Osamljena plesalka.

Jah, rastafarai!

»Get up, stand up, stand up for your right …« je donelo iz zvočnikov ob pločniku pravkar parkiranega avtomobila. Iz njega je zlezel skoraj dva metra visok, suhljat možakar temnega obličja s tankimi dreadlocksi, ki so mu pokrivali skoraj polovico hrbta. Prav vsak kos oblačila na njem je imel zaščitne rasta barve. V črnih supergih je rdeče rumeno zelene vezalke, na nogavicah obrobo v enakih barvah, prav tako na žepih kratkih hlač, z majice je zrl  Bob Marley, okrog vratu je imel tri ogrlice. Na eni so bile nanizane perle – v katerih barvah, mi menda ni potrebno omenjati, na drugi je bil obesek v obliki Afrike, na tretji pa značilna oblika lista marijuane.
Kot bi bil član jamajške godbe na pihala ali pa kake druge združbe, ki bi tak komplet uporabljala kot uniformo ali pa nošo.

Povzpel se je po klančku, prek obraza pa se mu je raztezal prešeren nasmeh. »Ej, Rasta!«, mu je zaklical nekdo iz omizja, ta pa je prisedel.Na mizo je položil ključe avtomobila z obeskom ganje, zavojček tobaka in vžigalnik. Ta je bil vstavljen v etui. Rdečerumenozelen. Izvedel sem, da je z Jamajke (kaj res?), da je tam spoznal neko Slovenko in da sedaj živi v našem kraju.Ves čas se je režal na vse zobe, kadil debele zvitke tobaka in srkal svojo stockcolo.
»Tell how you was driving from Sea.«, ga je spodbudil k pripovedovanju taisti, ki ga je povabil k mizi, Rasta pa je razložil kako je v rekordnem času prispel z obale.

»I was driving from Piran with a spliff in my hand, a bottle of Sir Edwards, ya know, speeding down the highway, one fifty, one sixty, drinking, smoking, one eighty, ja pisda, zakwa pa ne!?«, je na koncu zaključil svoj avtocestni eksces z edinimi slovenskimi besedami, ki se jih je v pol leta uspel naučiti.

»Where were you know?«
»I was at a piknik. Yeah, me liked it man, ya know, I had beer, chicken, chevapchichi, sausages …«

»Tell what happened when you put things in your car.«, mu je bila zopet dana iztočnica. Nekako tako kot so Krjavlja opozorjali na zgodbo, ki naj jo pove v zadovoljstvo družbe se je tudi ta pustil nagovoriti.

» I had my car in front of the building, and this neigbour, ya know, he came and said, me had to move my car. So I said, I will move it as soon as I am done packing. He says, he will move it for me and gets inside my car. I pull him out, punch him in the face with my left and in the stomach with my right.«

»And then, and then?«, je bil spodboden, medtem ko je naredil požirek. Spet se je zarežal, pri tem pokazal svoje porumenele zobe, se z eno roko prijel za trebuh, z drugo pa za lice in rekel:« And then bosanc went home like this!«

Kurbež črnuharski si je drznil nekoga, čigar matična država je oddaljena toliko, kolikor je imel on do najbližje ambulante, ozmerjati, in ob tem je celo žel salve smeha. Odkar je izstopil iz avta je s svojo držo, hojo in sproščenostjo kazal, da je nekaj posebnega. Kar je tudi bil. Črnuh. Edini tod okrog. Povsod je bil opažen. To mu je godilo. Nihče ga ni spregledal. Tukaj je bil ‘ the nigga’ , tam doli pa je bil ‘just another nigga’. Bil je nastopaški, poln samega sebe, še natakarico je uščipnil v rit, ta pa je le bedasto gledala, ker ji ni bilo jasno ali gre mogoče za kakega princa iz Burundija in so pri njih pač take navade. Ko se je smeh polegel in oni ni vedel za nobeno zgodbico več, h kateri bi ga nagovoril k pripovedovanju, ostali pa so se neobzirno do našega temnega gosta zapletli v debato v slovenščini, sem ga pobaral:« Where in Jamaica are you from?«
»Kingstoooon, maaaan!«, je s ponosom povedal.
»Kingston – Kingston or …«
»Ja, man, a few miles south from the town.«
»Would you be so kind and explain something to me?«
»Sure, maan, no probleeem.«

»See, I was reading this article about rastas. And it says that rastas live by their own rules. They don’t eat meat, and if they do, it’s mainly fish, they don’t own vehicles, they use public transportation, bycicles or go on foot, they decline alcohol beverages, tobacco, use of salt, but they do smoke the herb. In religious  purposses not recreationally like most people do.«

Ker očitno še ni uvidel kam zadevo napeljujem, mi je vneto prikimaval.

»But yet, the first self proclaimed rasta that I meet pulls up in a car, lights up a cigarette and over  a drink, explains how he had ćevapčići, drank heavily and smoked weed while speeding …«

Tipu se je prej nadvse veder obraz spremenil v samo jezo in gledal me je, kot bi ravnokar pred njegovimi očmi vrgel vžigalico na z bencinom prepojeno jamajško zastavo – ki mimogrede ni rdečerumenozelena-  ter na ves glas zarobantil s svojim pristnim jamajškim naglasom.

»’ow dare ya talk to me ’bout true rastafarians? As if me didn’t know what rastafarai is? There is many different kind of rasta, some drink, some don’t, I smoke tobacco ’cause it is not allowed to be smokin’ ganja ‘ere, man!«
»Same as Jamaica, right? It’s prohibited to smoke their also.«
»W’o da fuck ya think ya are, man, comin’ to me, talkin’ to me as if ya know me? Ya  know nuthin’ ’bout me!«, je nadaljeval v maniri na pretep pripravljenih gostov v Jerry Springer showu.

»Look man …« sem mu odvrnil:« I’m tryin’ to ‘ave a conversation. If ya can’t ‘andle it, say so. The thing that I said is sumthin’ I read in a book ’bout religions, so I’ll believe that over your angry ass any time, t’ank ya very much.«

Samemu sebi bi čestital, za odlično speljano provokacijo, za krasno pobran dialekt in za hitrost v kateri mi je uspelo odžlobudrati. Jebemtiš, da so se vsi tisti bankovci, ki sva jih s Čarlijem zrinila v špranjo jukeboxa, kadar nama je zapasalo prisluhniti skladbi Informer, obrestovalo.

—————————————-

Tipa potem lep čas nisem srečal. Ko pa sem ga, je ves navdušen razlagal kako krasno se ima na promocijah, da so ga ljudje veseli in da se vsi prijazno smehljajo. Njegov slovenski vokabular se ni kaj prida razširil, zato sem ga vprašal, če namerava v tej smeri kaj ukreniti. Češ, da ne vidi potrebe po čem takem, da vsi govorijo angleško, mi je odvrnil. »What kind of promotions do yo do?«
Spet so mu oči kar zažarele. » I sell coffee, man. I go in to malls, shopping centers, cook coffee for people, talk to them …«
»Which brand of coffee?«
»Kava Zamorcek.«
»Do you know what the name means?«
»It’s the name of the coffee.«
»It is. But if you knew the meaning of the word zamorček, you’ d probably realize, the people ain’t smilin’ with you, they are fuckin laughin at ya!«
»Why?«
»Zamorček means ‘litlle nigger’, my ‘I don’t need to learn Slovenian, everybody speaks English’ friend.«
Žoga, ki jo je predrkaval, se je odkotalila proč , on pa je obstal in me zabodeno pogledal.
»Naaah, maaan!?«
»Jaaa, maaaan!«

zamurc.jpg

Če ne bo drugače, ne bo sprememb!

Ljudem stanje kakršno je, iz dneva v dan bolj preseda. Čedalje bolj nezadovoljni smo. Mraz je, zebe nas. Poleti pa nam je vroče.
Draži se gorivo, draži se hrana, vse.

Ampak tako je povsod. Gospodarska kriza kaže zobe, analitiki taki in drugačni pa opozorjajo, da najhujše šele pride.

Pred kakim letom sem šel proti lokalu, kjer je bilo predavanje o eni od perečih težav in čeprav je bilo hladno, sem s cigaretom v ustih stopal proti vhodu, zunaj pa naletel na možaka s škratovsko brado, ki je prav tako kadil.

»Globalno segrevanje pravite?«
»Ja …« mi je odvrnil.
Le zrkli je premaknil in stal kot vkopan.
»Zakaj pa mene potem vedno bolj zebe?«
“Saj ravno to je tisto! Podatki, ki nam jih servirajo sicer kažejo, da se zemlja segreva …”, je sedaj obrnjen proti meni začel z razlago.
» … ne omenijo pa, da so vsi merilniki nameščeni v središčih velikih mest, tiste, ki so merili temperaturo zunaj urbanega, pa so preprosto odstranili. Kajti … če bi upoštevali tudi meritve le teh, bi prišli natanko do tega, kar pravite. Ozračje se dejansko ohlaja.«

Eni trdijo eno, drugi drugo, mi pa se odločimo komu bomo verjeli.
Plahta nas vsak po svoje, vsak zagovarja svoje interese, mi pa trpimo dokler trpimo, potem pa imamo ponavadi zadosti in zgodi se revolucija.
Upor! Državljanska nepokorščina.

Tisto pa si tudi predstavlja vsak po svoje.
Boriti se proti sistemu pač ni enostavna reč.
Treba je imeti cilj, voljo, sredstva.
Če pa bi sredstva imeli … čemu bi se potem pritoževali, se upirali in borili proti nečemu?

Na to bi nam lahko odgovoril Zorro. Ali pa Batman. Nemara Che Guevara.
Sami privilegiranci, ki so iz altruizma ali pa iz dolgčasa sklenili priskočiti na pomoč malemu človeku.

Ernesto bi zagotovo dobesedno zabrisal puško v koruzo, si zvil eno debelo baso, se zvrnil v ležalnik na posestvu svojega očeta in mirno puhal dim ter bi mu dol viselo za jebeno Kubo, Kubance in njihove tegobe, če bi vedel, da bo postal kurčeva pop ikona in bodo njegov lik tiskali na majice.
S tem pa dosegel ravno to, za kar se je boril.
Možnost izbire. Samoodločanja.
Pristopiš k stojnici z majicami in podobno šaro in izbiraš.

Hello Kitty, Che, FUUUU, Lady Gaga.
Imamo možnost izbire.
Lahko gledamo poročila na nacionalki, Al Jazeeri, CNN-u, BBc-u, Pinku, kjer hočemo.
Lahko beremo katerikoli časnik hočemo.
Lahko verjamemo kar hočemo, komur hočemo, kolikor hočemo.

Vsak dan sprejemamo odločitve.
Majhne, nepomembne, pri katerih preudarjamo in premišljujemo, dokler se ne odločimo prav.
Pri  tistih pomembnih pa se ponavadi odločimo narobe.

Zato tudi pride do revolucij.
Tako kot povsod, pa imamo tudi tu možnost izbire upora in kazanju nezadovoljstva ter nestrinjanja.
Lahko si oblečemo trenirko ali pa nataknemo klovnovski nos in potem postopamo s sebi enakimi pod kipom umrlega pesnika, lahko vzklikamo parole, vihtimo lične napise in pihamo v piščalke, lahko pa tudi vzamemo molotovko in kij ter izropamo lokal kakega nesrečnika, ki mu nastala situacija ravno tako ni pogodu ali pa zažgemo avtomobil nekoga, ki ni prav nič kriv in bo leasing ali pa kredit odplačeval še dolgo po tem, ko bodo njegovo vozilo stisnili na avtoodpadu ter mu s tem povrnemo vero v boljši jutri.

Vsekakor pa je najbolj prikupen način manifestiranja svobodne volje, izražanja nezadovoljstva –  demonstriranje v soboto …

Namesto družinskega izleta v najbližji nakupovalni center se odpraviš na osrednji mestni trg. Da dokažeš, da nisi ovca, si natakneš masko, ki jo ima na ksihtih večina zbranih.

Protestiranje na dela prost dan …
Kot fukanje s kondomom.
Si v pizdi … nimaš pa direktnega stika.
Penetriraš, prodiraš … ampak! … si pa varen!
Zaščiten!

Jebeš – nimaš pa kaj zajebat.

Malo poobčuješ, snameš prezervativ in ga vržeš proč.
Niti popacal se nisi prav dosti, lahko se očediš z vlažnim robčkom in odideš domov.
Nobenih posledic, nobenega neljubega pripetljaja.

Ampak fukal’ pa smo, fukal’!

Viva la revolution!

Zona

„Kaj, ko bi šla v kino?“

Kar streslo me je, saj sem vedel, da ima v mislih tisti megalomanski objekt na sredini nakupovalnega središča. Ni več tistih prikupnih večnamenskih vaških kinodvoran, kjer so bile kino predstave ob sobotah ob sedmih zvečer, kamor smo kot mulci hodili gledat filme Ž kategorije.
Leteča giljotina. Štiri pesti proti Riu.

Droben paket bobi palčk smo skrili v nogavico, če smo hoteli med filmom kaj glodati, sedaj pa si lahko brez obotavljanj lahko kupiš vedro pokovke in liter kokakole …

„Kaj pa bi šla gledat?“
„Oh, saj bo zagotovo kaj …“

Nedvomno.
Da v ducatu dvoran, ne bi vrteli vsaj enega gledljivega filma je težko verjeti.
Izbira je bila. Romantične komedije, komedije, med njimi ena z Jimom Carreyem, čigar grimas se mi ni ljubilo gledati, njej pa ni dišalo, da je po božje začinjena komedija.  Holivudsko, holivudsko, holivudsko … Carrey, Cage.
V oči me je zbodel plakat s cirilično pisavo. Ruski film, srbski?
Zona Zamfirova.

zona

Medtem, ko sva preudarjala, ali bi šla res gledat kar nek srbski film, ali raje film v katerega je bilo vloženo milijone dolarjev, psihološkega profiliranja in je bil posnet za gledalce, za njihovo razvedrilo in zabavo, ta srbski, pa je zagotovo mučen, težek in pač tak kot vsi ostali srpski filmi – zajeban, se je kar naenkrat pred nama v vrsti pojavila druščina dveh tipčkov in enega dekleta, ki so se hihitali in pogovarjali, kot bi storili nekaj povsem običajnega.

„A ti mene vidiš?“
„Jaaa …“, mi je odgovorila napol vprašujoče, saj ni vedela kam ciljam.
„Hecno … Jaz tebe tudi vidim.“

Njihov pogovor je malce zamrl in na vse kriplje so se trudili, da bi gledali naprej predse, a je moj pogled enemu od dveh pobov tako zavrtal v hrbet, da se je obrnil.

„A, vi ste v vrsti?“
„Res je, v vrsti sva.“
„Aha, potem smo se vama malo vrinili …“
„Ja pa ste se nama res, kajne?“
„Oprostite …“
„Nič hudega, pravzaprav mi je odleglo, da nisva postala nevidna …“

Sedaj so za nama stali vsaj še trije pari, in tako so morali čiiisto na konec vrste.

„Dve za Zono …“

Vstopila sva v dvorano in doživel sem še en šok. Sedežni red velja! Sedežni red!
Sedela sva nekje na sredini vrste in za nama je bilo kakih pet vrst …
Po reklamah in predfilmih sem jo zgrabil za koleno in z glavo pokazal na prazne vrste za nama.
Čemu sedet ukleščen med ljudi, ki lokajo napitke in grizljajo kokice, če je pa zadaj prazno?
Presedla sva se.

„A ni to srbski film?“
„Je, je!“, sem na kratko odgovoril in požiral to meseno špraho, zmes srbščine, makedonščine in bolgarščine, prepleteno s turškimi izrazi.
„Zakaj pa jaz potem nič ne razumem?“
„Saj jaz tudi ne vsega … Podnapise beri …“

Jaz sem bil ves navdušen nad jezikom, ona nad kostumografijo, nad frizurami, jaz nad tistim v ‘jelečetu’ in kar je kipelo iz njega, bolj kot nad fesi in brezrokavnički samimi.
Še ko sva odhajala, sva se smejala scenam iz filma in bila z izborom zadovoljna.
Hodila sva proti parkirišču, z one strani ceste pa se nama je približevala skupina ljudi. Štirje. Moški in tri dekleta.

„Ej, ej!“, je kričal in motovilil z rokama, češ naj počakava.
„Daj, greva v avto!“ je rekla in pospešila korak.
Avto je bil oddaljen le še kak meter, kričoči nekaj metrov več in nič kaj preteč ni bil videti.

„Izvinite, gde je ovde autobuska stanica?“
Iztegnil sem roko kot Donald Sutherland v Tatovih teles in mu jo pokazal.

„A ide li neki autobus u centar grada?“
„Vi bi u centar?“
„Da …“
„A jih zapeljeva do mesta?“
„Ja lahko …“, se je povsem nenavdušeno odzvala.
„Ajde upadajte …“

Stisnili so se zadaj, ta pa se je naslonil na sopotnikov sedež in se mi pričel zahvaljevati …

„E, hvala vam puno obojci, već smo mislili, da ćemo morati peške sve do grada.“
„Samo se vi opustite, stići čemo za koji minut, da ste čekali autobus, ne znam bi li ga dočekali do šjutra.“
„Nego odakle ste vi?“
„Ne brini usput ste nam …“

Carska poteza! Ta vprašanja, so mi šla vedno na živce, ko te potem začnejo obkladat s tistimi, ‘ti si naš’.
Nisem ne vaš, ne njihov, ne nikogaršnji!
Še sam svoj nisem povsem!

„Nisam to mislio …“
„Znam ja šta si ti mislio, i nemoj da sad požalim, što smo vas povezli!“

Že to, da sem ji podtaknil srbski film je bilo neverjetno, da sem si zdaj dovolil v njen avto povabiti še štiri čefurje pa je bilo odločno preveč.
Za to moje razlaganje legla, je natanko vedela, da me spravlja ob pamet, zato se je le nasmehnila in me prijela za roko.

„Izvinite, nisam hteo da vas naljutim. Samo onako … pričate super srpski!“
„Fala, i ti također …“
„Ali, …        ali ja …           ja sam Srbin!“

„E, to ti nisam ja kriv!“

http://www.youtube.com/watch?v=7QBJa_zKvYQ

Zasajanje

Kadar ‘serjem’
smrdi.

Tudi meni.

Nekateri
pa se obnašajo
kot da sadijo vijolice
in prepričujejo
tudi ostale
da diši.

Mmmh, kako diši.

Če trdite nasprotno
se na vonjave
ne spoznate
in ne veste
o čem govorite.

Če se izkaže,
da ste le
imeli prav
in ste v resnici
zavohali drek –
je to drek
s katerim
so bile
pognojene vijolice.

zasajanje

%d bloggers like this: