Danes sem se na vrat na nos spomnil, da bi šel v Novu Mestu v Lokal Patriota na prozni mnogoboj, na katerega je Boštjan Gorenc opozoril v knjigobežnicah že lep čas nazaj.
Poklical sem nekaj ljudi, če bi šel kdo z menoj, a ker je bilo vse tiktaktik pred zdajci, je bilo na koncu vprašanje le, ali naj grem sam ali ne.
Deset do šestih sem se odločil, da preverim s kolikšno zamudo smem priti … Če sploh.

“Če prideš do pol osmih bo še znosno”, je otprilike glasil odgovor.
Cajta kukr čš!! Skočil sem pod tuš, kar na suho sem postrgal kocine po vratu in pod nosom, ostalo obvezno zimsko opremo sem pustil.
Ker revše jadno ne premorem tiskalnika, sem skočil še do prijatelja, pri njem stiskal zgodbo z naslovom V uho in oddivjal proti kraju dogodka …
Ampak po omejitvah!

Po garminu naj bi tja prispel ob 19.18. Enajst minut do pol sem parkiral nekaj deset metrov od lokala.
Ko sem prispel tja, je zgoraj omenjeni bradati mož ravno pričel z uvodom.
Srebal sem čaj, prisluhnil sem gospodom in gospej pred mano, sam sem bil na vrsti, lahko si mislite – zadnji.
Po čitanju me je uvatila trema! Ko je bilo že za mano …

Začical sem za ščep tobaka, pa mi je prijazen neznanec ponudil kar že zvito cigareto. Ravno puhnil sem zadnji dim, ko se je iz notranjosti začul aplavz.
“Čakajo vas” al te, kaj pa vem kaj mi je rekel možak ob katerega sem se butnil med vrati, saj ga nisem videl, ko pa so se mi okularji zameglili.
V roke so mi potisnili, skupaj zvezane tri knjige, nekako tako kot so včasih berila nosili s seboj na učilišče, sledilo je rokovanje, pa fotkanje …

Nisem si drznil pomisliti, da sem zmagal, ko pa sem bil tam povsem sam samcat, brez ekipe podpornikov, ki so jo ostali kakopak povsem legitimno imeli.
Kurc, ko pa se spomnim zadnji tren … Bom pa za drugič vedel.
Glasovanje je namreč potekalo z dvigom rok prisotnih, nekaj pa je imela k prebranemu pripomniti tudi komisija …
Pa teslo sem dvema konkurenčnima zgodbama še sam dal glas!
Ko pa je vprašal, komu je bila ta zgodba všeč …
“Meni.”, sem si dejal sam pri sebi in porinil roko v luft.
Zmagal nisem, tretji nisem bil, sem bil pa drugi. Ravno prav za finale …

Bravo, Kosta, jebem li te smotana, če bi nabasal pun avto kameradof, pa bi bil prvi.
Stopil sem do šanka, po glavi mi je za trenutek šinil verz onih prismojenih reperjev iz Srbije, ki pravijo:”Daaaaj raaakiiije!”, a nisem izgovoril, saj sem imel prazen želodec.
“Čaj, zelen, z mlekom, prosim …, ko utegneš” in malo begal kam čem sesti, ko pa so tam okrog tiste mize kjer sem sedel poprej skakali s kamero in jemali izjavo zmagovalca.
Ampak je bila res dobra zgodba. Zato sem pa glasoval zanjo. No, saj sem za svojo tudi …

Ravno odtočiti sem nameraval iti, ko predme stopi moški, kakih petdeset let bi mu prisodil takole na oko, in mi seže v roko.
“Čestitam.”
“Hvala lepa …”
“Ste že kje objavljali?”
“Ne, ne, nisem …”
“Pa vas kaj takega zanima …”
“Seveda, zakaj bi sicer pisal?”
“No jaz sem iz založbe brščžcvm …”, vsaj jaz sem ga tako razumel, ko mi je pomolil lično oranžno vizitko.
“Moj mail in telefonsko imate gor, pa mi pošljite kaj, bi rad še kaj vašega prebral …”
“A …?”
“Obljubiti vam sicer ne morem nič, pošljite mi pa le, pa bomo videli, kaj se da narediti.”
“Jaz se opravičujem, ampak sem še malo zmeden, prvič sem na čem takem, prvič sem bral, sploh me pa tko scat tišči, da mi že učke plavajo … Vam je bila všeč zgodba?”
“Ja, ja, všeč – taka sodobna, sem tudi sam delal na radiu in vse te finte poznam … Vi kar pojdite … pa se slišimo?”
“Ja, vsekakor. Dobite na mail!”

Rokovala sva se.
“Adijo, hvala.” sem se poslovil in zahvalil ter dodal:” Vas smem še nekaj vprašat?”
“Kar!”
“Kje pa majo tle skret?”