Posebnež

Človek z obrobja družbe.
Neprilagojenec.
Čuden si. Vsem.
Tebi pa so vsi drugi čudni.
Za razliko od njih ti nisi tiho.
Kričiš nanje.
Zmerjaš jih.
Poveš kar misliš.

Tisti, ki naj bi poskrbeli zate,
storili nekaj, da bi bilo in tebi
in vsem ostalim lažje,
znosnejše,manj naporno,
se nasmihajo nad skodelico
svoje vroče čokolade.

Njihove brezhibne hčerke
v prikupnih oblekicah
nosijo žličke sadne kupe
v usta in zanje te sploh ni.

Vtakni jim ga v skledo!

Morda te bodo potem opazile.

Nemara bodo potem
starši princesk
zganjali vik in krik.
Njihov trušč bo bolj moteč.
Drugim.

Jaz pa se bom nasmihal.
Ti pa najbrž tudi.

Nič najbrž.

Zagotovo.

Advertisements

Na, mjedved, na!

Do sedaj sem bil prepričan, da so lovci večinoma trigger happy Slovenčki, ki jim je udejstvovanje v prostovoljnem gasilskem društvu premalo, da bi izživeli svoje otroške sne, zato si kupijo še puško in nekaj streliva, opravijo še vse potrebne tečaje za to aktivnost in potem lahko legitimno streljajo gozdni živelj, ki ga pozimi seveda tudi krmijo in podobno.

Kam bodo pa sicer streljali, če jim gozdno prebivalstvo konec od mraza vzame?
V tarče?
Pih, bez veze!

Tarče nimajo ne rogov, ne glav, ki bi okraševale lovsko sobo ali pa steno v kuhinji. Nimajo niti teles, ki bi se jih dalo nagačiti, niti kože, ki bi jo lahko razpostrl po dnevnem prostoru, kjer bi lahko ob večerih posedal in srkal borovničke pred kaminom.
A sem bil kot kaže v zmoti …

So tudi poznavalci živalske psihe in njihovega načina razmišljanja.
Le kdo bi si mislil, da če se želiš znebiti nočnih obiskov medvedke z dvema mladičema, preprosto vzameš flinto v roke, nameriš in pihneš tamalega.

To naj bi dalo ta stari vedeti, da jo, vkolikor bi nameravala v bodoče še kolovratiti tam okrog, čaka podobna usoda kot njen ravnokar ustreljen naraščaj. Pognalo naj bi ji strah v kosti, v medvedjo betico pa razmislek, če se splača.

Ker me narava ni obdarila z delno Dr. Dolittle – ovimi sposobnosti, bi sklepal, da bo zverino to kvečjemu razjezilo, in da bo namesto v kurnik, vlomila v lovsko kočo, v trenutku, ko bi tam odirali njenega kosmatega pamža, ter pomorila vse ki bi imela na glavi klobuk v katerega, bi bilo zataknjeno fazanovo perje.

Ali pak morda razmišljam preveč po človeško?
Žwau je žwau, kwa pa to ve?

Kot kaže, bi morala vedeti precej, če so ji v opozorilo odstrelili dete …
Imela naj bi občutek za strahospoštovanje? Kaj pa za maščevanje?

Obisk pri Dohtarju

Stopil sem do bližnje prodajalne z domačimi izdelki, izbral ne povsem navaden in ne preveč načičkan glaž medu, ga del v nahrbtnik poleg fotoaparata, vse skupaj odložil na sovoznikov sedež in se odpeljal …
Prišel sem ob dogovorjeni uri, pred stavbo prižgal cigareto, saj sem bil kar malo nervozen, potem pa krenil proti vhodu.
Receptorka me je prijazno pozdravila in povprašala po namenu mojega prihoda. Razložil sem ji, da sem dogovorjen in da me pričakuje.
Čez nekaj minut je izstopil iz dvigala. V rjavih natikačih, temno sivih hlačah, sivi srajci prek katerih so bile modre naramnice, z gosto sivo brado in za skoraj osemdesetletnega možaka s presenetljivo gostimi sivimi lasmi.
“Dober dan!”, me je pozdravil z gromkim glasom in podal roko.
Odzdravil sem, mu segel v roko in rokovala sva se.
” A vi ste torej ta, ki ste me želeli spoznati.”
Sedla sva. On v fotelj, jaz na kavč in pričela s pogovorom.
Kar tako, o tem in onem.
Seveda sem ga pobaral tudi o tem kako je bilo na snemanjih, kako je bilo vzdušje, o soigralcih in soigralkah. Njegove oči so med pripovedovanjem dobile nek poseben lesk. Zažarele so, ko mi je razlagal o časih, ko je aktivno snemal, nastopal, bil cenjen igralec. Ko je delo še nekaj pomenilo.
“Sedaj pa … eeeh,” je zamahnil z roko. “Saj sami vidite …”
Veselilo me je, da ni nadaljeval.
Razložil mi je, zakaj je v mojem najljubšem slovenskem filmu govorjena takšna gorenjščina in ne tista prava, ki bi bila za tisto področje, kjer se film dogaja, bolj primerna.
Seveda ga je presenetilo, da se navdušujem nad filmom, ki je bil posnet še pred mojim rojstvom. Pošalil sem se, da sem bržkone edini Makedonec na svetu, ki bi znal ta film na izust.
Na ves glas se je zakrohotal, se z roko prislonil na moje koleno in me potrepljal po njem.
“Utrujen sem, veste. Nisem več najmlajši.”
Pomagal sem mu vstati, ga poprosil, če bi mi hotel podpisati izvod dvdja, ki sem ga imel s seboj in če bi privolil v eno fotografijo.
“Saj film ne bo nič boljši ali pa slabši zaradi tega …” je pripomnil med pisanjem posvetila.
Res, je, a ohranil ga bom kot drag spomin. Bil je namreč velik človek. Legenda.
Gospod Bibič.
V veliko čast mi je bilo, da sem ga imel možnost spoznati, z njim deliti nekaj misli, se pogovoriti o njegovi karieri in njegovem videnju sveta.
Vsi smo minljivi. Tudi največji. Naj počiva v miru.

Gledam fotografijo. Dveh bradačev. Celo uro si je vzel za neznanca, ki si ga je drznil poklicati, se z njim pogovarjal, pa se mu ne bi bilo treba. A tak je bil.
Odprt. Srčen. Človek.

avgust 2011

08.08.2011, o recikliranju
Mojca Mavec na nacionalki vodi neko oddajo Eko utrinki. Bržkone zaradi njenih izkušenj z recikliranjem.

11.08.2011, o obujanju spominov
Luštn’ je včasih srečat ljudi, ki jih že dolgo nisi in kakšno rečt. Pa četudi  gre za debato v stilu ‘še pomnite tovariši’ in se pripoveduje zgodbe kako smo 98ega sredi februarja na pumpi zgoraj brez kupovali pive za na pot do Bleda, kjer smo imeli tekmovanje v namakanju nog s pomola v jezero. Tekmovanja sem se spomnil, potovanja pa ne.

12.08.2011, o ekskluzivnosti
Katera televizija na svetu se poleg naše nacionalne televizije še lahko pohvali, da ima za poročevalca iz Londona Austina Powersa?

15.08.2011, o adekvatnosti
S tisto jebeno zlato palco bi ga nagonil k bika! Tisto kapo z zlatom ozaljšano, bi mu dal pa v roke, da bi imel kam kri pa zobe pljuvat. Kaj ma en far za govort o vzgoji otrok, razbitih domovih in o družini ter kompetentosti staršev!? Ma kaj izkušenj?

18.08.2011, o mitih
Mit – Bosanci su glupi.
Dejstvo – avto z oznakami ‘Zlatko’ in ‘Svet je Lep’ na Škofljici prehiteva po desni, brez žmigavcev in krepko čez omejitev.
Možni scenarij: Vozi Zlatko. Vozi nekdo drug. Kakorkoli že. Če si za volanom  sam, menda veš da si notri ti, če si ga posodil, veš kake nalepke so na njem. In ne – svet ni Lep!
Mit potrjen.

19.08.2011, o stopnjevanju
plivaju mama i čerka u moru …” Mama kaj je ono?” Mama če:” Čamčič … Čamac … Brodič … Brod … Trajekt!

23.08.2011, o tuhtanju
Zakaj imajo impro ligaške zasedbe vaje? Da izpilijo štose do spontanosti? Čemu so nekateri standup komiki oblečeni v obleko in s kravato? Da jih bolj resno jemljejo?

24.08.2011, O Elizabeti I.
The virgin queen? I just saw her take more cock then advice!

28.08.2011, o maestru
Tale slinasti sesljajoči Jamie Olivah je obupen. Jaz ga s tako težavo gledam, ko mrcvari futr in svinja kuhno. Gravž! In pol folk k tist je.
UH! A nihče ne pomisli da je vse popljuvano!?

28.08.2011, o temperaturi
Čeprav je temperatura padla za polovico me znajo določeni osebki še vedno faaajn pogret …

Ljubo doma

Brezdomec-
s posteljo, omaro
s streho nad glavo.

Ima prenočišče
in možnost uporabe
kuhinje ter kopalnice.

Od nekdaj živi
v stanovanjih,
domovih drugih.

A to ni njegov dom.
Ne počuti se doma!

Doma, doma …

Dom je kjer je srce.

Vračanje z mnogoboja

Končno sem prispel domov.
Kurčev garmin me je zavedel, da sem v Ljubljani zapeljal nekam kamor ne bi smel, a k sreči ni bilo nikogar nasproti in sem zmotovilil ven, kakor hitro se je dalo.
Ko sem le prispel na znano cesto sem hudiča zgsnu in rajtam od same odleglosti ( a je to sploh beseda?) fasal tak glavobol, da sem komaj videl.
Ustavil sem se na parkirišču usput in na fotiču pogledal posnetek mojega branja, ki ga je frend posnel v kavarni SEM.
Glava me je še bolj začela boleti …

Busanc in me is strong.
Tiste L – je poudarjam kot le kaj, jebem ti gensko zasnovo, da ti jebem …

Stopil sem iz avta, prižgal zadnjo cigareto in se v temi polglasno vprašal:” Kaj koj kurac si pa mislil, da si gliiiiiiiih to zgodbo izbral!?”
Odgovor je bil preprost.

Izbral sem jo zato, ker sem hotel, da bi bila drugačna od ostalih.
Saj je tudi bila … hehehe
Ne slišiš ravno pogosto, da nekdo prizna ‘posilstvo’.
“Daj kreten, ne prbiji, te bojo še zaprl!”
“Pa saj je sama hot’la …”

No kakorkoli že, zgodba, ki sem jo zainat preimenoval v “Fantazija” ni baš sedla v ušesa.
Ajde, saj je bila nekaterim sprijencem bržkone všeč, ampak ni pa to baš uno recept za zmago.
Prekruta, precinična in preveč omemb pičke, kurca in variacij na to dvoje.
Premalo hudomušna, ne zadosti v srce segajoča in kratkomalo premalo populistična.

Folk je z dvigom rok povedal svoje, komisija je petnajst zgodb strokovno ocenila in na koncu razglasila rezultate.
Kot se da predvideti že iz tega, da ni že v začetku poročila JUHEJ! in JUHUHU!, nisem dobil niti svežnja knjig kamoli 800ih evrića.
Jebaj ga zdaj, saj bi bilo tudi malo, (maaaalo, a veš) pretenciozno pričakovat, da se prvič udeležiš ene take reči in kar zmagaš, jel?
Bom pa za drugič vedel …

Hvala vsem, ki ste me bodrili s fizično prisotnostjo, vsi ki ste bili z mano v kakih drugih sferah, vsem, ki ste kadarkoli kako mojo zgodbo prebrali, tistim, ki kakšno od njih celo pokomentirate in podate mnenje.
Hvala policistu, ki me je ustavil zavolj kontrole prometa na poti nazaj in zaradi moje vljudnosti ni nkar omenil, da sem ga malo preveč pritiščal, še posebej hvala pa družbi Lek za pofukan Lekadol, ki je prijel v pičle pol ure.

p.s. Sem vas vse, ki sem vas danes po dolgem času ugledal in objel, tiste s katerimi sem se zgolj rokoval in ostale, ki ste mi stali ob strani, hotel pocahnt, pa mi je po petih osebah začel fb nekaj srat in ni hotel nikogar več označiti, pa sem potem raje jejnal.
Saj veste kateri ste, kajne?

Ajde lupčka vsem!

Na vrat na nos

Danes sem se na vrat na nos spomnil, da bi šel v Novu Mestu v Lokal Patriota na prozni mnogoboj, na katerega je Boštjan Gorenc opozoril v knjigobežnicah že lep čas nazaj.
Poklical sem nekaj ljudi, če bi šel kdo z menoj, a ker je bilo vse tiktaktik pred zdajci, je bilo na koncu vprašanje le, ali naj grem sam ali ne.
Deset do šestih sem se odločil, da preverim s kolikšno zamudo smem priti … Če sploh.

“Če prideš do pol osmih bo še znosno”, je otprilike glasil odgovor.
Cajta kukr čš!! Skočil sem pod tuš, kar na suho sem postrgal kocine po vratu in pod nosom, ostalo obvezno zimsko opremo sem pustil.
Ker revše jadno ne premorem tiskalnika, sem skočil še do prijatelja, pri njem stiskal zgodbo z naslovom V uho in oddivjal proti kraju dogodka …
Ampak po omejitvah!

Po garminu naj bi tja prispel ob 19.18. Enajst minut do pol sem parkiral nekaj deset metrov od lokala.
Ko sem prispel tja, je zgoraj omenjeni bradati mož ravno pričel z uvodom.
Srebal sem čaj, prisluhnil sem gospodom in gospej pred mano, sam sem bil na vrsti, lahko si mislite – zadnji.
Po čitanju me je uvatila trema! Ko je bilo že za mano …

Začical sem za ščep tobaka, pa mi je prijazen neznanec ponudil kar že zvito cigareto. Ravno puhnil sem zadnji dim, ko se je iz notranjosti začul aplavz.
“Čakajo vas” al te, kaj pa vem kaj mi je rekel možak ob katerega sem se butnil med vrati, saj ga nisem videl, ko pa so se mi okularji zameglili.
V roke so mi potisnili, skupaj zvezane tri knjige, nekako tako kot so včasih berila nosili s seboj na učilišče, sledilo je rokovanje, pa fotkanje …

Nisem si drznil pomisliti, da sem zmagal, ko pa sem bil tam povsem sam samcat, brez ekipe podpornikov, ki so jo ostali kakopak povsem legitimno imeli.
Kurc, ko pa se spomnim zadnji tren … Bom pa za drugič vedel.
Glasovanje je namreč potekalo z dvigom rok prisotnih, nekaj pa je imela k prebranemu pripomniti tudi komisija …
Pa teslo sem dvema konkurenčnima zgodbama še sam dal glas!
Ko pa je vprašal, komu je bila ta zgodba všeč …
“Meni.”, sem si dejal sam pri sebi in porinil roko v luft.
Zmagal nisem, tretji nisem bil, sem bil pa drugi. Ravno prav za finale …

Bravo, Kosta, jebem li te smotana, če bi nabasal pun avto kameradof, pa bi bil prvi.
Stopil sem do šanka, po glavi mi je za trenutek šinil verz onih prismojenih reperjev iz Srbije, ki pravijo:”Daaaaj raaakiiije!”, a nisem izgovoril, saj sem imel prazen želodec.
“Čaj, zelen, z mlekom, prosim …, ko utegneš” in malo begal kam čem sesti, ko pa so tam okrog tiste mize kjer sem sedel poprej skakali s kamero in jemali izjavo zmagovalca.
Ampak je bila res dobra zgodba. Zato sem pa glasoval zanjo. No, saj sem za svojo tudi …

Ravno odtočiti sem nameraval iti, ko predme stopi moški, kakih petdeset let bi mu prisodil takole na oko, in mi seže v roko.
“Čestitam.”
“Hvala lepa …”
“Ste že kje objavljali?”
“Ne, ne, nisem …”
“Pa vas kaj takega zanima …”
“Seveda, zakaj bi sicer pisal?”
“No jaz sem iz založbe brščžcvm …”, vsaj jaz sem ga tako razumel, ko mi je pomolil lično oranžno vizitko.
“Moj mail in telefonsko imate gor, pa mi pošljite kaj, bi rad še kaj vašega prebral …”
“A …?”
“Obljubiti vam sicer ne morem nič, pošljite mi pa le, pa bomo videli, kaj se da narediti.”
“Jaz se opravičujem, ampak sem še malo zmeden, prvič sem na čem takem, prvič sem bral, sploh me pa tko scat tišči, da mi že učke plavajo … Vam je bila všeč zgodba?”
“Ja, ja, všeč – taka sodobna, sem tudi sam delal na radiu in vse te finte poznam … Vi kar pojdite … pa se slišimo?”
“Ja, vsekakor. Dobite na mail!”

Rokovala sva se.
“Adijo, hvala.” sem se poslovil in zahvalil ter dodal:” Vas smem še nekaj vprašat?”
“Kar!”
“Kje pa majo tle skret?”

Transformacija

Kadar moški končamo z razmerjem, je to nič kaj omembe vreden proces.
Kadar ga končamo mi.
Kadar smo mi tisti, ki smo dobili dvojko, pa je reč precej drugačna, pa tudi nič kaj prida.
Nekaj slabovoljnosti, žalosti, nekaj alkohola, nekaj jeze, razočaranja in v poljubnem času se reč zaključi.
Kadar ženske končajo neko zvezo pa se skoraj vedno zgodi levitev. Prav tako je nekaj solza in vsega tega, a ključna je sprememba.
Fizična sprememba! Stilska preobrazba.

Obisk frizerja, menjava frizure, morda celo barve. Nekaj drastičnega.
Sprememba življenskega sloga. Včlanitev v fitnes. Prenehanje kajenja.
Nakup nove garderobe. Nekaj prefinjenega. Sexy. Zapeljivega.

Vse to je treba potem uskladiti, urediti tudi nohte in kupiti primerna ličila za k novi pričeski in videzu.

Spomnim se, ko me je pred leti – tokrat zares, ne le za kak dan ali dva – pustila punca.
Bil sem kot pretepen, pokadil sem grič trave, popil še več piva kot običajno, sčasoma, pa sem recimo, prebolel.
Dokler je nisem videl s prijateljicami v bližnjem parku.

Sedele so na klopi, se hihitale in pogovarjale, ona pa je bila videti bolj jebozovna kot kadarkoli prej!

Postrižena na precej kratkega paža, pobarvana z blond na temno rjavo, posončena, v oprijetih kavbojkah, da je rit kar štrlela v njih in v ozki majčki na naramnice, z globokim dekoltejem, česar prej ni nikoli nosila.
Za pofukat! Tam! Takoj!
In še prekleto dobro je to vedela …

Medtem ko sem skušal dajati videz hladnega in neprizadetega bivšega fukača, sem se zagledal v njen vrat, da sem se počutil kot gepard, ko opazuje gazelo.
Raztrgal bi jo.

Tudi pri zadnji bivši sem opazil to spremembo. Nova frizura, nov videz, a ne s povsem enakimi posledicami.
Prav nič jebozovna ni videti.

Tisti joški in rit so povsem uplahneli. In boki, ki bi jim bila kos le Miloška Venera, so odšli neznano kam.

Ob enem od srečanj se mi je prav milo storilo ob pogledu na njeno shujšano podobo. Skoraj sem bil zavekal kot ‘ O moj jezus’ iz Tistega lepega dne, ko objokuje svojo pobeglo Pjepo in obenem razlaga, kaka baba je bila in kako so se deske v birtiji upogibale pod njenimi koraki.

Natupiranih las, upadlih lic, s tisto koščeno ritko je bila videti res klavrno, bog je nima rad.
Spredaj dila, zadaj ploh, so včasih opisovali tako revše.

Obuta v tistih visokih petkah, v katerih je včasih z ritjo opletala sem ter tja, sem … ter tja … je bila zdaj kot nekakšna štorklja.
A trudi se dajati občutek, da je s svojo suhljatostjo zadovoljna.

Moški pa imamo različne okuse.
Eni imamo radi bedra in stegna in krače in šunke ter prsa, spet drugi raje glodajo kosti.

Prej bo kdo obglodal njo, kot pa bom jaz prišel do svojega kosa mesa.

junij- julij 2011

01.06.2011, o kislih šalah(freakshow)
What’s the thing that you want when you’re eatin’ a pie and do not want when you’re eating pussy?
Crust.
How do you get a nun pregnant?
You fuck her …

02.06.2011, o obletnicah
Eno od de Sade -a si bom sposodil. Pa na dušek prečital. In predno se noč prevesi v dan, v njegov spomin, nič hudega sluteči sprehajalki silo storim. bwahahaha

27.06.2011, o sloganih
“nebo je modro samo v soncu, policija tudi v temi”… A to so imeli na policiji interni natečaj za slogan al’ so komu plačal za tale umotvor?

04.07.2011, o laježu
Zdaj vem kako se je počutil Son of Sam, ko mu je un pes najedu …

06.07.2011, o Bukowskem
Ne da je kurbež pisal in to prekleto dobro, če ti take reči pač sedejo, je tip tud slikal, ajde ni to ravno nekaj, ampak vseeno. Že to, da je ob vsem popitem alkoholu in požrtih mamilah 74 let preživel, je občudovanja vredno.

12.07.2011, o razgaljanju
I know it’s hot and everythang … but, god daaamn gal. You cruisin fo bruisin.

14.07.2011, o apetitu
It’s so hot that the only thing I’d eat right now is pussy.

19.07.2011, o kiltih
Sem mislil, da so kilti domena Škotov. Pa me je včeraj Kevin podučil, da le tega nosijo tudi Irci – da se sicer razlikujejo, da je tista torbica pri Ircih manjša in take reči. Mislil sem tudi, da so ultimativna izbira za poletje, pa sem se spet uštel. Pod osmimi metri blaga zna biti vroče. Zato pa so – nejsn preverjal !- spodaj brez. Matr, da bi ga nosil, če  bi blo kak meter manj in yp – ravno tko bi bil spodaj brez!

22.07.2011, o očaju
Pustiću bradu, počet drmat gusle, pisat pjesme o patnji i žalosti, kukat, plakat, zapomagat i jadikovat. Vako se više ne mere, oca mu jebem! Oče l ikad sunce da svane!?

24.07.2011, o sočutju z Amy Winehouse
Jebem ti narod, ti jebem! Da ljudem bolj pride do živega smrt ene ženske, ki je praktično prosila zato z mumili in alkoholom, kot pa smrt osemdesetih(80!) nič hudega slutečih mladcev in mladenk! A pa je to normalno!? I say no, no, no!

25.07.2011, o pobratenju
Če bi se kateri dve mesti morali pobratiti sta to zagotovo Banja Luka in Liverpool!
V tem primeru bi town twinning dobil povsem nove razsežnosti.

27.07.2011, o preizkusih
Na nekem linku lisac – lisac al karkoli že je, je nek test, kako si kaj podkovan v slovenskem jeziku. Na voljo imaš dve opciji in izbereš eno.  Nekje proti koncu je možnost: Cel dan se je igrala z otroki ali pa Cel dan se je igrala z otroci. A ali b .
Kje pa je možnost Ves dan se je igrala z otroki? Eh, eh

27.07.2011, o jazik
Nesum baš nekoj stručnjak za jazik što su ga zboruvali u južnu Srbiju na početok – koj bre beše ova vek – 19.? Ama ovije filmovi što gi prave – još dva, tri i ke zboram ko tad i tamo da sam rođen.

29.07.2011, o jamstvu
Obstaja kdo, ki nudi tečaj prilizovanja in lezenja v rit, pa da za uspeh jamči?
Ker da mi na koncu reče:” sori, morš pa mal hinkota pa pičke in driske že v štartu bit’.”, ga bom najprej na kurac nabil, pol pa še tožu.

Razglednica

Kamn'k

Dobrodošli v Kamn’k, mesto kjer je bivala Veron’ka
in je vsaka druga prebivalka nje dostojna potomka.
Pol kača zahrbtna, pol deklica vesela,
nog ne da narazen, k’ b’ j’h prasica res ne mela.

Pa se povzpnimo v njeno nekdanje domovanje,
poglejmo okrog in dol čez rob – to prekleto sranje.
Gospod Knaflič se zarad’ bradača gotov v grob obrača,
mar ni bla v Utok svoje cajte še kar v redu plača?
Pa v Titan, Stolu pa tud’ v Svilanit?
Zdaj pa vse hudič jemlje, vse gre direkt v rit …
Da o blokovskih naseljih sploh ne govorimo,
k’ tam vmes noter je pa prav zares adijo.
Avto – če ga že maš – je bol, da je blindiran,
k’ drgač ti hitr’ noter pade kšn kurac naflešeran.

Svari in opozarja nas že star moder pregovor –
boj se mesta v katerem zmanjka štacionov.

Moti se kdor meni, da Kamn’k umira –  gospoda –
je že umrl –  sam’ga sebe je od not na ven požrl.
Res pa da obstaja in vztraja mala Menina,
ta nam bo za mestece trugo nardiwa.
Fantje kar pokrov gor dente pa prbijte,
vam pa hvala lepa, pa še kaj prid’te!

%d bloggers like this: