Obisk pri Dohtarju

Stopil sem do bližnje prodajalne z domačimi izdelki, izbral ne povsem navaden in ne preveč načičkan glaž medu, ga del v nahrbtnik poleg fotoaparata, vse skupaj odložil na sovoznikov sedež in se odpeljal …
Prišel sem ob dogovorjeni uri, pred stavbo prižgal cigareto, saj sem bil kar malo nervozen, potem pa krenil proti vhodu.
Receptorka me je prijazno pozdravila in povprašala po namenu mojega prihoda. Razložil sem ji, da sem dogovorjen in da me pričakuje.
Čez nekaj minut je izstopil iz dvigala. V rjavih natikačih, temno sivih hlačah, sivi srajci prek katerih so bile modre naramnice, z gosto sivo brado in za skoraj osemdesetletnega možaka s presenetljivo gostimi sivimi lasmi.
“Dober dan!”, me je pozdravil z gromkim glasom in podal roko.
Odzdravil sem, mu segel v roko in rokovala sva se.
” A vi ste torej ta, ki ste me želeli spoznati.”
Sedla sva. On v fotelj, jaz na kavč in pričela s pogovorom.
Kar tako, o tem in onem.
Seveda sem ga pobaral tudi o tem kako je bilo na snemanjih, kako je bilo vzdušje, o soigralcih in soigralkah. Njegove oči so med pripovedovanjem dobile nek poseben lesk. Zažarele so, ko mi je razlagal o časih, ko je aktivno snemal, nastopal, bil cenjen igralec. Ko je delo še nekaj pomenilo.
“Sedaj pa … eeeh,” je zamahnil z roko. “Saj sami vidite …”
Veselilo me je, da ni nadaljeval.
Razložil mi je, zakaj je v mojem najljubšem slovenskem filmu govorjena takšna gorenjščina in ne tista prava, ki bi bila za tisto področje, kjer se film dogaja, bolj primerna.
Seveda ga je presenetilo, da se navdušujem nad filmom, ki je bil posnet še pred mojim rojstvom. Pošalil sem se, da sem bržkone edini Makedonec na svetu, ki bi znal ta film na izust.
Na ves glas se je zakrohotal, se z roko prislonil na moje koleno in me potrepljal po njem.
“Utrujen sem, veste. Nisem več najmlajši.”
Pomagal sem mu vstati, ga poprosil, če bi mi hotel podpisati izvod dvdja, ki sem ga imel s seboj in če bi privolil v eno fotografijo.
“Saj film ne bo nič boljši ali pa slabši zaradi tega …” je pripomnil med pisanjem posvetila.
Res, je, a ohranil ga bom kot drag spomin. Bil je namreč velik človek. Legenda.
Gospod Bibič.
V veliko čast mi je bilo, da sem ga imel možnost spoznati, z njim deliti nekaj misli, se pogovoriti o njegovi karieri in njegovem videnju sveta.
Vsi smo minljivi. Tudi največji. Naj počiva v miru.

Gledam fotografijo. Dveh bradačev. Celo uro si je vzel za neznanca, ki si ga je drznil poklicati, se z njim pogovarjal, pa se mu ne bi bilo treba. A tak je bil.
Odprt. Srčen. Človek.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: