Nemalokrat se je zgodilo, da sem komu rekel:«Prfuknjen’c!«, ali pa celo:«Nor’c!« Zgodilo se je, da sem komu rekel tudi:«Pa ti nisi normalen!«, težo svoji izjavi pa sem dodal še z:«Majke mi!«, čeprav to res zelo redko uporabljam.
V bistvu ta ‘majke mi’ ali pa matere mi moje’ hranim le za te primere. Ko nekomu povem, da je malo usekan. Take ljudi imam namreč tudi najraje.
Ponavadi so malce nenavadni, svojeglavi, čudaški, odkriti, resnicoljubni in nonšalantno sprejemajo to, da jih kot take ne sprejemajo povsod in nikakor ne vsi. Sprejetja si niti ne želijo. Niti si ga jaz.

Tudi sam sem bil od koga od njih deležen podobne opazke. Da nisem normalen. Hvala. Enako. Za kaj za vraga bi pa hotel biti normalen? Kaj pa je normalno? Biti bebec, biti ovca, biti običajen dolgočasen pizdun, kimavček?

Kar je bilo nekoč normalno je danes skorajda nesprejemljivo. Če si imel tam v sredini osemdesetih obute kakršnekoli barve nogavic razen belih, četudi nisi šel ravno nabijat tenisa, si bil ozmerjan, da maš ‘ta hitre štumfe’ in si bil kmet. Obuj danes bele štumfe, pa boš videl. Jaz jih. Včasih. Za inat. Ker me boli kurac kaj porečejo tisti ‘normalni’.

Ondan sem ravno s tem, ko sem se hotel izogniti pričkanju z bivšo, dosegel da sem se zapletel v nek nesmiselen besedni dvoboj, ki je bil obsojen na isti rezultat kot vedno. Kadar ji zmanjka argumentov mi pogreje kak star greh. Ponavadi starejšega od najine že razpadle zveze.
Še od takrat, ko sem bil še bolj utrgan kot sem sedaj. Ko sem bil na dobri poti k temu da postanem lokalni pijanec/hašišar/genijalec, ki s klopce tuli nepovezanosti, ki so jasne le njemu ali pa niti njemu ne baš.

Tak kakršen je bil Temni Valček …
—————————————————————————————————

Kratka vmesna zgodba o Temnem valčku, njegovem pijančevanju in obujanju spominov na leta 1942- 1943 ter o njegovi moralni sprijenosti in deviaciji, to jest odmiku od (poglej ga zlomka) normalnega

Prvega v mesecu je na banki dvignil penzijo, potem pa jo je nekaj dni poganjal po grlu, dokler ni pognal vsega denarja, nakar ga je pognalo in so ga poscanega nagnali iz birtije na cesto, kjer je opotekajoč kričal.

»KuuuuuuRRRRRRRRbeeeeeeee, pRRRRRRRRaaaaaSSSSSiiiiiCCCCCeeeee! … Čedne babe v kupleraj, t gRRRRde pa v Titan pa normo zvišat!«

Tako je on videl rešitev za lokalno gospodarstvo.
Dec je bil menda soldat na ruski fronti in kadar je bil pobaran o tej njegovi soldateski je razlagal o tistem mrazu tam na severu (ma nemoj, ladno, da je gor veliš?) in podobne traparije.
Enkrat pa ga je nekdo vprašal, če je koga ubil v tisti prekleti vojni …

»Jaz nis’m n’ben’ga ubu!«
/Ubu … A je bil sezut?/
»Kako pizda ne? Saj si ‘mel ja puš’o pa si streljal z njo!«
»Jaz sem streljal v luft!«
»Kaj kurac si pa pol počel kot vojak?«
»Kadar smo prišli v vas smo pol vse babe pofukal, fental pa jaz nisem n’ben’ga!«

Temu kurbežu je bilo v njegovem s tečajev snetem umu, posilstvo nič krive civilistke kaj manjši greh kot uboj sovražnega vojaka, pa se potem ti pejt s takim zemljo krast …
Koliko od tega je bilo res, je prepuščeni presoji vsakega posebej.
———————————————————————————————————————

Najbolj me čudi, kako ti – kobajagi normalni – dosojajo kdo je gladek in kdo ne. Ker če je ukvarjati se z vsemi drugimi, s seboj pa ne, tisti znak normalitete, potem –  jebeš mi mater – res nisem normalen.

/Že sama beseda NORmalen se prav zabavno začne, kenede? Hihihihi/

Kot je bilo v tistem mojem obdobju popivanja in kajenja za tiste okrog mene normalno, da smo se ga dan na dan raztreščili kot majolka,  ki pade s police, tako je bilo komu drugemu normalno ždeti za knjigo in delati na tem, da bo nekoč nekdo. Meni se je za to jebalo. Še zdaj se mi.

Bojda včasih komu od mojih pivskih drugov namenijo vprašanje:« Ti kaj pa je zdaj s Kosto, kje je ta človek?«
Ker ti seveda povedo le vprašanje, ki so ga dobili, ne pa tudi kaj so jim povedali, si morem le misliti kaj odgovorijo.

Mogoče kdo reče:« Piše model …«
»Kaj piše?«
»Razglednice jebote, kaj jaz vem kaj!? Zadnjič, ko sem ga videl je rekel da piše. Knjigo. Kao. Pojma nimam.«

Ne sprašujem kaj jim rečejo. Ker me boli kurac …

Iz enega malomeščanskega okolja sem priromal v drugega, le da so tam vsi vedeli, kdo sem, ali pa so vsaj mislili, da vedo. Tukaj pa jih zgolj peščica ve ozadje, pa še ti le delno. Ostali ugibajo.
Da sem čudak … Da nisem sasvim svoj … Da se mi koleščki ne vrtijo kot bi bilo treba in beseda na cesti je:»Temu že v očeh vidiš, da je premaknjen. Ziher je bil v norišnici!«

Hehehehe. Ura je šestnajst minut čez četrto. Zjutraj. A pa je to normalno!? Ni. Je malce čudno, a ne da? Bo že res.
Sicer bi raje videl, da bi imel pod vekami v tem trenutku kakih šest ur spanca in bi moral biti čez uro in pol nekje v službi, a žal temu ni tako?
Nema. Nisem edini. FuL nas je takih …
A to pa je normalno?

No. Torej …
Tam sem ostal nekje pri mikrovalovnem možganskem pogrevanju že zastaranih grehov na stvari, ki sem jih počel kot najstniški triindvajsetletnik, pa kaki dve leti, tri prej in tri, štiri po tistem, sedaj kaj dosti vpliva res nimam in jebi ga, časi so minili, lasje so osiveli ali pa odpadli in ‘idemo dalje’ je rekel partizanski učitelj v istoimenskem filmu.
Zato ji z nasmehom na obrazu rečem:»A lahko nehaš s temi čudaškostmi?«
Njej pa se na obraz nariše osmeh od uva do uva, kot bi na hitri srečki ravnokar spraskala proč zaščitni premaz, pod katerim se prikaže še tretji LCD televizor in mi, kot bi stala na govorniškem odru počasi in vzvišeno zabrusi:»A glih TI … (toliko da ne pokaže s prstom name, da bi slučajno ne pomislil, da ta TI, leti na koga drugega) boš govoril … kaj je čudaško!?«

Če bi ne bil že skoraj v preddverju nirvane in notranjega zena, bi jo poslal u pizdu lepu majčinu, a ji ne dam zadoščenja, da bi imela priložnost k tistemu navreči še kake dodatne zmerljivke na račun mojih prednikov.
Ker tako ona kot tudi jaz oba dobro veva kam pes, oziroma v tem primeru psica, taco moli, jo le mirno pobaram:»Bi mi rada povedala, da misliš, da sem NOR!?«

Seveda se le samozadovoljno namuzne in taku počasi, ku tista mama wod unga grmičevja, ku hitru raste, kamor Dohtar prihaja na obisk že vrsto let, s takistim tonom navrže:« No, … to boš pa TI najbolje vedel … ali si … ali nisi.!«

»Ne. Nisem. Ne vem pa, če ni malo noro se bosti z nekom, za kogar domnevaš, da je nor. Z norimi ljudmi se ni za zajebavat.«
»A to so ti ‘tam’ povedali?«
»Tam smo si povedali precej reči. Tudi odpustnico so mi dali tam. Da sem kolikor toliko dober. Za med normalne ljudi. Upaš iti ti, da utemeljijo ali si ali nisi?«

Tudi za te ugibalce in ugibalke, opravljivke in opravljivce, ki se ne držijo dobrega starega reka, da se brigaj zase in boš imel kaj dosti dela, se vprašam, če bi si drznili stopiti h komu, ki bi jim pogledal pod pokrov v mašino, ki ji pravimo možgan, ter bi jim preveril svečke pa uplinjač in kar je takih reči, ki skrbijo, da klikerji nemoteno laufajo sem ter tja, na koncu pa podal mnenje o njihovi gladkosti.

Da jim požigosa papir … Da jim butne štampiljko … Štampiljko dobiš v vsakem primeru. Le enemu papirju pravijo ‘potrdilo’, drugemu pa ‘odpustnica’. Ne vem koj kurac so dali meni slednjega, ko pa bi po mnenju ta normalnih moral imeti prvega!?

Hmmm … Me prav zanima, če bi se dal nekako zbarantati, da mi ga zamenjajo? Jaz njim odpustnico pa gajbo kmperja, oni pa meni potrdilo*.

*Potrdilo namreč potrjuje, da si malo čez les in zaradi tega tudi pravijo za koga, da je potrjen. Vem za enega možaka, ki je ta pildek imel in je imel ljubi mir, saj so ga vsi pustili pri miru. Še kadar je naredil kak eksces in so sosedje klicali organe jim je pod nos pomolil listek, ki ga je imel ves čas pri sebi in so se le obrnili in odšli. Prismuknjenec pač …

Zdaj grem pa spat, ura je 5.18. Normalni bodo kmalu vstali.