Supernova

Zagrnjen je v temo.
Boji se svetlobe.
Pred njo zapira oči.

Bojevnik brez oklepa.
Oklepa se nemoči.
Ta ga nemočnega žre.

Iz štrcljev brizga kri.
Vroča kakor lava.
Pušča ga hladnega.

Trup bez udov.
Glava brez možgan.
Moški brez jajc.

Preplah je za bitko.
Sirena tuli preplah.
Strah preplavi dušo.

Srce panično tolče.
Užge zadnji udarec.
Nebesni svod se vžge.

Oslepljujoča svetloba.
Slepec spregleda.
Po obrazu spolzi solza.

Tišina? Krik?
Rojstvo? Smrt?
Žalost? Sreča?

Komu mar?
Nikomur?
Njemu je mar!

Končno!

Advertisements

Trajče Dlakocepski

»Kadar mački stopiš na rep, zacvili,« pravijo.
Ja kaj pa naj, presneto? Zaprede?
Mačka nima repa zato, da bi hodili po njem, niti za to, da bi jo zanj vlekli. Ga pač ima.
Za ravnotežje menda, kar pa se mene tiče pa za mahanje z njim, za odganjanje muh, da ga postavi pokonci, če se ji tako zazdi, ali pa, da le – ta leži ob njej, brez neke posebne funkcionalne vrednosti.

To naj bi označevalo, da kadar ti nekdo stopi na žulj, pač poskočiš. Kaj ne bi, vraga?
Še sam ne stikam po njem in ga ne luščim, torej tudi drugim ni treba in prav nobene potrebe ni, ne po enem, ne po drugem.
Tako mačji rep, kot ožuljena peta, vkolikor bi imela moč kaj pripomniti, bi zagotovo dejala, da se ju mora pustiti lepo pri miru.
Kar seveda ne bi smelo predstavljati težave, saj tisto kar se mora storiti ni težko, kajne?
O, pa je! Tisto je najtežje!

Vem, seciram in analiziram stvari, ki so vsesplošno sprejete in take bodo tudi ostale, a mi skeptik v meni ne privošči spanca.
Menda bi mi povsem ustrezal priimek Dlakocepski ali pa Pikolovski.

Strinjam se.
Oni dan sem, ko je nek prikupen fantič v igralnici knjižnice ob prebrani rimi rekel: «Smešno je«, kasneje to omenil. Češ, da mu ne gre zameriti, saj še marsikateri odrasel ne loči med ‘smešno’ in ‘duhovito’.

S tem nisem mislil nič slabega zoper otroka. Naj me vrag pocitra, če sem!
Smešno se mi zdi, da je to nekoga tako zelo zmotilo, da je izdavil, da bi mi bilo potrebno prepovedati brati pravljice. Čeprav sem to pravzaprav počel prvič in osebek niti prisoten ni bil ob tem početju.

Ta moja opazka je bila le še ena od mnogih neuspelih šal, ki sem jih nepremišljeno lansiral med ljudstvo. Naj jo skušam pojasniti. Čeprav se tega menda ne počne.
Razlaga šal namreč. Pa saj navsezadnje niti ne bo razlaga šale, temveč razlaga razlike. Razlike kot jo vidim jaz!

Smešni so klovni v cirkusu, ko se spotikajo v prevelikih čevljih, ko vozijo premajhna kolesa in hupajo ter se mlatijo z gumijastimi macolami po svojih smešnih lasuljah.
Smešne so opice v živalskem vrtu, ko se obmetavajo z iztrebki, še bolj smešne so, ko kepo zalučajo v kakega obiskovalca. Sploh če ta obiskovalec nisi ti.

Smešni so poskusi ljudi diskreditacije nekoga, na osnovi njihovih predsodkov in nerazumevanja nečesa.
Smešen je pes, ki lovi svoj rep, smešen je človek, ki se boji lastne sence.
Smešen je Buster Keaton s svojimi gagi, sem pa prepričan, da če ne bi živel v času nemega filma, bi bil nedvomno tudi duhovit.

Smešne so mnoge izjave, le redkokatere pa so tudi duhovite.
Obstaja cel kup filmov in nadaljevank, v katerih je vse polno dialogov, a so ti žal le smešni, ne pa tudi duhoviti.

Joe Pesci je skorajda ubil človeka v eni od svojih vlog, ko mu je ta rekel:« You’re funny!«
No, saj ni rečeno, da ga kasneje ni. V tem filmu jih pospravi kar nekaj. Okruten mali pizdun. Duhovit tudi. Ni bil pa jebeno smešen.
Večkrat slišim kako za tega ali onega komika rečejo, da je smešen. Saj nekaj jih je res. Najbrž pa se možakar trudi biti duhovit.
»Saj ni važno, važno, da se ljudje smejijo.«
Kaj pa vem. Raje vidim, da so povsem tiho, kot pa da se mi režijo.

Smeh ni eden. Smehov je več.
Je škodoželjen smeh, je dobrohoten smeh, lahko se smejiš z nekom, lahko se smejiš nekomu. Človeka se da osmešiti, nekateri to zmorejo brez pomoči.

Ravno neduhoviti ljudje znajo biti strašno posmehljivi in zasmehovati koga, ki si tega nikakor ne zasluži. Biti smešen ne zahteva skoraj nobenega posebnega truda. Niti inteligence. Lahko si popoln bedak.

Dočim biti duhovit pa že kaže na to, da gre najbrž za brihtno osebo.
Biti duhovit zahteva nekaj smisla za humor, domišljije in domiselnosti, za biti smešen je dovolj biti neroden in pasti v lužo.

Enim je pač smešno smešno, duhovito jim je smešno in smeh je smeh. Kar je enemu smešno, je drugemu obupno.
Ampak to je pa spet stvar posameznika. Tako kot so nekaterim klovni pošastni in prav nič smešni. Eni se ob določenih prizorih tolčejo po kolenih in si brišejo solze od smeha.

Tistega, čemur so se kot pečeni mački režali, kadar so gledali svoje male klinike in podobne zadevščine jaz nisem skapiral. Krohotavost se me nikakor ni prijela. Še več. Začudeno sem bolščal v ekran in se spraševal kaj in s kom je tukaj nekaj narobe.
Phuneey not found.
Preprosto nisem razumel. Čeprav gre za preprosto zastavljeno vsebino s preprostim konceptom zabavanja preprostih ljudi.

Baje je ena takih svetih resnic tudi ta, da resnica boli. Pajade.
Mene bolj zaboli krivica. Koga pa morda zaboli resnica, ker meni, da se mu dela krivica.

Trudim se ne biti krivičen, biti karseda objektiven, če se le da, tudi ne pretirano nesramen, nikoli – prav nikoli, pa se ne mislim truditi ugajati. Nikoli se nisem.
Če sem ali pa, če bom v prihodnje zaradi tega kje izobčenec, čudak in neprilagojenec, pa pač bom.

Zvečer ležem v posteljo miren in sprijaznjen s samim seboj, vedoč, da nisem nikomur kuševal riti, da se nisem nikomur prilizoval in da sem – jebi ga sad – nekaterim pač antipatičen.
Ovbe!
Po svetu se dogaja tudi kaj hujšega kot to, da kostin pač ni vsem pogodu.

september 2011

03.09.2011, o rimah
Tile raperji z rimami na glagol me loh kušnejo v rit! A smo v SFR Njemačkoj mogoče?

04.09.2011, o usklajenosti
Danes je bilo vsaj pol Slovenije pijane.
GurenjC so bl u Tržč na šuštarsK nedel, v južnem dejli so šli pa na rejbnški semjn paglejdat.
Policaji bi lahko danes milijone pobasal.

04.09.2011, o različnosti
‎’Neprijetne bolezni’… Za razliko od tistih prijetnih. Te Stados Unidos bi blo treba potopit, majke mi.

05.09.2011, o nesmrtnosti
Freddie Mercury bi bil danes star 65 let.
Bi bil. Če bi bil še živ. Prešeren pa bi bil decembra star 211 let.
Mrtvim ljudem voščit za rođendan. Svašta.

07.09.2011, o gospodarjih (Bukowski)
‎”Izobrazba je postala novo božanstvo in izobraženci novi plantažni gospodarji.”

08.09.2011, o pismenosti
Dons je dan pismnosti. Bodte vseli in zaduvolni, da ste deu te skupnosti. Na svet je mljone ldi k nimajo tok sreče k vi!
Djte si to nalimat na zit usaj z dve ure če ste hvaležen z to d znate brt pa pisat!

08.09.2011, o Za in Proti
Moški v lekarni:”Ene Lekadol!”
Lekarnarka:”Za glavobol?”
“Ne, proti glavobolu!”

11.09.2011, o iskanju
Komaj našel in stavbo in svatbo.

16.09.2011, o stanju
Globalno segrevanje – zaskrbljujoče, stroški potovanja do Modreja- zanemarljivi, sred’ septembra se butn’t v Suočo- neprecenljivo.

17.09.2011, o samohvali
Fuckin hochštaplerji!
Kako takim ljudem ni jasno, da človeka NE zanima kolk so dali za čevlje, nakit, cunje, frizerja, vizažista inu podobna sranja.
Ustanovijo naj si klub pa naj se tam duvajo!

18.09.2011,o logiki
Se pridružiš sekti, svojega guruja častiš kot boga in mu slepo slediš …
A da ne podvomiš v njegove sposobnosti, ko od tebe zahteva, da mu ga potegneš, je pa dost bedasto.
Mojster joge to menda zmore sam!
In če si tak butelj, da mu ga greš cuzat, pač požreš in si tiho!

18.09.2011, o knjižnih klubih
Gledam Jane Austin Book Club. Precej gay kaj?
Ampak se mi kot protiutež poraja ideja o ustanovitvi ‘Charles Bukowski Book Club’, kjer bi razpravljali o neromantičnih odnosih, nesmiselnih fukih, netreznih epizodah in ostalih šovinističnih nebulozah.
Wanna join?

22.09.2011, o jeznoritosti
I’ve come to realize I’m very much like Doc Martin.
Apart from the tie, suit, clean shave and medical degree.
All that aside, we could be bloody twins.

26.09.2011, o zlatnjavi
Pišam se v usta zlatemu maturantu, ki pravi da sedi ZA računalnikom.

26.09.2011, o oksimoronskosti
I hate prejudice and racism.
Especially when niggaz be all over your ass 4 bein white.

27.09.2011, o slovesu
Od poletja bi se spodobilo poslovit z enim poštenim pljuskom v morje.
S pomola v Fiesi.
Z zaletom od slaščičarne.

27.09.2011, o slovesu(poročilo)
Raport
Fiesa ni več pank/hipi raj.
Čikov se ne dobi.
Voda:taman.
Valovanje: vznemirljivo.
Vreme za ta čas: su – per.
Družba: razkošna.

28.09.2011, o zadolževanju
Prošnja:
Nujno bi si moral sposoditi nekaj sto tisoč evrov!
Polovico vrnem takoj!
Saj se zdaj tako dela, a ne?

Invazija

Tukaj so!
Povsod so!
Med nami!

Brez panike!
Bodite mirni!
Ne dajajte
Jim povoda

Neopazno
Se kretajo
Njihov namen
Ostaja neznana
Zlovešča slutnja
Povsem enaki so videti
Počnejo vse kar počnemo ostali
Nobenih znakov ne kažejo

So urejeni
Ne izstopajo
Le njihove oči so brez sijaja
Njihovi nasmehi hladni
Njihov Dober Dan
Zveni
–  S Poti  –
Njihovi zamolkli koraki
Bobnijo
Strahovito koračnico
Vpoklic
Namenjen vsem
Prej ali slej
BOMO VSI
TUDI TI!

pridi
ne
boj
se
v
e
č
.

invasion

Post mortem

Kadar pride moj čas,
prav potiho umrjem,
ne da bi kdo vedel.

Ne omenjajte me.
Ne govorite o meni.
Ne hvalite me
na vse pretege.
Ne držite se načela
‘o mrtvih vse dobro’.

Povejte kakšen sem, zdaj.
Natrosite mi rož in trnja
v čuječa ušesa,
ne na hladno gomilo.

Ko bom mrzel in brez utripa,
me ne bo pogrel
noben državniški pogreb
niti tisoči žalujočih
in ne topovske salve.

Ob mojem grobu ne bo
ne otrok, ne vnukov
in ne njih potomcev.

Še manj vdove,
ki bi se hlipajoča
metala na mojo rakev
puščajoč sledi nohtov
na lesenem pokrovu.

Lep dan bo.
Počival bom v miru.

Prvi poljub

Glasba je bila hrupna, divja, kot tudi plesalci.
Ko se je umirila, je večina odšla s plesišča
Midva pa sva ostala,  se zmenila brez besed.
Stopil sem k tebi, roki sklenil za tvojim hrbtom
Ti pa si svoje položila okrog mojega vratu.

Vranje črni lasje so ti padali na hrbet
Tvoja glava mi je počivala na ramenu
Kot na puhasti svilnati pernici.
Tvoj obraz je bil mil kot princeske
Ki sanja o poljanah, studencih.

Poduhal sem te, dišala si omamno
Kot pol ducata svežih mareličnih cmokov
Posutih z rjavim sladkorjem in cimetom.
Približal sem se, te hotel poljubiti.
»Ne …« si rekla ter se obrnila proč.

Pogledala si me globoko v oči
»Ne tukaj…« in zdrsnila s prsti
Po roki, čez komolec do dlani
Ter odšla skozi gnečo.
Prebijal sem se skoznjo za teboj.

Zunaj si s terase izginila za vogalom.
Stopil sem za hišo, te uzrl v poltemi.
Pritisnila si me ob steno, se prižela k meni.
Vzela si moj obraz med svoje dlani
Poljubila si me ….

Nežno, mehko, vroče, strastno.
Položila si svoje lice na moje.
Čutil sem tvojo sapo, dah.
»Vedela sem …« si zašepetala.
»Kaj?«sem zmeden vprašal.

»Da se lepo poljubljaš …«
S palcem si šla čez moje ustnice
Kot bi hotela obrisati šminko
Mi veleti naj molčim
Tedaj in kadarkoli.

Gledal sem za tabo.
Obstal sem kot najstnik
Kadar prejme svoj prvi poljub
Zavedaje se, da ga bo pomnil
Vse dokler bo živ.

Srečal sem te mnogo let kasneje.
Na drugi strani ulice si brzela po pločniku.
Nasmehnila si se, položila dlan na ustnice
Vanjo položila velik poljub
In mi ga poslala čez cesto.

Čeprav se prvega poljuba ne spomnim,
Niti ne vem njenega imena
Se spomnim prvega poljuba s teboj.
Natanko vem, kje se je zgodil.
Še zdaj se namuznem, kadar grem mimo.

Bes te plentaj, Ninočka …

Simfonija v D mol(k)u

Norost
je utihnila,
ne sliši se je več.
Njeni glasniki
hropejo,
vajeni so
kričanja.

Tišina oglušujoča,
bedake obnemi.
Gluh krik
reže vratove.
Vsak
je sovrag!

Sliši se
sivih mišk
cvilež,
ujetih v past.
Mačke
čohane za ušesi,
nasršene predejo.

Nemi kričači,
ostrijo britve.
Pogrizenih
omrtvičenih ustnic,
topih pogledov.

Tehtnica meri,
težko blago.
Pokvarjeno
gnilo meso.
Najmanjše zlo.

Hočem potrdilo!

krava

Nemalokrat se je zgodilo, da sem komu rekel:«Prfuknjen’c!«, ali pa celo:«Nor’c!« Zgodilo se je, da sem komu rekel tudi:«Pa ti nisi normalen!«, težo svoji izjavi pa sem dodal še z:«Majke mi!«, čeprav to res zelo redko uporabljam.
V bistvu ta ‘majke mi’ ali pa matere mi moje’ hranim le za te primere. Ko nekomu povem, da je malo usekan. Take ljudi imam namreč tudi najraje.
Ponavadi so malce nenavadni, svojeglavi, čudaški, odkriti, resnicoljubni in nonšalantno sprejemajo to, da jih kot take ne sprejemajo povsod in nikakor ne vsi. Sprejetja si niti ne želijo. Niti si ga jaz.

Tudi sam sem bil od koga od njih deležen podobne opazke. Da nisem normalen. Hvala. Enako. Za kaj za vraga bi pa hotel biti normalen? Kaj pa je normalno? Biti bebec, biti ovca, biti običajen dolgočasen pizdun, kimavček?

Kar je bilo nekoč normalno je danes skorajda nesprejemljivo. Če si imel tam v sredini osemdesetih obute kakršnekoli barve nogavic razen belih, četudi nisi šel ravno nabijat tenisa, si bil ozmerjan, da maš ‘ta hitre štumfe’ in si bil kmet. Obuj danes bele štumfe, pa boš videl. Jaz jih. Včasih. Za inat. Ker me boli kurac kaj porečejo tisti ‘normalni’.

Ondan sem ravno s tem, ko sem se hotel izogniti pričkanju z bivšo, dosegel da sem se zapletel v nek nesmiselen besedni dvoboj, ki je bil obsojen na isti rezultat kot vedno. Kadar ji zmanjka argumentov mi pogreje kak star greh. Ponavadi starejšega od najine že razpadle zveze.
Še od takrat, ko sem bil še bolj utrgan kot sem sedaj. Ko sem bil na dobri poti k temu da postanem lokalni pijanec/hašišar/genijalec, ki s klopce tuli nepovezanosti, ki so jasne le njemu ali pa niti njemu ne baš.

Tak kakršen je bil Temni Valček …
—————————————————————————————————

Kratka vmesna zgodba o Temnem valčku, njegovem pijančevanju in obujanju spominov na leta 1942- 1943 ter o njegovi moralni sprijenosti in deviaciji, to jest odmiku od (poglej ga zlomka) normalnega

Prvega v mesecu je na banki dvignil penzijo, potem pa jo je nekaj dni poganjal po grlu, dokler ni pognal vsega denarja, nakar ga je pognalo in so ga poscanega nagnali iz birtije na cesto, kjer je opotekajoč kričal.

»KuuuuuuRRRRRRRRbeeeeeeee, pRRRRRRRRaaaaaSSSSSiiiiiCCCCCeeeee! … Čedne babe v kupleraj, t gRRRRde pa v Titan pa normo zvišat!«

Tako je on videl rešitev za lokalno gospodarstvo.
Dec je bil menda soldat na ruski fronti in kadar je bil pobaran o tej njegovi soldateski je razlagal o tistem mrazu tam na severu (ma nemoj, ladno, da je gor veliš?) in podobne traparije.
Enkrat pa ga je nekdo vprašal, če je koga ubil v tisti prekleti vojni …

»Jaz nis’m n’ben’ga ubu!«
/Ubu … A je bil sezut?/
»Kako pizda ne? Saj si ‘mel ja puš’o pa si streljal z njo!«
»Jaz sem streljal v luft!«
»Kaj kurac si pa pol počel kot vojak?«
»Kadar smo prišli v vas smo pol vse babe pofukal, fental pa jaz nisem n’ben’ga!«

Temu kurbežu je bilo v njegovem s tečajev snetem umu, posilstvo nič krive civilistke kaj manjši greh kot uboj sovražnega vojaka, pa se potem ti pejt s takim zemljo krast …
Koliko od tega je bilo res, je prepuščeni presoji vsakega posebej.
———————————————————————————————————————

Najbolj me čudi, kako ti – kobajagi normalni – dosojajo kdo je gladek in kdo ne. Ker če je ukvarjati se z vsemi drugimi, s seboj pa ne, tisti znak normalitete, potem –  jebeš mi mater – res nisem normalen.

/Že sama beseda NORmalen se prav zabavno začne, kenede? Hihihihi/

Kot je bilo v tistem mojem obdobju popivanja in kajenja za tiste okrog mene normalno, da smo se ga dan na dan raztreščili kot majolka,  ki pade s police, tako je bilo komu drugemu normalno ždeti za knjigo in delati na tem, da bo nekoč nekdo. Meni se je za to jebalo. Še zdaj se mi.

Bojda včasih komu od mojih pivskih drugov namenijo vprašanje:« Ti kaj pa je zdaj s Kosto, kje je ta človek?«
Ker ti seveda povedo le vprašanje, ki so ga dobili, ne pa tudi kaj so jim povedali, si morem le misliti kaj odgovorijo.

Mogoče kdo reče:« Piše model …«
»Kaj piše?«
»Razglednice jebote, kaj jaz vem kaj!? Zadnjič, ko sem ga videl je rekel da piše. Knjigo. Kao. Pojma nimam.«

Ne sprašujem kaj jim rečejo. Ker me boli kurac …

Iz enega malomeščanskega okolja sem priromal v drugega, le da so tam vsi vedeli, kdo sem, ali pa so vsaj mislili, da vedo. Tukaj pa jih zgolj peščica ve ozadje, pa še ti le delno. Ostali ugibajo.
Da sem čudak … Da nisem sasvim svoj … Da se mi koleščki ne vrtijo kot bi bilo treba in beseda na cesti je:»Temu že v očeh vidiš, da je premaknjen. Ziher je bil v norišnici!«

Hehehehe. Ura je šestnajst minut čez četrto. Zjutraj. A pa je to normalno!? Ni. Je malce čudno, a ne da? Bo že res.
Sicer bi raje videl, da bi imel pod vekami v tem trenutku kakih šest ur spanca in bi moral biti čez uro in pol nekje v službi, a žal temu ni tako?
Nema. Nisem edini. FuL nas je takih …
A to pa je normalno?

No. Torej …
Tam sem ostal nekje pri mikrovalovnem možganskem pogrevanju že zastaranih grehov na stvari, ki sem jih počel kot najstniški triindvajsetletnik, pa kaki dve leti, tri prej in tri, štiri po tistem, sedaj kaj dosti vpliva res nimam in jebi ga, časi so minili, lasje so osiveli ali pa odpadli in ‘idemo dalje’ je rekel partizanski učitelj v istoimenskem filmu.
Zato ji z nasmehom na obrazu rečem:»A lahko nehaš s temi čudaškostmi?«
Njej pa se na obraz nariše osmeh od uva do uva, kot bi na hitri srečki ravnokar spraskala proč zaščitni premaz, pod katerim se prikaže še tretji LCD televizor in mi, kot bi stala na govorniškem odru počasi in vzvišeno zabrusi:»A glih TI … (toliko da ne pokaže s prstom name, da bi slučajno ne pomislil, da ta TI, leti na koga drugega) boš govoril … kaj je čudaško!?«

Če bi ne bil že skoraj v preddverju nirvane in notranjega zena, bi jo poslal u pizdu lepu majčinu, a ji ne dam zadoščenja, da bi imela priložnost k tistemu navreči še kake dodatne zmerljivke na račun mojih prednikov.
Ker tako ona kot tudi jaz oba dobro veva kam pes, oziroma v tem primeru psica, taco moli, jo le mirno pobaram:»Bi mi rada povedala, da misliš, da sem NOR!?«

Seveda se le samozadovoljno namuzne in taku počasi, ku tista mama wod unga grmičevja, ku hitru raste, kamor Dohtar prihaja na obisk že vrsto let, s takistim tonom navrže:« No, … to boš pa TI najbolje vedel … ali si … ali nisi.!«

»Ne. Nisem. Ne vem pa, če ni malo noro se bosti z nekom, za kogar domnevaš, da je nor. Z norimi ljudmi se ni za zajebavat.«
»A to so ti ‘tam’ povedali?«
»Tam smo si povedali precej reči. Tudi odpustnico so mi dali tam. Da sem kolikor toliko dober. Za med normalne ljudi. Upaš iti ti, da utemeljijo ali si ali nisi?«

Tudi za te ugibalce in ugibalke, opravljivke in opravljivce, ki se ne držijo dobrega starega reka, da se brigaj zase in boš imel kaj dosti dela, se vprašam, če bi si drznili stopiti h komu, ki bi jim pogledal pod pokrov v mašino, ki ji pravimo možgan, ter bi jim preveril svečke pa uplinjač in kar je takih reči, ki skrbijo, da klikerji nemoteno laufajo sem ter tja, na koncu pa podal mnenje o njihovi gladkosti.

Da jim požigosa papir … Da jim butne štampiljko … Štampiljko dobiš v vsakem primeru. Le enemu papirju pravijo ‘potrdilo’, drugemu pa ‘odpustnica’. Ne vem koj kurac so dali meni slednjega, ko pa bi po mnenju ta normalnih moral imeti prvega!?

Hmmm … Me prav zanima, če bi se dal nekako zbarantati, da mi ga zamenjajo? Jaz njim odpustnico pa gajbo kmperja, oni pa meni potrdilo*.

*Potrdilo namreč potrjuje, da si malo čez les in zaradi tega tudi pravijo za koga, da je potrjen. Vem za enega možaka, ki je ta pildek imel in je imel ljubi mir, saj so ga vsi pustili pri miru. Še kadar je naredil kak eksces in so sosedje klicali organe jim je pod nos pomolil listek, ki ga je imel ves čas pri sebi in so se le obrnili in odšli. Prismuknjenec pač …

Zdaj grem pa spat, ura je 5.18. Normalni bodo kmalu vstali.

Ko – ko – kokoške

Spusti se malo niže i popuši ga malo,
do tebe mi je ono stvaaaaarno stalo,
zaljubih se u tebe, čim sam te ugledo,
isto ko u Đenu Đejmison kad upalim video.

Ne govoriš punim ustima, ko pred samim carom,
ponašaš se pristojno dok se daviš karom.
Dosta mi fafuljanja sad bi malo rupe,
umesto u pičku učeram ga u dupe,
vrištiš, ko da si se polila tanjurom vrele supe.
Razvaljujem te ljuto i pri tom smatram kravom,
uopšte ne znam zašto ili kojim pravom …
izvini kučko razmišljam donjom glavom.

Nabijem ti ga do jaja, ti glavom u radiator,
razoro ti šupak ko podivjali vibrator, phone ring
‘Ajl be bak’ – baš ko terminator.
Nazivaš me svinjom, pljuješ mi u oko,
ščepam te za vrat – žžžžžžžestoko,
izbacivši te kroz vrata – marš debela stoko!

Padaš stepenicama, probudiš komšinicu staru,
izvinite gospođo ali lift nam je u kvaru,
i recite maloj da smanji tu Daru Bubamaru!
Prošli put kad ste me pitali, kako me nije sramota,
da se derem sa balkona ko petao sa plota,
smeta mi kad se dečurluk oko zgrade mota.

Jedna mi neki dan kaže: “fino mi uz tebe …
ooooh dušo, zlato moje, … pravo mi se jebe,
zato ti preko face ponekad stavljam ćebe,
zato te ne vodim u kino, i ne držim te za ruku,
da nas ljudi vide, pa da mi praviš bruku,
ne fali mi puno, da umesto ruke imam kuku.

Koko koko ko ko ške zašto se samo te pale na mene!?
a ne one koje bi ja hteo da budem s njima!?
Jer dobro znaju da sam šovinistička svinja!!!

Vičeš mi kroz prozor: “ navrati do mene!”
mislim si ha!, a kurac sam od sebe krene,
stvarno sam đukela, pašće, štene.
Puna majca sisa, pun frižider pive,
a u glavi ništa – I.Q. ko u gljive,
pljuckam pivo ladno, dok ne vidim šljive.

Tad odjednom skoknem, naglo kao Kozak,
sav uzbuđen, tvrd ko motka, trebo bi mi prozak,
genijalka nije – al ne jebeš je u mozak.
Napušio se trave, prepio se pića,
nije tolko glup ko što izgleda ovaj ćića,
dosta mi vašeg sranja, pun mi kurac kiča.

NeĆu da gubim živce na neku glupu kravu,
sigurno ču jednog dana, da sretnem onu pravu, …
kuju koja pored nogu, dupeta, pičke i sisa ima čak i glavu.

%d bloggers like this: