Post mortem

Kadar pride moj čas,
prav potiho umrjem,
ne da bi kdo vedel.

Ne omenjajte me.
Ne govorite o meni.
Ne hvalite me
na vse pretege.
Ne držite se načela
‘o mrtvih vse dobro’.

Povejte kakšen sem, zdaj.
Natrosite mi rož in trnja
v čuječa ušesa,
ne na hladno gomilo.

Ko bom mrzel in brez utripa,
me ne bo pogrel
noben državniški pogreb
niti tisoči žalujočih
in ne topovske salve.

Ob mojem grobu ne bo
ne otrok, ne vnukov
in ne njih potomcev.

Še manj vdove,
ki bi se hlipajoča
metala na mojo rakev
puščajoč sledi nohtov
na lesenem pokrovu.

Lep dan bo.
Počival bom v miru.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

2 komentarja

  1. Vasilij

     /  april 30, 2014

    Kolikor sem opazil doslej se največ na grob znosi tam, kjer se bojijo, da pokojni od mrtvih vstal!

    Odgovori
  2. 😀 Malo obtežijo pokrov?

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: