Trajče Dlakocepski

»Kadar mački stopiš na rep, zacvili,« pravijo.
Ja kaj pa naj, presneto? Zaprede?
Mačka nima repa zato, da bi hodili po njem, niti za to, da bi jo zanj vlekli. Ga pač ima.
Za ravnotežje menda, kar pa se mene tiče pa za mahanje z njim, za odganjanje muh, da ga postavi pokonci, če se ji tako zazdi, ali pa, da le – ta leži ob njej, brez neke posebne funkcionalne vrednosti.

To naj bi označevalo, da kadar ti nekdo stopi na žulj, pač poskočiš. Kaj ne bi, vraga?
Še sam ne stikam po njem in ga ne luščim, torej tudi drugim ni treba in prav nobene potrebe ni, ne po enem, ne po drugem.
Tako mačji rep, kot ožuljena peta, vkolikor bi imela moč kaj pripomniti, bi zagotovo dejala, da se ju mora pustiti lepo pri miru.
Kar seveda ne bi smelo predstavljati težave, saj tisto kar se mora storiti ni težko, kajne?
O, pa je! Tisto je najtežje!

Vem, seciram in analiziram stvari, ki so vsesplošno sprejete in take bodo tudi ostale, a mi skeptik v meni ne privošči spanca.
Menda bi mi povsem ustrezal priimek Dlakocepski ali pa Pikolovski.

Strinjam se.
Oni dan sem, ko je nek prikupen fantič v igralnici knjižnice ob prebrani rimi rekel: «Smešno je«, kasneje to omenil. Češ, da mu ne gre zameriti, saj še marsikateri odrasel ne loči med ‘smešno’ in ‘duhovito’.

S tem nisem mislil nič slabega zoper otroka. Naj me vrag pocitra, če sem!
Smešno se mi zdi, da je to nekoga tako zelo zmotilo, da je izdavil, da bi mi bilo potrebno prepovedati brati pravljice. Čeprav sem to pravzaprav počel prvič in osebek niti prisoten ni bil ob tem početju.

Ta moja opazka je bila le še ena od mnogih neuspelih šal, ki sem jih nepremišljeno lansiral med ljudstvo. Naj jo skušam pojasniti. Čeprav se tega menda ne počne.
Razlaga šal namreč. Pa saj navsezadnje niti ne bo razlaga šale, temveč razlaga razlike. Razlike kot jo vidim jaz!

Smešni so klovni v cirkusu, ko se spotikajo v prevelikih čevljih, ko vozijo premajhna kolesa in hupajo ter se mlatijo z gumijastimi macolami po svojih smešnih lasuljah.
Smešne so opice v živalskem vrtu, ko se obmetavajo z iztrebki, še bolj smešne so, ko kepo zalučajo v kakega obiskovalca. Sploh če ta obiskovalec nisi ti.

Smešni so poskusi ljudi diskreditacije nekoga, na osnovi njihovih predsodkov in nerazumevanja nečesa.
Smešen je pes, ki lovi svoj rep, smešen je človek, ki se boji lastne sence.
Smešen je Buster Keaton s svojimi gagi, sem pa prepričan, da če ne bi živel v času nemega filma, bi bil nedvomno tudi duhovit.

Smešne so mnoge izjave, le redkokatere pa so tudi duhovite.
Obstaja cel kup filmov in nadaljevank, v katerih je vse polno dialogov, a so ti žal le smešni, ne pa tudi duhoviti.

Joe Pesci je skorajda ubil človeka v eni od svojih vlog, ko mu je ta rekel:« You’re funny!«
No, saj ni rečeno, da ga kasneje ni. V tem filmu jih pospravi kar nekaj. Okruten mali pizdun. Duhovit tudi. Ni bil pa jebeno smešen.
Večkrat slišim kako za tega ali onega komika rečejo, da je smešen. Saj nekaj jih je res. Najbrž pa se možakar trudi biti duhovit.
»Saj ni važno, važno, da se ljudje smejijo.«
Kaj pa vem. Raje vidim, da so povsem tiho, kot pa da se mi režijo.

Smeh ni eden. Smehov je več.
Je škodoželjen smeh, je dobrohoten smeh, lahko se smejiš z nekom, lahko se smejiš nekomu. Človeka se da osmešiti, nekateri to zmorejo brez pomoči.

Ravno neduhoviti ljudje znajo biti strašno posmehljivi in zasmehovati koga, ki si tega nikakor ne zasluži. Biti smešen ne zahteva skoraj nobenega posebnega truda. Niti inteligence. Lahko si popoln bedak.

Dočim biti duhovit pa že kaže na to, da gre najbrž za brihtno osebo.
Biti duhovit zahteva nekaj smisla za humor, domišljije in domiselnosti, za biti smešen je dovolj biti neroden in pasti v lužo.

Enim je pač smešno smešno, duhovito jim je smešno in smeh je smeh. Kar je enemu smešno, je drugemu obupno.
Ampak to je pa spet stvar posameznika. Tako kot so nekaterim klovni pošastni in prav nič smešni. Eni se ob določenih prizorih tolčejo po kolenih in si brišejo solze od smeha.

Tistega, čemur so se kot pečeni mački režali, kadar so gledali svoje male klinike in podobne zadevščine jaz nisem skapiral. Krohotavost se me nikakor ni prijela. Še več. Začudeno sem bolščal v ekran in se spraševal kaj in s kom je tukaj nekaj narobe.
Phuneey not found.
Preprosto nisem razumel. Čeprav gre za preprosto zastavljeno vsebino s preprostim konceptom zabavanja preprostih ljudi.

Baje je ena takih svetih resnic tudi ta, da resnica boli. Pajade.
Mene bolj zaboli krivica. Koga pa morda zaboli resnica, ker meni, da se mu dela krivica.

Trudim se ne biti krivičen, biti karseda objektiven, če se le da, tudi ne pretirano nesramen, nikoli – prav nikoli, pa se ne mislim truditi ugajati. Nikoli se nisem.
Če sem ali pa, če bom v prihodnje zaradi tega kje izobčenec, čudak in neprilagojenec, pa pač bom.

Zvečer ležem v posteljo miren in sprijaznjen s samim seboj, vedoč, da nisem nikomur kuševal riti, da se nisem nikomur prilizoval in da sem – jebi ga sad – nekaterim pač antipatičen.
Ovbe!
Po svetu se dogaja tudi kaj hujšega kot to, da kostin pač ni vsem pogodu.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

5 komentarjev

  1. Pesci paše na tekst k’t ata na mamo 🙂 … si ga gledu v My Cousin Vinny? Duhovit na milijonto potenco! http://www.youtube.com/watch?v=pFOnB9ODRkA

    Odgovori
  2. Pih, če sem ga gledal … 😀 Seveda sem ga gledal …

    Odgovori
  3. Sedim, obenem pa priznavam da je tak več moje pozornosti dobivala Marisa Tomei …
    😉

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: