Enačba za složnost

Res ne razumem kako prekleto plehki in kratkovidni smo lahko ljudje …
Zoper to vlado letijo same pripombe, psovke, pritožbe.
Kaj res nihče ne uvidi, da imajo načrt!?
Vizijo, ki bi ji lahko rekli dolgoročni plan.

A je ta za nas navadne državljane prezapleten in četudi bi nam ga zaupali, bi ga mi ubožci ne razumeli. Menda res ne mislite, da so vsi po vrsti nesposobni poskrbeti za karkoli drugega kot le za lastno rit!?
Da so vsi od prvega do zadnjega sami skorumpiranci, pokvarjenci, egoisti in globoko v sebi tudi osebki s takimi ali drugačnimi vedenjskimi ali duševnimi motnjami!?
Dajmo pokazati vsaj malo zaupanja …
Na ta način jim le otežujemo že tako težaško delo, ki še zdaleč ni zavidanja vredno.
Vse kar vidimo so le neuspehi, afere, posli, …
Nihče pa ne vidi njihovega truda!
Ne vemo kakšne sanje ti ljudje sanjajo, kakšne plane kujejo, kakšne zamisli snujejo …

Če bi stopili le korak nazaj in poskusili razširiti svoje zorno polje, pogledati preko meja svojega dojemanja, bi uvideli, da se trudijo, delajo in težijo k izboljšanju stanja.
Da se borijo!
Zame, zate, za vse nas – za dobrobit slovenstva in celotnega slovenskega življa!

S tem ko se draži gorivo nas spodbujajo k hoji,  h kolesarjenju, k teku.
Z dražjimi mesnimi izdelki bodo dosegli, da se bo to ljudstvo začelo bolj zdravo prehranjevati. Pa še vegetarijanci ne bodo več grdo gledali karnivoroznih sočlovekov.

‘Tudi ostala hrana je draga’, poreče kak nepoboljšljiv skeptik.
Ravno zaradi tega se krepi čut za naravo! Tudi blokovci si lahko na balkonih vzgojijo paradižnik ali papriko. Če le eno – pa eno.
Je treba gledati vse skozi količino?
Stik z zemljo je pomemben. Izkušnja, znanje.

Z uravnoteženo in skromno prehrano bomo tudi bolj čili in bolj fit. Prekomerna teža vodi k boleznim srca in ožilja ter k sladkorni bolezni. Tako bomo ohranili ali pa pridobili tudi samozavest!

Četudi se bliža zima in bo hladno, mar ne pogreje srca že to, da jim ni vseeno? Da jih skrbi za nas!
Biti ljubljen je tako lepo.

Zadosti mi je vedenje, da se s tem krepi tudi vez med ljudmi.
Namesto bonbonier in čokolatinov ter ostalih protokolarnih daril, kadar se ljudje obiskujemo, bomo odslej prinesli kake bučke, melancane, ki smo jih sami vzgojili, hruške ali pa jabolka.
Namesto drage kave bomo srkali zeliščni čaj, za katerega zeli smo sami nabrali in posušili.
Namesto nezdravih prigrizkov bomo grizljali suhe krhlje, tolkli orehe in lešnike ter se pomenkovali, kod se jih da še kaj nabrati.

Če imate sorodstvo na Primorskem, vam zagotovo prinesejo kakijev, kak liter olivnega, sosede bodo namesto mnenj o bedastih telenovelah začele izmenjevati recepte in nasvete kako skuhati kosilo za manj kot le en euro.

Že vidim …
Prešerni nasmehi, topli stiski rok, ko si ljudje v stiski priskočijo na pomoč.
Zedinjenje in sprava sta tu!

Boljši jutri bo!
Vendar ne še jutri.
Danes je včerajšnji jutri.
In ta je boljši od včeraj.

Veliko razmišljam. Morda preveč.
Ravno zato sem danes, ko sem gledal eno bolno japonsko zadevščino, pri čudnočudnem zvoku, ki ga je slišati ob plazenju še bolj čudnočudnega stvora, prišel do zaključka od kod ta zastrašujoč zvok.
Tako zveni kruljenje praznega želodca.
Je še kaj bolj groznega!?
Ne.

Kar povprašajte tiste, ki čakajo na obrok na Poljanskem nasipu.
Ne le za manj kot evro, tudi zastonj se da jesti na sončni strani Alp.
Zaskrbljeni nutricionistki, ki si je skorajda nohte pogrizla, češ da Slovenci ne jemo zdravo in da zaužijemo premalo obrokov, (teh naj bi bilo pet) sedaj lahko odleže.
Tako skromnemu narodu je zadosti en sam obrok. Vedno več je takih, ki bodo veseli, že tega, da bo le-ta ,vsak dan.

Matematika mi ni nikoli ležala, a sem vseeno uspel razvozlati enačbo, ki je ključ do uspeha.
Rešitev, če hočete. Nekako se mi dozdeva, da jo uporablja tudi naš aparat.

Vzemimo rek : ‘ Vsi drugačni, vsi enakopravni’.
Pa poglejmo sedaj še tistega novejšega, ki je nastal kot slogan za reklamo, a ni zato nič manj resničen: ‘Lačen si ful drugačen’.

Vzamemo penkalo, pokrajšamo kar se ponavlja in dobimo rezultat.
Aha! Ga vidite?

Ko bodo naši želodčki usklajeno krulili, ko bomo vsi ful lačni, takrat ne bomo več drugačni, temveč bomo vsi enaki.
In takrat se bomo imeli radi, ah, kako se bomo imeli radi.

kosarica

Advertisements

Arse like dat

true lyrics to Eminem’s ass like that:

The amount you payin’ I don’t believe it,
I ain’t never seen an arse like that,
the way you spendin’ you make my pocket go,
ching ching ching chiiing

I cunt believe it’s almost too good to be true,
I ain’t never seen an arse like that,
the way you spendin’ you make my pocket go,
ching ching ching chiiing

Geez, I don’t believe how well I handle my biz,
who the fuck is buying all this damn cds,
is it you vanilla ice or is it you wiz?
who the hell is givin’ money to these stupid kids?
is it their hardworkin’ parentz,
workin nights and double shifts?
God i’m gratefull for bringin’ niggaz over on them ships,
who’d be gettin’ me outta the trailor park on mtv cribs,
ha? television and movie appearances?

hardchorus?

if it wasnt for the doctor I’d be in motown fixin’ cars,
I’d do anything for fame and glory – so I can be a star,
I’ll rape and kill in my songs – fuck – i’ll do it to my mom,
you think that I won’t do it ? I will, I will,
I’ll even put on a wig and wear a pair of tits,
pretend i’m a pretty girl and start rubbin’ on my klit,
like I use to do when I was just a little kid,
now when I go to sleep I can’t keep still,
l be taking blue and jellow purple pills.
Perhaps you seen it in the paper,
I’m a drug addict for real.

 

 

Renovacija

Sedel je na kavču in buljil v televizor, kjer so izbirali naslednjo zvezdo za oddajo o oblikovalcih, na finto, pridemo –  vidimo – preuredimo.

V očeh so se mu začele nabirati solze, pa ne zaradi videnega, ampak ker se je spomnil, kako sta s Tadejo merila, kupovala barve za stene, izbirala posteljo ter vzmetnico zanjo, brusila, belila, izbirala zavese za okna, dodatke za stanovanje, opremo za otroško sobo, sestavljala kupljeno, obnavljala in malodane restavrirala staro pohištvo, ki je ostalo v stanovanju po smrti njenega dedka, usklajevala barve, pritrjevala police v shrambi in v prostoru med kopalnico in straniščem, brskala zamisli po internetu, si gradila svoje gnezdece.

Spomnil se je tudi parketarja, ki je prišel na ogled parketa, ki ga je bilo potrebno obnoviti, bil pa je tako pijan, da, ko je mimo njega priskakljal njun pritlikavi kunec, niti trenil ni z očesom. Najbrž ni bil povsem prepričan ali je kar vidi res ali ne, pa je raje molčal.

Še dobro, ker če bi rekel:«O, kako lušten zajček.« , bi mu Iztok zagotovo stisnil nekaj v stilu:«Zajček? Kakšen zajček?«

Ta, se ni nikoli več vrnil. Tisti, ki se je lotil brušenja in obnove parketa pa je delal težave. In škodo. S strojem za brušenje je med vnosom v stanovanje odbil rob novega praga med vhodnimi vrati.
Iztok mu je zgolj omenil nastalo škodo, ta pa mu je odvrnil:«»Se naredi, kurc, kaj čmo …« povsem brezskrbno.

Poklical je tiste, ki so pred mesecem menjali vhodna vrata in tudi prag in povprašal, koliko stane nov prag. Pri plačilu za parket, potem, ko sta popravila vse lise, vse razpoke in vse tisto kar je  obljubljal, da bosta s sodelavcem postorila, mu jih je naštel ravno toliko manj. Za nov prag.

»A tole lajšto tok cenite?«
»Jaz ne – tisti, ki so jo dali tjale, jo toliko cenijo.«
»V redu … Hvala lepa.«
»Ne. Hvala vam.«

»Preklet kurac prevarantski«, si je mislil, ko je zaprl vrata za njim.

Vrata, zaradi katerih si je tudi belil lase. Zgornja letev nad vrati je bila prekratka, zaradi česar se je leva navpična letev povesila za okvir. Seveda sta s Tadejo to opazila šele potem ko so fantje že pospravili in šli.
Čeprav je Iztok ves čas stal ob njih in jim podstavljal karton, da so odlagali orodje nanj in ne na laminat. A so ga kljub temu uspeli poškodovati.
Vzel je fotoaparat, poslikal poškodovano in zaklical Tadeji:« Tadejč! Jutri greva k tem lolekom za vrata. Ko bodo popravili, bova pa plačala.«

Zaradi malomarnega dela, nevšečnosti in poškodbe laminata so jima ponudili dodaten petodstotni popust.

»Koliko živcev ti požrejo razni majstri …« je pomislil.

Pa luč za kuhinjo in klicarjenje, da kdaj jo bodo dobili, če pa je že en mesec plačana! Pa vodja tistih, ki so menjali okna in se je mimogrede en dan, ko je bil Iztok v službi, oglasil, češ, da je pozabil računat ozke poličke na notranji strani, ki jih je moral iti med samo montažo iskat v skladišče.

Tadeja mu je dala denar, Iztok pa je potem klical njega, naj ga takoj prinese nazaj, sicer bo klical na firmo, ki ji je že vse plačal, vključno s širšimi in dražjimi policami, ki so bile prvotno mišljene za notranjo stran.

Izterjevalec, pogajalec, nadzornik …

Koliko truda, energije in časa je vložil. Pa ne le svojega.
Tudi njegovi prijatelji so mu pomagali. S Primožem sta stolkla ven vgradne omare na balkonu, v kuhinji in v kopalnici, odmontirala celotno kuhinjo in jo znosila na kamion, z Dragom sta položila laminat, z Ivanom zbrusila sleherno paličico balkonske ograje in jo prebarvala, še  Jožeta je klical, da je izdelal nekaj omar za kuhinjo v povsem drugi barvi, ker ni mogel ujeti pajca z omarami, ki jih je imela Tadeja v svoji kuhinji v bajti v nadstropju nad ta starimi.

Mitja mu je naredil uslugo, si sposodil kombi pri svojem očetu, naložil vanj pomivalni stroj, ki ga Iztokova starša sploh uporabljala nista, Iztokov glasbeni stolp, skoraj sta naložila tudi televizor, pa ju je Tadeja ustavila:« Mora biti še prostor za piano.«

A vendar, ko mu je pokazala vrata,  s seboj ni nesel ničesar. Razen oblačil, čevljev, cdjev in dvdjev. A vsake oči imajo svojega malarja pravijo.

»Šest let si mi ukradel, nič nisi naredil, nič prispeval in zastonj si živel v takšnem stanovanju, vse sem jaz plačala!«, mu je zabrusila med enim od ‘pogovorov’.

»Po teh kalkulacijah, bi moral imeti jaz na mojem bančnem računu še vedno vse plače in regrese, če nisem nič prispeval in ničesar plačal. Kje pa imam potem ta denar?«

»Sproti si ga zapravil!«

»Kdo pa je plačal parketarje, okna, klimo? Razne drobnarije, stvari, futr?

»Oba!«

»Ja, ampak vse je ostalo tebi!«

»Saj si mi še dolžen za stroške, sem jih jaz plačevala!«

»Kdo pa je plačeval ostale stvari?«

»Kopalnico je plačala moja mat!«

»Saj jo je za svoje stanovanje ! A še nisi dovolj stara, da bi ti ga prepisala? Že ve zakaj ne.«
»A zato, da bi mogla potem na pol delit?«

»Ne, ne zato, ampak ne bi se mi potem tu repenčila, kako nisem ničesar vložil! Prelomil sem se v tem fletu! Tudi moj denar, švic in živci so šli, da je zdaj videti tako kot je!«

»Moja mat je tud dosti pretrpela zaradi tega placa! Še prej k je bil dedi bolan, pa je hodila rihtat.«

» Saj ona dosti stvari rihta … Tud tebe, pizda, pa jih imaš že skoraj štirideset! Še vedno se  vmešava v tvoje življenje in te usmerja skozenj. Ti je zagrozila, da te bo razdedinila, vzela stanovanje ali ti ga je zdaj za nagrado, ker si tako ubogljiva hčer, celo prepisala?«

»A te matra, a ne? Da boš potem, ko bom jaz umrla lahko prišel do njega preko Fedje!«

Kričala, skoraj bevskala sta stavke en v drugega, oba jezna, oba užaljena, oba prizadeta, vsak iz svojih razlogov,  z zadnjim pa je Tadeja Iztoku očitala preračunljivost brez primere.

Zmajal je z glavo in ji s cmokom v grlu, počasi in mirno rekel: »Ja, Tadeja … Zato imam otroka s tabo … Da bom potem, ko boš ti umrla prišel do stanovanja prek njega … Mora biti naporna tale paranoja kaj, če si takole prestrašen za svoje imetje … Te kaj vrat boli od konstantnega oziranja čez ramo?«

»Nisem materialistka! Za zapuščino gre. To stanovanje je dedi dobil kot oficir, ko so ga premestili v Ljubljano, prej so se pa selili povsod.  Moja rodbina …«

»Kaj ste vi jebeni Glembajevi? Da nisi grofica slučajno? Rodbina, zapuščina …«

»Res znaš biti kreten.«

»Samo kadar se pogovarjam s tabo. Pa se ne bi, če ne bi imela otroka. Zbrisal bi te iz telefona  in pozabil, da sem te kadarkoli srečal.«

»A daj no bejž? A misliš, da jaz pa uživam, kadar mi take streljaš?«

»Saj ti jih ne bi Tadeja, če bi se ti malo drugače pogovarjala. Akcija reakcija, veš?

Ampak navajena si, da mi jo zasoliš, rečeš sorry, jaz ti pa oprostim, pa je. Zdaj, ko dobiš pa nazaj postreženo, sem pa kreten. Predober sem bil – pa nisi znala ceniti tega …«

»Ti si pa prišel na pogrnjeno mizico in tega nisi znal ceniti. S kurcem nisi mignil!«

»Dajva zaključiti – tole ne pelje nikamor. Adijo. Poljubi palčka.«

»Ja, ok.«

Razsuto stanovanje, na pol podrto kajžo, star avto, staro pohištvo se še da renovirati, popraviti.

Razmajano zvezo stežka umiriš, od črvov dvoma in nezaupanja načet zakon še težje pokrpaš, skrhano razmerje pa se da le še bolj skrhati ali pa zaostriti –  oboje pa je en kurc.

november 2011

01.11.2011, o spominu
“Če je dan ‘spomina’ na mrtve, zakaj je potem gneča na pokopališčih? Se jih doma ne da spominjat?
Zakaj sveče in pelcmontli? Tisti, ki so ‘kao’ boljši in se ne hodijo kazat pa gredo vseeno dan prej porihtat grob, da ne bodo drugi govorili. Hipokriti.

02.11.2011, o manjku
Manjka se dan spomina na žive …

04.11.2011, o dilemi
Tak, ki ti zna stisnt tkole usput eno tako pritlehno, da nisi niti prepričan, a si ti postal občutljiv k jebena najstnica, ali pa je ghun ratal tak kmetavz; te pripelje do tega, da ne veš, a bi mu odvalio šamarčinu, al bi mu dal medajlo za naj sprenevedanje dva enajst.

06.11.2011, o razmišljanju
Le kaj razmišlja človek, ki te pokliče in pričakuje od tebe razumevanje in sočutje, uho in srce ter ramo, v preteklosti pa se je ravno ta izkazal s svojim pomanjkanjem empatije, hladnokrvnostjo in zvrhano mero posmehljivosti in privoščljivosti!?

07.11.2011, o svetu
In the wordz of Buford T. Justice:”
What’s this world comin’ to?”

12.11.2011, o kodeksu
Tega Jermana bi jaz za jajca obesil.
Takega hujskača, kurjača, arogantneža in naduteža pa še ne! U oko te gleda, u dupe te jebe. Ja, saj ga te nesreče človeške res same pokličejo, ampak ne zato da se jim posmehuje, jih zviška gleda in daje v neč. A kak novinarski kodeks ne obstaja?

13.11.2011, o animaciji
Srpski futuristički crtani film ‘Edit i ja’ je do jaja. A Edit, jebo te, da ti dođe da požališ što nisi crtež.

26.11.2011, o filmskih klišejih
The oldest god damn trick in the book.
When a villain hands ya a gun to shoot some poor bastard in the knee, know this before you point the steel at the bad guy … It’s NOT fuckin loaded!

30.11.2011, o sanjah
Weird dreams u božjo mater!
Na peščeni plaži začnem kopati in odkrijem kup zakopanih babn’c, ki začnejo vse sluzaste migetati in lesti po meni kot kakšni deževniki. Potem sem kar na lepem v bazenu v toplicah, kjer se začnem pogovarjat z dvema ženskama, za eno od njiju se izkaže, da je moja sošolka iz osnovne – glas je enak. A ne tudi stas. Z nekega balkona nekdo poje ‘jaz sem pijan in ti si mi všeć’.
Weird? Aha.

Kaj boš ti govoril!?

Se vam je že kdaj zgodilo, da vam je kdo na tak zaničljiv in pokroviteljski način navrgel tistole ‘frazo’, ter vas medtem premeril od glave do peta ter nazaj, kot povsem ničvredno bitje, ob čemer ste imeli občutek, da bi vam najraje pljunil v ksiht?

Če se vam je, potem je bilo to zagotovo zaradi tega, ker ste izrekli nekaj, s čimer se vaš sogovornik ni hotel ali pa ni mogel strinjati, ali pa se je, vendar je presodil, da vi za podajanje tovrstnih mnenj niste kompetentni.

Eeeh, zakaj pa sem šel tole pisat, kot bi nagovarjal množico, zbrano pred kako institucijo, kjer tisti v njej prav tako menijo, da nekdo, ki se z njimi ne strinja, pač ni kompetenten, oziroma za določeno področje ni strokovnjak in potemtakem ni sposoben presojati o čemerkoli se že tam notri menijo?

Ker sem pač lepo vzgojen, zato.
Vsaj menim tako, po drugih manj lepo vzgojenih sodeč, ki jih imam možnost srečevati. Seveda pa o tem nisem kompetenten soditi, saj nisem ne pedagog ne behaviorist.

Prvič, ko sem bil deležen te fraze, je bilo še v prejšnjem tisočletju …
Mulci smo ždeli na češnji, trgali nove in nove plodove in jih nosili v usta.
Seveda nismo povzročali nobene škode, nismo lomili vej, niti polnili vrečk za domov.
Pohrustali smo jih, kolikor smo jih mogli in hoteli, saj nam je bil lastnik sam posodil lestev, da smo lažje zlezli v krošnjo.

cherry-pick

A upokojena učiteljica razrednega pouka iz sosednjega bloka, o kateri so govorili, da je, ko je še poučevala znala učence prav izborno premikastiti in zlasati, tega ni mogla vedeti in se je odločila, da nam jih nekaj napne.

»Sram naj vas bo! Kradete!«, je vreščala spod drevesa in grozila z miličniki. Oznaka policaj je bila takrat še žaljivka.
»Kar pokličite!«, sem mirno izdavil in skorajda izpljunil pečko na peško.
»Čak’ se ti baraba mala, vem čigav si!« je robantila. »Boš šel v zapor!«

Že takrat sem bil obdarjen z možnostjo logičnega sklepanja …
»Zarad’ rabutanja še noben’ga niso zaprl’, sploh pa otroc’ ne grejo v zapor. Še odrasli ne grejo vsi, pa bi kakšni morali.«

S čimer sem namigoval na lastnike enega od lokalnih podjetij, ki so ga privatizirali in sem v debatah, ko so sosedje prihajali na kavo slišal, da kako so vse pokradli.

Sedaj pa tisto …
»Kaj boš ti mulc govoril!?, Kaj pa ti veš!?«
»Vem, da se brez veze derete, ker nam je stric ( to je bilo v tistih časih enako sedanjemu gospodu) dovolil. Al’ ste mislili, da smo lojtro tud’ ukradl’?«
»Ti mulc nesramen!«, je sikala predse, ko je uvidela, da z mano ne gre češenj zobati.

Tokrat se je moja nekompetentnost izražala, ker sem govoril o stvareh, ki so za odrasle, jaz pa sem bil premlad.
To se mi je kasneje večkrat zgodilo. Starejši, ko sem bil, pogosteje se mi je dogajalo. Z vedno manjšimi starostnimi razlikami.

Nekoč sem se v debati o vojaškem roku sporekel z nekom, ki je vojaščino oddelal v JLA, mene pa je čakala tista v Slovenski vojski, pa še to sem kasneje odpikal civilno.

»Kaj boš ti govoril, pizda, ko pa puške niti videl nisi!«

Komaj sem čakal, da bom imel poraščen obraz, nekaj sivine na glavi in da EMŠO preneha biti osnova za zmerjanje, češ, da ne vem o čem govorim.

Mati narava je bila jako ustrežljiva.
Tako kot je dodajala gostoto bradi, je z enako mero poskrbela, da je jemala s temena.
Kar se starostne kompetence tiče sem bil vedno bolj na konju. Le da se mi zdaj kdaj zgodi, da kdo mimo mene navrže:«Kaj bo ta konj star govoril!?«

Že nekajkrat se mi je zgodilo, da se je kak mladec tam okrog dvajsetih let spotaknil ob mojo sicer ne tako dolgo brado, da bi bilo zapletanje vanjo neizbežno ter se obregnil v sivino v njej …
Češ: »Kaj boš ti star prdec govoril?!«
»Veš …Sem ravno v tistih letih, ko je moj manipulativni prostor največji. Lahko ti kresnem mamo al’ pa sestro, nemara celo punco.«, sem mu odvrnil,  s čimer sem mu dal misliti in mu obenem tudi zaprl gobec.

Ko je sodelavec robantil o tem, kako se priseljenci pogovarjajo kar ‘pu busansk’ in da ‘sluvensk sploh ghuvort ne znajo’, sem mu rekel, da marsikateri Slovenec, ravno tako ne govori slovensko, kot bi se od Slovenca pričakovalo, je brž našel novo osnovo, po kateri nisem kompetenten.

»Kugha uš ti ghuvoru, bemti, saj nis Sluvenc!? A dej me bo pa tla en t spodn učiw kuko nej se zghuvarjam!?«

Po takih in podobnih dokazih nekompetentnosti in odrekanju pravice do mnenja ter komentiranja situacij, se človek vpraša, o čem za vraga sploh sme soditi?

Če predse dobim krožnik juhe, ki se mojim nepoznavalskim brbončicam zdi premalo slana, je bolje molčati!
»Kaj boš ti govoril!? Si morda kuhar, kulinarični ekspert?«

Ob pogledu na okoliš bližnjega jezera, me prešine kako neurejeno in zanemarjeno je vse skupaj videti, a si ne upam nič reči, saj nisem okoljevarstvenik.

Ko poslušam o prevaranih, oropanih in obubožanih, ki so to postali zaradi pohlepnosti nekaterih posameznikov, moram modro molčati, saj nisem borec za človekove pravice, da bi jim kakorkoli pomagal, pa tudi nisem usposobljen, saj nisem advokat.

Ko poslušam in berem vedno znova zdraharske članke in prispevke o tem kdo je koga, kdo je s kom in kdo ima prav, ter kdo je pravzaprav resnični zmagovalec ter, da nekdanji heroji in junaki to niso več, temveč so zločinci in diktatorji, se raje ugriznem v sicer oster jezik in debelo pogoltnem kri, saj nisem zgodovinar, da bi pripominjal.

Vse kar ste prebrali je torej nično in popolnoma brez veze, ker kot kaže nisem pristojen za prav nobeno stvar in je moje mnenje vredno vsaj pol manj, kot je ovrednoteno delo v tej naši državi, se pravi nič in ostajam celo dolžan, da se smem sploh oglašati.

Še dobro, da je tale moj blog zastonj, ravno tako kot je zastonj oglašati se …

Sem pa naravnost navdušen nad opravilnimi sposobnostmi in širokim spektrom znanj in področij na katere se spoznajo naši vodilni možje.
Ministrske stolčke menjajo na podoben način, kot so včasih pri Rudi Carellu menjali okolje.
Pred nekaj trenutki minister za obrambo, sedaj že minister za okolje, naslednjič – kdo ve – morda minister za vesoljski program.

Kako bi se nam šele godilo, če bi nas vodili kaki nesposobneži, kaj?

Uzmi šta se može

Nemam para,
nemam posla,
nemam stana,
imam obraz.

Sa balkona
pljuješ mi
u njega.

Doza realizma

Pravljice o tem,
kako bo vse
super in fajn,
so za otroke.

Resničnost
je bolj kruta
od volka
v Rdeči Kapici.

Moja glava
je moja glava
in koleščki v njej
ravno tako.

Ne objokujem tistih,
ki mi jih veleva objokovati
Ronald McDonald.

Hudo mi je za tiste,
ki jim slavospevov
ne poje NBC, CNN in BBC.

Moje srce joče za tiste,
ki umirajo v anonimnosti.

Brez zlatih imen
vrezanih v črn marmor.

Ta trenutek
umirajo tisti,
katerih imena
vpisana v prah
bo odpihnil veter.

Ali pa nova detonacija …

Ko agresija
v preobleki razvoja,
demokracije in napredka,
zdesetka nek narod nekje,
ne joče nihče,
ker se niti ne ve,
da so sploh tam bili.

Kadar pa tlačeni vstanejo
in užgejo nazaj,
pa je to treba
obesiti na veliki zvon.

Banda se je uprla!

 

Čmar

Sada pokušavam da rimujem na srpskom,
osećam se vulgarnim i pomalo drsko,
lepo ću da složim što mi je na umu,
pa ču onda fino da krenem po drumu.

Leva noga, desna noga, korak po korak,
ne boli me više glava sad me boli stomak,
kada stignem uzet ču jednu tabletu
illi ko je jebe, odoh na pilulsku dietu.

Danas poslepodne, kad si bila zvala,
sigurno si mislila ‘on je baš budala,
brzo će da skokne, da dođe po dete’,
a tu si se zeznula, umem da sam kreten.

Nije moj problem, što ležiš sa vrućinom,
Drugi put obuci nešto sa večom debljinom,
Ja da ko magarče sedim na rezervnu klupu,
Onaj što te kara, nek ti kuva supu …

‘Al si me iznenadio, ono stvarno baš’,
Najbolje da se navikneš, jer ti nisam pas,
Ti da zazvizdiš, a ja da ti pritrčim?
Drkam, serem, jedem, možda čak i prčim.

Ti mi samo reci, kad god ti nešto treba,
Al nismo više ortaci i ne delimo leba.
Nisam više tvoj, niti si ti mine,
Zato nemo da zoveš, nisam ja hotline.

Eno ti tamo keva pa nek te čuva ona,
Ja sam ljubazan samo zbog bontona.
Lepo sam odgojen, lepo sam vaspitan,
Al nisam više sićušan, sada sam več sitan.

Pa me teže gaziš i još teže shvataš,
Umesto za gušu možeš za kurac da me vataš.
Al samo metaforički, jer mi se ne sviđaš,
bila si mi sve, sad možeš da se slikaš.

Dođe mi da zapevam ko Nikola Kojo,
Jer nisam više na užetu ko jebeni jojo,
Da me privučeš kada ti zatrebam blizu
Il da me odjebeš i oteraš u pizdu.

Nema više konopca, nisam više vezan,
Sasvim sam svoj i potpuno sam trezan,
Radim šta god radim, to je moja stvar,
a ti što se mene tiče možeš bre u čmar!

oktober 2011

03.10.2011, o toneči lađi
… ko smo bili, kaj pa vem kdaj, primorani pisati spis o domovini. Ker sem bil podučen, da je domovina območje, kjer prebivaš, imaš prijatelje in familijarne naveze, sem imel ves čas v glavi bivšo Jugo. SFRJ sem primerjal s tonečo ladjo, sedaj že bivše republike pa s čolniči, ki plovejo vsak v svojo smer in se jim za tonući brod gladko jebe.

04.10.2011, o ustrežljivosti
Dve uri sem sedel na vrtu lokala s soimenjakom, somišljenikom, sorodno dušo in soborcem za boljši jutri. Imam neugoden nikotinski glavobol. Ko sem se peljal domov sem po radiu slišal country napev:”… I’ve learned my lesson well, can’t please everyone, gotta please yarself …“

07.10.2011, o političnih sklanjanjih
Dost žalostn d ne znajo rudilnik upurablat.

09.10.2011, o izgledu
Medtem ko čakam Toporišiča gledam talent šow na prvem. Če ne bi pisalo Evrovizija in ne bi peli, bi pomislil, da majo casting za fruštk petelinov. Kje so cajti, ko je zadostovalo, da znajo pevke pet in ne da zgledajo kot iz mađarskega pornjaka?

10.10.2011, o mekanem
Sicer me boli uvo, ampak ali so sedaj, ko se je odločil, da bo kandidiral za premierja, začeli poudarjati onaj njegov mekani Ć v priimku, če je kakšnemu domoljubnemu, zavednemu, po prsih se tolčečem in v nebo vpijočem – tukaj je SI! prebivalcu podalpske dežele, slučajno podatek, da Zoki nije odavde izpuhtel iz glave? Ker enkrat ima mehkega, enkrat trdega, zadnje čase pa tiste pol strešice štrli če gor, kot najstniku na prvem rave partyju.

11.10.2011, o ‘lezbah’
Watchin two chicks goin at it, is pretty damn hot. But when there is three of ’em, that’s just fuckin ridicolous.

12.10.2011, o poreklu
Večina blaga na našem trgu ni slovenskega porekla. Tudi belega blaga.

12.10.2011, o ponudbi
Biljeter v Koloseju: “Pokovka, coca-cola, romunska dekleta!”

13.10.2011, o zasebnosti
Vam gre poseganje vašega delodajalca v vaše osebno življenje, v vaše navade in v vaš življenjski slog, v nos? Čas je da potegnete črto in jim date vedeti da so šli čez mejo! Naprodaj neomejene količine neoporečnega urina.

14.10.2011, o izgubi
Se zavedate kaj bi pomenilo, če bi se Štajerska res odcepila!?

Laško pivo bi morali uvažati …

16.10.2011, o slogu
Le eden je bil Franc Košir,
vsi ostali dajte mir,
ne more ga pak imitirat vsak –
no, loh, ampak izpade pa bedak.
Tolk jih je, da nastaja kar že ravs,
a on je bil ta pravi kmet,
vsakdo drug je pa kmetavz!

18.10.2011, o videzu
Zakaj je oprava predsednika vrhovnega sodišča videti kot uniforma kakega samodržca in guruja z nekega izmišljenega planeta iz Zvezdnih stez?

19.10.2011, o pronicljivosti
Kat Von D is not only hot and talented, she is also very perceptive.
To a black kid getin a tattoo of his white parents:“So r you adopted?“

20.10.2011, o turobnosti
Idealen dan za nadaljevanje 7even posnet. Mills gre sedet, tm ga rejpajo, še ene dva pospravi, faše depro in se fenta tko da si zlomi vrat.

20.10.2011, o spolu
Če bi Carla Bruni rodila dečka, bi bil malček zagotovo najbolj eleganten mulc v vrtcu. Bi lahko nosil očkove obleke. Le petit charmer

20.10.2011, o bralni dilemi
Že lep čas od tega, sem si ob neki priliki vzel zastonjski izvod svetega pisma in zdaj ga gledam in si mislim:” A ga res?”
Pa si rečem:”Za smeh mam od Twaina humoreske, za sprijenosti Apollinairevih Enajst tisoč batin, za sci-fi pa Zbogom in hvala za vse ribe od Adamsa.”
Nakar pomislim:”Ja, al tle maš oba troje skupa!”
In se ne morem zment. Ko se sam s sabo lahko takole kvalitetno spustiš v polemiko, potem veš da si zreo ko kruška.

21.10.2011, o oddajanju
‎’Imeli smo diktatorja in vse ostalo, sedaj imamo demokracijo in ničesar drugega.’
Oddam slogan libijskemu ljudstvu za naslednje proteste.
Ali ga prihranim raje za domače loge?

22.10.2011, o nadnaravnih bitjih
Being human iz of the hook! A vampire and a werewolf move into a place which is allready occupied by a lady ghost. Can’t wait 4 the next episode! Who bangs the toothfairy? Will there be unicorns?

23.10.2011, o pulzu
Besedna zveza ‘zdaj gre pa zares’ mi vedno rahlo dvigne pulz. Sploh kadar jo uporabi kak politik.
So se do sedaj šalili?!

23.10.2011, o šoku
Ves svet je šokiran in celo presenečen, da se je Simoncelli ponesrečil na dirki.
Težko bi dojel, če bi se to zgodilo nekomu, ki ne živi od vožnje z motorjem 300 na uro. Kot je bilo s Humarjem, ko je ostal v gori. “KAKO?”
Ja mater, kako le? To sta počela! To ju je izpolnjevalo, veselilo. To je bilo njuno mamilo.
A če bi Martin Strel utonil, bi vas tudi presenetilo?
No ja. .., pri njem je možna tudi ciroza …

24.10.2011, o obligaciji
Grkom je Evropa dolžna pomagati! Le njim se lahko zahvalimo za olimpijske igre, osnove medicine in filozofije, po Zeusovi ženi nosi naš kontinent ime in nenazadnje je Grčija zibelka demokracije!

27.10.2011, dokaz relativnosti
Čas je relativen. Lanskoletne stoletne vode grozijo tudi letos.

30.10.2011, o Prelomnici
Dobil s pištolo po glavi, na pokru priigral kup gnara, đanksu grozil, da mu bom drede populu, zapustijo me pajdaši, eden od njih mi napove skorajšen konec. Hardknock life

%d bloggers like this: