Kaj boš ti govoril!?

Se vam je že kdaj zgodilo, da vam je kdo na tak zaničljiv in pokroviteljski način navrgel tistole ‘frazo’, ter vas medtem premeril od glave do peta ter nazaj, kot povsem ničvredno bitje, ob čemer ste imeli občutek, da bi vam najraje pljunil v ksiht?

Če se vam je, potem je bilo to zagotovo zaradi tega, ker ste izrekli nekaj, s čimer se vaš sogovornik ni hotel ali pa ni mogel strinjati, ali pa se je, vendar je presodil, da vi za podajanje tovrstnih mnenj niste kompetentni.

Eeeh, zakaj pa sem šel tole pisat, kot bi nagovarjal množico, zbrano pred kako institucijo, kjer tisti v njej prav tako menijo, da nekdo, ki se z njimi ne strinja, pač ni kompetenten, oziroma za določeno področje ni strokovnjak in potemtakem ni sposoben presojati o čemerkoli se že tam notri menijo?

Ker sem pač lepo vzgojen, zato.
Vsaj menim tako, po drugih manj lepo vzgojenih sodeč, ki jih imam možnost srečevati. Seveda pa o tem nisem kompetenten soditi, saj nisem ne pedagog ne behaviorist.

Prvič, ko sem bil deležen te fraze, je bilo še v prejšnjem tisočletju …
Mulci smo ždeli na češnji, trgali nove in nove plodove in jih nosili v usta.
Seveda nismo povzročali nobene škode, nismo lomili vej, niti polnili vrečk za domov.
Pohrustali smo jih, kolikor smo jih mogli in hoteli, saj nam je bil lastnik sam posodil lestev, da smo lažje zlezli v krošnjo.

cherry-pick

A upokojena učiteljica razrednega pouka iz sosednjega bloka, o kateri so govorili, da je, ko je še poučevala znala učence prav izborno premikastiti in zlasati, tega ni mogla vedeti in se je odločila, da nam jih nekaj napne.

»Sram naj vas bo! Kradete!«, je vreščala spod drevesa in grozila z miličniki. Oznaka policaj je bila takrat še žaljivka.
»Kar pokličite!«, sem mirno izdavil in skorajda izpljunil pečko na peško.
»Čak’ se ti baraba mala, vem čigav si!« je robantila. »Boš šel v zapor!«

Že takrat sem bil obdarjen z možnostjo logičnega sklepanja …
»Zarad’ rabutanja še noben’ga niso zaprl’, sploh pa otroc’ ne grejo v zapor. Še odrasli ne grejo vsi, pa bi kakšni morali.«

S čimer sem namigoval na lastnike enega od lokalnih podjetij, ki so ga privatizirali in sem v debatah, ko so sosedje prihajali na kavo slišal, da kako so vse pokradli.

Sedaj pa tisto …
»Kaj boš ti mulc govoril!?, Kaj pa ti veš!?«
»Vem, da se brez veze derete, ker nam je stric ( to je bilo v tistih časih enako sedanjemu gospodu) dovolil. Al’ ste mislili, da smo lojtro tud’ ukradl’?«
»Ti mulc nesramen!«, je sikala predse, ko je uvidela, da z mano ne gre češenj zobati.

Tokrat se je moja nekompetentnost izražala, ker sem govoril o stvareh, ki so za odrasle, jaz pa sem bil premlad.
To se mi je kasneje večkrat zgodilo. Starejši, ko sem bil, pogosteje se mi je dogajalo. Z vedno manjšimi starostnimi razlikami.

Nekoč sem se v debati o vojaškem roku sporekel z nekom, ki je vojaščino oddelal v JLA, mene pa je čakala tista v Slovenski vojski, pa še to sem kasneje odpikal civilno.

»Kaj boš ti govoril, pizda, ko pa puške niti videl nisi!«

Komaj sem čakal, da bom imel poraščen obraz, nekaj sivine na glavi in da EMŠO preneha biti osnova za zmerjanje, češ, da ne vem o čem govorim.

Mati narava je bila jako ustrežljiva.
Tako kot je dodajala gostoto bradi, je z enako mero poskrbela, da je jemala s temena.
Kar se starostne kompetence tiče sem bil vedno bolj na konju. Le da se mi zdaj kdaj zgodi, da kdo mimo mene navrže:«Kaj bo ta konj star govoril!?«

Že nekajkrat se mi je zgodilo, da se je kak mladec tam okrog dvajsetih let spotaknil ob mojo sicer ne tako dolgo brado, da bi bilo zapletanje vanjo neizbežno ter se obregnil v sivino v njej …
Češ: »Kaj boš ti star prdec govoril?!«
»Veš …Sem ravno v tistih letih, ko je moj manipulativni prostor največji. Lahko ti kresnem mamo al’ pa sestro, nemara celo punco.«, sem mu odvrnil,  s čimer sem mu dal misliti in mu obenem tudi zaprl gobec.

Ko je sodelavec robantil o tem, kako se priseljenci pogovarjajo kar ‘pu busansk’ in da ‘sluvensk sploh ghuvort ne znajo’, sem mu rekel, da marsikateri Slovenec, ravno tako ne govori slovensko, kot bi se od Slovenca pričakovalo, je brž našel novo osnovo, po kateri nisem kompetenten.

»Kugha uš ti ghuvoru, bemti, saj nis Sluvenc!? A dej me bo pa tla en t spodn učiw kuko nej se zghuvarjam!?«

Po takih in podobnih dokazih nekompetentnosti in odrekanju pravice do mnenja ter komentiranja situacij, se človek vpraša, o čem za vraga sploh sme soditi?

Če predse dobim krožnik juhe, ki se mojim nepoznavalskim brbončicam zdi premalo slana, je bolje molčati!
»Kaj boš ti govoril!? Si morda kuhar, kulinarični ekspert?«

Ob pogledu na okoliš bližnjega jezera, me prešine kako neurejeno in zanemarjeno je vse skupaj videti, a si ne upam nič reči, saj nisem okoljevarstvenik.

Ko poslušam o prevaranih, oropanih in obubožanih, ki so to postali zaradi pohlepnosti nekaterih posameznikov, moram modro molčati, saj nisem borec za človekove pravice, da bi jim kakorkoli pomagal, pa tudi nisem usposobljen, saj nisem advokat.

Ko poslušam in berem vedno znova zdraharske članke in prispevke o tem kdo je koga, kdo je s kom in kdo ima prav, ter kdo je pravzaprav resnični zmagovalec ter, da nekdanji heroji in junaki to niso več, temveč so zločinci in diktatorji, se raje ugriznem v sicer oster jezik in debelo pogoltnem kri, saj nisem zgodovinar, da bi pripominjal.

Vse kar ste prebrali je torej nično in popolnoma brez veze, ker kot kaže nisem pristojen za prav nobeno stvar in je moje mnenje vredno vsaj pol manj, kot je ovrednoteno delo v tej naši državi, se pravi nič in ostajam celo dolžan, da se smem sploh oglašati.

Še dobro, da je tale moj blog zastonj, ravno tako kot je zastonj oglašati se …

Sem pa naravnost navdušen nad opravilnimi sposobnostmi in širokim spektrom znanj in področij na katere se spoznajo naši vodilni možje.
Ministrske stolčke menjajo na podoben način, kot so včasih pri Rudi Carellu menjali okolje.
Pred nekaj trenutki minister za obrambo, sedaj že minister za okolje, naslednjič – kdo ve – morda minister za vesoljski program.

Kako bi se nam šele godilo, če bi nas vodili kaki nesposobneži, kaj?

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

4 komentarji

  1. No, jaz imam takih izkušenj sicer bolj malo. Imam pa močno vtisnjeno v spomin izjavo mojega dedka, ki je povezana s tematiko … če sem se kdaj kaj preveč oglašala, mi je zabrusil: ‘ti boš pa govorila takrat, ko bodo kure scale!’. Ergo … nikoli! Pridobivaš pa z leti nova znanja, nove modrosti s katerimi lahko bogatiš vsaj svojo lastno glavo, če že katere druge ne. Vidiš, mladci sigurno ne vedo kdo je bil Rudi Carell ;). Aja, kljub temu, da nisem kompetentna, se mi zapis zdi dober! 😉

    Odgovori
  2. Beseda dneva- kompetenten. Uporabi v stavku. 😀

    Odgovori
  3. Definitivno zelo kompetenten blog! Čestitke!

    Odgovori
  4. Hvala lepa! Kmalu celo začnem verjeti v svojo kompetentnost!

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: