Enačba za složnost

Res ne razumem kako prekleto plehki in kratkovidni smo lahko ljudje …
Zoper to vlado letijo same pripombe, psovke, pritožbe.
Kaj res nihče ne uvidi, da imajo načrt!?
Vizijo, ki bi ji lahko rekli dolgoročni plan.

A je ta za nas navadne državljane prezapleten in četudi bi nam ga zaupali, bi ga mi ubožci ne razumeli. Menda res ne mislite, da so vsi po vrsti nesposobni poskrbeti za karkoli drugega kot le za lastno rit!?
Da so vsi od prvega do zadnjega sami skorumpiranci, pokvarjenci, egoisti in globoko v sebi tudi osebki s takimi ali drugačnimi vedenjskimi ali duševnimi motnjami!?
Dajmo pokazati vsaj malo zaupanja …
Na ta način jim le otežujemo že tako težaško delo, ki še zdaleč ni zavidanja vredno.
Vse kar vidimo so le neuspehi, afere, posli, …
Nihče pa ne vidi njihovega truda!
Ne vemo kakšne sanje ti ljudje sanjajo, kakšne plane kujejo, kakšne zamisli snujejo …

Če bi stopili le korak nazaj in poskusili razširiti svoje zorno polje, pogledati preko meja svojega dojemanja, bi uvideli, da se trudijo, delajo in težijo k izboljšanju stanja.
Da se borijo!
Zame, zate, za vse nas – za dobrobit slovenstva in celotnega slovenskega življa!

S tem ko se draži gorivo nas spodbujajo k hoji,  h kolesarjenju, k teku.
Z dražjimi mesnimi izdelki bodo dosegli, da se bo to ljudstvo začelo bolj zdravo prehranjevati. Pa še vegetarijanci ne bodo več grdo gledali karnivoroznih sočlovekov.

‘Tudi ostala hrana je draga’, poreče kak nepoboljšljiv skeptik.
Ravno zaradi tega se krepi čut za naravo! Tudi blokovci si lahko na balkonih vzgojijo paradižnik ali papriko. Če le eno – pa eno.
Je treba gledati vse skozi količino?
Stik z zemljo je pomemben. Izkušnja, znanje.

Z uravnoteženo in skromno prehrano bomo tudi bolj čili in bolj fit. Prekomerna teža vodi k boleznim srca in ožilja ter k sladkorni bolezni. Tako bomo ohranili ali pa pridobili tudi samozavest!

Četudi se bliža zima in bo hladno, mar ne pogreje srca že to, da jim ni vseeno? Da jih skrbi za nas!
Biti ljubljen je tako lepo.

Zadosti mi je vedenje, da se s tem krepi tudi vez med ljudmi.
Namesto bonbonier in čokolatinov ter ostalih protokolarnih daril, kadar se ljudje obiskujemo, bomo odslej prinesli kake bučke, melancane, ki smo jih sami vzgojili, hruške ali pa jabolka.
Namesto drage kave bomo srkali zeliščni čaj, za katerega zeli smo sami nabrali in posušili.
Namesto nezdravih prigrizkov bomo grizljali suhe krhlje, tolkli orehe in lešnike ter se pomenkovali, kod se jih da še kaj nabrati.

Če imate sorodstvo na Primorskem, vam zagotovo prinesejo kakijev, kak liter olivnega, sosede bodo namesto mnenj o bedastih telenovelah začele izmenjevati recepte in nasvete kako skuhati kosilo za manj kot le en euro.

Že vidim …
Prešerni nasmehi, topli stiski rok, ko si ljudje v stiski priskočijo na pomoč.
Zedinjenje in sprava sta tu!

Boljši jutri bo!
Vendar ne še jutri.
Danes je včerajšnji jutri.
In ta je boljši od včeraj.

Veliko razmišljam. Morda preveč.
Ravno zato sem danes, ko sem gledal eno bolno japonsko zadevščino, pri čudnočudnem zvoku, ki ga je slišati ob plazenju še bolj čudnočudnega stvora, prišel do zaključka od kod ta zastrašujoč zvok.
Tako zveni kruljenje praznega želodca.
Je še kaj bolj groznega!?
Ne.

Kar povprašajte tiste, ki čakajo na obrok na Poljanskem nasipu.
Ne le za manj kot evro, tudi zastonj se da jesti na sončni strani Alp.
Zaskrbljeni nutricionistki, ki si je skorajda nohte pogrizla, češ da Slovenci ne jemo zdravo in da zaužijemo premalo obrokov, (teh naj bi bilo pet) sedaj lahko odleže.
Tako skromnemu narodu je zadosti en sam obrok. Vedno več je takih, ki bodo veseli, že tega, da bo le-ta ,vsak dan.

Matematika mi ni nikoli ležala, a sem vseeno uspel razvozlati enačbo, ki je ključ do uspeha.
Rešitev, če hočete. Nekako se mi dozdeva, da jo uporablja tudi naš aparat.

Vzemimo rek : ‘ Vsi drugačni, vsi enakopravni’.
Pa poglejmo sedaj še tistega novejšega, ki je nastal kot slogan za reklamo, a ni zato nič manj resničen: ‘Lačen si ful drugačen’.

Vzamemo penkalo, pokrajšamo kar se ponavlja in dobimo rezultat.
Aha! Ga vidite?

Ko bodo naši želodčki usklajeno krulili, ko bomo vsi ful lačni, takrat ne bomo več drugačni, temveč bomo vsi enaki.
In takrat se bomo imeli radi, ah, kako se bomo imeli radi.

kosarica

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

4 komentarji

  1. Katarina

     /  september 25, 2012

    Briljantno, kapo dol! Ne me vprašat zakaj, tako se mi zdi 🙂 Vsi enakopravni, vsi lačni. Jap

    Odgovori
  2. Dobro si osvetlil trenutno situacijo in nas obenem potolažil. Res, do komunizma, ko bomo vsi enakopravni, ni več tako daleč. Morda še en mandat.
    (Vsi? No, skoraj vsi.)

    Odgovori
  3. Vedno bodo nekateri bolj enakopravni. Upajmo, da bodo takrat razlike v enakopravnosti manjše.

    Odgovori
  4. Ana Marija Garafol

     /  junij 19, 2014

    Živalska farma.

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: