Ne maram te

Res te ne. Črtim te.
Že, če te kdo omeni
Me spreleti srh.
Ne izgovarjam te na glas.
Zven sam mi je ostuden.

Ob pogledu nate
Me stisne pri srcu
Kri mi zaledeni.
Če te nikoli več
Ne vidim
Bo prekmalu.

Advertisements

Muza

Zakaj
jo vedno
poriva
nekdo
drug?

 

Deficit

Poleg šarma,
bujnih las,
ogromnega tiča,
tricepsov, bicepsov,
trebušnih mišic,
potetoviranega telesa,
koče v gorah,
apartmaja ob morju,
dobičkonosnega posla,
neizmernega intelekta,
sinjemodrih oči,
knjižne uspešnice,
hipnotičnega nasmeha,
kristalno belih zob,
brezhibne polti,
dizajnerskih cunj,
znanja španščine,
francoščine, ruščine,
enologije in psihologije,
samozavesti, ki meji na oholost,
obvladanja vratolomnega deskanja,
tako na vodi kot na snegu,
računa v švicarski banki
težkega nekaj milijonov,
žametnega glasu in
namazanega jezika
mi pravzaprav
skoraj nič ne manjka,
da ne bi omrežil
prekrasne dolgonoge lepotice,
ki bi vsem moškim
v radiju kilometra in pol jemala sapo.

deficit

Svoj

Včasih se mi zdi, da sem povsem sam.
Da nimam nikogar.

Potem pa se spomnim časa,
ko sem imel nekoga.

Ona pa je imela mene.
Bolj kot jaz njo.

Sedaj imam vsaj sebe.

Zase.

Rana

Na asfaltu postane madež.
V nobel restavraciji drag obed.
V kitajski tovarni prisrčna igrača.
V pravljici postane princ.

Nobelovec sem!

‘Evropska unija je danes prejela Nobelovo nagrado za mir za leto 2012. Nagrada je priznanje za prispevek EU v minulih šestih desetletjih k uveljavljanju miru, sprave, demokracije in človekovih pravic v Evropi.’

Ko sem v petek po radiu čul novico, da sem eden od petsto milijonov dobitnikov Nobelove nagrade za mir, me je spreletel srh …
Pa ne od silnega ponosa, ki bi me preveval, temveč od sramu ob zavedanju absurdnosti situacije.

Kaj so že pozabili na balkansko vojno?
Na poboj več kot osem tisoč Muslimanov v Srebrenici, pri katerem Evropa kakopak ni imela nič, saj so se nizozemski UNPROFORjevci obrnili proč, medtem, ko se je sredi Evrope ob koncu 20.stoletja na očeh celotne svetovne javnosti zgodil genocid?

Da vse navedeno temelji na trhlih temeljih, je povsem zadosti, če si ogledate eno od osrednjih informativnih oddaj.
Če ste kakopak do sedaj živeli tam, kjer so živeli tudi člani norveškega odbora, in nimate pojma kje dejansko živite. Odbor je izpostavil tudi vlogo EU pri širjenju stabilnosti, kar je ‘pomagalo večji del Evrope preoblikovati iz celine vojn v celino miru’.

LOL!
Seveda, ko so pa vse vojne preselili drugam in sedaj pošiljajo – pošiljamo (pardon, tudi mi smo člani EU) vojake drugam, na druga žarišča izven Evrope.
Čemu nam bodo potem Patrije in Nato na tem kontinentu miru?

Nobelova nagrada za mir je pljunek v obraz vseh razmišljujočih prebivalcev te demokratične združbe, ki je povrh še razmazan čezenj s klofuto, ki so nam jo pritisnili na lice, na katerega se ponavadi kakemu pravemu borcu za mir in človekove pravice stisne poljub.

Predlagam ustanovitev skupine, v katero bi se združili vsi, ki se jim zdi podelitev Nobelove nagrade za mir Evropski uniji absurdna, bizarna, neokusna in malodane za bruhniti, zberemo podpise in jo zavrnemo, pa naj jo dajo raje recimo Dedku Mrazu ali pa Miklavžu.

Jaz je nočem … hvala lepa.

Rob

Milijoni na robu preživetja,
Sto tisoči na robu bankrota,
Tisoči na robu živčnega zloma.

Jebeš njih, glej tega na robu vesolja.

Zmeda

Buden v spanju,
v budnosti speč.

Tiho v kriku,
v tišini rohneč.

Vsega sit,
lačen vsega.

Čemaš

Čemaš

Ne, to ni čemaž.

To je tisto,
ko se voziš
če maš bencin,
na mizo daš
če maš kaj,
položnice plačaš
če maš s čim.

Čemaš je način življenja.
Klavrn način.

Dostojnega dela dan

Skoraj vsak dan sem presenečen nad kakšnim podatkom, ki nam ga postrežejo mediji, ki se nekako svojeglavo odločajo, kaj je pomembno in kaj ni omembe vredno.
Sploh me je presenetil tale, zaradi katerega hitim spisati tole vkup, da bom ujel še današnji dan, kajti voščila, ki so prepozna pri nekaterih včasih povzročijo slabo voljo.
Te pa res ne bi rad povzročal, ko jo je pa že toliko.
Torej , da preidem kar k stvari.

Vsem slabo plačanim, izkoriščanim, neplačanim, šikaniranim in izmučenim delavcem sveta, vsem brezposelnim, vsem tistim, ki so pravi meneđerji in gospodarijo z bornimi prihodki ter preživijo (četudi komajda in s solzami v očeh), vsem utrujenim in zgaranim ljudem, ki se jim milo stori, ko prejmejo pokojnino, iz vsega srca čestitam ob dnevu dostojnega dela.
Danes je vaš dan …

Je tale svet postal nek bizaren resničnostni šov ob katerem se posamezniki daljne civilizacije nekje v kakšnem ozvezdju krohotajo na ves glas, se držijo za trebuh, če ga sploh imajo in si mislijo:”Tile Zemljani so zakon! V celotni galaksiji ni bolj odpiljenega organizma od njih!”

Če je tole mišljeno kot šala, se marsikdo ne smeji.
Če je mišljeno kot opozarjanje na nevzdržne razmere, ki vladajo vsepovsod, se mi zdi nesmiselno. Saj vemo!
Kdaj se bo zgodilo, da bo dan ‘dostojnega dela’ dostopen vsakomur vsak dan? Obenem pa bo plačilni dan, ‘dan dostojnega plačila’, da bo lahko vsak slehernik vsakodnevno živel dostojno življenje?!

Si pa drznejo!
Govoriti o dostojnosti. Sploh sedaj, ko so morala, etika in podobna navlaka le ovira pri tem, da bi bil človek uspešen in bogat.
Gigant, ki je lansiral nov produkt na tržišče, svoje delavce plačuje v pesteh riža, obsedence, ki so si zaželeli imeti petko prvi v pesti, pa pesti jesenski mraz, ko postopajo vso noč pred prodajalnami z najnovejšimi mobilniki.
Kje je tu dostojnost vas vprašam? In enih in drugih in tretjih?
Dostojnost … lepo vas prosim.

Ob dnevu dostojnega dela bi rad vsem poklicnim sinovom, hčerkam, dedičem in dedinjam, vsem študiranim debilom, vsem zunanjim ministrom, ki ne govorijo nobenega tujega jezika, vsem skorumpiranim politikom, vsem nesposobnim gospodarstvenikom, ki so zavozili nekoč uspešna podjetja in onemogočili dostojna življenja mnogim, iz srca rad zaželel, da bi nekoč doživeli vsaj en dan dostojnega dela.

Kaj pa je jutri za en dan? Dan česa? Dan mlatenja prazne slame?

%d bloggers like this: