Skoraj vsak dan sem presenečen nad kakšnim podatkom, ki nam ga postrežejo mediji, ki se nekako svojeglavo odločajo, kaj je pomembno in kaj ni omembe vredno.
Sploh me je presenetil tale, zaradi katerega hitim spisati tole vkup, da bom ujel še današnji dan, kajti voščila, ki so prepozna pri nekaterih včasih povzročijo slabo voljo. Te pa res ne bi rad povzročal, ko jo je pa že toliko.
Torej , da preidem kar k stvari.

Vsem slabo plačanim, izkoriščanim, neplačanim, šikaniranim in izmučenim delavcem sveta, vsem brezposelnim, vsem tistim, ki so pravi meneđerji in gospodarijo z bornimi prihodki ter preživijo (četudi komajda in s solzami v očeh), vsem utrujenim in zgaranim ljudem, ki se jim milo stori, ko prejmejo pokojnino, iz vsega srca čestitam ob dnevu dostojnega dela.
Danes je vaš dan …

Je tale svet postal nek bizaren resničnostni šov ob katerem se posamezniki daljne civilizacije nekje v kakšnem ozvezdju krohotajo na ves glas, se držijo za trebuh, če ga sploh imajo in si mislijo:”Tile Zemljani so zakon! V celotni galaksiji ni bolj odpiljenega organizma od njih!”

Če je tole mišljeno kot šala, se marsikdo ne smeji.
Če je mišljeno kot opozarjanje na nevzdržne razmere, ki vladajo vsepovsod, se mi zdi nesmiselno. Saj vemo!
Kdaj se bo zgodilo, da bo dan ‘dostojnega dela’ dostopen vsakomur vsak dan? Obenem pa bo plačilni dan, ‘dan dostojnega plačila’, da bo lahko vsak slehernik vsakodnevno živel dostojno življenje?!

Si pa drznejo!
Govoriti o dostojnosti. Sploh sedaj, ko so morala, etika in podobna navlaka le ovira pri tem, da bi bil človek uspešen in bogat.
Gigant, ki je lansiral nov produkt na tržišče, svoje delavce plačuje v pesteh riža, obsedence, ki so si zaželeli imeti petko prvi v pesti, pa pesti jesenski mraz, ko postopajo vso noč pred prodajalnami z najnovejšimi mobilniki.
Kje je tu dostojnost vas vprašam? In enih in drugih in tretjih?
Dostojnost … lepo vas prosim.

Ob dnevu dostojnega dela bi rad vsem poklicnim sinovom, hčerkam, dedičem in dedinjam, vsem študiranim debilom, vsem izkoriščevalskim mogotcem na lestvicah najbogatejših, katerih zaposleni v strahu pred odpuščanjem ščijejo v plastenko in niti na stranišče ne upajo, vsem podjetnikom, ki od svojih zaposlenih pričajujejo lojalnost in pripadnost podjetju ter pripravljenost, da so na voljo sleherno uro v dnevu in sleheren dan v tednu, vsem zunanjim ministrom, ki ne govorijo nobenega tujega jezika, vsem skorumpiranim politikom, vsem nesposobnim gospodarstvenikom, ki so zavozili nekoč uspešna podjetja in onemogočili dostojna življenja mnogim, iz srca rad zaželel, da bi nekoč doživeli vsaj en dan dostojnega dela.

Kaj pa je jutri za en dan? Dan česa? Dan mlatenja prazne slame?