Šihtarska

Tragično ne, skrajno žalostno pa je,
da je bodočmu arheologu treba kazat,
kako se kipne šajtrgo,
kar zna drgač vsak busanc,
vsak kurčev zmene,
k ma šole tistih osem let,
važn da zna štet do pet,
k več k tolk kamionov …
ne pride od sedmih do treh.

V glavnem – glih za glih,
smo ubodl šiht.
Izkopavanja, arheološka –
niii boljšga,
zunej, na čistmo zrak,
če se je uscal, smo stal,
tm pr barak,
k so uni not najdbe pral,
pa riiiisal, pa ugotavljal,
a je to iz mezozoika,
al iz paleozoika –
so bli dalejnčki skuz tulk zadeti –
bi bla loh tud ploščica od panasonica.

Smo enkrat najdl vazo;
ne, ne – ne okrasno,
pizda res lepo,
pa jo je isu en bebo,
vse so zbil v tisti paniki,
pol smo pa mi laiki …
Ma nima veze!
Kwa sem hotu rečt že?
Aja, t ‘ zadn dan se pelemo dam,
men zvoni telefon,..
pač nek transport,
če loh prideva dva,
da je treba pomest skladišča,
preden pride roba.

Čez tri dni – eeeej do stropa,
smo nafukal palet,
ne moreš verjet,
na fertik polno …
Pol tm kufetkamo,
mi tip pove zgodbo –
je šel za šoferja,
ker je hotu čoperja –
pa u redu dec –
sam se mu vid prec,
na pru pogled,
da je kmet,
od glave do pet.
En frej vikend,
fajn prfliknen,
po plač v avgustu,
je not spustu,
mu je baba hčerko povila …
Motorja še dons nima.

Ma pa že na pu,
pustavlen grušt,
pa šiht pa dupust,
sam nč vetra v laseh.
Saj veter je še,
sam las ni več.

Kwa sem hotu rečt?
Pizda no, … a ja to!
Se prkotal,
tja kjer smo kopal;
ma, Martin Krpan!
Res, taman,
kubuk, srajca, hvače, vse,
brez zajebancije,
sicer novodoben –
deutz, šibedah, klima,
ni da nima,
tip vn stop,
če neb mel ušes vmes,
b mel usta okrog in okrog.

V momentu prbije čiča:
“Kug’ha pa mate tlaz eng’ha hudiča?
da niste najdl dinuzaura? hahahaha”
Trahtar pa kr laufa!

Pa se nardim junaka,
pa za hec vprašam orjaka:
“A ni škoda?”
“Ja kug’ha pa?!”,
model nazaj k strela.
“Ja pustit d mašina v prazen dela…”;
ne neham drezat.

“A veš kug’ha je škoda?
Mwadg’ha fanta rezat.”

Samo reci

 

Imaš moje srce. Mojo dušo.
Moje prijateljstvo in ljubezen.
Mojo neomajno naklonjenost.
Moj um je prežet z mislimi nate.
Dajem ti vso svojo pozornost,
zasipam te s samokolnicami
komplimentov in laskanj …
Pa je to dovolj? Ne …
Ti bi rada tudi moje pivo.

Neprisotnim in neprisebnim

S tem imam v mislih podpornike vladajočih, zatiralce revolucije in omalovaževalce vstaje.
Niste bili tam, zato ne morete govoriti kako je bilo. Jaz pa sem bil.
Od treh popoldan do desete zvečer.
Transparent sem si izdelal kar tam.

Aktualno, frišno, kolikor sem razbral z obrazov ljudi, tudi dokaj hudomušno. Takih transparentov je bilo kar nekaj. Zabavnih, nagajivih, iskrivih.
Kje ste tisti, ki ste proti ljudstvu, uspeli najti zlobne in grozljive napise, jaz res ne vem …

Menda so vas zmotile rdeče peterokrake in jugoslovanske zastave.
Prav, da so vas!
Tak je bil namen! Prišli smo na protest!

V nos pa  vam je šlo, ker vam ti simboli pomenijo nekaj drugega, kot tistim, ki so jih vihteli in držali v zrak.
Pomenijo nek čas, ki je bil bojda gnil in zanič. Živeli smo menda v strahovladi. Saj so celo premiera takrat gonili v Kumrovec, s puško uperjeno v hrbet! Tako hudo je bilo!
V majici z likom diktatorja se je moral celo smehljati!
Resnično! Sem videl sliko.
Pa je bilo vseeno bolje kot sedaj.
Sedaj pa …

No ne vem kak pomen ima, to razlagati vam, saj vidite vse povsem drugače.
Pa vseeno … da boste vedeli, kako smo se imeli.
Bilo je krasno!
Srečal sem vrsto poštenih ljudi, z mnogimi sem se rokoval, z enimi, ker jih že dolgo nisem videl, z drugimi, ker so imeli izviren transparent in sem jim moral podati šapo. Spet z drugimi, ker so oni tako menili o mojem.
Fascinantno je bilo videti povorko veteranov vojne za Slovenijo. Kolono ljudi, ki so nam izborili to državo, da ste jo potem lahko vi plenili. Ljudje, ki so bili pripravljeni žrtvovati svoja življenja za to našo domovino.
Ves trg republike  je prepeval z Dubioza kolektivom, ki je prišel z ozvočenjem, inštrumenti in mikrofoni, dati podporo ljudstvu.
Ljudje so vas klicali na odgovornost, pa vas ni bilo. Ker ne slišite dobro.
Kot poznavalci razmer na Balkanu se zagotovo spomnite tistega, ki je imel prav tako zamašena ušesa in njegovega klavrnega konca.

Seveda vas to prav nič ne gane, ko pa smo peli po bosansko, tista golazen čefurska, pa se tako ali tako nima kaj vmešavati v notranjo politiko gospodarsko in politično stabilne članice Evropske unije.
Neki zapušeni muzičarji iz niceZe, šta to vas briga ba, jelda?
Tudi to, da vas en obrezan kurc briga, da smo pozno v noč ob zvokih bobnov vzklikali vašo primarno opredelitev –  lopovi!, je povsem jasno.
Saj imate prav!
Kdo pa smo mi!? Kar eno ljudstvo! Kar en folk, ki vas poziva k odstopu!
Pa še bobnar je bil eksotičen Slovenec. Črn celo!
Kam pa pridemo, če bi se odzvali na ritme nekega črnuha, ko pa niti lastnih ljudi ne upoštevate!
On zagotovo ne ve, kdo ste vi in kaj vse storili za to državo.

Vemo pa ostali.
Vemo, da nekdo ki menja barvo hitreje od tistih avtomobilčkov, ki si jih potisnil pod curek mrzle vode in je prej rdeč kot kuhan rak postal kar naenkrat bel, ni ravno zaupanja vreden človeče.
Tudi vaša označba, da smo zombiji je delno resnična.
Zato se pa ne počutite ogrožene …
Saj dobro veste, da se zombiji v starejših filmih hranijo izključno z možgani. Ravno nasitili se ne bi , če bi vas dobili v kremplje.
Drži, pa da je marsikoga prijelo, da bi tistega, ki je to bistroumnost spisal, kar živega raztrgal.
Danes sicer dvomim, da se bomo videli, saj mi nek šesti čut pravi, da boste na lokacijo proslave prišli strahopetno in potuhnjeno že prej, ali pa skozi podzemne rove, kot se za prvovrstne podgane kakršne ste, tudi spodobi.

Lepo praznujte, bržkone je to zadnjič.

Grem!

»Greš jutri na proteste? Peljem!«
»Ne, ne grem. Jutri ne.«, mi odgovori možak, ki jih sedaj šteje nekaj čez štirideset let, pri svojih dvaindvajsetih pa je bil veteran vojne za Slovenijo, sedaj pa ima za to svojo požrtvovalnost in nošenje glavi v torbi bore malo pokazati.
Je brez vizije, brez cilja, brezposeln. Tako kot jaz in še nekaj deset tisoč Slovencev.
»Jutri ne … » se cinično in obenem užaljeno ter razočarano odzovem njegovi zavrnitvi.
»Kdaj pa greš, če ne jutri?«
»Ko bo treba komu kaj narediti …« mi povsem hladno odvrne in naredi požirek cenenega piva.
Mat vola, saj vem, da se ti samovšečni in skrajno narcisoidni, v svoj prav prepričani politiki, ne bodo odrekli svojih položajev kar tako, pa vendar …
Mar bo res potrebna sila?
Bo res treba komu, po domače rečeno ‘odpreti glavo’, da bodo priznali svoje zmote in se skesali za svoje grehe, ali bodo to uvideli že z nekaj deset tisoč glavo množico, ki jim vzklika:« Gotof si!«, ter dejansko in nepreklicno odstopili?
Tudi sam se že nekaj časa sprašujem ali bodo miroljubni protesti dovolj.
Bodo res zadostovali, da se znebimo teh preračunljivih in prevarantskih polit(r)ikantov, povzpetnežev in gradbenih baronov, tajkunov in političnih kameleonov?
Nepopravljiv skeptik, kakršen sem, v to elegantno odstranitev pijavke, ki nam že dve desetletji pije kri, dvomi.
Kljub temu pa že nekaj dni kujem parole in potencialne slogane za transparent, ki ga bom tiščal kvišku, da ga bodo soudeleženci protestov opazili, mu prikimali in me bo kakšen od njih potrepljal po rami ter mi dejal:« Stari, prav imaš. Huda!«
Pa kaj mi to koristi, ko pa transparent ni namenjen ne njemu, ne nikomur od ljudi, ki ravno tako protestirajo proti tej skorumpirani kliki in eliti, ki sploh ne kaže kakršnihkoli znakov, da namerava odstopiti z oblasti in se odreči svojim lagodnim položajem?
Prav nič.
A sem vendarle odločen, da grem. Tako kot sem bil odločen, da grem na prve proteste v Ljubljani.
Kaj pa če bodo dojeli, da je precej bolj častno in dostojanstveno, da odstopijo sami, kakor pa da jim nekaj najbolj jeznoritih, sicer pa mirnih protestnikov, čez mesec ali dva, pol leta ali leto, skozi barikade in mimo vodnih topov plane v pisarno, jim okrog kepe pripelje nekaj vzgojnih ter jih za taista, z rdečico oblita ušesa privleče na plano pred hitro ljudsko sodišče?
Tega mi prav zares ni zamuditi.
Grem.
Jutri zarana vstanem, se kolikor toliko obrijem, očedim, stuširam in najem, potem pa z debelim flomastrom na petdeset krat sedemdeset veliko lepenko spišem nekaj izbranih parol , oblečem dolge gate, debele štumfe, dvojne dolge rokave in jo iz mesta, v katerem smo bili v nedeljo priča festivalu domoljubnih pesmi, mahnem v prestolnico.
Sam ali v družbi.
Povsem vseeno mi je.
V nahrbtnik bom del še kako kapo za koga, ki ga bo zeblo v ušesa ter dodatne rokavice in ragljo pa tudi termovko čaja in prisrčnico šnopsa. Zgolj za ogretje podhlajenih okončin ali za podmazati grlo, ko bomo peli kako pesem upora.
Čez deset let, ko morda mojega prvorojenca prešine vprašanje:« Očka, si tisto zimo 2012 bil pred parlamentom?«, mu bom lahko mirno odgovoril :«Da, sine. Bil sem. Zaradi tebe sem bil.«
Naj se to sedaj sliši skrajno romantično, a tako je. Bilo bi me strahotno sram, da bi se tega ne udeležil.
Zaradi potomcev ne. Zaradi rodov, ki pridejo za nami. Zanamci nam ne bodo odpustili, če bomo dopustili, da se ta oblast obdrži.
Zadosti je.
Dvajset let je preklemansko dolga doba za tovrstno izkoriščanje državljanov v svoje pritlehne, oportunistične in sebične namene. Nismo vas za to volili!
In če smo vas tjakaj postavili, vas lahko tudi odstranimo.
Slovenija je kot predolgo zlorabljena partnerica ali žena, oblast pa je njen nasilni mož, ki trdi, da se bo sedaj, ko je vse skupaj eskaliralo do te mere, da se ga hoče znebiti in z njim ne želi imeti ničesar več, le-ta zatrjuje, da se bo spremenil in poboljšal.
NE!
Zadosti je bilo!
Tvoje trditve, da me ne boš več maltretiral, mlatil in poniževal so odveč.
Še več! Žaljive so!
Od tebe nočem več nobenih obljub, nobenih laži in zatrjevanj. Hočem le, da se pobereš in za vedno odideš iz mojega življenja, da mi ne hodiš več blizu in me pustiš zaživeti na novo.
Prekleto bedasto bi bilo, če bi tej napovedani levitvi verjeli.
Zaupanja ni več. Zlorabili so ga. Zlorabili so ljudstvo, zlorabili so položaje.
Se bomo še naprej slepili in svoje modrice pripisovali padcu po stopnicah?
Menim, da je skrajni čas, da jim pokažemo vrata. Potrebno pa je tudi zahtevati vračilo nastale škode in vsega kar so si prisvojili v svojih roparskih pohodih.
Včasih so to počeli z ognjem in mečem, v strah vzbujajočih oklepih.
Sedaj to počnejo z vzvišeno retoriko, v belih ovratnikih in v kravatah.
Morda naslednji ne bodo kaj dosti boljši, a naj bom preklet, če so lahko slabši.

Redundanca

snih

Poglaviten podatek današnjega dne ni ta, da PADA,
niti ni najpomembnejše, da pada SNEG,
kar se da povedati tudi tako, da rečemo – SNEŽI,
izpostaviti je treba, da se to dogaja ZUNAJ!

ZUNAJ SNEŽI.

Ko/če se boste jutri spravili z lopato v roki nadenj,
nikarte ne pozabiti poudariti, da greste VEN.
‘Ven grem kidat snih!’

EKI

Dobil sem svoje stvari. Preoblekel sem se in čakal na odpustnico. Tista ura se mi je zdela daljša od vseh treh dni skupaj.
Nek bolničar, ki ga do tedaj še nisem videl, ali pa se ga le nisem spomnil, me je poklical v ordinacijo, kjer sem podpisal papirje za odpust, potem pa me je spremil do izhoda, kjer sem sedel v reševalno vozilo.
Tokrat sem se pripel sam …

Vožnja je bila še krajša od prejšnje, in ko sem izstopil sem stal sredi dvorišča obdanega z nizkimi stavbami, pred katerimi je bil park z grmički in drevesi, slišati je bilo ljudi, ki so se pogovarjali na klopcah in ščebetanje ptic, izza betonskega zidu, ki je obdajal celotno območje pa šum prometa.
Globoko sem vdihnil, kot bi se nahajal v kakem gaju.
Nosnice sem imel še vedno polne tiste zatohlosti iz Studenca.
Voznik me je prijel za ramo in mi nakazal kam.

Vstopila sva v stavbo, mimo naju je vsake toliko prišel kdo in prav vljudno pozdravil. Zbirali so se ob klopi in ko so se vrata zapirala za enim od njih, sem ujel, ko je vprašal ostale. »A ta je nov?«
»Aha, iz Polja so ga pripeljali …« mu je nekdo odgovoril.
»Slabo zgleda.«, je poznavalsko pripomnil.

Medtem pa sem bil jaz že povabljen na nov pogovor.
K novi zdravnici … S starimi vprašanji.
Rutinsko sem ji odgovarjal, naveličano in utrujeno.

Potem mi je nekdo pokazal, kje bom spal. Ta nekdo je bil eden od mojih bodočih sotrpinov, zaupnikov in prijateljev.

»Jani …« in mi podal desnico.
Predstavil sem se in mu namenil svojo mlahavo roko.

Sledil sem mu po stopnicah nadstropje višje, v eno od sob.
Majhna sobica z dvema ležiščema, ob vsaki od njiju po en stol in nočna omarica, pri oknu pa dvodelna omara. Za menoj so bila vrata, za vrati kopalnica. Na eni od postelj je napol ležal, napol sedel suh, visok možakar, rjavosivih las s slušalkami na glavi. Postavil se je pokonci.

»Ojla! Živijo! Jaz sem Dejan!«
Na omarici je imel škatlo načetih jaffa piškotov, cigarete, vžigalnik, nekaj pomečkanih papirčkov, na ustnici malo čokolade, lase razkuštrane in ves čas je pokašljeval ter mežikal z obema očesoma hkrati.
Odložil sem tisti moj nahrbtnik, Jani pa mi je razkazal ostalo.

»Tukaj imamo kuhinjo, tukaj zjutraj pijemo kavo, tole je dnevni prostor – tu imamo terapije, pa tudi jutranjo telovadbo zaenkrat, ko bo topleje bomo šli ven, zvečer si lahko pogledaš kak film. Tukaj je ambulanta, tu dobiš zdravila  – zjutraj, po kosilu in po večerji.«

Prijetno je bilo poslušati njegov koroški naglas.
Bil je kratko ostrižen, nižje postave, kazal jih je manj kot jih je imel, njegov obraz je bil zagorel in prijazen. Kar se da previdno me je vprašal:« Kaj te je prineslo sem, prijatelj?«
»Žena me je vrgla ven, hoče se ločiti pa …« stavek se mi je zataknil v grlu.
»Imata kaj otrok?«
»Fantka.«
»Razumem. Saj se bo vse uredilo, boš videl …« me je bodril.
»Kaj pa vi?«
»Ti!«, me je brž popravil :» Tu se vsi tikamo!«
Prikimal sem mu v potrditev.

Zajel je sapo, kot, da se bo potopil v kak temačen hladen tolmun in rekel:« Sina sem izgubil … Šli so na izlet in doživeli nesrečo …«
Počutil sem se neznansko majhnega, sram me je bilo.
Da si sploh drznem biti tu! Takle!
Objel sem ga, nisem si mogel pomagati. Stisnil me je in solze so mi začele polzeti po licih.
»Saj bo, saj bo, boš videl«, je ON bodril MENE.
Prekleta pička jokava.
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _

»Greva malo ven?«
»Lahko …« sem izdavil, imelo pa me je, da bi kar poskočil.
Ven!

Prišla sva pred stavbo. Tam je bilo kake pol ducata ljudi. Vsi so mi prikimali v pozdrav. Kadili so in se niso kaj dosti zmenili zame. Pa ne iz drugega razloga kot iz uvidevnosti. To sem dognal kasneje. Tu so bili dlje kot jaz in natanko so vedeli kako mi je. Se bomo že še spoznali …

Nekdo je prinesel lističe za večerjo, s katerimi si v kuhinji dokazoval, da si upravičen obroka in jih razdelil med ostale.

»Veš kam je treba?«
Odkimal sem.
»Pridi …«

Kača ljudi se je vila skozi park proti jedilnici.

Hrana je bila ravno tako zanič kot v Studencu, a so ti jed vsaj servirali na krožnik, radio je igral, ljudje so se med seboj pogovarjali, nekateri celo smejali, prav nihče ni bil videti nor, na oni strani jedilnice, kjer so sedeli najstniki z oddelka motenj hranjenja, pa je bilo celo nekaj takih človeških primerkov, na katerih si lahko za trenutek odpočil oči.

Po večerji sem šel v sobo, oblekel posteljo in kljub temu da je bila ura komaj sedem, legel vanjo.

»Zdravila!« je nekdo zaklical s hodnika.
Vstal sem, šel do ambulante, pogoltnil pilule in se vrnil v posteljo.
Spat.

Ribčev France

kuglce od Prešerna

V spomin na največjega slovenskega pesnika praznujemo obletnico njegove smrti!?A ni to bizarno?
Največji slovenski pesnik, mi pa praznujemo obletnico, ko se je bil stegnil?
Najbrž zato, ker se je rodil 2. decembra, v decembru so pa že trije rdečelični možje in bi bil še eden že kar malo preveč. Če je kdo zdajle zastrigel z ušesi, češ :«Mar se ni rodil tretjega?«, naj se kar pomiri, kajti tretjega so ga nesli h krstu, ker je bil prejšnji dan zamet in so rekli: ‘pa jutri.’, zategadelj njegov obstoj štejemo od tistega dneva dalje, ko je le tega požegnal vaški far.

Po vseh mestih, kjer je preživel kako leto, kjer je hodil v šole, služboval, preminil, popil kak polič vina preveč, povsod so mu postavili spomenik ali pa vsaj tablo, nekakšno obeležje.

V njegovo čast so pred nekaj leti – po vzoru Mozart kügeln – naredili Prešernove kroglice! A brez alkohola!
Pa dobro – bi ga za svetnika radi proglasili, ali kaj?
Saj ne, da bi rad trdil, da je bil p’jan’c, bog vari – ampak znal pa je ceniti dobro kapljico.
Še Zdravljico je napisal potem, ko mu je na Martinovo 1844. po treh dneh uspelo zlesti iz kleti gradu Prežek.

Doktor fig. Ker je otrokom delil fige. Kako prisrčno kajneda?
Lahko da so otroci res dobili kako figo od njega, a se bojim, da je bila to takšna figa kakršno je Kekec dobil od Bedanca, če ni celo omamljen od alkohola in opija pobral kako konjsko figo in jo zabrisal bežečemu pobalinu v hrbet.
Čeprav po moje je najbolj verjetna ta, da sploh ni bil doktor fig, temveč doctor fick.
Po nemško. Verstehen sie? Zavolj prtičkarske poezije.

Lep čas sem bil prepričan, da je bil nepopravljiv ženskar. Da je pokavsal vse živo, zdaj pa ne vem, če se ne da njegovih spolnih podvigov preštet na prste ene roke.
Je bil pa čustven.

Na ono puklasto Primicevo Julijo je bil tako ubrisan, da je hodil k slikarju Langusu na steklo izložbe gledat njen portret in se slinil kot kak mlečnozobec, z nosom pritisnjen ob steklo čokoladnice.

Neko velikonočno soboto je kot obseden oddirjal v trnovsko cerkev, ker je vedel, da bo ona tam in ko jo je bil ugledal pri božjem kipu, je zmetal ljudi s poti, da je lahko tik za njo poljubil nogo Jezusa na križu.
Nakar je odlebdel domov …
Ti revček ti ubogi.

Kaj bližje ji ni nikoli prišel in ko mu je stric, ki je bil župnik rekel, da je preveč cagav, je on v kleni kranjščini odvrnil« Kaj menite, da se j ne upam izpovedat soje lbezni! Koj zaj bodem to storil! Čeprav se nisem streznil!«

In je šel … Domov … Napisat Sonetni venec.

Bi človek prej rekel, da ni bil povsem gladek, kakor pa da je bil genialen in izjemen.
Tej domnevi pritrjuje tudi dogodek iz njegove rosne mladosti, ko se je spravil lovit ribe.
Na Savo … Pozimi … S kamnom … Ribčev France.
Od matere je namreč dobil krasen namig.

»Če narediš luknjo v ledu, riba kar sama pride k tebi.«

In je jel to storiti.
Tako kot hrusti na tekmovanju Strong men razsekajo hlod s sekiro. S kamnom je treščil po ledu pod svojim nogami.
Da je končal v Savi mi ni treba posebej poudarjati.
Kot bi ga mati ne imeli kaj prida radi, kajneda?
Morebiti, sta ga tudi zato z njegovim očetom, zelo mladega odpeljala k stricu župniku nekam v bližino Ribnice.

Ribnica in tamkajšnji dogodki pa so ga menda zaznamovali za vse življenje. Kar rad verjamem. Jaz se samo peljem skoznjo vsake toliko pa me ima, da bi jo do tal požgal.

Veseli december

kič

Rdečelični božički plezajo na balkone hiš, utripajoče lučke na slehernem oknu, košate smreke na osrednjih trgih slovenskih mest,  prisiljen filantropizem, zaslužkarstvo pod pretvezo humanitarnih akcij, lažna evforija, hinavski nasmehi na obrazih ljudi in srečn’ga pa zdrav’ga na vsakem koraku.

O, ježešna, to šele pride!

Ljudje, ki se med letom komajda pozdravijo, si bodo segali v roke, si izmenjavali “topla in iskrena” voščila, vabili en drugega na kozarček in upali ,da se povabljeni ne bodo odzvali.

Če pa se slučajno le odzovejo, bodo pripravili narezek iz najbolših salam in sirov, ponudili jim bodo najboolj rujno kapljico in uvoženo pivo. Tudi aperitiva ne gre pozabiti.
Gostitelj bo pobaral svojega kamerada:” Boš viski, konjak, mam tud’ en prima domač orehovec.”
Družici bo ponudil čokoladni liker, borovničev liker, teranov liker, … kakršnegakoli si bode zaželela. Vsega je v izobilju.

Tudi gostje ne bodo skoparili. V pisani darilni vrečki bodo prinesli drago buteljko, zlato ali srebrno penino, fine čokoladne pralineje pa še kako drago reč. Da ne bodo rekli, kako so jim prinesli le deset dek kave in steklenico sivega pinota.

Pogovarjali se bodo o tem, kako dobro jim gre, kako so njihovi otroci srečni in pametni, kako krasen dopust so preživeli, kako je mesto lepo okrašeno, kako prekrasno prednovoletno zabavo so imeli v službi, kako bogate pakete so jim delodajalci namenili, nazdravljali bodo in se veselili.

Sama pozitiva in hvala vsega vprek.

Ker v veselem decembru se res ne spodobi jeziti in šinfati. To se počne v vseh drugih- neveselih mesecih.

Komaj čakam, da bo tega veselega decembra – KONEC!

SREČNO NOVO LETO!

Po protestu

https://i0.wp.com/www.batman-arkhamcity.com/wp-content/gallery/characters/batman-arkham-city-black-mask.jpg

Glede včerajšnjih protestov imam precej mešane občutke.
Po eni strani sem ponosen na vse somišljenike, ki so mirno in z nasmehom na obrazu protestirali zoper vse kar je gnilega v deželi šentflorjanski.
Proti korupciji, tajkunom, lopovom, vodilnim možem na oblasti, ki nas vztrajno vodijo v prepad.
Po drugi strani pa sem besen kot ris.

Zdaj pa naj se kaj!?
Dobro počutim glede sebe, da sem bil del teh protestov, ki so se zaradi nekih debilov sprevrgli v nesmiselno nasilje zamaskiranih ‘kobajagi’ skrajnih desničarskih skupin?
Kreteni kretenski!

Upam, da jih vse polovijo, pofotkajo in objavijo fotografije njihovih ksihtov na naslovnicah vseh časopisov.

Da mora biti potem policist z jebenim nageljnom pripetim na jopič represivni organ!
Policisti so bili v svoji polni opremi videti kar strašljivo, a niti pol toliko kot so bili zastrašujoči v črno odeti mladi junci s kapucami na glavi in z zakritimi obrazi, ki so se kar na lepem pojavili v množici.

Ko sem jih zagledal kako prihajajo skozi prehod med NLBjem in Maximarketom, me je spreletel srh.

Errrm, ne!
Srh me je spreletel, ko smo peli puntarsko na Kongrescu, ko sem delil prijateljičine nageljne med ljudi, ko je pristopil angleško govoreč možakar in Nataši pod nos potisnil vrtnico ter dejal:”Sometimes a good smell can win over a bad taste of politics.”

Ko pa so tile … tile … ščurki prikorakali mimo mene, sem začutil strah.
Pristen strah.

Začel sem riniti ljudi proč in jim prigovarjati ‘ pejte levo, pejte levo!’

Tu ne gre za nobeno simboliko!
Umaknili smo se jim, saj jim nismo hoteli služiti kot krinka za katero bi se lahko poskrili.
Nemo smo jih opazovali. Bili so v okovanih čevljih, bulerjih, zakrito vse razen oči, pa še te so bile uprte v tla.

Tudi jaz bi gledal v tla. Od sramu!
Strahopetci! Golazen nemarna!

V rokah nekaterih sem opazil steklenice.
A nekdo, ki bi iz te steklenice nameraval skrniti požirek jo drži za grlo s palcem zgoraj. Če je palec obrnjen navzdol, jo namerava vreči ali pa koga lopniti po betici.

Strah se je spremenil v stud. Bili so mi ogabni.
Kako si drznejo priti in nam sfižiti nekaj tako spontanega, skupnega, enotnega!?

Ker sem bil tudi sam v črni jakni in rjavih hlačah sem pomisli, da vkolikor pride do izgredov utegne kdo pomisliti, da sem eden izmed njih ter da imam nagelj le za kamuflažo.
Naslednjič grem na proteste v najbolj živobarvnih oblačilih! Oranžnem, zelenem, belem.
Samo v črnem ne!

Upam, da z naslednjih protestov ne bom odšel kot nekdo, ki se je po dolgem času in prekomernem tiščanju končno olajšal.
Kot nekdo, ki se je poscal v hlače.
Sprva topel in prijeten občutek, potem pa zavedanje, da bo ostal madež in da bo smrdelo.

%d bloggers like this: