EKI

Dobil sem svoje stvari. Preoblekel sem se in čakal na odpustnico. Tista ura se mi je zdela daljša od vseh treh dni skupaj.
Nek bolničar, ki ga do tedaj še nisem videl, ali pa se ga le nisem spomnil, me je poklical v ordinacijo, kjer sem podpisal papirje za odpust, potem pa me je spremil do izhoda, kjer sem sedel v reševalno vozilo.
Tokrat sem se pripel sam …

Vožnja je bila še krajša od prejšnje, in ko sem izstopil sem stal sredi dvorišča obdanega z nizkimi stavbami, pred katerimi je bil park z grmički in drevesi, slišati je bilo ptice in ljudi, ki so se pogovarjali na klopcah, izza betonskega zidu, ki je obdajal celotno območje pa šum prometa.
Globoko sem vdihnil, kot bi se nahajal v kakem gaju.
Nosnice sem imel še vedno polne tiste zatohlosti iz Studenca.
Voznik me je prijel za ramo in mi nakazal kam.

Vstopila sva v stavbo, mimo naju je vsake toliko prišel kdo in prav vljudno pozdravil. Zbirali so se ob klopi in ko so se vrata zapirala za enim od njih, sem ujel, ko je vprašal ostale.

»A ta je nov?«
»Aha, iz Polja so ga pripeljali …« mu je nekdo odgovoril.
»Slabo zgleda.«, je poznavalsko pripomnil.

Medtem pa sem bil jaz že povabljen na nov pogovor.
K novi zdravnici … S starimi vprašanji.
Rutinsko sem ji odgovarjal, naveličano in utrujeno.

Potem mi je nekdo pokazal, kje bom spal. Ta nekdo je bil eden od mojih bodočih sotrpinov, zaupnikov in prijateljev.

»Jani …« in mi podal desnico.
Predstavil sem se in mu namenil svojo mlahavo roko.

Sledil sem mu po stopnicah nadstropje višje, v eno od sob.
Majhna sobica z dvema ležiščema, ob vsaki od njiju po en stol in nočna omarica, pri oknu pa dvodelna omara. Za menoj so bila vrata, za vrati kopalnica. Na eni od postelj je napol ležal, napol sedel suh, visok možakar, rjavosivih las s slušalkami na glavi. Postavil se je pokonci.

»Ojla! Živijo! Jaz sem Dejan!«
Na omarici je imel škatlo načetih jaffa piškotov, cigarete, vžigalnik, nekaj pomečkanih papirčkov, na ustnici malo čokolade, lase razkuštrane in ves čas je pokašljeval ter mežikal z obema očesoma hkrati.
Odložil sem tisti moj nahrbtnik, Jani pa mi je razkazal ostalo.

»Tukaj imamo kuhinjo, tukaj zjutraj pijemo kavo, tole je dnevni prostor – tu imamo terapije, pa tudi jutranjo telovadbo zaenkrat, ko bo topleje bomo šli ven, zvečer si lahko pogledaš kak film. Tukaj je ambulanta, tu dobiš zdravila  – zjutraj, po kosilu in po večerji.«

Prijetno je bilo poslušati njegov koroški naglas.
Bil je kratko ostrižen, nižje postave, kazal jih je manj kot jih je imel, njegov obraz je bil zagorel in prijazen.
Kar se da previdno me je vprašal:« Kaj te je prineslo sem, prijatelj?«
»Žena me je vrgla ven, hoče se ločiti pa …« stavek se mi je zataknil v grlu.
»Imata kaj otrok?«
»Fantka.«
»Razumem. Saj se bo vse uredilo, boš videl …« me je bodril.
»Kaj pa vi?«
»Ti!«, me je brž popravil :» Tu se vsi tikamo!«
Prikimal sem mu v potrditev.

Zajel je sapo, kot, da se bo potopil v kak temačen hladen tolmun in rekel:« Sina sem izgubil … Šli so na izlet in doživeli nesrečo …«
Počutil sem se neznansko majhnega, sram me je bilo.
Da si sploh drznem biti tu! Takle!
Objel sem ga, nisem si mogel pomagati. Stisnil me je in solze so mi začele polzeti po licih.
»Saj bo, saj bo, boš videl«, je ON bodril MENE.
Prekleta pička jokava.
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _

»Greva malo ven?«
»Lahko …« sem izdavil, imelo pa me je, da bi kar poskočil.
Ven!

Prišla sva pred stavbo. Tam je bilo kake pol ducata ljudi. Vsi so mi prikimali v pozdrav. Kadili so in se niso kaj dosti zmenili zame. Pa ne iz drugega razloga kot iz uvidevnosti.
To sem dognal kasneje. Tu so bili dlje kot jaz in natanko so vedeli kako mi je. Se bomo že še spoznali …

Nekdo je prinesel lističe za večerjo, s katerimi si v kuhinji dokazoval, da si upravičen obroka in jih razdelil med ostale.

»Veš kam je treba?«
Odkimal sem.
»Pridi …«

Kača ljudi se je vila skozi park proti jedilnici.

Hrana je bila ravno tako zanič kot v Studencu, a so ti jed vsaj servirali na krožnik, radio je igral, ljudje so se med seboj pogovarjali, nekateri celo smejali, prav nihče ni bil videti nor, na oni strani jedilnice, kjer so sedeli najstniki z oddelka motenj hranjenja, pa je bilo celo nekaj takih človeških primerkov, na katerih si lahko za trenutek odpočil oči.

Po večerji sem šel v sobo, oblekel posteljo in kljub temu da je bila ura komaj sedem, legel vanjo.

»Zdravila!« je nekdo zaklical s hodnika.
Vstal sem, šel do ambulante, pogoltnil pilule in se vrnil v posteljo.
Spat.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

3 komentarji

  1. Katarina

     /  december 9, 2012

    Život je čudna žvau

    Odgovori
  2. Tatjana

     /  oktober 25, 2013

    Tudi to sem že prebrala, samo se mi zdi,da še ni dokončano. Vsaj to povej, če je bilo zdravljenje uspešno, če bomo kdaj v situaciji, ko bomo morali it …. no, jaz nisem daleč od te ustanove….

    Odgovori
  3. Mi Nelly

     /  april 6, 2014

    EKI…..kraj kamor sem prišla v razsulu…kraj kjer so me popolnoma razstavili… kraj kjer so me so me na novo sestavili, da sem zgradila to, kar sedaj ne bo več padlo.

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: