Glavo imam polno idej in zamisli o čem in kako bi pisal, a se zdi, kot bi bile ujete v led in jih nikakor ne morem premakniti z mrtve točke.
Sedem pred računalnik in strmim vanj ter čakam, da se določena misel kristalizira.
Zaman. Ne spravim je dlje od uvoda.
Kot bi po dolgem času skušal zagnati nek stroj, ki je bil neuporabljen.
Ponavadi se mi začne besedilo porajati, kadar ležem v posteljo in skušam zaspati, a ker hodim spat relativno pozno in ko sem dejansko že zdelan, se mi ne ljubi vstati in zapisati.
Ko vstanem, pa od tistega, kar je še pred nekaj urami švigalo po glavi ni ničesar več.
Še teme se ne spomnim.
Potem me čez dan, kar tako – mimogrede – ob omembi kakšne besede prešine, da je imelo nekaj opravka s tistim, o čemer sem razmišljal ali pa, da sem jo uporabil v skorajda podzavestnem sestavljanju besedila.
To nezavedno ‘pisanje’ v glavi pa se nadaljuje tudi, ko zaspim in se zbujam utrujen. Namesto, da bi čez noč možgane ugasnil, ti meljejo svoje, vendar pa ne ostane naloženo v njih.
Kaj pa vem kaj je tisto, kar bi me spravilo nazaj v pogon. Več vitaminov? Sonca? Nimam pojma!
Lani takle čas nekako, mi je Ludvik narekoval besede …
Letos ga pa kar ni. Kar je po eni strani vsekakor dobro.
Po drugi pa sem vsaj pisal. Letos še tega ne.
Ne vem kako to speljejo tisti, ki pišejo profesionalno in so vezani na roke. Bemtiš. To moraš pisati. Ni časa za čakanje na navdih.
Ali pa je navdih v tem, da če ne boš pisal ne bo soldov?
Kot bi zmrzal legla na moje sive celice, te pa čakajo na pomladne žarke, da se led stopi in ‘potem bom pisal, hoho, kako bom pisal!’
Mnja, nekaj podobnega je kričal tudi Danijel, ko se je odpravljal v Ameriko, pa iz tistega njegovega dela, potem ni bilo kaj dosti.
Najbolje, da poskusim kar na silo, pa kar bo – pa bo.
Zberem temo – sedem in pišem.
Nekaj bo že nastalo. O tem ni dvoma. Ali bo berljivo ali ne, pa je nekaj povsem drugega.
Morda se bo pa mašina prej ogrela, če jo nekajkrat skušam spraviti v zagon.