Opozori riririri lo

Ne jebem žive sile, danes me nekaj cufa,
pojedel nisem skor nč, razen dveh kosov kruha,
ob situaciji v svetu, se mi samo še bruha
o pravičnosti in etiki, ni ne duha ne sluha!

Propagirajo kurčevega svet’ga Valentina,
človek si pa ne more prvošt pol čokolatina,
če nisi ravno ob koritu pitana  debela svinja,
ti lahko po bradi teče sam brezbarvna slina.

Pa folk se bolj ubada s pustno povorko,
drugo let grem tud’ jaz, opremljen z motorko,
v žepu zipota pa stoprocentno vodko
pa da vidmo kdo nardi najbolj adijo žurko …

 Žurka bo pa taka, da bo teklo dost’ krvi,
iz pizd, iz riti, štrcljev in iz vratnih žil,
jaz s klovnovsko frizuro in zalaufano husqvarno,
če se kdo boji za življenje naj laufa na varno,
dons pa nisi varen niti v banki v trezorju,
poglejte kok je dnarja zginl finančnemu resorju.

Če so nam američani že v vseh bedarijah vzor,
kaj ko bi jih prekosili in naredili tak luškan –
pustno valentinov masakrski pokol!?
To bi postavlo Slovenijo bemu mater na zemljevid,
ne pa človeška ribica, Lipica in ostal brezvezen šit.

Vodič bi potem razlagal: ‘tle so ležala razkosana telesa,
vsevprek so eno preko drugega padala k podrta drevesa,
k mu je zmanjkalo mešanice, jih je še ene par kar z nožem,
ni se ustrašil niti policajev specialcev in njihovih groženj.’

Na štantu bi se dalo kupiti majico z mojim odfukanim likom,
na pejđ ‘modela z motorko’ bi se prišlo z enim samim klikom,
priponke in plakati bi šli kot za med,
zakaj bi moral množične morilce samo v tujini imet!?

Preiskava bi pokazala, da so zajebali na celi črti!
‘Saj je bilo ja jasno da je poln jeze, besa in srdi!
Njegovo stanje je bilo skrajno bolestno,
vse je celo napisal, a ga niste jemali resno!’

 

Advertisements

Zmrzal

Glavo imam polno idej in zamisli o čem in kako bi pisal, a se zdi, kot bi bile ujete v led in jih nikakor ne morem premakniti z mrtve točke.
Sedem pred računalnik in strmim vanj ter čakam, da se določena misel kristalizira.
Zaman. Ne spravim je dlje od uvoda.
Kot bi po dolgem času skušal zagnati nek stroj, ki je bil neuporabljen.
Ponavadi se mi začne besedilo porajati, kadar ležem v posteljo in skušam zaspati, a ker hodim spat relativno pozno in ko sem dejansko že zdelan, se mi ne ljubi vstati in zapisati.
Ko vstanem, pa od tistega, kar je še pred nekaj urami švigalo po glavi ni ničesar več.
Še teme se ne spomnim.
Potem me čez dan, kar tako – mimogrede – ob omembi kakšne besede prešine, da je imelo nekaj opravka s tistim, o čemer sem razmišljal ali pa, da sem jo uporabil v skorajda podzavestnem sestavljanju besedila.
To nezavedno ‘pisanje’ v glavi pa se nadaljuje tudi, ko zaspim in se zbujam utrujen. Namesto, da bi čez noč možgane ugasnil, ti meljejo svoje, vendar pa ne ostane naloženo v njih.
Kaj pa vem kaj je tisto, kar bi me spravilo nazaj v pogon. Več vitaminov? Sonca? Nimam pojma!
Lani takle čas nekako, mi je Ludvik narekoval besede …
Letos ga pa kar ni. Kar je po eni strani vsekakor dobro.
Po drugi pa sem vsaj pisal. Letos še tega ne.
Ne vem kako to speljejo tisti, ki pišejo profesionalno in so vezani na roke. Bemtiš. To moraš pisati. Ni časa za čakanje na navdih.
Ali pa je navdih v tem, da če ne boš pisal ne bo soldov?
Kot bi zmrzal legla na moje sive celice, te pa čakajo na pomladne žarke, da se led stopi in ‘potem bom pisal, hoho, kako bom pisal!’
Mnja, nekaj podobnega je kričal tudi Danijel, ko se je odpravljal v Ameriko, pa iz tistega njegovega dela, potem ni bilo kaj dosti.
Najbolje, da poskusim kar na silo, pa kar bo – pa bo.
Zberem temo – sedem in pišem.
Nekaj bo že nastalo. O tem ni dvoma. Ali bo berljivo ali ne, pa je nekaj povsem drugega.
Morda se bo pa mašina prej ogrela, če jo nekajkrat skušam spraviti v zagon.

%d bloggers like this: