Iskanje šivanke v kopici sena

Nekoč se je kot luksuz smatralo, če si si privoščil res kaj razkošnega, kaj takega, kar si ne more privoščiti vsak slehernik z redno službo, rednimi dohodki in nadpovprečnimi prejemki.
Eksotične počitnice, jadrnica, hiša z bazenom, …
Zdaj, ko je kriza in se standardi nižajo, je tudi razkošje padlo nekaj stopenj.
Luksuz je že, če lahko enkrat mesečno obeduješ v restavraciji, greš denimo v kino ali pa v gledališče, si kupiš knjigo ali dve.
Kultura je rezervirana za buržuje.

Povprečnež s svojo mezdo – ki je mimogrede, v kolikor je sploh izplačana, tudi že nekakšen luksuz, si o čem takem niti razmišljati ne drzne.
Njemu je že to zadosti, da dobi plačilo. Nizko in nepošteno, a vendarle.

Vedno več pa je takih, ki prejemajo socialno pomoč, ki je neke vrste kredit, in sanjajo o tem, da bodo lahko tudi oni delali in za delo prejemali zaslužek.
Uradno je takih 122.187.
Registriranih iskalcev zaposlitve namreč. Ta trenutek. Številka se vsakodnevno veča, saj ljudi odpuščajo kar po tekočem traku. V resnici je brezposelnih več.
Prostih delovnih mest pa je 734. Od tega jih je precej v tujini. Avstrija, Nemčija, Belgija. EU. Tudi Arabski polotok, za doktorje medicine.
Tu je treba upoštevati še tiste službe, ki so že oddane, a so razpisi vseeno zunaj, saj zakonodaja tako veleva.

Odstotek si izračunajte sami, je pa tudi brez procentnega računa kaj hitro razvidno, da so možnosti za zaposlitev … borne.
Preden se prijavite na delovno mesto je dobro preveriti še, če ni delodajalec na kakšni od črnih list, povprašati po forumih o izkušnjah drugih, o morebitnem neplačilu in kar je še takih nevšečnostih, ki so vse pogostejše na trgu delovne sile.

V podjetju, kamor sem odnesel ‘ponudbo’, (na delavnicah za iskanje zaposlitve so nam namreč svetovali uporabljati ta izraz, da so trendi sedaj drugačni, ker ‘prošnja’ zveni kot bi prosil vbogajme), mi je gospa v kadrovski povedala, da slabo kaže.

Prednost imajo namreč ljudje iz ‘ranljivih skupin’.
Nekdanji odvisniki, bivši kaznjenci, osebe s stopnjo invalidnosti in ljudje iz ogroženih etničnih skupin.
Ker se (žal) nikoli nisem navlekel heroina, zaradi tega pristal v kehi in posledično ohromil svoj možgan ali pa se kot civil preselil v romsko naselje, imajo vsi ti, pred menoj prednost.
Če niso seveda že zaposleni prek programa javnih del, ali pa so zaradi predolge zlorabe mamil invalidsko upokojeni, prejemajo invalidsko penzijo in se režijo na vse (gnile in redke) zobe.

Ker sem relativno mlad, vsaj glede na to, da bomo očitno, če bomo le imeli kje, delali do osemdesetega leta, je pred menoj vsaj še 40 delovnih let.
A kaj, ko mi službe, ki so za moj profil, se pravi človeka z nedokončano srednjo šolo, jemljejo izobraženci, ki ne dobijo služb na ministrstvih, uradih in tam, kjer bi bili potrebni.
Tiste službe imajo namreč povzpetneži, ljudje z dobrimi vezami in goljufi s ponarejenimi spričevali.
Neredko so te lastnosti zbrane v eni osebi.

Na razgovoru za skladiščnika, me je direktor, ki je kar sam prevzel vlogo kadrovika, po petnajstih minutah vprašal, če imam res le osnovno šolo … da se mu zdim načitan in razgledan, ter da zategadelj ne sodim ravno med police surovin in polizdelkov, saj on potrebuje nekoga, ki bo delal in ubogal. Nekoga, ki bo vodljiv.

Prepameten za svojo uradno izobrazbo, a s premalo papirji, izkazi in spričevali, za službe, ki bi jih menda dobro opravljal.

Prijatelj, ki me vsake toliko povpraša po nasvetu, kadar oblikuje kako besedilo za naročnika, mi pravi, da bi bil izvrsten pisec besedil, ali kot v žargonu pravijo ‘copywriter’. A nimam nobenih referenc, saj vsepovsod iščejo nekoga z izkušnjami.
Kje te dobiti, je težavnejše vprašanje od tistega s kuro in jajcem.

Po mnenju marsikoga, bi lahko pisal tudi članke za kako revijo, portal ali pa brezplačnik.
Navzlic moji (ne)izobrazbi pišem za lokalni časopis, a je tudi tisti desetak za članek postal zgolj pobožna želja in je sedaj vse na volonterski bazi.

‘S tvojimi sposobnostmi in idejami, ti bo zagotovo uspelo! Štiri jurje in pol ti dajo! Predstavi poslovni načrt na zavodu, zmeni se, da ti dajo tisti osnovni kapital in se loti posla!
Premisli, v čem si res dober, kaj rad počneš, s kom bi rad delal, da osrečuje tako tebe kot druge in objavi oglas!’, mi je dejala prijateljica ondan.

‘Te prosim … Tistih 4.500 evrov jim vrneš v enem letu za prispevke in dajatve, le sliši se bolje če ti ‘dajo’ denar, kot pa da bi rekli, da si eno leto oproščen plačevanja. Sploh pa … kdo mi bo plačal za lizanje pičke!?’

Kot jajce jajcu

Če bi se mi kdaj zgodilo, da bi bil blagoslovljen s starševstvom enojajčnima dvojčkoma, ki bi bila za povrh še enakega spola, bi takoj po ugotovitvi nosečnosti in nuhalni svetlini, ki bi potrdila enojajčnost ter njun normalen razvoj, posedel bodočo presrečno mater za mizo in z njo sklenil sledeči dogovor:
Pod nobenim pogojem ju nikdar, nikoli in nikjer NE BOVA oblačila v enaka oblačila!
Niti enakih kapic ne bosta nosila na svojih enakih prisrčnih glavicah, pa naj bo to še tako prekleto srčkano in prikupno.
Niti pomisli naj ne, da bi ju poimenovala z rimajočimi se imeni kot to storijo nekateri in sta fantka Marko in Žarko, dekletci pa Sanja in Manja., ali pa z enakimi inicialkami, denimo Brane in Borut ali pa Metka in Mojca.
V najbolj divjih in norih sanjah naj si ju ne predstavlja kot zmagovalca na festivalu najbolj podobnih si enojajčnih dvojčkov.

Ne razumem fascinacije ljudi nad dvojčki.
Sploh ne nad temi, ki so si podobni kot jajce jajcu in še potem, ko so že odrasli, hodijo okrog skupaj v enakih hlačah in srajcah in jaknah ter čevljih, enako počesani in so si na las podobni. Meni je ob njih milo rečeno neprijetno.
Ne vem zakaj. Morda kar čakam, da bosta istočasno spregovorila natanko enake besede, ko pa si menda znajo brati misli in čutijo tisto kar čuti oni drugi, četudi je ta po nekem čudnem naključju kilometre in kilometre proč.

Je ta njihova domnevna vez, res tako močna ali jih njihovi debilni starši namesto, da bi jih vzgajali kot individualne in samostojne osebe, vzgajajo kot polovico nekega para in jih s tem zafukajo, da si niti čevljev ne zmorejo zavezati brez prisotnosti svoje sestre ali brata?

Težko si predstavljam, da so enaki, ker so radi enaki in čeprav je mogoče res ljubko videti dva povsem enaka dojenclja v vozičku kako cuzljata enaki dudi, ni prav nič ljubko, če dva štiridesetletna desca sedita v lokalu na kavi en drugemu nasproti za mizo in sta en drugemu zrcalna podoba.

Bolj srh vzbujajoče kot identična dvojčka z istim izrazom na obrazu in istim nasmehom, sta identična dvojčka z istim izrazom na obrazu in istim nasmehom, ki imata poleg sebe … identični dvojčici.
Ki imata prav tako isti ksiht, isto pričesko, enaki pentlji v laseh in sta obe v enaki preklemanski obleki z enakim cvetličnim vzorcem in enakih balerinkah, njuna moža pa sta prav tako oblečena povsem enako … z enakimi zavihanimi brki in enakim zataknjenim nageljnom v gumbnici srajce. Enake kakopak.
Kar naježim se!

Brrr, kar zmrazi me, če pomislim, da bil imel to srečo in bi bil JAZ enojajčen dvojček.
Vzgojen tako, da bi mi dejstvo, da ob meni ves čas stopica takisti klon, moja kopija … ali pak jaz njegova, ne povzročalo prav nobenih preglavic.

Niti predstavljati si ne morem, da se ti ljudje res odločijo biti enaki, ker so to radi.
Kako to da eden od njiju enkrat ne reče:’ Ti jaz bom pa brke in brado pustil rasti, na živce mi gre, da si povsem trezni ljudje manejo oči , ker mislijo, da vidijo dvojno …’

Zdajle so mi šle pa kocine pokonci, ko sem se spomnil da se včasih dvojčki, ki so bili ob rojstvu ločeni, potem čez leta srečajo v kakem letovišču in so prav tako enaki!
Prejoj! Mar je res ta vez tako močna, da se obnašajo in strižejo in češejo in oblačijo povsem enako četudi niso en ob drugem?

Ali je to samo v filmih?

 

Zakon – to sem jaz!

S prijatelji smo sedeli na vrtu lokala, srkali pijačo, se pomenkovali o tem in onem, kar se ti pred bližnji lokal s hitro prehrano pripelje vozilo in se ustavi.
Nič takega. Tako kot oni dan, ali pa pak dan poprej je bil to bogsigavedi kateri avto po vrsti, ki je pripeljal tjakaj.

V oko je zbodlo to, da je vozilo registrirano na MNZ. Čeprav sta policista vse skupaj opravila v pičli minuti dvajset, je eden iz družbe prav jadrno pristopil in s svojim pametnim telefonom, (ki se je kasneje skazal pametnejši kot on) ovekovečil parkirano vozilo. Fotograf je sedel nazaj k mizi, onadva sta se odpeljala in bilo je zaključeno.
Vsaj tako smo menili. A smo se zmotili.

Menda se je sobota že počasi prevešala v nedeljo, ko se je na pločniku parkiralo troje vozil s strešnimi lučmi, ki so za kratek čas celo utripnile in iz njih so v vidni naglici izstopili policisti, češ, da so prejeli prijavo o pretepu.
Jeli so poizvedovati kaj vemo o tem.

Pojasnil sem, da nismo opazili nič kaj takega, niti ničesar sličnega, da se je pa res eden od obiskovalcev spotaknil in pristal na zadnji plati, a da temu ni botrovalo nasilje temveč zgolj kanček nerodnosti in vedno prisotna gravitacija.

Morda šala ni bila na mestu in vkolikor je kaj takega vredno kazenskega pregona, priznavam svojo krivdo in prevzemam vso odgovornost za izrečene besede, a naj v zagovor dodam, da se mi je ves postopek legitimacije, ki se je medtem izvajal, zdel nekam preveč sproščen, pa me je morda ta domačnost malce zavedla.

Čeprav naj bi bil povod za njihov prihod že prej omenjeni domnevni pretep, se je vedno bolj kazalo, da je policista, (čigar imena ne bom omenjal, saj ga niti ne vem, pa četudi bi ga vedel, ga ne bi, ker z zapisanim nočem izpostavljati nikogar! ) zmotilo tisto nebodigatreba fotografiranje policijskega vozila.
Očitno je fotografovo hudomušnost zamenjal za škodoželjnost, prav tako pa je v zmedi, ki je nastala, pozabil na osnovne manire ter vikanje.

Menim, da tudi opazke v stilu : ‘daj ne bit zdaj pameten’, ‘malo ste ga popili, pa si upate’ in ‘če bi se rad slikal, povej pa se bomo skupaj’, nekako ne sodijo v uradni postopek, ki naj bi obelodanil ali se je domnevni pretep res zgodil ali ne.

Detektivska žilica mi ne da miru, da si ne bi mislil, da klica sploh ni bilo, saj ni bilo zaznati niti prepira, kaj šele pretepa. Nenavadno se mi je zdelo tudi, da so poizvedbo opravili le pri naši mizi, ne pa tudi pri tisti, kjer je sedel možakar, ki je telebnil.

V navzkriž z zakonom pridem le redko, zato procedure pri legitimacijah, poizvedovanjih, zasliševanjih in popisovanjih ne poznam. Sem bil pa kasneje podučen, da naj bi se morala uradna oseba ravno tako legitimirati in da naj bi zapisnik (vkolikor je ta seveda sploh nastal) prejeli vsaj v vpogled, če ne že v potrditev zapisanega s podpisom.

Vedno bolj je kazalo, da je celotni konverzaciji botrovalo tisto presneto fotografiranje, saj nam je taisti policist pojasnil, da je tudi on človek, kadar sleče uniformo, da tudi policisti morajo jesti in da kaj nas moti, če se pripeljejo po hrano?

Razlaga je bila povsem odveč.
Da je človek je bilo razvidno, prehranjevalne navade ljudi so njihova osebna stvar, moti pa tako mene, kot vse tisti trenutek prisotne, prav vsako vozilo, ki se pripelje tja, saj je le nekaj deset metrov proč ogromno prakirišče.
Tolikanj bolj zmoti, kadar to stori nekdo, ki bi – po mojem skromnem mnenju – poleg tega, da opozarja in kaznuje, moral služiti tudi kot zgled.

Nepotrebne so bile tako lučke, uveljavljanje avtoritete in kazanje mišic, kot tudi legitimiranje in branje kozjih molitvic ter soljenje pameti, obenem pa se jima je ravno zaradi tega početja shladila hrana, ki sta je bila prej tako željna, da sta morala zapeljati pred sama vrata lokala s hitro prehrano.

To me rahlo spominja na voznika, ki te čez polno črto prehiti v škarje, ko mu pohupaš ali pa narediš nekajkratni preklop med dolgimi in kratkimi lučmi, pa ustavi pred teboj, skoči iz avta in gestikulira, češ da kaj pa je?

Kar naenkrat naglica izpuhti in treba je dokazovati svoj prav, četudi nekje v globini malih možgan ve, da storjeno ni bilo na mestu in za povrh celo graje vredno.
Ne gre pa povsem izključiti niti domneve, da bi šlo lahko tudi za isto osebo. Saj je konec koncev, kot je sam dejal, kadar sleče uniformo tudi on človek.
Objesten, a vendarle človek.

Kritična točka


Moj zadnji zapis zagotovo ni eden najboljših, ki sem jih bil spisal.
Ne vsebinsko, ne skladenjsko ali kakorkoli že.
Niti ni zapis eden bolj pronicljivih, iskrivih, posrečenih, duhovitih tekstov ali pa, da bi reč imela kako globlje sporočilo. Vsekakor ni nekaj, zaradi česar bi se trepljal po prsih ali pa ponosno oznanjal, da sem jaz avtor.
Če bi ne pritisnil gumba za objavo,  sekundo po tistem, ko sem bil zadevo zaključil z zadnjo piko, bi gvišno pritisnil gumb ‘delete’.

Je le navaden nepremišljen izliv žolča, gneva in besa zoper/zaradi okolja v katerem sem tako jaz kot tudi  vi.  Ta človeka rine v povprečnost, v predvidljivost, kjer je kakovost drugotnega pomena. Štejejo priljubljenost, šok, cenena zabava …
Zagotovo pa je res najbolj ironično to, da sem s tem zapisom privabil največ bralcev doslej.

Kot kaže se najbolj rado bere tisto, kar opisuje Rambo Amadeus  kot ‘četiri elementa od kojih je nastao svet’.
Kurac, pička, govno, sisa.
Tole je govno. Drek, ki sem ga vrgel v obraz družbe.

Ostale tri elemente sem večji del nalašč odstranil z bloga, saj so me iskalni nizi, kot so denimo: ‘stare babe se fukajo, drkam v avtobusu, pičke lulajo, pes me je fukal,  veliki kurci, sperma v rit,  sex s plišastimi igračami, kravja rit, …’, če naštejem le nekaj najbolj zanimivih, spravljali ob živce.

Čeprav sem bil navdušen nad navalom in množičnim ogledom strani, sem nekako razočaran, da mi kaj podobnega ni uspelo s kakšno od pesmi, zgodbo, pravljico ali pa z Ludvikom.

Vse ostalo je nastajalo mnogo dlje časa, z veliko več preudarka in poudarka nad kvaliteto zapisanega, s precej popravkov, pa vendarle se ne po ogledih, ne po delitvah na facebook, twitter ali pa po številu komentarjev ne more niti primerjati s tem pljunkom.

Preseneča me, da je dosegel tolikšno branost …
Pa me res …?
Mar ni to, kljub strašni ironiji, da sem ravno s tako ravnjo pisanja dosegel največ bralcev doslej, prekleto žalostno? Je to odraz natanko tega, po čemer sem bruhal ogenj v ‘ Medijski migreni’?

Očitno je to tisto kar ljudje radi berejo. Pizdakanje, pizdenje, pljuvanje, scanje, drekanje.
Brezkompromisno, nepremišljeno. Direkt iz glave, direkt na blog ,naravnost na svetovni splet.

V zabavo in v zobe beročim.

Medijska migrena

A tole zgleda k Nutella, majke ti, res!?

Pošteno mi gre na smeh, obenem pa me tudi pošteno jezi, kako prekleto bebave prebivalce ima tale naša kokoška.
Če bi hotel na silo vriniti neko simboliko, je ta država polna petelinov, ki vsak kikirika svoje, s krempeljci rovari po lastnem dvorišču, na svojem kupu gnoja pa se počuti kot nesporen zmagovalec, kjer velja le njegova in nikogaršnja več.
Kolikor je teh petelinčkov, je toliko, če ne še več, kur. In piščančkov, ki capljajo za kokljo.

Sodeč po komentarjih po raznih spletnih straneh, kjer v svoji maloumnosti, tako komentarjev kot prispevkov vsekakor prednjači 24(k)ur, smo Slovenci tupi kot noč. Kar tekmujejo med sabo!
Večkrat sem se že pošalil, da imam kot potomec priseljencev to prednost, da se, kadar se mi zdi to potrebno, distanciram in lahko rečem: ‘ Vi Slovenci.’
Pa se ne bom.

Slovenski živelj je al’ glup, al tup al’ pa smo tako prekleto zavedeni od resničnih težav, da se nam zdi vredno in brati in komentirati najbolj trapaste možne prispevke …
Čakaj malo …
Odkod pa ti prispevki!?

Kaj me briga za jebeno zlato ribico v predsedniškem kurčevem kabinetu in o tem, da uboga živalca živi v menda neprimernih pogojih!?
V neprestanem stresu je …
Princeska skozi ukrivljeno steklo vidi popačeno sliko, boga reva.

Mi, prebivalci te dežele, pa imamo povsem normalen in prav nič izrivljen pogled na svet. Vsega imamo na pretek in svet je fakin lep.
Še dobro, da niso šli kopati novega ribnika z urejenim centralnim gretjem in japonskim oskrbnikom, da je ne bi preveč šokiral pogled na Evropejca, ki jo hodi futrat.

Sicer teh strani skorajda ne odpiram, a ko si enkrat tam, bedastočam  ni ne konca ne kraja.

Vem, da se ne sme soditi človeka po videzu, a če so šli preverjat vse mogoče podatke tega varnostnika, ki je bil odnesel slab milijonček evrčkov, a ga ne bi mogel kdo za kako minuto pogledat v oči?
Težka, a ne?
Model ima pogled, da te v malih možganih zaboli. Spominja me na Davida Berkowitza.
Še dobro, da ni varoval kakega objekta z eksplozivom …

Potem pa novica dneva …
Hilda dobila dve leti, ker obžaluje in se je pokesala …
A vi to resno!?
Je bila na obravnavi prisotna izvedenka Toffsy s svojo pojočo travico? Upam stavit, da četudi bi ta risani lik lahko prišel v tole parodijo od države skozi kak čudežni portal med svetovoma, bi tista zel ne odreagirala niti za ped, kaj šele da bi zapela.
Baba je žleht in podla. Najbolj prav bi bilo, da jo dajo na eno gradbišče delat. Za zmeraj. Ali pa naj vali skalo v breg.
Grem jaz odsedet dve leti, pa mi lahko nakažete desetino zneska, ki ga je ta izrodek človeški pokradel ljudem.

Pa zagotovo bi še kaj našel, a me žal ob branju izjav komentatorjev prebada v desnem očesu pa tisti čuden občutek imam, kot kadar prehitro ješ sladoled.

Ker sem pa pasji in je trpeti sam težko, bom dal en link, da bo še vam hudo, je pa ogled nujen, zgolj za potrditev kakšna sodrga je v svoje sposobnosti prepričana, tisti, ki morda res imajo kak talent, pa berejo knjige o krepitvi samozavesti.

Jutri grem na društvo slovenskih pisateljev in zahtevam brezpogojno jebeno članstvo, ali pa bom do tal požgal vse knjigarne in knjižnice v Sloveniji, saj drugega kot Cavazzine biografije, priročnikov o osebnosti rasti, ter pofukanih Odtenkov sive tako ali tako ne bere nihče.

pojoča gepardinja in leopardinja. rajtam. auč moj uč

p.s.
Na pa so umaknili posnetek …
… a niso mogli storiti tega prej, še preden sem jaz videl enu crnu pa enu blonT, obLečeni v geparda, leoparda al tigra, al karkoli že pač, ko maličita ušesa ljudem. Sta bili pa izvirni, eto. Nadeli sta si ime Nutella.
Zarad tega , ker je crno bela.
Lelele, to ti je dušo eurokrem, a ne nutella, jadnice mamina.

Koža in kri

O Marija Magdalena Vasilija Poliča!
Kera burleska je bila pa tole zdajle!

Na predstavitvi nove knjige kratkih erotičnih zgodb je bila spet enaka bera penzionističnih obiskovalk, ki redno hodijo na vse mogoče reči v knjižnico, od predstavitve diplomskih nalog do potopisnih predavanj in vsega vmes, gospod Vasko pa nam je pripovedoval o tem, kako je spoznal Richarda Burtona ter njegovo Liz na snemanju Sutjeske, kako sta se ta dva s Titom in Jovanko napila v maršalovi vili v Dubrovniku, ter so potem vsi štirje zašwingali (tako menda pravi legenda), do tega kako je dal na nogometni tekmi v Kanadi potem, ko je podajo zaštopal na prsa, jo spustil nižje dol, s tem presenetil obrambnega igralca in s tem onemogočil, da bi mu le-ta prestregel žogo, saj jo je v mrežo porinil kar s tičem, do prigode, ko njegova žena ni govorila z njim cele tri mesece zaradi oddaje, ki so jo predvajali v živo ter jo potem ponavljali še tridesetkrat, v kateri je kar bos prebrodil Kolpo in dvoril neki nič hudega sluteči Hrvatici, govoril je tudi o tem kako ga je doma mama postavila na prvo mesto pred bratom Radkom, saj je menda rekla, da je najboljši igralec med Poliči Vasko in ne Rac, menda ga bomo z neko fletno odvetnico lahko spremljali tudi ob sobotah pri Jermanovem uču, kjer bosta sprtim stranem delila nasvete, česa ne storiti, eno nam je tudi ‘zapojal’ kar akapela, ker pač ni bilo harmonikaša, da bi ga spremljal, se pohvalil, da je v številu poflondranih babnic prekosil tudi Casanovo, nam razložil, da so sodniki, predvsem vrhovni v Sloveniji štiridesetkrat manj plačani od tistih v Avstriji in da je njihova plača enaka tistim v Albaniji, proti kateri mimogrede nogometna reprezentanca Slovenije nocoj igra in je njegova hčerka žena bivšega selektorja, aja, pa predstavil nam je še svojo žlahtnico in vnuka, ki sta bila prisotna v čitalnici, nam prebral neko pesem o ritki iz ene od prejšnjih knjig, odvil še eno od prejšnjih knjig in nam iz tiste prebral nek traktat o sodniških mlinih in o tem, da morajo biti lakaji vladi, nakar je na pobudo tega poldrugi meter dolgega stavka pisočega, le prebral eno zgodbo iz knjige Koža in kri.

Se je pa splačalo sedeti v prvi vrsti in fotografirati. Direktorica ima prekrasne noge.

Vasko čitaje zgodbo o peklenski peklenki iz najglobljega peklenskega pekla

Vasko čitaje zgodbo o peklenski peklenki iz najglobljega peklenskega pekla

trojni jaiku

siv
ob steni sloni
razdrapan umazan kavč
povsem sva zlita

srbeč
prav nič mi ni prav
koža mi je pretesna
um preohlapen

gmota
leteti brez kril
strmoglaviš kot kamen
jebem ti jesen

%d bloggers like this: