Zakon – to sem jaz!

S prijatelji smo sedeli na vrtu lokala, srkali pijačo, se pomenkovali o tem in onem, kar se ti pred bližnji lokal s hitro prehrano pripelje vozilo in se ustavi.
Nič takega. Tako kot oni dan, ali pa pak dan poprej je bil to bogsigavedi kateri avto po vrsti, ki je pripeljal tjakaj.

V oko je zbodlo to, da je vozilo registrirano na MNZ. Čeprav sta policista vse skupaj opravila v pičli minuti dvajset, je eden iz družbe prav jadrno pristopil in s svojim pametnim telefonom, (ki se je kasneje skazal pametnejši kot on) ovekovečil parkirano vozilo. Fotograf je sedel nazaj k mizi, onadva sta se odpeljala in bilo je zaključeno.
Vsaj tako smo menili. A smo se zmotili.

Menda se je sobota že počasi prevešala v nedeljo, ko se je na pločniku parkiralo troje vozil s strešnimi lučmi, ki so za kratek čas celo utripnile in iz njih so v vidni naglici izstopili policisti, češ, da so prejeli prijavo o pretepu.
Jeli so poizvedovati kaj vemo o tem.

Pojasnil sem, da nismo opazili nič kaj takega, niti ničesar sličnega, da se je pa res eden od obiskovalcev spotaknil in pristal na zadnji plati, a da temu ni botrovalo nasilje temveč zgolj kanček nerodnosti in vedno prisotna gravitacija.

Morda šala ni bila na mestu in vkolikor je kaj takega vredno kazenskega pregona, priznavam svojo krivdo in prevzemam vso odgovornost za izrečene besede, a naj v zagovor dodam, da se mi je ves postopek legitimacije, ki se je medtem izvajal, zdel nekam preveč sproščen, pa me je morda ta domačnost malce zavedla.

Čeprav naj bi bil povod za njihov prihod že prej omenjeni domnevni pretep, se je vedno bolj kazalo, da je policista, (čigar imena ne bom omenjal, saj ga niti ne vem, pa četudi bi ga vedel, ga ne bi, ker z zapisanim nočem izpostavljati nikogar! ) zmotilo tisto nebodigatreba fotografiranje policijskega vozila.
Očitno je fotografovo hudomušnost zamenjal za škodoželjnost, prav tako pa je v zmedi, ki je nastala, pozabil na osnovne manire ter vikanje.

Menim, da tudi opazke v stilu : ‘daj ne bit zdaj pameten’, ‘malo ste ga popili, pa si upate’ in ‘če bi se rad slikal, povej pa se bomo skupaj’, nekako ne sodijo v uradni postopek, ki naj bi obelodanil ali se je domnevni pretep res zgodil ali ne.

Detektivska žilica mi ne da miru, da si ne bi mislil, da klica sploh ni bilo, saj ni bilo zaznati niti prepira, kaj šele pretepa. Nenavadno se mi je zdelo tudi, da so poizvedbo opravili le pri naši mizi, ne pa tudi pri tisti, kjer je sedel možakar, ki je telebnil.

V navzkriž z zakonom pridem le redko, zato procedure pri legitimacijah, poizvedovanjih, zasliševanjih in popisovanjih ne poznam. Sem bil pa kasneje podučen, da naj bi se morala uradna oseba ravno tako legitimirati in da naj bi zapisnik (vkolikor je ta seveda sploh nastal) prejeli vsaj v vpogled, če ne že v potrditev zapisanega s podpisom.

Vedno bolj je kazalo, da je celotni konverzaciji botrovalo tisto presneto fotografiranje, saj nam je taisti policist pojasnil, da je tudi on človek, kadar sleče uniformo, da tudi policisti morajo jesti in da kaj nas moti, če se pripeljejo po hrano?

Razlaga je bila povsem odveč.
Da je človek je bilo razvidno, prehranjevalne navade ljudi so njihova osebna stvar, moti pa tako mene, kot vse tisti trenutek prisotne, prav vsako vozilo, ki se pripelje tja, saj je le nekaj deset metrov proč ogromno prakirišče.
Tolikanj bolj zmoti, kadar to stori nekdo, ki bi – po mojem skromnem mnenju – poleg tega, da opozarja in kaznuje, moral služiti tudi kot zgled.

Nepotrebne so bile tako lučke, uveljavljanje avtoritete in kazanje mišic, kot tudi legitimiranje in branje kozjih molitvic ter soljenje pameti, obenem pa se jima je ravno zaradi tega početja shladila hrana, ki sta je bila prej tako željna, da sta morala zapeljati pred sama vrata lokala s hitro prehrano.

To me rahlo spominja na voznika, ki te čez polno črto prehiti v škarje, ko mu pohupaš ali pa narediš nekajkratni preklop med dolgimi in kratkimi lučmi, pa ustavi pred teboj, skoči iz avta in gestikulira, češ da kaj pa je?

Kar naenkrat naglica izpuhti in treba je dokazovati svoj prav, četudi nekje v globini malih možgan ve, da storjeno ni bilo na mestu in za povrh celo graje vredno.
Ne gre pa povsem izključiti niti domneve, da bi šlo lahko tudi za isto osebo. Saj je konec koncev, kot je sam dejal, kadar sleče uniformo tudi on človek.
Objesten, a vendarle človek.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

1 komentar

  1. Miran Perišin

     /  julij 3, 2014

    Nisi napisal kraj dogodka. V “malih” policijskih postajah je pač šerifovski etat c’est moi zelo pogost, ker vedno računajo na pravno neznanje oseb ki jih imajo v postopku.
    Tale je še posebej predrzen, ker gre za lokal poln prič.. Drgače pa ja, slikati službena vozila ni dovoljeno.. kot tudi preverjanje identite vozila, to jest, tablic službenih vozil ni dovoljena..
    Tale ki je slikal, bi lahko dobil tudi kazen za to dejanje… Jebat ga Pirc Musarjeva je stroga, tudi kadar ni pravična.. Takele šerife pa ponavadi učinkovito umiri odvetniški pripravnik, oziroma študent 3 letnika prava..

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: