Kar vprašaj! A pazi. Utegneš dobiti odgovor …

Pri ljudeh najbolj cenim in občudujem izvirnost in iskrenost.
Ker je oboje v teh časih težko, saj nas ukalupljajo, da bi bili vsi enaki in en drugemu podobni, tako po videzu kot tudi po razmišljanju, se morda ravno zaradi tega navdušim nad ljudmi, ki odstopajo od zapovedanih standardov in so po mnenju teh klonov čudaški, nenavadni, svojeglavi, ekscentrični in pač taki, da se jim je bolje izogniti. No, jaz se jim nalašč ne.

Ker so zanimivi, razgledani, s svojim pogledom na svet, nevodljivi in prijetni sogovorniki. Prijetni v smislu, da je debata dejansko debata, z izmenjavo mnenj in z obveznim nestrinjanjem. Če bi hotel, da mi nekdo kima, bi si kupil tistega psička, ki ga nalepiš na armaturno ploščo.
Pogovori o nogometu, politiki in podobnih bedarijah me iritirajo in dolgočasijo do obisti, zato se jim, če se le da, pa se skorajda ne da, izognem.

Včasih se da človeka presoditi že po tonu pozdrava in prvih nekaj besedah. Nekajkrat se mi je že zgodilo, ali pa se je zgodilo onemu drugemu?, da sem odreagiral drugače kot je bilo pričakovati.
Lep čas se me je držalo, da sem ob srečanju na vprašanje ‘Kako?’, odgovarjal z ‘Udzad!’, kar je izpraševalca najprej malce vrglo, potem pa tako zabavalo, da mi ga je zastavljal vsakič znova. To se še vedno zgodi in vedno odgovorim enako.
‘Kako?’
‘Od zadaj!’

Najde se pa tudi kdo, ki se me loti z nadgradnjo tega in dobim postreženo ‘Kako si?’.
Odzovem se z: » Za en kurac, hvala.« ali pa z »Nikako, fala na pitanju.«, kadar pa se počutim dokaj v redu in sem potem tudi videti sprejemljivo vizualnim receptorjem odgovorim:»Tako kot zgledam.«
To ponavadi sproži izsiljen kompliment, ‘zgledaš dobro’ ali pa ‘videti si v redu’, ki mi ali godi ali pa mi je zanj malo mar, v obeh primerih pa se odzovem neprimerno.
Se pravi ne vrnem komplimenta, ali pa prhnem suhoparen ‘hvala’.

Zakaj ne odgovorim resno, oziroma zakaj ne odgovorim človeku, ki me vprašuje po počutju, tako kot se spodobi?
Ker ga v resnici ne zanima.
Za frazo gre! Mašilo!
Premostitev začetne zadrege, uvod v brezvezen pogovor ali pa bežen pozdrav.

Sicer sem poln pitalic in sem bil že nekajkrat upravičeno označen za zasliševalca, a ne zato, ker bi firbcal. Sprašujem, kadar bi rad prek odgovorov na zastavljena vprašanja, zaslišanega bolje spoznal.
Čeprav jim ne svetim v oči z namizno svetilko, se ne nagibam preteče prek mize, niti jim v obraz ne pljuskam kozarcev ledenice, to vzamejo kot neko pretnjo, v bistvu gre pa za kompliment, ki ga ni deležen ravno vsak. Ker me vsakdo še zdaleč ne zanima.

Sprašujem ljudi ki me zanimajo.
Ki so mi zagonetni, od katerih menim, da utegnem izvedeti kaj novega, da mi znajo odpreti neke nove percepcije in drugačne poglede na svet. Čeprav se nekomu morda zdi, da je omembe vreden pogovor, če z nekom izmenjaš nekaj predvidljivih in vljudnostnih fraz, je meni škoda vsake izrečene besede in sape, ki sem jo bil potrošil za izgovorjeno.

‘Kako si?
‘V redu. Ti?’
‘Bo. Gre.’

Aaaaaaarm … Kaj!?

Kaj za vraga je v redu!?
Kaj to pomeni? Da je dobro, a da bi bilo lahko boljše pa vendarle, da le ne bi bilo slabše?
Kaj ta v ‘redu’ pravzaprav pomeni? Ali pa ‘bo’? ‘gre’!?
Kaj je tisto kar bo, kaj je tisto kar gre in kam hudiča gre?

No to pa jaz vem. Gre v maloro. Vse skupaj. Vem tudi zakaj.
Ker se ne znamo pogovarjati, ker nismo iskreni v lastnih mislih v lastnih glavah in bi bilo zaslepljujoče pričakovati, da bomo potemtakem iskreni do drugih. Naslednjič, ko me bo kdo vprašal kako da sem, ga bom posedel za debeli dve uri nekam na kako škarpo in mu do potankosti razložil kako sem.

To ga bo izučilo postavljati vprašanja, na katera noče odgovora.

Advertisements
Naslednja objava
Komentiraj

25 komentarjev

  1. Odličen blog!!! No, ko mene kdo vpraša, kako sem, vrnem z vprašanjem: “Hočeš vljudnost …al iskrenost….??” Je fajn opazovat reakcije….

    Odgovori
  2. Iris

     /  maj 15, 2013

    Yes! Natanko to tudi sama vedno pravim. Pravzaprav me zabava, ko vidim zmeden izraz na obrazu tistega, ki me vprasa, kako sem. Ceprav mi je jasno, da je vprasanje zgolj vljudnostna fraza, vedno odgovorim iskreno. In vcasih je odgovor vse prej kot prijeten. Kar mojemu ‘vljudnemu’ sogovorniku povzroci kar nekaj zadrege. “No, ja… a ne… sej bo, a ne…” Kurac, bo. Al pa ne bo. Pa sej ni vazno – life is too short to waste it on small talk. Pet minut mojega zivljenja, ki jih nikdar ne bom dobila nazaj. Zato sem vcasih nesramna – tako pravijo. Iskrenost = nesramnost. So be it.

    Odgovori
  3. Bina

     /  maj 15, 2013

    same here!! ;o)) iskrenost = nesramnost ali pa nadutost..

    Odgovori
  4. Hvala vsem trem komentatorkam in vsaki posebej za dodano vrednost blogu. Sedaj se ne počutim več tako osamljenega v tej svoji ‘čudaškosti’. 😀
    Pa drugače? Kako ste? 😛

    Odgovori
  5. Dobr. Pa ti?? (ahahhahhahhah)

    Odgovori
  6. Jaz imam pa malce drugačno filozofijo. Ob takem vprašanju vedno odgovorim s “Super!”, ali “Nikoli bolje!”, ali kako drugače s pridihom navdušenja. Mislim, da se ljudje radi naslajamo nad “temnimi” odgovori, kot “Noooo jaaaaa”, ali pa “Za en kurc”, ker se ob soočenju tujega nezadovoljstva takoj počutimo bolje, saj kar naenkrat nismo več edina ovca s problemi na tem svetu. Zakaj torej ne bi malce obrnili v svojo prid? Rečeš, da te razganja od sreče, sogovorec ti je “fouš”, ti se pa počutiš še bolje ob njegovem zavidanju. 😀

    Odgovori
  7. Bina

     /  maj 16, 2013

    v bistvu sploh nisi tolk zlo cuden.. razn ce sm js se bolj 😛 ha ha ha ;o)) “cuden” je ZAKON!! ;o))

    Odgovori
  8. Zanimiv blog, mogoče mal čudaški ampak,…….vsak po svoje. Mene sicer ne moti, če me kdo ogovori z “kako si”….vedno odgovorim iskreno iz spoštovanja do sogovornika, da ve s kom se pogovarja oz. kakšne volje do pogovora sem. Mogoče bi raje namesto tega, da se ne znamo pogovarjat rekel, da nam zelo primankuje kultura dialoga. Ko vas nekdo ogovori, bodite vljudni, ker nikoli ne veste s kom govorite. Kdo ve, mogoče je celo vaš bodoči najboljši prijatel, ali celo kaj več. Nesramnosti, osornosti se verjamem vsi izogibamo, tudi pisec tega bloga………sem prepričan! Med prijatelji pa tako ali tako poteka pogovor, katerega nekdo tretji niti razumeti ne more. Ko vas bo kdo ogovoril z “kako si” mu to tudi povejte……………………………verjemite, nekaterim le ni vseeno kako ste. Glede zasliševanja pa naj vam povem, da vsiljivo spraševanje praviloma naleti na molk. Ko boste spregledali, da samo vi govorite in “sogovornik” samo kima, je že prepozno. Sploh vas ne posluša in v njegovi glavi je samo misel, kako se vas bo znebil. Na grobe in nesramne odgovore vedno odgovorim z…………….”nasvidenje, lep dan vam želim”

    Odgovori
  9. mojca55 … Tud bolje sem že bil … pa slabše tudi. 😉
    Tomaž … tale fovšljiva varianta meni ne gre od rok. Tudi ljudje, ki tako odgovarjajo me čudijo. Sem poznal enega takega, ki je bil vedno ‘super in ‘nikoli bolje’. Potem pa se je obesil … Preberi še enkrat prvi stavek v blogu.
    Bina … ok, zdaj mi je odleglo. 😀 wooohooo – normalen sem. 🙂
    Aleksander Likar … me veseli, da si tako prepričan v moje veščine lepega in kulturnega dialoga, vendar nikakor ne dajem prednost vljudnosti, zaradi vljudnosti same. Eni si včasih zaslužijo biti poslani v PM. Ne , ne mislim, postajo milice. 😉
    Glede ‘zasliševanja’ pa sem pojasnil ali vsaj skušal razložiti čemu se ga poslužujem.

    Odgovori
    • Bina

       /  maj 17, 2013

      ja u bistvu nisi 😉 ha ha ha ampak to je kul!! odstopas od povprecja in to tebe (in mene) dela edinstvene 😀 in spet- to je kul!! tisti ki steka, ostane, tisti ki ne, ga naceloma ne rabis.. je pa res, kot je AL napisal- se splaca vseen bit mal pazljiv, ker ne ves kdo je na drugi strani 😉 ampak spet- ce je “cudak” te itak steka in se “zavohata” ce pa ne, gres pac dalje, ljudi je itak cist too much prevec, da bi si delal neke navidezne meje 😉 al kwai :O ha ha ha

      (na, pa je ratala spet ena klobasa 😛 ampak je kul, ker sm cudna 😉 )

      Odgovori
  10. bp

     /  maj 17, 2013

    A: Živjo, zdravo, kako s’ kej?
    B: Ej(ga), super, čist fantastično, pa ti?
    A: Še bolš (ejga)!

    Odgovori
  11. Ravnokar odkrila tvoj blog… zelo vsec! 😀
    Klisejskih masil tudi jaz ne maram… prevec predvidljivo.. lahko si kar sama odgovorim na vprasanja “Kako si?”… Raje si, tako kot ti, izmislim kaj “sokantnega” kar cloveka malo vrze iz obicajnih tirnic in prisili v malcek domisljije…

    Odgovori
  12. Bina … A ti rabim karkol odgovoriti? 😀
    bp … bemtiš, tola pa je dialog. fletN.
    Zuzzu … ravnokar odkril, da si blog odkrila že prej … 😉 si komentirala že zapis o dvojčkih.

    Kar korajžno naprej. Sem vesel mnenj in komentarjev. 😉

    Odgovori
  13. Inesa

     /  maj 20, 2013

    Meni pa ni všeč blog, sorry. 1. Ne razumem, da se nekaterim ljubi biti tako pikolovski, da vam že takšne male vsakdanje bedarije gredo na živce, o njih razglabljate in pišete bloge. 2. Ne razumem, zakaj vam je že apriori tak fajn filing sogovorca zajebat, šokirat ali ga spravit v kakšno drugo čudno psihično stanje. Čisto nič kul, posebni in zabavni niste s tem, kvečjemu dolgočasni in neuspešni pri tem, da bi bili duhoviti. Ta ‘odzad’ je pa itak čist bedna gostilniška fora. 3. Ne razumem, kaj je tako narobe s tem, če te nekdo vpraša kako si. Zame je to čisto primerna fraza, v kateri poskušaš strnit zanimanje za sogovornikovo počutje in izvedeti, kaj počne in kaj se z njim dogaja. Poleg tega mi tudi ni jasno, s kakšnimi ljudmi imate to opravka, da so tako šokirani, če odgovorite karkoli drugega razen ‘v redu’. Zaradi mene ste lahko slabo, v kurcu ali pa postrani, nič zelo šokantnega (c’mon) ni v tem, je pa res, da če bi mi kdo odgovoril ‘odzad’ bi si mislila, da imam opravka z nekom, ki mu je pogovor z menoj zelo očitno odveč in mu naslednjič verjetno tudi živjo več ne bi rekla, kaj šele, da bi ga doletela čast, da bi me zanimalo, kako je. 😉

    P.S.: Kostin Mozeg, ZIHER si Gorenjc, prav sije to iz tebe. 🙂

    Odgovori
  14. Ne opravičuj se, please.
    1. Jaz pa ne razumem, zakaj bi se nekdo, ki ne mara dlakocepstva potemtakem odločil brati blog, ki govori natanko tem, za povrh pa spiše komentar … in to po točkah.
    Me pa moti, da ni vsaka točka v novem odstavku in da se konča s tretjo, ko pa bi moralo biti vsaj po vsebini, pet točk.
    2.Jebi ga, eni smo taki. Predvsem smo na svetu zato, da se potem vi počutite bolje v vednosti, da ste boljši od nas in lahko zviška gledate na našo neduhovitost, stanje, ki vam ga povzročimo pa je bržkone ošabnost in potreba po izrekanju sodb. Čeprav gre morda res za oštarijski štos, je to največ kar zmorem. Namenoma.
    3.Ker se nerad ponavljam, bi predlagal, da ti ponovno prebereš zgornji zapis. Moram pa pripomniti, da je površno branje – površno, saj ravno o tej frazi razglabljam v blogu.
    4. Sprva sem zavolj oblike komentarja, ki sliči na uradno pritožbo pomislil, da gre za vikanje, kasneje pa ob pripisu ugotovil, da temu ni tako, temveč me sprašuješ po vseh, ki smo občutljivi na ljudi, ki jih vse razen ‘v redu’ vrže s tira, zato bom odgovoril le zase.
    Z ljudmi vseh sort ima človek v življenju opravka, s slednjimi, če se le da, čim manj.
    5.Na koncu stavka trdiš, da izkazuješ čast (o’rly), ko vprašaš nekoga kako je, na začetku pa da zarad tebe smo lahko kakorkoli že, s tem pa dokazuješ ravno to, kar pravim in je potemtakem tvoje predvidevanje, da si odveč povsem na mestu.

    P.S. :Iz mene sije žolto makedonsko solnce, le dovolj blizu je treba priti, dag a začutiš

    Odgovori
  15. A.

     /  maj 21, 2013

    1. Na prvi pogled se zdi resnično nenavadno, da se nekomu, ki izraža nerazumevanje volje do pisanja takšnih obsojanja vrednih blogov, ljubi tako pikolovsko komentirati le-te, pa čeprav trdi, da se on sam s tovrstnimi vsakdanjimi bedarijami ne ubada, in mu ravno zato ne morejo iti na živce, kaj šele, da bi o njih glasno razglabljal. Seveda videz včasih vara.
    2. Česar človek ne zmore razumeti, to pač ni ne kul, ne posebno, ne zabavno! Zato bo prilepil čimveč nalepk nerazumevanemu, in se pri tem ne bo trudil biti niti najmanj duhovit. Ponosen bo na lastno – nerazumevanje.
    3. Vljudnostne fraze so zmeraj zelo primerne. Počutje nekega sočloveka je namreč lahko zanimivo, zgolj, kadar ni prav nič šokantno. Kakorkoli, šteje naj si v čast, da ga tako vseveda oseba sploh povoha. Dol z iskrenostjo, da ne bomo koga “spravili v kakšno čudno psihično stanje.” Meni se je sicer vedno a posteriori zdelo, da je človek sam odgovoren za lastno interpretacijo tujih besed, naj bo vodena ali pa celo samostojna. Navsezadnje, motiti se je človeško.

    Odgovori
  16. Inesa

     /  maj 21, 2013

    1. Bloge pač berem,nekaterim tudi iz male nepomembnosti uspe razviti dobro poanto in iz tega potem nastane zanimiv in duhovit blog, ki da bralcu vsaj malo za misliti. Tvoj mi pač s tega vidika ni všeč, prebrala sem tudi tvoje zapise za nazaj in mi tvoj stil pisanja ni blizu, deluje agresivno in uporniško brez razloga (kot da je pizduljenje samo sebi namen, brez neke osnove). Moj namen ni, da bi te užalila ali karkoli in upam, da se ne boš spet čisto razjaril 😀 (tukaj malo računam na tvojo trditev, da imaš rad iskrene ljudi, ker to je pač to – moje iskreno mnenje).
    2. Nimam nobene potrebe, da bi se počutila kaj več od kogarkoli drugega, v bistvu mi je za takšne stvari precej vseeno, imam pa seveda svoje mnenje, za katerega dopušča možnost, da je napačno. Tvoja želja po spoznavanju inteligentnih ljudi in konstruktivnih debatah se tepe s tvojim načinom komuniciranja, če je le-to namerno pa še bolj.
    3. Sem že prvič prebrala kar nepovršno in sem izpostavila ravno zato, ker je tvoj zapis bolj ‘na pol’. Glede na to, da je po tvojem vprašanje ‘kako si’ iz kakršnihkoli razlogov že neprimerno, me res zanima, kaj bi pa bilo po tvojem v redu. Ti rečem živjo, kaj pa potem? Vnaprej povem, da me res iskreno zanima kako si in bi te zato rada vprašala kako si? 😀 Ali kar iz prve začnem razglabljati o svetovni ekonomiji ali karkoli te pač že zanima.
    4. Če misliš ‘s slednjimi’ te, o katerih pišem jaz zgoraj, pol te recimo še nekak štekam.
    5. Ja, seveda, imaš prav, vprašam nekoga po počutju, ker me iskreno zanima, sprejmem kakršenkoli odgovor brez da bi me vrgel na rit kot očitno nekatere (po tvojih zapisih). Ni mi vseeno za soljudi, ampak pričakovati, da bojo vsi tvoji sogovorniki, ki jim odgovoriš, da si v kurcu, potem imeli zaradi tega pokvarjen dan, je pa vseeno malo preveč. In iskreno, pri takh, ki so ‘v kurcu’ pogosto,sem prav rada odveč.
    Pač nisva na isti valovni, nič zato, ti želim veliko uspeha pri pisanju bloga, jaz ga najverjetneje sicer ne bom brala (mogoče pa le), ga pa bere veliko drugih, ki ploskajo in prikimavajo in prav je tako.

    P.s.. Lajkam makedonsko sonce, veliko bolje od gorenjskih kolov v riti 😉

    Odgovori
  17. Bina

     /  maj 23, 2013

    sicer sem napisala ze celo klobaso komantarja, ampak sm si na koncu premislila ga objavit 😛 pa ja, ni potrebe po odgovoru za prejsnji komentar 😉 lep, upam, da dans soncen dan, pa cim manj pacijentov 😀

    Odgovori
  18. v naših logih se gremo to tako:
    a:ki zej?
    b: ki prej 😛

    Odgovori
  19. ona

     /  april 7, 2014

    Zanimiv blog. Všeč mi je, ker sem podobnega mišljenja. Že pred mnogo leti sem počela podobno.
    Če me je kdo vprašal ” Kako si?” sem glede na situacijo in odnos s sogovornikom primerno odgovorila: “Te res zanima?” “Ali pa.. imaš pol ure časa, da ti odgovorim?” V resnici vzamem vprašanje zares in preverim, koliko resno je to vprašal sogovornik. V 99 % ljudi to res ne zanima in je mašilo. Moj ati je včasih na tako vprašanje z nasmeškom odgovoril: “Tako kot žena hoče.” Mami je bila včasih užaljena, ampak ji je rekel, glej, ker se zraven smejim, se ne rabiš sekirat. 🙂
    Če se zgodi, da sama koga srečam, je “kako si” vprašanje, ki ga bom postavila morda po 10 minutah pogovora, ampak takrat ga ni niti več potrebno postavljati, ker vmes odgovor že dobiš. Res je premalo iskrenih vprašanj in stavkov in veliko puhlih fraz. Kakšni dve desetletji se jih že izogibam in imam v svoji okolici vedno več ljudi, ki počno tako. In je fino, ko se približaš človeku s stavkom, ki, če že, je na mestu in ni vprašanje.
    Tudi če ima kdo zame veliko vprašanj in ne dopusti možnosti, da ga jaz kaj vprašam (pogovor, izmenjava mnenj, naj bi tekel v obe smeri), ga po nekaj takih vprašanjih enostavno vprašam, v katerem časopisu bo objavljen intervju. In mu po tistem postrani pogledu tudi povem, zakaj sem to vprašala… Reakcije so različne. Vsekakor pa človeku dajo malo mislit. Vsakemu.
    Vsi ti neobičajni stavki, odgovori, ki lahko zvenijo čudaško (v mislih imam nenavadne odgovore na “kako si” frazo, zvenijo morda celo na trenutke neotesano, a so zelo premišljeni. Veliko bolj premišljeni in iskreni, kot vprašanja, ki jih dobimo. Poslušamo sogovornika. Za razliko od njega, če je res poln rutinskih fraz in brez domišljije in iskrenosti, kako pozdarviti človeka, če ga srečaš in začeti z njim pogovor, če to želiš.
    Oh, ta blog mi je vedno bolj všeč. Zelo dobro in široko temo je odprl.
    Ne bom vas vprašala, kako ste, prejmite pa moj nasmešek in željo, da v tem sončnem dnevu vidite in doživite kaj lepega.

    Odgovori
  20. ..na katero škarfo se naj usedem?

    Odgovori
  21. Gorgona

     /  oktober 4, 2014

    Lepo je videti, da nas je kar nekaj s takšnim mnenjem. =)

    Odgovori
  22. Nataša

     /  oktober 22, 2014

    Debeli dve uri še zdaleč ni dovolj. 🙂

    Odgovori
  23. Biba

     /  maj 6, 2017

    Weirdo po veroizpovedi tu. Kot bi brala svoje misli, počutja in razmišljanja…(vse razen pogovora o politiki 🙂 )…ampak ja, bi blo že preveč 100 procentno.
    In kako? 😎

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: