Mavrični nasmeh modrega poletja

suhljat in grotesken belkast otrok
sedi na orjaškem modrem stolu
obletava ga sedem gromozanskih
črnih metuljev ali so morda krokarji

svetlolasa slikarka v črnem objokuje
svojo usodo in ne odpira vrat nikomur
temveč nemo opazuje svojo stvaritev
kamor je izlila svojo tesnobo in žalost
svojo izgubo samoto nemoč in trpljenje

potem ko ga mulca iz klape opozorita
da sta jo skozi zaprto okno slišala hlipati
upokojeni mornar vlomi v njeno domovanje
kjer jo najde oklepajoč se uokvirjene slike
objokana sama in bleda je zazrta nikamor

ne morem se poistovetiti z njeno usodo
vendar pa razumem potrebo po biti sam
težnjo po izražanju svoje trpke bolečine
olajšanju ranjenega srca duše in uma

s pokrčenimi koleni sedim na postelji
vrata in okno sobe sta tesno zaprta
solze mi polzijo po licih boli me glava
brado imam popolnoma premočeno

Donde estas Chanquete?

O ljudeh in živalih

Svet je iz dneva v dan bolj sprevržen in v potrditev tega mi sploh ni potrebno odpirati ne vem kakšnih zelo čudnih strani, dovolj je le odpreti facebook ali pa twitter in klikniti na prvo povezavo pospremljeno s komentarjem OMG!, bolano!, kakšen kreten!, ali kaj podobnega zapišejo uporabniki zgroženi ob člankih, ki vedno pogosteje polnijo čisto običajne spletne časopisarske strani in portale …

V Teksasu si je Ciril primaknil pručko in se priklopil Nadji od zadaj.
Kar ne bilo nič takega, če bi Nadja ne bila kobila.
Pri nas se s kobilami ne sexa, saj nismo divjaki!
Pri nas jih premlatimo, da jih veterinarji komaj rešijo.
Ti dve novici sta bili objavljeni v razmaku nekaj dni.

Misel, ki se mi je utrnila ob združitvi enakih dejavnikov iz obeh zgodb je bila:
‘Da sta obe dejanji sprijeni je gotovo … Toda kdo je bolj? Tisti, ki je kobilo pregarbal in porezal ali tisti, ki jo je nabrisal?’

Oboje je grozno, oboje je ogabno in nesprejemljivo, tako zelo celo, da bi, tega Teksačana kot tudi tistega, ki se je menda kar z mačeto lotil kobil v Škocjanskem zatoku, ljudje najraje kar potolkli.

Kot so to storili jezni navijači s sodnikom na neki amaterski tekmi v Braziliji, kjer so možaku odsekali nogi, ga obglavili in njegovo betico nataknjeno na kol razstavili na sredini vaškega igrišča.Niso pa tega storili, ker bi piskal ofsajd ali pa aut kjer ga ni bilo, temveč zato ker je zabodel igralca, ki ni hotel z igrišča …
Brutalno. Resnično. Grozljivo.
Najbrž se mi je vprašanje, kdo je bolj sprijen utrnilo zaradi Jimmy Carra, ki je na enem od svojih nastopov občinstvu zastavil vprašanje ‘Would you fuck your dad to save your mom?’, da bi z njim morda skušal ugotoviti koliko smo ljudje pravzaprav pripravljeni ŠE tolerirati.

Spomnil sem se gospe v poznih štiridesetih,o kateri sem le slišal in nebu hvala ne vem, katera naj bi bila, saj se mi gabijo že tiste, ki se svojim psom pustijo lizati po obrazu, kaj šele kje drugje, ki si je v svoji osamljenosti omislila prikupnega srednje velikega psička, ki ga je izurila, da je hvaležnost kazal na prav poseben način …
Ker je kuža konec koncev to počel njej in ne ona njemu, ni nikoli končala za zapahi.
Deležna je bila le pomilovanja in posmeha … ter vsakodnevnega nasmeha zahvaljujoč svojemu ljubečemu štirinožcu.

Če pomislim, se spomnim igralke, ki se je onegavila z živaljo …
Začuda je sicer katoliški Italijani niso potolkli do smrti in usmrtili še konja, kot to veleva sveta knjiga, temveč se je znašla kar v italijanskem parlamentu. Še bolje pa so se znašli v Nemčiji, kjer je živalska pornografija prepovedana, ni pa prepovedano občevanje z živalmi. Torej lahko mirne duše fukaš s kozlom, le snemati se nikar ob tej deviantnosti. Za ljudi (izraz uporabljam v najbolj ohlapni obliki možni) imajo v erotičnih živalskih vrtovih na voljo različne živali s katerimi lahko izživijo svoja zoofilska nagnjenja.V britanskem časopisu DailyMail je na koncu članka o ‘bestialnih bordelih’ zapisan tale morda rahlo neposrečen stavek.
The terms bestiality and zoophilia are the formal names for having sex with animals for pleasure.
Težko razumem zadovoljstvo pri sexu s katerokoli živaljo že, četudi Roberto Benigni v filmu Noč na Zemlji svojo Lolo opiše kot ‘najbolj elegantno ovčko, ki se je povsem razlikovala od ostalih ovac, ki so grobo blejale, njen ‘beeee’ pa je bil nadvse prisrčen’, sem vseeno nekako vesel, da ne sexajo z njimi še s kakim drugim namenom kot le za užitek … Predstavljajte si bizarno podobo sveta čez kakih dvajset, trideset let …

Stojite v v vrsti pred blagajno, pred vami je satir, ki je prišel po note za svojo piščal in kadar on svoji mami reče koza sploh ne gre za žaljivko temveč dejstvo, za vami nepotrpežljivo s kopiti ob tla nabija kentaver, varnostnik pa je plečat minotaver, mrkega pogleda, ki se nervozno poigrava z rinko v nosnicah …

Pokop (Ludvik) IX.

Ljudje si trgajo od ust za pogreb. Za žaro, za trugo, za venec, tišino in pevce in vse kar še pritiče tej žalni kolobociji. Listajo po katalogih in izbirajo med medenino, mahagonijem, hrastom ter češnjo in kombinirajo dodatke, kot bi šlo za manšetne gumbe pri srajci za poroko ali pa obletnico mature. Da bodo vsaj kot mrlič deležni lepih besed, lepega poslovilnega govora. Da bo lep pokop.
Že poskrbeti za to, da bi imeli lepo življenje je prekleto težko, ti pa se obremenjujejo, kaj bo z njimi, ko umrejo.
Že pred časom se je odločil, da mu je za posmrtne ostanke vseeno …
Povsem ravnodušen je kaj bodo storili s to lupino v kateri tičijo njegovo srce in možgani, jetra, ledvica in ostala drobovina, njegova razmišljanja, dojemanja, tuhtanja, spoznanja.
Tisti kadaver, lahko mirno zabrišejo v gozd. Naj ga požro ujede in ostali mrhovinarji. Naj bo koristen.
A tega ne bodo storili. Ne spodobi se. Ni civilizirano.
Vendarle si človek – vsak človek – zasluži dostojen pogreb.
Zagrebsti nekoga, potem ko ga deneš v drago rakev, je seveda bolj dostojno, kot če bi ga zakopali v iz desk obiti kišti, pa četudi je na ogled le nekaj minut med žalno slovesnostjo.
Vsaj pogreb imejte dostojen, če že življenja nimate. Privoščite si.
Velik, kičast marmornat nagrobnik z angeli s harfo in veliki pozlačenimi črkami, kjer bo pisalo karkoli si že izmislijo, da bi vas najbolj(š)e prikazalo rodovom za vami. To definira kdo je bil pokopani.
Jaza – tistega pravega jaza– telo ne pogojuje.
Je le naprava, ki jo zvečer dajemo k počitku, zjutraj jo iztrebimo, da lahko vanjo vnašamo nova sranja, ji umijemo zobe, da ni zaznati vonja in zadaha po vnešenem in z njo kolovratimo po svetu.
Toliko dela si damo z videzom, da pozabljamo na notranjost.
Pomembno je da smo lepi, privlačni, nasmejani, očesu prijazni, da vidimo lepe stvari okoli sebe, da imamo polne omare oblek in čevljev in ogrlic, da smo urejeni, nadišavljeni in vedrega pogleda.
Vse skupaj pa je en kurac.
En navaden krmežljav, povešen, mlahav, naguban otepač s kapavico, ki ga niti najbolj ogabna capajdra, ki obdeluje najbolj zanikrne doke najbolj nagravžnega pristanišča v največjem zakotju sveta, ne bi nesla v usta.
Živo rdeč dišeč prezervativ z okusom jagode, nataknjen na ta grozljiv ud služi kot zaščita. Tako kot maska, ki jo nosijo ljudje.
Je le kulisa, Potemkinova vas za tisto kar je v človeku samem.
Če si Človek, se ne rabiš pretvarjati in se dan za dnem truditi ugajati ljudem, ki ti gredo nekje globoko v sebi, resnici na ljubo, na živce.
To počne večina. Ogromno truda vloži v to, da je všeč ljudem, ki ji niso všeč. Oni pa počnejo natanko isto. Nismo si všeč in ne maramo se. Zlagani nasmehi, ki padejo takoj zatem, ko izginemo za vogalom.
Ker se bojimo, da bi nas take, kakršne v resnici smo, sploh ne sprejeli. Kakšni pa v resnici sploh smo? Vemo? Ne … ne vemo.
Ker si damo preveč dela s tem, da bi bili takšni, kakršni domnevamo, da bi morali biti … Takih je na pretek.
Tako to počnejo vse življenje, če se kakopak ne pripeti, da se nekega dne pogledajo v zrcalo in frisa, ki zre v njih ne prepoznajo, potem pa neznancem z istimi simptomi razlagajo, kako jih utruja ves čas igrati nekaj kar niso in kako jim tlačiti samega sebe postaja neznosno.
Še takrat pa je ena prvih opazk:’Danes nisi videti najbolje …’
‘Da. Nisem si nadel maske.’
Ali pa jih vloga povsem prevzame, ustrezajo standardom, so neoporečni in sprejeti, vsi jih imajo radi … Ali pa tudi ne, življenje pa mine. Vsem …
Pogibel je nekaj čemur se ne da uteči. Vse nas požrejo črvi. Strohnimo. Zgnijemo, razpademo. Za nami ostanejo bele kosti. Za nekaterimi ostanejo milijoni, nepremičnine, za njimi se vije ogromen sprevod, oziroma za tistim kar je od njih ostalo. Za drugimi ostanejo spomini, čenče, govorice.
Pokopališča so mu odveč. Ne mara jih. Prisostvoval ni niti enemu samemu pogrebu. Britofi  ga dušijo. Sploh ob tistem opevanem prazniku, ki mu nekateri pravijo dan mrtvih.
Dan spomina na mrtve je tisti dan, ko se v krznenih plaščih in z novimi pričeskami ter v zloščenih avtomobilih in čevljih, svojci pridejo pokazat ostalim, ki se ravno tako pridejo pokazat. Promenada preživelih na parcelah pokojnikov.
Tisti, ki se jim zdi to ravnanje malomeščansko pa pridejo dan prej.
Da lično urejeni grobovi in sveže cvetje govorijo namesto njih, kako boljši so od teh, ki so tam danes, saj si niti ne zaslužijo, da bi smeli uzreti njih podobo.
Licemerstvo, nadutost, ošabnost, spektakel.
Malo mu je mar, kje in na kak način bo končalo njegovo truplo. Na smetišču specializirano za razgradnjo človeških trupel. Ličnejša je embalaža, bolj je pogreb lep. Lepši ko je, prijetnejše in udobnejše bo bivanje v onostranstvu.

Vsi bi šli radi v nebesa, nihče pa noče umreti.

kra

%d bloggers like this: