Prismrad preteklosti

Tuhtal sem kje pravzaprav pričeti s temle zapisom in se nato odločil, da nikakor ne na začetku. Začetek je namreč v nekih davnih časih, o katerih lahko priča le redko kdo, a je kljub temu vedno več takih, ki o njih govore, kot bi jih sami bili doživljali.

O njih vem le tisto, kar so nas učili in kar sem o njih izvedel iz filmov, ki so bili svoj čas na sporedu prav vsak teden ter sem po izdatnem nedeljskem kosilu, na kavču bridko jokal ob usodah junakov kot so bili Valter, Tihi, Boško Buha, Prle in še mnogi drugi, ali pa sem bil ves vzhičen nad njihovim junaštvom, saj so bili oni tisti, ki so bili zaslužni zato, da živimo v svobodi, v svoji domovini ter lahko govorimo svoj jezik.

Naj jih en lep kurc gleda!
Njih in njihovo zavednost ter ljubezen do domače grude!

Če bi ne bili tako zagnani in bi malo manj kljubovali mrazu in tankom in lakoti in letalom in Hansom in ta belim in ta črnim, bi lahko jedel kurčevo Milko vsak dan, v prašička bi deval marke in ga pridno redil, tako pa so v njem žvenketali usrani ničvredni dinarji ter kasneje tolarji.

Mar bi malce pomislili s svojimi bedastimi balkanskimi beticami in uvideli, da se res nima smisla upirati tehnološko in gospodarsko bolj razviti sili. To sploh ni bil boj proti okupatorju, ampak je bil boj proti napredku! Kot bi si želeli biti še naprej kmetovalci in kozji pastirji, ko pa bi bili lahko vsi inženirji in zdravniki. Namesto vožnje z Audiji in Mercedesi so izbrali Jugote in Stoenke. Glupsoni.

Kako ironično, da so potem trumoma odhajali na delo ravno tja. K zavojevalcem. Še bolj ironično pa je, da so nas vsega učili zaman. Piše se namreč nova zgodovina. Njo pišejo poraženci. Zmagovalci se kakopak ne strinjajo. Najbolj ironično pa je, da je teh pišočih vse polno!
Za božjo voljo, kje pa so bili zadnjega pol stoletja?

Sit sem teh bitk in borb med enimi in drugimi!
Vse te krepke in čile stoletnike, ki za Alzheimerja še niso slišali, saj jim spomin še kako dobro dela, kot tudi njihove sinove in hčere ter njih potomce bi povabil v visoko proračunsko oddajo, za katero scenarij rade volje prepustim kakšni komercialni televiziji, ki bi v tej naši državi zagotovo našla primerno gorat in gozdnat predel, najdeni poligon primerno ogradila in omejila dostop ostalim, v njem pa bi vsi ti, ki so z glavo in omejenim umom še vedno v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, lahko končno in dokončno obračunali med seboj.
Vse to bi lahko prenašali v živo, da bi po koncu vojne ne bilo ‘ta je storil to, tisti pa ono’. Vse bi bilo zabeleženo, dokumentirano in evidentirano.

Poln kufer vas ‘mam!
Pejte v gmajno pa se tam zmen’te do konca! S čimerkoli že! S puškami svojih dedov, z lugerji, granatami, z zarjavelimi bajoneti, brzostrelkami, s kamni, topovi, krepelci, sekirami …!

bitka

Vseeno mi je.
Jaz si bom šel po smoki za 0,37 evra in nemasten čips za 0,83 evra in bom pogledal vsaj zadnji del. Evo, prisežem.

Sedemdeset let je že skoraj minilo!!! Mislite dat’ kdaj gmh!?
Točno zaradi takih kot ste vi se ne premaknemo nikamor, ker se pustite politikantom manipulirat in deliti na vaše, naše, njihove, bele, rdeče.
Ne vidite, da smo v tem dreku vsi skupaj!?
Ni vaših, ni naših!
Smo le ‘mi’ in ‘oni’.

Mi . ki nimamo nič, pa bi nam še tisto radi vzeli (tako besen sem, da kurčevega Brendija citiram!) in oni, ki imajo vse, pa jim je še tisto premalo!

Odprite oči,  zbudite se in zavohajte drek!
Ker kmalu tudi kufeta ne boste imeli več, da bi vas zbujal in držal pokonci.

Polpretekla zgodovina … 

Zlopamtilo


Enkrat, morda dvakrat letno me prime nostalgija po tistem preklemanskem mestu v naročju planin, kraju prenekaterih nezmožnosti, mestecu zapravljene mladosti in neizkoriščenih potencialov, zaprtih fabrik in zapitih lokalnih genijalcev, ki se niso – tako fizično kot tudi mentalno ne – premaknili niti za meter, vseeno pa te kakšen pogleda zviška, češ ‘ti si tista pička, ki je odšla od tu’, vmes navrže kako opazko na korenine in feferone, vse to vzameš v zakup, obenem pa kot izhodišče za naslednjič in si sam pri sebi rečeš :’niti slučajno ne hodi blizu brez vsaj treh pofukanih pekočih paprik, ki mu jih boš lahko zatlačil v goltanec!’

Je pa v tem mestu tudi precej ljudi, ki jih rad srečam, z njimi poklepetam, en drugemu rahlo okajeni zmoremo celo priznati, da se je pa vendarle vsake toliko lepo videti, in da bi ne bilo slabo to storiti večkrat, da bi pa v čim krajšem času srečal čim več ljudi, je obisk ‘domače grude’ vsekakor najbolje izpeljati ob celotedenskem festivalu, ki poteka v središču mesta in se dogaja okrog, pod in nad glavnim štabom, kjer smo nekoč preživeli več časa kot je bilo potrebno in kot se tudi spodobi ter je bil dom izven doma nekaj propadlim generacijam.

Za tistimi istimi mizami sem v treh dneh govoril z  vsaj tridesetimi ljudmi. Enih sem bil sila vesel, drugi so bili zelo veseli mene, s tretjimi smo bili nekako enako veseli en drugega, spet z nekaterimi nisem izmenjal več kot vljudnostnega živjo, morda še stisk roke, zadnji dan, ko je bila menda tudi luna nekako v polnem šusu, pa sta se našla v roku nekaj ur dva osebka, ki sta bila dokaj nedoločljiva …
Imela sta mi namreč veliko povedati, a od povedanega nič lepega.
Bila sta navdušena, da imata priložnost mi vreči v fris svojo nekaj let prekuhavano zamero in kaj sem drugega hotel, kot jima to pustiti.
‘Skašljaj se’ … sem si rekel, ko mi je najprej osebek ženskega spola s svojo roko na moji rami prav zlovešče privoščljivo razlagal, da za ‘vsazga palca rase’ in podobne ruralno malomeščanske brihtnosti, ki mi jih je postregla tople in za poobedek odrezala še kos plesnive pogače ‘zdaj si pa sam videl, kako je to …’
Kot bi to ne bilo zadosti, sem kasneje požrl še cel ‘slow food’ z desetimi hodi od osebka moškega spola, ki me je pital z vsemi zamerami iz preteklosti, z vsemi opazkami in komentarji o mojem zdajšnjem življenju, kot tudi o življenju mojih bivših, njihovih sedanjih tipih, njihovih naraščajih, kot tudi o mojem videzu, mojem pisanju, izražanju, pretvarjanju, moji hinavščini in preračunljivosti, udejstvovanju v filmu in vse ostalo, kar sem takole mimogrede slišal, ko je prek mize bevskal vame svoje frustracije in žaljivke, ki so se mu nabrale v vseh letih, ko je končeval nad mojo podobo v svoji glavi.

zlopamtilo

Prešinil me je dokaj nelagoden občutek, da nekdo o meni toliko tega ve … Neresničnega, izkrivljenega, že davno preraščenega z mahom v pozabi, nepomembnega. Vsaj polovice dogodkov, kjer sem se mu tako globoko vtisnil v male možgane, se niti ne spomnim. Tiste, ki se jih, se jih spominjam drugače in sem večkrat zmajeval z glavo nad njegovo primitivnostjo, ki bi mu jo zavidal še Giga Moravac.
Vseeno pa se je čutil dolžnega, da mi natoči nekaj kupic čistega vina iz lastnega vinograda, ki se mu je v vseh letih metanja pikad v mojo sliko, skisalo. Še dobro, da jih je požlampal sam …
Med njegovim drekanjem in bruhanjem sem se počutil nenavadno.
Presenečen nad svojo mirnostjo, nad mojim neodzivanjem in njegovim konstantnim enournim teženjem, ki se je spremenilo le v neprijeten šum z one strani mize, sem se zavedel, da bi mu najbolj ustregel, če bi mu protivil, če bi se spustil z njim v besedni dvoboj in mu dal izgovor, da me trešči na gobec. Kar je bržkone hotel tudi doseči.

Samozadostnost, samovšečnost in prepričanost vase in v svoje retorične sposobnosti, je vsakič, ko se mu je zazdelo, da me je v določenem segmentu res dobro zakajlal poudaril z gromkim smehom, ki se ga začuda ni nalezel nihče od prisotnih in se je ob svojih bistroumnostih režal kar sam. Če bi imel količkaj krčanske duše bi se mi najbrž zasmilil.
Takega patetičnega izpada v življenju še nisem doživel, niti se nisem zavedal, da sem se koga, s katerim nisem bil v nikakršnem seksualno čustvenem razmerju, tako močno dotaknil in zaznamoval njegovo življenje, da zmore govoriti o meni, oziroma čezme celo jebeno uro.
Nisem prepričan, ali je s stavkom ‘veš … nikoL te nisem maral …’, samo potrdil in podkrepil mojo ravnodušnost ob slapu verbalne diareje, ki se je valila iz njegovih ust, saj mi je pravzaprav odleglo, da taki osebi nisem všeč, ali pa je povzročil v svoji betici cel orkan, ki mu bo vrtinčil njegove misli do naslednjega srečanja in bo dojel, da je bil ves čas pravzaprav prikrit pederajs, nesrečno zaljubljen v mojo kilavo podobo, ki ga je tako nemarno in ignorantsko zavračala, da je iz zatirane čustvene navezanosti, vrsto let kopičil podatke, kje vse sem z njim (domnevno) grdo ravnal, se mu posmehoval, izkoriščal njegovo prijaznost in gostoljubnost ter se mu tudi sedaj, ko mi je vse to stresel na mizo, kot zaljubljena najstnica vrečo neodposlanih odišavljenih pisemc, ob katerih naj bi mi počilo srce in bi prepoznal kako krivičen sem pravzaprav v resnici bil do tega tankočutnega bitja, sploh nisem odzval.
Ne vem, kaj natanko naj si mislim. Kaj čutiti. Me pa preveva nek občutek, ki bi ga morda lahko poimenoval kot pomilovanje.
Drugega kot pomilovati nekoga, ki zmore memorizirati toliko krivic, ki sem mu jih bil menda storil, povzročil toliko trpljenja in gorja, da ga je žrlo in mučilo vrsto let, ne uspe pa si reči, ‘ ko ga jebe kretena’, res ne morem.

Če bi hotel od mene opravičilo, priznanje in kes, bi jih najbrž dobil, če bi ne bilo to soočenje videti kot maščevalen, psihopatski izliv besa in gneva, pomešan z bolestno domišljijo nekoga, ki mi ni nikoli deloval kot uravnotežena osebnost in je bil v mojih očeh vedno nagnjen k pretiravanju ter laganju v lasten prid. Ne vem, če mu je kaj odleglo, ali je imel še kaj jeze v sebi, ko je legel ali pa je olajšan zaspal. Vem pa, da bi jaz nekoga, ki se ima za tako zelo nenadjebljivega, superiornega, fantastičnega in oh in sploh krasnega, pravičnega in poštenega težko tako zelo zjebal, da bi mu pustil tako hudo globoke brazgotine na možganskem deblu in hrepenečem srcu.

O moj bog!
Kaj pa če sem jaz odgovoren, da je povsem prijazen in uvideven, uglajen in manirlich mladenič postal navaden zahojen, primitiven drekač, ki se poslužuje najbolj podlih in nizkotnih udarcev in se ne ustavi niti ob omembi otrok!?
Prejšnja dva dneva sem brez težav spal, a sem se sedajle za moj spanec v prihodnjih dneh kar malce zbal, saj sem se ob tej možnosti zdrznil in za trenutek zavrtel film nazaj v preteklost …

Ne!
Vedno je bil pomilovanja vreden, sebičen, narcisoiden, zahrbten, zaupanja nevreden drekobrbec, ki je bil pač v določenem obdobju nesmiselnega zakajanja, pijančevanja in dnevogubljenja, eden od osebkov, s katerimi sem imel čast spoznavati človeško psiho, moralo, etiko in vse kar nam ljudem kot dominatni živali na tem planetu manjka.

Fala za izkušnjo, marsičesa sem se naučil.
Lekcija osvojena.

Tretji …

Bilo je eno redkih juter v zadnjih treh letih, v katerega sem se prebudil v pričakovanju dneva. Vedel sem namreč kaj prinaša.
Pred mano je bil dober dan … in še boljši večer.
Že prejšnji dan sem si kakor nestrpen mladenič, ki ga čaka nastop na šolski predstavi, kjer bo lahko očaral svojo prikupno sošolko, pripravil vse potrebno.
Ampak jaz nisem bil mladenič, ona ne sošolka in nastop ne na šolski predstavi.

Do potankosti sem vedel kaj bom del nase.
Hlače, plašč, obutev, majico, celo nogavice in spodnjice sem izbral že prejšnji dan, prav tako sem imel čtivo že določeno, celo že natisnjeno in vtaknjeno v mapo.
Umit, delno obrit in nekoliko sit sem se oblekel, obul, pograbil nahrbtnik, preveril, če je vse v njem – ocd me vedno spomni nase – in se odpravil.

Čakajoč na mestni avtobus sem prižgal cigareto …
Pokadil sem jo in prižgal novo.
Kako naj človek verjame v reke in vraže ‘ kar seješ, boš tudi žel’, ‘dobro se z dobrim vrača’, ko pa niti ta, da avtobus pripelje takoj ko prižgeš čik, ne drži?

Ni se mi mudilo, časa sem imel dovolj, vedno se trudim biti pravočasen, a ko me je klicala, češ da kje sem, da je ona že tam in da je zbranih že nekaj ljudi sem postal nervozen.
Ne zaradi ljudi. Zaradi nje.

Kasneje mi je sicer priznala, da je bila ona menda še bolj na trnih kot jaz in da je ves čas pogledovala k vratom, kdaj se utegnem prikazati, tako kot mi je tudi priznala, da se je kasneje v Jalli namenoma usedla nasproti mene in nalašč prekrižala noge, medtem, ko sem prijatelju, ki me je prišel bodrit na branje, nekaj vneto razlagal.
Moje priznanje pa je bilo, da sem kakopak opazil, a ji nisem dal zadoščenja, da bi ji pokazal, kako si želim strgati tiste njene hlačke z nje.

V kavarno sem vstopil počasi in samozavestno. Kot revolveraš v kavbojki.
Le da jaz nisem imel čez oči poveznjenega klobuka niti zobotrebca med zobmi.
Premeril sem prostor od leve proti desni, lociral voditelja vseh proznih do sedaj, kot tudi nocojšnjega finala, s kotičkom desnega očesa pa sem zaznal nad mizo švigajoč obris roke.

‘Ne omenjaj, da prespiš pri meni …’, se je glasil sms, ki sem ga dobil na troli.

Pristopil sem, pozdravil, se na hitro predstavil njeni prijateljici, njo pa sem si skrivoma ogledal od glave do pet, medtem, ko sem slačil plašč. Čudovito se je uredila.
Kratko črno krilo, črni čeveljci in črne nadkolenke. Oprijeta bluza z dekoltejem, jopa, ravno prav ličil, svoje žimaste lase pa si je spela v čop.
Bemti!

‘Grem se prijaviti h komisiji pa seči v roko Pižami.’
‘Ja, ja ti kar. Kaj boš pil?’
‘Pivo.’

Gospodični zadolženi za penkalo sem povedal svoje ime in priimek, ji med zapisovanjem navrgel ‘brez V’, ravno, ko ga je hotela zapisati ter ji zaupal še naslov zgodbe.
Stopil sem k Boštjanu, ta pa se je gromko zarežal, ko je videl s črnimi črkami izpisan napis na moji rdeči majici.

‘Saj sem ti rekel, da si jo bom dal narediti …’
‘Dobra fora.’
‘Če me je pa kar označ’la, pizda!’

Vrnil sem se k mizi in sedel poleg nje. Pretvarjala sva se, da se le bežno poznava, da naju druži le sla do pisane besede in da nikakor med nama ni nobene elektrike, kemije ali česarkoli.
Skrivala sva najino malo skrivnost.

Je težje skrivati nekaj temačnega in mrakobnega ali nekaj lepega, pristnega in strastnega?

Hotel sem jo zgrabiti, jo poljubiti in ji položiti roko prek ram.
Jo pogladiti po njenem razgaljenem bedru. Jo držati za dlan in stiskati njene prste.
A si nisem drznil. Mislim, da sem zmogel le bežen dotik njene roke …

Nekaj minut preden se je začelo je prišel tudi Jure, si primaknil stol in naročil dva Bernarda. Spomnil se je stave izpred pol leta. Nisva se pa dejansko videla že več let.
Med pogovorom je povsem nepričakovano izstrelil:’ A sta vidva skupaj? Je ona tvoja punca?’
Oba sva odkimavala, najini nene- ji so švigali skoz zrak …
Nekatere stvari lahko prikrivaš in zanikaš, ne da se jih pa skriti.

Končno se je pričelo branje zgodb. Na vrsti sem bil bolj v drugi polovici nastopajočih.
Klasično branje. Brez dramaturških vložkov, kriljenja, kričanja, vstajanja.
Le jaz in moj skurjen glas.
Najbolj so se režali ob najbolj ceneni fori, ki sem jo vstavil v tekst ravno zato, ker me je zanimala reakcija. Kako predvidljiv odziv.

‘Dober si bil’ , mi je šepnila v uho, ‘samo prehiter si.’
‘Vem.’

Dokler mi to šepeče le po branju, ni razloga za preplah.

Zgodbe preberejo še ostali tekmovalci, med kajenjem zunaj skozi okno opazim lanskoletnega favorita in se zavem, da bržkone zamujam zmagovalno zgodbo.
Če bi nehal kaditi, bi mi ušlo pol manj stvari.

Razglasijo rezultate. Glede zmagovalca se nisem uštel.. Nepričakovano se uvrstim med prve tri. Tretji. Prejmem tri knjige. Eno od njih že imam. Dobil sem jo v polfinalu. Po tretjem pivu imam razvezan jezik in nepovabljen obiskovalcem navržem eno pikro v sposojen mikrofon. Nisem si mogel pomagati.

Podvojeno knjigo ji podarim in skupaj z Juretom odidemo na Metelkovo.
Pogovarjamo se, vmes se z Juretom zaplezava v obujanje spominov o nekoč nekje, ona pa me opazuje in si popravlja nogavičke.
Prekleto, kako si je želim!

Pogrešim šal in stečem do SEM-a. Vrnem se z njim, spijemo še eno pivo in zvijemo še enega. Nadležneža, ki se pretvarja, da je tujec pogruntam v desetinki sekunde, ga nekaj časa ignoriram, potem pa ga, v malo manj polomljeni slovanski angleščini kot je njegova, odpravim.
Ne da se mi ukvarjat z nekim pijanim pizdunom.
Vidim le posteljo. Nisem utrujen. Hočem se sezuti, sleči in leči poleg nje. Zanjo imam še eno knjigo. To sem celo lično zavil že dan prej.

Pol ure kasneje sva v njeni sobi. Od popolne golote jo loči le drobcena majica in hlačke. Vsa mikavna, zala in dišeča me z glavo naslonjeno na pernico ljubeznivo gleda, strgan ovojni papir razmetano leži po postelji, vadnico drži v roki.

‘Hvala ti … sploh … ne vem, kaj reči …’
‘Nič … bodi tiho in me poljubi …’

Sprva plaho in zadržano postane strastno in neobrzdano.
Strast, surov živalski magnetizem in pohota zrinejo razum, vest, spodnjice in scefran papir na rob postelje, kamor sem odložil očala.

Imel sem prav …
Za menoj je bil dober dan … še boljši večer, pred nama pa strastna noč in čutno jutro.

‘Ti je kul, da si bil tretji?’
‘Bi se vdala kaj prej če bi bil prvi?’
‘Pizda si budala! Kake maš!’

Kreten kakršen sem, sem jo moral zbosti. Resnici na ljubo sem ves dan čakal to, da bom z njo, čutil njeno telo, njen dah in njene lase.
Tretji …
Čeprav sem se v danem trenutku z roko na njeni zadnjici in z njenimi joški prislonjenimi na moja prsa počutil popolnoma zmagovalno, sem vedel, da sem v resnici res tretji.

Sen

V mojih
najslajših
sanjah
v mojih
najgrenkejših
morah
si ti.

Zato
ostajam
buden.

Kjub temu
te imam
ves čas
pred očmi.

Vezivo

ženski za utrditev
razpadajoče zveze
ter vnovično povezavo
s svojim partnerjem
nobena stvar na svetu
ne pripomore bolj
kakor močefit
drugega moškega

%d bloggers like this: