Tretji …

Bilo je eno redkih juter v zadnjih treh letih, v katerega sem se prebudil v pričakovanju dneva. Vedel sem namreč kaj prinaša.
Pred mano je bil dober dan … in še boljši večer.
Že prejšnji dan sem si kakor nestrpen mladenič, ki ga čaka nastop na šolski predstavi, kjer bo lahko očaral svojo prikupno sošolko, pripravil vse potrebno.
Ampak jaz nisem bil mladenič, ona ne sošolka in nastop ne na šolski predstavi.

Do potankosti sem vedel kaj bom del nase.
Hlače, plašč, obutev, majico, celo nogavice in spodnjice sem izbral že prejšnji dan, prav tako sem imel čtivo že določeno, celo že natisnjeno in vtaknjeno v mapo.
Umit, delno obrit in nekoliko sit sem se oblekel, obul, pograbil nahrbtnik, preveril, če je vse v njem – ocd me vedno spomni nase – in se odpravil.

Čakajoč na mestni avtobus sem prižgal cigareto …
Pokadil sem jo in prižgal novo.
Kako naj človek verjame v reke in vraže ‘ kar seješ, boš tudi žel’, ‘dobro se z dobrim vrača’, ko pa niti ta, da avtobus pripelje takoj ko prižgeš čik, ne drži?

Ni se mi mudilo, časa sem imel dovolj, vedno se trudim biti pravočasen, a ko me je klicala, češ da kje sem, da je ona že tam in da je zbranih že nekaj ljudi sem postal nervozen.
Ne zaradi ljudi. Zaradi nje.

Kasneje mi je sicer priznala, da je bila ona menda še bolj na trnih kot jaz in da je ves čas pogledovala k vratom, kdaj se utegnem prikazati, tako kot mi je tudi priznala, da se je kasneje v Jalli namenoma usedla nasproti mene in nalašč prekrižala noge, medtem, ko sem prijatelju, ki me je prišel bodrit na branje, nekaj vneto razlagal.
Moje priznanje pa je bilo, da sem kakopak opazil, a ji nisem dal zadoščenja, da bi ji pokazal, kako si želim strgati tiste njene hlačke z nje.

V kavarno sem vstopil počasi in samozavestno. Kot revolveraš v kavbojki.
Le da jaz nisem imel čez oči poveznjenega klobuka niti zobotrebca med zobmi.
Premeril sem prostor od leve proti desni, lociral voditelja vseh proznih do sedaj, kot tudi nocojšnjega finala, s kotičkom desnega očesa pa sem zaznal nad mizo švigajoč obris roke.

‘Ne omenjaj, da prespiš pri meni …’, se je glasil sms, ki sem ga dobil na troli.

Pristopil sem, pozdravil, se na hitro predstavil njeni prijateljici, njo pa sem si skrivoma ogledal od glave do pet, medtem, ko sem slačil plašč. Čudovito se je uredila.
Kratko črno krilo, črni čeveljci in črne nadkolenke. Oprijeta bluza z dekoltejem, jopa, ravno prav ličil, svoje žimaste lase pa si je spela v čop.
Bemti!

‘Grem se prijaviti h komisiji pa seči v roko Pižami.’
‘Ja, ja ti kar. Kaj boš pil?’
‘Pivo.’

Gospodični zadolženi za penkalo sem povedal svoje ime in priimek, ji med zapisovanjem navrgel ‘brez V’, ravno, ko ga je hotela zapisati ter ji zaupal še naslov zgodbe.
Stopil sem k Boštjanu, ta pa se je gromko zarežal, ko je videl s črnimi črkami izpisan napis na moji rdeči majici.

‘Saj sem ti rekel, da si jo bom dal narediti …’
‘Dobra fora.’
‘Če me je pa kar označ’la, pizda!’

Vrnil sem se k mizi in sedel poleg nje. Pretvarjala sva se, da se le bežno poznava, da naju druži le sla do pisane besede in da nikakor med nama ni nobene elektrike, kemije ali česarkoli.
Skrivala sva najino malo skrivnost.

Je težje skrivati nekaj temačnega in mrakobnega ali nekaj lepega, pristnega in strastnega?

Hotel sem jo zgrabiti, jo poljubiti in ji položiti roko prek ram.
Jo pogladiti po njenem razgaljenem bedru. Jo držati za dlan in stiskati njene prste.
A si nisem drznil. Mislim, da sem zmogel le bežen dotik njene roke …

Nekaj minut preden se je začelo je prišel tudi Jure, si primaknil stol in naročil dva Bernarda. Spomnil se je stave izpred pol leta. Nisva se pa dejansko videla že več let.
Med pogovorom je povsem nepričakovano izstrelil:’ A sta vidva skupaj? Je ona tvoja punca?’
Oba sva odkimavala, najini nene- ji so švigali skoz zrak …
Nekatere stvari lahko prikrivaš in zanikaš, ne da se jih pa skriti.

Končno se je pričelo branje zgodb. Na vrsti sem bil bolj v drugi polovici nastopajočih.
Klasično branje. Brez dramaturških vložkov, kriljenja, kričanja, vstajanja.
Le jaz in moj skurjen glas.
Najbolj so se režali ob najbolj ceneni fori, ki sem jo vstavil v tekst ravno zato, ker me je zanimala reakcija. Kako predvidljiv odziv.

‘Dober si bil’ , mi je šepnila v uho, ‘samo prehiter si.’
‘Vem.’

Dokler mi to šepeče le po branju, ni razloga za preplah.

Zgodbe preberejo še ostali tekmovalci, med kajenjem zunaj skozi okno opazim lanskoletnega favorita in se zavem, da bržkone zamujam zmagovalno zgodbo.
Če bi nehal kaditi, bi mi ušlo pol manj stvari.

Razglasijo rezultate. Glede zmagovalca se nisem uštel.. Nepričakovano se uvrstim med prve tri. Tretji. Prejmem tri knjige. Eno od njih že imam. Dobil sem jo v polfinalu. Po tretjem pivu imam razvezan jezik in nepovabljen obiskovalcem navržem eno pikro v sposojen mikrofon. Nisem si mogel pomagati.

Podvojeno knjigo ji podarim in skupaj z Juretom odidemo na Metelkovo.
Pogovarjamo se, vmes se z Juretom zaplezava v obujanje spominov o nekoč nekje, ona pa me opazuje in si popravlja nogavičke.
Prekleto, kako si je želim!

Pogrešim šal in stečem do SEM-a. Vrnem se z njim, spijemo še eno pivo in zvijemo še enega. Nadležneža, ki se pretvarja, da je tujec pogruntam v desetinki sekunde, ga nekaj časa ignoriram, potem pa ga, v malo manj polomljeni slovanski angleščini kot je njegova, odpravim.
Ne da se mi ukvarjat z nekim pijanim pizdunom.
Vidim le posteljo. Nisem utrujen. Hočem se sezuti, sleči in leči poleg nje. Zanjo imam še eno knjigo. To sem celo lično zavil že dan prej.

Pol ure kasneje sva v njeni sobi. Od popolne golote jo loči le drobcena majica in hlačke. Vsa mikavna, zala in dišeča me z glavo naslonjeno na pernico ljubeznivo gleda, strgan ovojni papir razmetano leži po postelji, vadnico drži v roki.

‘Hvala ti … sploh … ne vem, kaj reči …’
‘Nič … bodi tiho in me poljubi …’

Sprva plaho in zadržano postane strastno in neobrzdano.
Strast, surov živalski magnetizem in pohota zrinejo razum, vest, spodnjice in scefran papir na rob postelje, kamor sem odložil očala.

Imel sem prav …
Za menoj je bil dober dan … še boljši večer, pred nama pa strastna noč in čutno jutro.

‘Ti je kul, da si bil tretji?’
‘Bi se vdala kaj prej če bi bil prvi?’
‘Pizda si budala! Kake maš!’

Kreten kakršen sem, sem jo moral zbosti. Resnici na ljubo sem ves dan čakal to, da bom z njo, čutil njeno telo, njen dah in njene lase.
Tretji …
Čeprav sem se v danem trenutku z roko na njeni zadnjici in z njenimi joški prislonjenimi na moja prsa počutil popolnoma zmagovalno, sem vedel, da sem v resnici res tretji.

Advertisements
Prejšnja objava
Naslednja objava
Komentiraj

5 komentarjev

  1. Vasja Belšak

     /  september 26, 2013

    Dobro branje!!

    Odgovori
  2. Najlepša hvala, Vasja. 🙂

    Odgovori
  3. Daniel

     /  februar 17, 2014

    Odlično izkoriščen večer 🙂

    Odgovori
  4. Eno samo sekundo se nisem dolgočasil. 🙂

    Odgovori
  5. Ma kaj dobro …odlično branje. 🙂

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: