‘Recikliranje’ po slovensko

recikliranje

V tej naši mali deželici je recikliranje in ponovna uporaba dosegla neslutene razsežnosti.
Ne recikliramo le stekla, papirja, plastike in zamaškov, temveč recikliramo tudi članke, zamisli, kolumne in celo skeče oziroma standup nastope, ali pa se le te preobleče v kolumno, se pod njo podpiše njen tobože avtor in jo lansira kot lastno misel, ki je zrasla na njegovem zelniku, brez da bi navedel od kod je črpal gradivo.

Eden najbolj odmevnih primerov ‘recikliranja’ – ah no, prenehajmo s sprenevedanjem in recimo bobu bob – plagiatorstva, oziroma kraje, je nedvomno Mojca Mavec, ki je prepisala celotno kolumno nekega nemškega kolumnista iz enega nemškega zeitunga, kasneje pa se je domnevalo, da se ji ta ‘napaka’, ni pripetila le enkrat samkrat, temveč so njeni zapisi v Premieri močno spominjali na kolumne iz nemškega Die Welt. Celo v njenem opravičilu za kolumno v Oni je bil opažen rahlo prirejen citat iz Ane Karenine.

gips

Toda komu to mar? Se pač zgodi. Ukradeš avtorsko delo, intelektualno lastnino, jo prepišeš/prevedeš/prirediš, reč ozaljšaš z lastnoročnim podpisom in jo okličeš za lastno stvaritev.
Njej kaj dosti ni škodilo. Tiste bruke, ki si jih je naredila, je pozabila ob ustvarjanju oddaje Čez planke in Eko utrinki. Vodenje slednje si je bržkone prislužila zaradi svojih izkušenj z ‘recikliranjem’.
Sedaj se nam še vedno smehlja z ekranov iz oddaje Dobro jutro. Nacionalka jo ‘ma rada.

O plagiatorstvu v glasbi je bilo povedanega že toliko, da ne vem, če bi o tem zgubljal besed in dolgovezil, bom pa vseeno omenil Pop Design, Agropop ter nenadkriljivega Klinčija, ki je pred mesecem ali dvema na Val202 Karoliju razlagal, da se je to takrat pač tako počelo.
Po partizansko, diverzantsko, iz zasede. Rokenrol. Kdo ma pa cajt za te fore?

Presenetil me je pa štovani gospod Jonas Žnidaršič s svojo kolumno v Dnevniku z naslovom ‘Slovenc’. V njej na sila pronicljiv, zabaven, kritičen in piker način opisuje sebe. Jebeno dober zapis. Mestoma celo v rimah. A kaj, ko se je našel eden, ki je zapisane besede prepoznal, kot slišane v angleščini iz ust gospoda Georga Carlina ter pod članek dodal povezavo do Carlinovega ‘Modern man’.
Razkrinkan in razgaljen v svoji iznajdljivosti in ‘kreativni prilagodljivosti’, ki jo v sestavku omeni celo sam, se brž znajde in pripiše – citiram ‘ Zapis je mišljen kot hommage Georgu Carlinu in je v celoti sestavljen na novo, prevzel sem le (odlično) formo pripovedi.’

jonas

Kako že pravijo Srbi? Kasno Marko na Kosovo stiže.
Zakaj si nekdo umaže roke iz pozabljivosti, če je res bilo mišljeno kot ‘omaž’ njegovi genijalnosti, ki se ji pravi George Carlin?
Ni ta podatek ključnega pomena v poklonu nekomu? Da se navede komu? Bi djaw, da ja …

Morda bi to še šlo skozi, če bi Jonas ne bil Jonas in George Carlin ne George Carlin.
Če bi bil Jonas recimo Miki Bubulj ali pa Ranko Babič, George Carlin pa Cedric the Entertainer in bi ne šlo za ‘Modern man’ ampak za stand up, kjer Cedric razlaga kako temnopolti prevzemajo vse športe in je samo še vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo še s hokejem.
Eden od prej omenjenih, je v njunem B&B showu besedo ‘nigga’ preprosto nadomestil z besedo ‘čefur’ in zadevo nadaljeval v isti maniri.
Le da tu ni bilo dvignjenega kaj dosti prahu, ali pa sem nemara edini, ki je opazil in je ta del oddaje celo videl.
Ampak sem videl … in opazil … in povezal.

Ravno to hočem poudariti!
Zadostuje en samcat osebek, ki bo zadevo povezal. Zgolj in samo eden! Ni jih potrebno deset. Sto.
Eden je povsem dovolj.
Zato me jezi, da vsi zgoraj našteti tako zelo podcenjujejo svoje občinstvo, bralce, gledalce, opazovalce, da nas imajo za neuke, nepodučene, nerazgledane in neiznajdljive bebce.

Ne piše se leto 1988, ko so bili na voljo le TV Ljubljana, Druga mreža in TV Zagreb, v trafiki pa so nam ponujali samo Delo, Dnevnik, Borbo, Oslobođenje ter Novo Dalmacijo.

Na razpolago imamo svetovni splet z milijardomilijavžent podatki, nešteto spletnimi stranmi in četudi bi nam bil dosegljiv le youtube in vsevedni striček google, se ne da prodajati okrasnih bučk za jajčevce.

Če se komu le zazdi, da je določeno reč že nekje videl in če vtipka v brskalnik še tako bizaren iskalni niz kot je ‘porsche bus stop people waiting’ in klikne na slike, mu enaindvajseta fotografija razkrije, da odmevna in izvirna oglaševalska akcija, ki so jo bila polna vsa občila, s katero je Pristop Ljubljančane vabil na krog po Ljubljani s prestižnimi avtomobilskimi znamkami, morda le ni tako izvirna kot trdijo oni.

A vendarle, roko na srce.
Bo to kaj pomagalo, da se nekateri ‘polni samih sebe kot Fructalov sok’ (Iztok Mlakar), ne bodo posluževali takihle zvijač in vehementno trdili, da je umotvor njihov, ga nežno gladili in mu šepetali:’ My precious …’ (Gollum) in se pišmevuhovsko obračali proč, češ:’Ne čujem dobro!’ (Slobodan Milošević)?

Najbrž ne. Kar pa nam vsekakor ne preprečuje, da ne verjamemo vsega kar nam servirajo, postrežejo in nesejo pod nos.
Dvomite! Dvomite v vse! (George Carlin)

Advertisements

Čredni nagon

Naj si še tako domišljamo in dopovedujemo kako svobodni smo, naj se še tako prepričujemo, da imamo svobodno voljo, in da se ravnamo po lastni presoji se nam te teze sesujejo v prah že ob obisku trgovine, kjer nam trgovci ob različnih ‘praznikih’, (ki so vse pogosteje kar konstrukt trgovcev samih ali pa se kakega že ustaljenega praznika oklenejo kot razvajen pamž materine noge, kadar trmari za tisto, kar si je pač zaželel) ponujajo različne vroče akcije.
Hočejo vsebino vaše denarnice in prmejduš – dobilo jo bodo!
Zato se na vas obesijo kot koalin mladič. A ker ima večina potrošnikov  v svojih denarnicah bore malo, nudijo popuste, odlog plačila, pike, točke zvestobe. Celo diktirajo vam kaj boste ob določenem prazniku kupili. Določajo vam jedilnik, kaj boste deli v lonec in kaj na mizo ter v usta. Oni odločajo kaj boste nesli domov – ne vi!
Da ne? Kupite tisto kar si želite vi, kadar si želite vi in ga ni trgovca, ki vam bo narekoval vsebino vašega vozička? Vozička ja, ne košarice. Košarico se vzame, le če se gre zgolj in samo po eno samo samcato stvar in po nič več. Toda ponavadi se vzame voz – če nam slučajno še kaj pade v oko.
In kaj je tisto kar se nam zatakne ob zrklo? Tisto kar nam nastavi trgovec. Nastavlja pa artikle in ponudbe ‘praznikom’ primerne. Pojdimo kar lepo po vrsti – kronološko.
Kojci po novem letu, čim pospravijo lučke in smreke in ostalo okrasje in božičke in čokoladne dobrote ter vso ostalo kramo, ki je kakopak nujno potrebna, da ob prehodu v novo leto lahko sploh preživimo, nam že podtikajo čokoladne srčke, plišaste srčke, prikupne plišaste medvedke s plišastimi srčki, bonboniere v obliki srčkov, zlatnino in bižuterijo v obliki srčkov, kajti pred vrati je valentinovo.
Valentinovo je praznik, kaj tega niste vedeli? Praznik zaljubljencev.
Če si samski, se ti ob tej evforični romantiki milo stori in pogleduješ okrog, če se da kje kupiti s srčki potiskan poldrugi meter vrvi, s katerega bi lahko zabingljal v kleti, po možnosti v majici s srčkom.

valentin

Dasiravno si misliš, ‘mene pa na te amerikanske fore ne boste’, si skorajda prisiljen družici kupiti vsaj vrtnico in kak srčkan srčast cuker, saj se bo sicer naslednji dan, ko se bodo njene prijateljice hvalile, kaj vse jim je Valentinček prinesel, počutile kot gobave izobčenke, na katere se ni prav nihče spomnil niti z umetno vzgojeno vrtnico brez vonja. Prej ali slej nam bodo po vzoru Alana Forda in skupine TNT, začeli posebej prodajati še vrtnično aromo.
Cirkus se je komaj dobro pričel, že je tu pust krivih ust, ko se našemimo, zganjamo norčije in preganjamo zimo. Temu sledi dan žena pa materinski dan in kaj kmalu je že čas pisanic, potic in prekajenih šunk.
Še vedno mislite, da se odločate VI?
Ste kdaj pekli ali kupili potico junija? Barvali jajčka avgusta? Si nadeli masko oktobra? Ste si jo, kajne? Na noč čarovnic. Še ena pogruntavščina z onkraj oceana, ki v naši kulturi nima kaj iskati. A kaj, ko nam jo trgovec ponuja …

Potem je tu prvi maj, ki je vsaj po moji presoji edini legitimen praznik. Saj je dandanes dejstvo, da delo imaš in ga dobiš celo plačanega, zagotovo praznovanja vredno.
S prvim majem in tradicionalnim prvomajskim golažem in nageljnom ter s prvomajskim piknikom se začne sezona kurjenja žarov, zato nam celo na bencinskih servisih ponujajo mini prenosne žare za enkratno uporabo. Oglje, klobasice, mini, midi in maxi mixe za peko na prostem, čevapčiče, nabodala in vse ostalo pa lahko kupimo vsepovsod.
Čez poletje vam dajo prosto, če seveda zanemarimo ponudbe turističnih agencij, potovalnih in počitniških aranžmajev na zadnji strani trgovinskih katalogov in nadležne nagradne igre, ki vam nudijo zastonjske počitnice v Grčiji, Turčiji ali pa na Jadranu ter tradicionalne veselice vaških prostovoljnih gasilskih društev.

Septembra še malo okrevamo od počitnikovanja in si belimo glave, s čim bomo otrokom kupili šolske potrebščine, šolske torbe in učbenike in delovne zvezke in ker nam solze že skorajda oblivajo obličje smo nared za dan spomina na mrtve.
Tekmovanje v objokovanju preminulih se lahko prične. Čim lepše urediti grob. Nanj položiti čim večji venec in čim več sveč. Velikih in dragih. Pokazati se v najlepših oblačilih in na pokopališče priti v vsaj opranem in zloščenem avtomobilu, če že ne v novem.
Naših predragih preminulih sorodnikov smo se letos spomnili in sedaj lahko izbrišemo žalosten obraz in si nadenemo veselega, saj bodo kmalu božični in novoletni prazniki in vse kar sodi poleg.
Nove lučice za smrečice, kupi daril in dobrot, kuhano vino, praznovanje …
Krog je sklenjen in lahko se znova prične.

Ovčereja je vedno bolj donosen posel in ni bolj vodljivih ovac od ljudi. Kljub vsem naporom in trudu, da bi ne bili enaki vsem, vsaj v določenih primerih podležemo ustaljenim normam in praksam ter storimo tako kot vsi ostali. Podležemo črednemu nagonu in si priznamo, da smo konec koncev, ovbe, tudi sami le človek.
Prav tako ob veliki noči pojemo kos šunke s hrenom in kuhano jajce, da dokažemo svojo kljubovalnost pa francosko solato pripravimo kar tako enkrat sredi poletja, vseeno pa se ne udeležujemo sezonskih razprodaj, saj se nam ne da drenjati za kose, ki jim jih vse leto ni uspelo prodati, pa najsibodo znižani za neverjetnih sedemdeset odstotkov.

sheep

Munčev Matic

Zelo rad berem bloge, kjer avtor  piše iskreno, doživeto, pametno in mu je malo mar ali bo bralcu všeč ali ne, ali se bo beroči z njim strinjal ali ne, ali pa mu bo z napisanim celo stopil na žulj, da ne rečem da ga bo s svojim mnenjem in videnjem razhudil.

Eden takih je zagotovo Matic Munc.

Saj veste, to je tisti s kozjo bradico, pa s tetovažo in z uhanom.Tisti, ki se kar nekaj repenči in se vtika v stvari, ki se ga niti ne tičejo, potem si pa še drzne sklicevati tiskovke in podajati svojo plat zgodbe. Tega se je zagotovo navadil na Študentu, kjer je svoj čas blebetal v eter, potem pa je ‘ratal’ diplomiran psiholog in ta poklic tudi opravljal. Zdaj ima triletno prepoved. Nekoč je delal v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana. Sedaj je zaprt on. Sicer v hišnem zaporu, a vseeno zaprt.

‘Ga že niso zastojn’, poreče nekdo, ki je  prikimaval besedam v vrsticah zgornjega odstavka. Kakopak. Saj pri nas tako ali tako nikogar ne zaprejo za đabe, prav tako nihče, ki bi moral sedeti za rešetkami ne kolovrati okrog, ali pa se nam celo – bog se nas usmili! – nasmiha z malih ekranov, twitter računov, facebook profilov in s časopisnih naslovnic.
Resnici in pravici je zadoščeno.

Ne glede na to kaj si utegnete misliti o njem, najsi bo vaše mnenje o njem pozitivno ali negativno, ste mu naklonjeni ali ne, menim, da boste na njegovem blogu, oziroma na njegovi spletni strani, zagotovo našli kaj, kar vas bo pritegnilo. Tako ali drugače.

Če niste ravno bralec in vam je preletavanje stavkov odveč, je Munčev – kako prikladno – prišel na idejo, da bi naredil podcast ali kakor so zadevo poslovenili – poddajo.
Internetni radio, avdio posnetki, v katerih se dotika perečih tem in aktualnih dogodkov je poimenoval Radio Kozmos, na spletni strani enega od slovenskih časopisov pa se jim je pripetila ljubka napakica in je nastal radio Kozmus. Najbrž zato, ker vsebina prileti v glavo kot zalučano kladivo. Tako radio kot zapisi so brez cenzure in brez dlake na jeziku.

Ko sem prebral prispevek ‘ O čem bi morali razmisliti in kaj bi bilo dobro spremeniti’, se mi je utrnila misel, ki se mi zdi, da se je porodila še marsikomu. Le da sem jaz to mislil v najboljšem možnem smislu sploh.
‘Mater, je nadležen!’

Po moje ga bodo oblasti predčasno izpustile iz hišnega zapora in mu dovolile opravljati poklic, saj ima sicer čas za preudarjanje in pisanje, v katerem tudi prebivalce podalpja spodbuja k temu, da naj razmišljajo, da naj pišejo, naj dvomijo v tisto kar jim ponujajo običajni mediji in nam za situacijo v kateri smo, celo ponuja alternativne rešitve, ki so docela izvedljive.
Da pa ne bom preveč pleteničil in vas prepričeval, da poglejte skozi moje špegle, z dioptrijo, ki je izmerjena za moj vid, kliknite njegovo spletno stran ter si ustvarite svoje mnenje. S svojo glavo.

http://maticmunc.net/

Brada je preprosto – kul

beard

Bradači smo najjači. Dejstvo. Brade so kul. Dejstvo. Golobradci nam jih zavidajo. Dejstvo. Edini nekul bradač je Jurij Bradač. Dejstvo. Prave ženske imajo rade prave moške. Dejstvo. Pravi moški ima brado. Dejstvo.
Pomislite na pet pomembnih mož na tem svetu, ki so kadarkoli kaj pomenili in ugotovili boste, da so vsaj trije med njimi v nekem obdobju svojega življenja zagotovo nosili brado.
Aristotel, Charles Darwin, Platon, George Carlin, Ernest Hemingway, Che Guevara, Sean Connery, Primož Trubar, Jezus Kristus, ZZ Top, Vincent van Gogh, Polde Bibič, Heinrich Karl Bukowski, Dare Ulaga, Chuck Norris, Rihard Levjesrčni, …
Filozofi, igralci, misleci, vladarji, pisatelji, glasbeniki, učitelji, gozdarji, umetniki, poeti in vsi, ki se zavedajo magičnosti, ki jo brada premore, karizme, ki jo izžareva in neustavljivega seksapila ki veje iz nje. Tega pa ne pogruntaš, dokler je ne pustiš rasti. Res rasti, ne tisto šminkersko pol centimetra debelo črto, ki teče po robu čeljusti. Šele ko ti brada objame obraz se zaveš, da si videti bolje z njo kot pa brez nje.

barba

Nekajkrat se mi je že zgodilo, da se je kdo obregnil ob moje obrazno dlačevje in me pobaral čemu pravzaprav imam brado. Pametnega, tehtnega odgovora v takem primeru človek ne more podati, ne da bi se ujel v klopčič izmotavanja in malodane upravičevanja svoje nespametne odločitve za nošenje te povsem nepraktične in popolnoma nepotrebne navlake. Najbolj ‘zabavne’ so opazke, s katerimi ti določijo versko pripadnost in izrazijo neko strahospoštovanje, ko sami pri sebi ugotavljajo, da je v steklenici pred teboj zagotovo brezalkoholno pivo, ko pa je splošno znano, da ‘muđahedini’ ne pijejo alkohola. Takemu običajno namenim pogled, kakršnega ima sveti bojevnik, tik preden se razstreli. Da sem videti kot pravoslavni pop ali četnik je ena pogostejših. Kadar si jo pristrižem v špico, je zlodej, satan ali pa peklenšček skorajda pričakovan. Seveda je zgolj iz konteksta ter od koga si deležen opažanja razvidno ali je bilo mišljeno kot kritika ali kot pohvala. Ena najbolj izvirnih opazk ostaja, da sem (bil) videti kot Ramzes.
Spotikanje drugih ob brado pa se dogaja malodane vsakemu, ki jo ima, zato sem se odločil spisati nekaj priročnih izgovorov s katerimi bo bradač lahko odpravil radovednega izpraševalca z enim od teh verjetnih, malo verjetnih ali pa popolnoma neverjetnih odgovorov na vprašanje:

‘Zakaj pa ti pravzaprav nosiš brado?’

– Brez nje sem izrezan Justin Bieber. Sit sem bil otepati se najstnic.

– Imam še povsem uporaben glavnik in mi ga je škoda zavreči.


– Pod njo skrivam grdo brazgotino, ki mi je jo v spopadu prizadejala ena od treh norveških ninj, ki so me sredi noči napadle, ko sem okajen kolovratil po bližnjici skozi gozd.


– Brada me pogrša. Preprosto ne bi bilo pošteno, da bi bil poleg tega, da sem pameten in duhovit pa še grozno čeden.


– Ne morem se je znebiti. Nazaj mi zraste v pol ure. Prosim … pomagaj mi!


– Grda razvada s katero se borim in se je skušam otresti. Enkrat tedensko hodim na sestanke ‘anonimnih’ bradačev.


– Zaradi žensk. Te dlake mi gredo sicer grozno na živce, a pičke so nore nanjo, drgnejo se ob njo, zapletajo prste vanjo in jo naravnost obožujejo.


– Brado imam zaradi vloge. V ribniškem pasijonu igram Judeža Iškarijota. Takoj ko bo reč pri koncu, se bom kakopak obril, saj je biti tisti, ki je izdal našega Gospoda, še bolj tvegano, kot v zgodnjih partizanskih filmih igrati nemškega oficirja, ki ukaže požgati vas. Vprašaj Demetra Bitenca.


– Ker mi med kunilingusom ves žmoht steče vanjo in se potem še nekaj ur kasneje lahko spominjam, kako lepo sva se imela s tvojo sestro/ženo/mamo.


-Na pomlad začnemo s snemanjem slovenske različice Grizli Adamsa in do takrat mi mora zrast vsaj do ram.

____________________

*Odgovori so izvirni, noben od njih nima brade, navajanje avtorstva ni potrebno.

Upam, da vam pridejo prav in da se boste z njimi otresli nadležnega izpraševalca, ki je prepričan, da v bradi gojite, črve, žuželke in ličinke, saj smo po njihovem mnenju bradači zanemarjeni umazanci, ki nam je malo mar za lasten videz in še bolj za okolico, ki mora zreti v naše neurejene zaraščene ksihte polne zajedavcev, ki komaj čakajo, da se preselijo v sveže našamponirana lasišča nič hudega slutečih opazovalcev.

Dragi moji brati kosmati, nikar se ne trudite biti razumljeni. Zavistneži bodo še vedno zavistni, čas pa bo pokazal, da so ravno oni s tem nesprejemanjem poskrbeli, da smo še bolj kul kot bi bili sicer. Konec koncev si niso sami krivi, da jim brada ne požene. Pokažite malo sočutja, ne rinite jim jo v obraz in jih ne dražite z njo.

Sam sem imel brado, očala in pobrito betico še pred Breaking bad.

Bil sem kul, še preden je bilo kul.

beard1

Tragika

Medtem,
ko živelj
Vladivostoka
trepeta pred
terorizmom
športni fani
trepetajo
zaradi
debila
ki mu
manjka
adrenalina

 

%d bloggers like this: