Cesar ima nova oblačila, Slovenec pa zastavo

Slovenec ne potrebuje nikogar, saj zna vse sam. Ve kako pristopiti k stvari in vse zmore. Je ni stvari, ki bi je ne znal postoriti. Loti se prav vsega. Od žaganja drv, do polaganja ploščic, pleskanja sten, popravila avtomobila, košnje trave, menjave strehe, napeljave elektrike ali vodovoda, gradnje pesjaka, brunarice ali trinadstropne hiše, izkopa vodnjaka, če je potrebno. Ničesar se ne ustraši in ob nobeni stvari v svoje sposobnosti ne podvomi niti za delček sekunde.
‘Kaj pa je to takega?’, vzklikne, nagne šilce, ga odločno postavi nazaj na mizo, si obriše usta v rokav, plane kvišku in že išče primerno orodje za opravilo, ki se mu je porodilo in se ga bo nemudoma lotil.
Njemu ni treba ne zasnove, ne delovnega načrta ne tehtnega premisleka, kako se bo zadeve lotil, vse kar potrebuje je delovna vnema, prepričanje da zmore, pol platoja mrzlega piva in morda kak prijateljček, s katerim se bosta vmes, če se jima morebiti – kar je seveda izredno redka primera – kaj zalomi, lahko posvetovala, kako zadevo speljati do konca in naprej.
Ni hudič, da si ni Obama izposodil krilatice ‘Yes we can!’ pri Slovencu.
Bob the Builder je prmejdunaj zagotovo zasnovan po prebivalcu sončne strani Alp.
‘Bomo zmogli ja!’

bob
Samo poglejmo naše bolj znane Slovence in estradnike.
Politiki, kadar ne vodijo države (pustimo zdaj kam), na svojih kmetijah gojijo zelenjavo ali pa vzgajajo oljke, celo drobnico. Pogosto so lastniki podjetja, ki je tesno povezano z državnimi posli ali pa so predavatelji na fakultetah.
Glasbeniki, če že ne pišejo srce parajočih stihov, ob katerih se bodo družici vsesplošno opravilnega Slovenca na koncertu ob dnevu žena, medila srca, kolena in še kaj vmes, opravljajo še gostinsko dejavnost, so lastniki lokalov, klubov, …
Podobno je s športnicami, ki pišejo poezijo in mimogrede lansirajo glasbeno uspešnico, misicami in starletami, ki prepevajo, snemajo plošče, vodijo pogovorne oddaje ali pa nagradne igre, kjer lahko osvojite prečudovite nagrade zgolj s klicem na 090 in razkrijete skrito besedo.
Zato me prav nič ne čudi, da se ob slehernem preblisku, ki se nekomu iznenada kot zvezda repatica, kakor utrinek pojavi v glavi, zgodi predlog za referendum in že se hiti zbirati podpise zanj, saj je kakopak najbolj enostavno in najbolj elegantno o tem povprašati ljudstvo te naše preljube nam deželice.
Ljudstvo, ki se spozna na vse!
Multi talentiran, nadvse priročen živelj, ki ima trdno prepričanje o sleherni stvari, ki se zgodi v njegovi bližnji ali daljni okolici in uspe argumente stkati tudi iz jutranje megle.
‘Dajmo zamenjat zastavo!’

slo

O tem pa povprašajmo ljudstvo. Saj so imeli vsi likovno vzgojo, nekateri so jo imeli celo zelo uspešno, da tistih, ki so imeli tudi umetnostno zgodovino niti ne omenjam. Slikarji, grafiki in ostali vizualni umetniki bi skorajda morali sedeti v komisiji ali v odboru za sprejem predloga za novo zastavo.
Konec koncev, bi lahko naredili anonimni natečaj po vseh šolah in vrtcih, malčkom in malčicam pa bi dali na voljo le na novo predlagane barve s katerimi bi izrisali osnutek za morda še bolj inovativno zastavo.
Ko takole premlevam, si ne morem kaj, da ne bi takoj videl stvari, ki bi se jih dalo malce popravit. Samo malenkost, ker si res ne drznem vtikati v tako dobro osnovan in tehten predlog za spreminjanje državnih simbolov.
Morda bi bila modra bolje videti postavljena čisto na vrh, kot simbol modrega neba, ki ga ne dovolimo onesnaževati nato zločincem in NWO, kamor med sanjarjenjem o boljšem jutri usmerjamo pogled, kot sinonim za neskončno stvari, ki jih Slovenec naredi z levo roko, medtem, ko ima v desnici kozarček rujnega in pogleduje v košček neba te prelepe dežele, del nebesnega svoda, ki je le naš, medtem ko leži zleknjen na travnik ali pa teka po zelenih poljanah.
Zatorej rdečo nadomestimo s pistacija zeleno, ker se tega sladoleda v Portorožu največ proda, ker bi nekakšno logično sosledje modrega neba in zelenih pašnikov delovalo nadvse prikupno ali pa če bi uveljavili novo barvo, ki bi jo poimenovali ‘soško zelena’, ki bi simbolizirala tistih nekaj rek, v katerih se je moč kopati brez bojazni okužbe.
Bela naj ostane, a naj bo vmes med modro in zeleno, kot naše gore, ti mogočni očaki, ki se iz polj vzpenjajo k nebu, kot simbol za sneg, nedolžnost in brezmadežnost pa tudi ker smo na belih strminah osvojili osem kolajn, in smo s tem Slovenijo postavili na zemljovid smučarskih in snežnih dežel.
Če že izhajamo iz olimpijskih iger in iz oprav naših smučarjev, bi lahko potemtakem namesto Triglava vanjo postavili še številko osem, kot osem medalj, kot tradicionalna osmica, s čimer bi tujce, ki sedaj barvno kombinacijo poznajo, povabili še na pokušino vin in ostalih dobrot, lahko tudi prevrnjeno osmico kot simbol za neskončnost.
‘Neskončno neumnost, kaj?’, bo zastrigel z ušesi kak bolj nesamozavesten in vase neprepričan pezde, ki meni, da o prav vsem pa res ne moremo odločati prebivalci države, obenem pa bo pomislil, da tak referendum ni poceni in da smo že tako zadolženi do grla in da res ne gre takole razmetavati z denarjem, ki ga mimogrede nimamo niti za odpravo posledic žleda, kaj šele za takle nespameten referendum, spomnil pa se bo tudi tistega, ko smo odločali o odprtju oziroma zaprtju trgovin ob nedeljah, a smo se žal napak odločili in so potem pametnejši od nas odločili, da bebčki očitno nismo pomislili na to koliko denarja se bo steklo v blagajno, če bomo hodili nakupovat tudi ob nedeljah.
Oni drugi pa si že mane roke, da bo lahko del takega veličastnega procesa in soustvarjanja slovenske zgodovine, da bo lahko odločal o nečem tako pomembnem.
Zastava je namreč tako kot fasada stavbe. Kot gvant, ki si ga nadeneš. Ni pomembno kakšen je človek v oblačilu, kaj ta imenitnež nosi v srcu in v glavi, niti ni pomembno stanje znotraj hiše.
Šteje le zunanjost, le tisto kar je moč videti ob površnem ošvrku z očesom in to, da sosedje vidijo, da imamo nekaj novega. Pa kaj potem, če se po dnevni sobi podijo podgane, miši si v zdelani sedežni gradijo gnezdo, iz hladilnika smrdi po plesnivem, iz pip pa teče le mrzla voda?
Kaj potem, če se sesuva gospodarstvo, če so razmere v državi nepopisno porazne, če je brezposelnost na višku, če imamo polno afer, obtoženih gospodarstvenikov in politikov, slabih bank in cel kup kreditov?
Vse to bomo odpravili z mahanjem z novo zastavo.
Frišne gate na umazano rit, sveže štumfe na nepostrižene nohte, na mastne lase si poveznemo klobuk s širokimi krajci, potisnemo pa si ga globoko na oči, da se ne vidi solz.
Mojstri sprenevedanja in preusmerjanja pozornosti na nepomembnosti in trivialnosti ob katerih niti prizor s Titanika, kjer godci špilajo medtem, ko ladja tone, ni videti naravnost groteskno in bizarno.

‘Bomo zmogli, ja …’

Advertisements

Spletno spoznavanje

Zadnje čase je velikokrat slišati, da sta se dva spoznala na svetovnem spletu, prek kakega portala za online zmenkarije ali česa sličnega, nekateri pa se najdejo kar na najpogosteje uporabljanem družabnem omrežju facebook.

To poteka nekako tako, da na zidu skupnega prijatelja vse pogosteje opažaš določeno osebo, ponavadi moškega ali žensko nasprotnega spola, oziroma njene komentarje na določeno temo, ki vama je obema zadosti blizu, da se na njo pridušata in se mimo lastnika virtualnega zidu, na njem pričneta pogovarjati. Razlogi za začetek pogovora so prejkone neka vzajemna simpatičnost in naklonjenost, ki jo vsak posameznik opredeli po svoje in je kaj kmalu razvidna tudi ostalim.

‘Get a room’, ali kaka podobna zbadljivka, je povsem normalen odziv ostalih prisotnih v debati, potem pa je le vprašanje časa, kdo ko koga dodal na svoj seznam prijateljev, s tem, da bo onemu drugemu poslal ‘prošnjo za prijateljstvo’.
Čim je ta formalnost sklenjena s potrditvijo, je precej verjetno, da se tako en, kot tudi drug spustita v fotografije, eno ali dve ozaljšata z vsaj dvignjenim palcem – torej všečkom, če ne celo komentarjem.

Sledi prečesavanje zidu. Izjav, objav, povezav in morebitnih zapiskov ter ostalih zadev, ki bi izdajale s kom imamo pravzaprav opravka, kako opazovancu dela kliker, se mu suče možgansko kolesje in kako gleda na svet in dogodke okoli sebe.
Prej ali slej, se poleg vse bolj čestega udejstvovanja na zidu drugega, dogodi tudi kako zasebno sporočilo in od navdušenja ali pozornosti, ki jo en drugemu namenjata je odvisno, koliko besed bosta v bodoče izmenjala in kdaj se bosta dogovorila za kavo/pivo/ krvavico z repo in matevžem ali za karkoli že.

Saj vem, saj vem!
Pomilovanja in zasmehovanja vredno. Da si na medmrežju iščeš prijatelje ali bognedaj potencialnega partnerja/ko, je naravnost bedno!

Mislim, kak ubožec moraš biti, da si vzameš čas za spoznavanje človeka, za pogovor o zadevah, ki vaju družijo, ob katerih je obema prijetno, najsi bo to glasba, branje, pisanje, filmi ali pa kaj tretjega.
Res moraš biti totalno asocialen zmene in zapečkarski bizgec, ki nikoli nikamor ne gre in je pač nezmožen normalnega navezovanja stikov ter spoznati nekoga na ustaljen in običajen način.

Na študentski zabavi, na veselici, v lokalu, klubu, na festivalu, moto zboru, v oštariji ali kaki drugi beznici s pridušeno svetlobo, kjer je bolj kot obličje nekoga, viden zgolj oris.
Kjer je muzika glasnejša od lastnih misli, kjer je prisotnost alkohola pričakovana in celo zaželena, kjer so hormoni razvneti, modrci na pol odpeti, tiči na pol trdi, kjer so le koma pijani in tisti, ki bruhajo v lasten krigl grdi in so tudi najbolj butasti, zadosti pametni za bežno poznanstvo in hitro druženje za grmom, na parkirišču ali pa v prostem stranišču.

T’ko se babo sname! K t prav dec!
V temi je vsaka krava črna, pa vsak bik ‘ma lepe roge, vsaka krivonoga prekla ima lepe noge in če je še voljna, si na preklemanskem konju.
Treba je med ljudi, na žure in pijanke. Tam je dogajanje, tam so šanki in debate.

Ne pa, da si širiš znanstva med ljudmi z enakimi interesnimi dejavnostmi in podobnimi pogledi na svet na internetih, kakor navadna zguba.

Keri patetični luzerji!

Nominacija

Niti z eno samo besedo se ne bom obregnil ob spletno igro, kjer te prijatelji nominirajo, da moraš na dušek izpiti pol litra hmeljevega zvarka, to ovekovečiti s s kamero in posnetek priložiti kot dokaz, potem pa si dolžan še preden gromko podreš kupček, tovrstno aktivnost omogočiti še trem prijateljem. Niti ne bom izpostavljal kaj se je zgodilo določenim osebkom, ki so šli s potešitvijo žeje malce predaleč in je bilo njihovo eksanje eno zadnjih dejanj na tem svetu, še manj se bom izjasnil kaj si mislim o tistih, ki so se čutili užaljene ob prispevku težaškega kronista in so se na zmerno zabavljivo zbadanje odzvali z – kako zanimivo – z zamerljivim zmerjanjem.

Kot odgovor tem nominacijam so se pojavile nominacije nalivanja z vodo in sokom, našlo pa se je tudi nekaj takih, kjer si pozvan k doniranju poljubnega zneska svoji najljubši dobrodelni organizaciji.
Vesoljnim vibracijam hvala, da se noben od prijateljev ni spomnil name, saj po večini vedo, da pivo srkam izredno počasi, in da tudi tam nimam izbrane najljubše znamke, kaj šele, da bi imel izbrano najljubšo fundacijo.

Obe igri zahtevata nekaj soldov in potrdilo. In kazen.
No vsaj za prvo sem prepričan, da vkolikor se ne odzoveš je kazen nakup zaboja piva.
Druga je bržkone malce bolj fleksibilna, a se – nadvse presenetljivo, kajne? – ni prijela!

Kaj ko bi se nekdo spomnil denimo igre, kjer ni potrebno vložiti nikakršnega cvenka, ne potrebuješ zmogljive kamere ali pa pametnega telefona in je celo potrdilo povsem po lastni izbiri?
Kaj ko bi vam rekel, da to lahko storite takoj zdajle, ta trenutek iz udobnosti svoje dnevne sobe, ali pa medtem, ko si v kopalnici strižete nohte, ali pa sedite na stranišču, za sodelovanje v igri pa potrebujete zgolj dobro misel?
Kaj porečete, če vam povem, da boste s tem povsem preprostim klicem/ smsom/ zasebnim sporočilom/ ali pa s povabilom na sprehod, kjer boste izbrani osebi povedali podatek osebno, nedvomno na obraz človeka, ki mu boste namenili teh nekaj besed, narisali nasmeh?

/ste slišali topshop glas? jaz sem ga/

Vendar pa ta misel ne sme biti plehka in splošna puhlica, temveč mora biti dejstvo!
Dejstvo o nekom, ki ga poznate!

Nekaj tehtnega in razveseljujočega s čimer boste nominirancu povedali neko njegovo lastnost/vrlino/veščino, ki ste jo opazili, a mu je niste nikoli povedali, ker se vam ni zdelo potrebno, saj ste sklepali, da jo najbrž ve, nekaj ob čemer ste bili pristno prevzeti ali pa ste osebo zaradi tega občudovali, pa četudi je šlo le za dve sekundi in bi se le stežka kvalificirali kot njen ali njegov občudovalec.

Torej:
– izberete vsaj eno osebo
– poklonite mu/ji eno pristno, odkrito pohvalo, oblika le-te je prepuščena vam
– storite to čimvečkrat

*ne pozabite jih nominirati, kajti … mnjah, nič se ne bo zgodilo, … nobenega kajti ni …
bi bilo pa fletno, če tudi oni naredijo enako

** vsi ste nominirani!

Olimpijsko odličje

Niti mawo se nisn bawa
ko sn se dans dow pelawa,
sn že prejšno noč sanjawa,
kk bom ziher zmagawa,
Zaj me pa tk boli glawa.
ka če nem zmer prwa,
bi se lahk kr zjokawa…

A nisem dobwa sam
olimpiske kolajne,
bogatejša sn še
za spoznajne,
da če hoč prt na vrh grta,
je trba hitro šibat dowta.

Shalla moon ska

vzamem prazno škatlo od čevljev
ki jih ne bom nikoli več vrnil vanjo
oprano posodo kilogramskega
pistacija – lešnik sladoleda
mastno papirnato vrečko v
kateri sem dobil štiri rogljičke
enega s čokolado enega z vanilijo
ter dva z marelično marmelado
odlijem vodo iz kozarca za vlaganje
kumarice stresem v tupperware

v prvo škatlo denem samostalnike
v drugo pridevnike in ločila
v vrečko glagole in medmete
v kozarec pa sočne kletvice
predloge v z s medmete in
zanesene iluzije iz oblakov

pretresem premešam položim
na delovno površino in izbiram
besede iz posameznih škatel
ustvarjam moderno pesem ki
ji objava v enem od prestižnih
avantgardnih časopisov ne uide

:

jegulja škrta s praznimi vekami
trampolin brezbrižno trepeta
vrana trepeče kot leščerba
boža polomljene peroti sla
genij na zaprtem oddelku
sreba preredek puding
tapioka renči skozi zobe
steklene mačke se gonijo po
stenah ploskajočih sob
satchmo je odpihnil streho
freske žlobudrajo molitev
v starocerkvenislovanščini

freska

Pred pomladjo, predsednik!

Mnogi prebivalci Slovenije, predvsem tisti z ogroženih območij so se včeraj spraševali ‘Kje je vojska, zakaj ni vojakov in kaj čakajo?’
Skoraj petsto pripadnikov Slovenske vojske je bilo že na terenu, drugi so vojašnicah, v pripravljenosti in čakajo ukaz vrhovnega poveljnika, ta čaka da štabi Civilne zaščite sporočijo, da potrebujejo pomoč, nekaj pa je odvisno tudi od županov občin z ogroženih območij, ki so menda že obvestili Civilno zaščito, tam pa so jim dejali, naj se poskusijo znajti sami.Tudi vojaki sami so nestrpni in si želijo iti pomagati, vendar nimajo izbire. Dokler ne pade komanda morajo ždeti in čakati. Prav tako vsa oprema, mehanizacija in več kot krvavo potrebni agregati.

Postojna
Današnje informacije na twitterju in facebooku so bile ažurne in pogoste, a so povzročile tudi precejšnjo zmedo, saj so bile nekatere med njimi preprosto neverjetne.

Vest iz Postojne, da medtem ko ljudje zmrzujejo v svojih neogrevanih stanovanjih in hišah ter čakajo na agregate, občinska stavba pa je osvetljena, je dodobra pogrela marsikoga, a žal ne v smislu, ki bi si ga želeli. Tudi to, da agregati ne gredo k pomoči najbolj potrebnim, temveč k tistim najbolj podrepnim, je osupnilo precej ljudi.
Mar je tudi v taki situaciji možno, da se nekateri poslužujejo strankarstva in poznanstev!?

Ustanovljen je tudi Krizni center Postojna, kjer so delili tople obroke, prav tako bo sto obrokov na žlico, na voljo tudi danes 06.02. 2014, ob 13h!

Odobravanje so s svojim skromnim, a več kot dobrodošlim prispevkom – delitvijo toplega čaja, kave in juhe poželi postojnski taborniki, ki jim k sreči ni treba čakati na povelje predsednika države, ki si je danes nadel črno usnjeno jakno in se malce sprehodil pred objektivi televizijskih kamer, se rokoval z vojaki in se v angleškem jeziku zahvalil avstrijskim gasilcem, v imenu ‘njegove’ države in nje prebivalcev.

Pahor
Kaj, ko bi se zavedel situacije, aktiviral VSE kar se aktivirati da in namesto športnega dneva raje sklical tiskovno konferenco, razglasil izredne razmere ali pa za božjo voljo izdal že tisti preklemanski ukaz, ki ga čaka tako ljudstvo njegove države kot tudi pripadniki Slovenske vojske!?

Morda potem premierki in njeni senci obrambnemu ministru ne bo potrebno moledovati delodajalcev naj svojim zaposlenim, prostovoljnim gasilcem, dovolijo odsotnost z dela, da bodo lahko pomagali svojim sodržavljanom …

Prejle sem omenil božjo voljo … bolj kot vzklik, da naj dojamejo resnost situacije, kot pa da bi hotel namigovati, da gre dejansko za nebeško intervencijo. Ne verjamem v bradača na oblaku.

So pa taki, ki verjamejo, verujejo in so celo v njegovi službi.
Med vsemi oznanili, kjer posamezniki ponujajo sobe, apartmaje, hiške, toplo zavetje družinam z majhnimi otroki ali pa starejšim in skratka vsem, ki so se znašli v ledenem objemu, nisem opazil niti enega samega ‘gospoda župnika’, ki bi dal na voljo svoj farovž ali da bi vsaj povabil na čaj svoje prezeble farane.

Morda sem spregledal, v tem primeru naj mi odpustijo. Saj to počnejo, kajne?

Prav tako nisem zaznal nobene skavtske organizacije, ali pa se nočejo izpostavljati, saj vera uči skromnosti …

Nič kaj skromen pa ni osebek, ki se označuje kot ‘publicist, demokrat, antisocialist, katoličan …’, saj se na svojem blogu sprašuje ‘kaj je še hujšega kot biti novodobni Sokrat z retoriko Nietzscheja?’
Najbrž je hujše biti popoln idiot brez kančka sočutja, saj so njegovi izpadi popolne oholosti skorajda stalnica. Očitno je zadolžen za držanje jajc sv. Petra, da se na njih ne nabira žled.

Ob njegovi primerjavi z dvema briljantnima umoma hkrati sem pomislil na osebka, ki se sila rad primerja z očetom psihoanalize, a je v primerjavi s prej omenjenim ‘katoličanom’, sramežljiva, puklasta, mozoljava trinajstletnica z zobnim aparatom in štrlečimi ušesi.

Kajti … Po njegovem mnenju v Sloveniji ni to nič nenavadnega, da so ljudje že ves teden brez elektrike.

”Mediji vse skupaj zgolj prikazujejo kot katastrofo.
Edina katastrofa bi bila, če bi kdo umrl nespovedan in brez zakramentov. Vse ostalo se preživi.”

Blagor ubogim na duhu zakaj njih je božje kraljestvo.

– – – – – – – – – –

Upajmo, da bo predsednik do jutra, ali pa vsaj med nanašanjem hidratantne kreme na svoj prelesten zagorel obraz, doživel razodetje in poslal vojake na ogrožena območja, da si bodo lahko gasilci malce odpočili.
Po možnosti tiste, ki so usposobljeni za delo z motorko, saj je natov sovdat z lokarco v rokah videti precej klavrno.
Na misijo v Afganistan in Kosovo se tudi ne pošilja vojakov z mušketami in helebardami, zatorej ni nobene potrebe da imamo državljani občutek, da je slovenska vojska neusposobljena.

JJ
Konec koncev schnellkurs rokovanja z motorno žago lahko izpelje tudi nekdanji premier, ki se je kojci spoprijel z naravo in bojda žagal drevesa s tako vnemo, da so ob tem prizoru še bobri tolkli z repi ob tla in posnemali ploskanje.

Dajte se zganiti, da vas ne prehiti pomlad, presneto!

Rdeči alarm

alarm
Razmere v  Sloveniji so katastrofalne. Vrtci in šole so zaprte, ceste neprevozne, gozdovi uničeni. Električni vodi potrgani, gospodinjstva so ponekod brez elektrike že peti dan. Ošabnost homosapiensa pa se huduje nad zimo, mrazom, ledom in žledom.
Narava tega ne dela človeku. Ne kljubuje nam in nas ne postavlja na preizkušnjo nalašč. Vse naravne katastrofe, ki se zgodijo so del nekega naravnega procesa. Nedojemljivega. Narave si ne moremo podrediti. Požvižga se. Človek kljub svoji namišljeni superiornosti in vsem kriznim štabom navkljub ni možen dobiti bitke z naravo. Mi smo posegli v njo – ne ona v nas.
Lahko pa smo … pardon … Lahko bi bili pripravljeni na njo. Vsaj do neke mere.

Če elektro podjetja odjemalcem poleg same potrošene energije zaračunavajo tudi optimizacijo in vzdrževanje objektov, kamor po moji skromni presoji sodijo tudi transformatorske postaje in daljnovodi, potem bi pričakovali, da se v primeru kot je sedanji, preprosto ne more zgoditi skoraj celotedenski izpad elektrike!
‘Preklopijo naj na agregate.’
Lažje reči kot storiti. Nimajo jih!
Čeprav je imelo samo podjetje Elektro Ljubljana lani kar 7,4 milijonov evrov dobička.
Za ostale distributerje električne energije sploh nisem šel niti gledati niti ugotavljati kolikšen je bil njihov dobiček ter kakšne nagrade so si nemara izplačali vodilni za uspešno vodenje podjetij, ker tvegam ponoven glavobol.

Po dolgem času sem sinoči sedel pred televizor in prisluhnil poročilu in sklenjenih ukrepih, ki se jih bode poslužila slovenska vlada.
Premierka in obrambni minister – oba vidno skrušena – sta povedala, da so sosednje države zaprosili za finančno pomoč, zaprosili pa so tudi za agregate, ki nam jih bodo velikodušno posodili Nemci, Avstrijci in Čehi.
Oni jih očitno ne potrebujejo. Pri njih je pomlad in že cvetijo zvončki in trobentice. Kajpada.
Če se tako radi zgledujemo po Evropi, bi se lahko zgledovali tudi, da se zna pripraviti na morebitne nevšečnosti in preglavice, ki jih utegne povzročiti kruta in neusmiljena narava ter nam gre konec januarja vreči po cestah nekaj centimetrov snega, s tem povzroči paniko med vzdrževalci cest, za nameček pa še temperature pod ničlo.
V podalpju, lepo vas prosim!
Kako naj se človek tega nadeja in naj bo na to pripravljen! Nezaslišano!

Govorim o pripravljenosti države na take razmere. Države kot institucije, ne države kot prebivalstvo. Ljudje so se hitro organizirali. Gasilske enote in civilna zaščita so brž priskočile na pomoč. Oboje v dobršnem delu predstavljajo prostovoljci. Brez prostovoljnega dela ljudi bi šlo vse v maloro. Le še ti držijo niti skupaj, saj je tistim zgoraj le za dobiček, neprofitne organizacije in društva pa so ljudje, ki jim ni vseeno.

Spet smo vzeli posojilo. ‘Smo ga.’
Dolg 25 milijard in 445 milijonov evrov smo bržkone povečali še za kak milijonček ali dva. Torej si ti bravec dolžan dobrih deset jurjev.
Čeprav od tega nisi dobil niti beliča! A nič ne de! Naše hitro rastoče gospodarstvo in cvetoča podjetja bodo ta dolg pokrila kot bi trenil.
Aja, ne!
Ničesar ne bodo pokrila, saj so tisti, ki so ta podjetja vodili in zavozili, le ta izcuzali do konca, sedaj pa sedijo v stečajnih upravah ravno teh podjetij in še naprej molzejo že skoraj poginulo kravo, ki ji davkoplačevalci dajemo infuzijo. Medtem pa imajo taisti stečajniki na Kajmanskih otokih in ostalih davčnih oazah na svojih zasebnih računih še enkrat toliko denarja kolikor znaša državni dolg. Napolnili so jih z denarjem sedaj obubožanih državljanov, ki morajo taistemu velepodjetniku plačevati parkirnino pred podjetjem v katerem delajo in tajkunu s svojim delom za mizerno plačilo, ustvarjajo dobiček!

Kot bi tole brezglavo zadolževanje ne bilo zadosti bizarno in bedasto, se na Ministrstvu za gospodarstvu povsem neracionalno in skrajno neodgovorno otepajo 800 milijonom evropskih sredstev, saj ne znajo, ne zmorejo ali pa preprosto nočejo pripraviti ustreznih razpisov in projektov s katerimi bi Bruslju dokazali, da bo ta denar uporabljen bolj smotrno kot se je porabljal doslej oziroma se ga sploh ni porabilo, saj ga niso uspeli pridobiti.
Denar, ki je tako rekoč že naš, nam polzi skozi prste, istočasno pa si nakopljemo novih dolgov …
______

Dragi zanamci.
Težko nam boste očitali, da vam nismo pustili ničesar.
Dobili boste razdrapane ceste, slabe banke, nesposobne politike, pogoltne kapitaliste, opustošeno gospodarstvo in dolg vreden nekaj deset tisoč evrov na prebivalca.
Stanje, ki se ga da le popraviti. Bolj se ga zafurati ne da. Izredna priložnost za napredek!

Upajmo le, da ne bodo tudi vas metali iz občinskih stanovanj, da bodo vaši takratni bivši župani vedeli kje je zaposlen njihov sin in kdo prebiva v njihovem poslanskem stanovanju, prosim pa vas, da bodite toliko prijazni in nas (vkolikor zaradi obupa ali živčnega zloma končamo na psihiatriji) obiščete, nam zavihate pižamo in preverite, če morda ne izvajajo kakih nedovoljenih posegov in punktiranj na vaših dementnih starših.

Res, da je Agencija za okolje razglasila rdeči alarm po vsej državi, a je ta žal razglašen prepozno, saj bi bil lahko iz drugih razlogov prižgan že mnogo mnogo prej.

– Plenjenje in ropanje okravatenih elitnežev prve stopnje.
– Vampirski kapitalizem in teptanje človekovih pravic prve stopnje.
– Suženjska delovna razmerja in ‘gospodarjevo’ pričakovanje hvaležnosti – stanje alarmantno.

Ampak tepejo nas pa ne!
Ne še …

%d bloggers like this: