Cesar ima nova oblačila, Slovenec pa zastavo

Slovenec ne potrebuje nikogar, saj zna vse sam. Ve kako pristopiti k stvari in vse zmore. Je ni stvari, ki bi je ne znal postoriti. Loti se prav vsega. Od žaganja drv, do polaganja ploščic, pleskanja sten, popravila avtomobila, košnje trave, menjave strehe, napeljave elektrike ali vodovoda, gradnje pesjaka, brunarice ali trinadstropne hiše, izkopa vodnjaka, če je potrebno. Ničesar se ne ustraši in ob nobeni stvari v svoje sposobnosti ne podvomi niti za delček sekunde.
‘Kaj pa je to takega?’, vzklikne, nagne šilce, ga odločno postavi nazaj na mizo, si obriše usta v rokav, plane kvišku in že išče primerno orodje za opravilo, ki se mu je porodilo in se ga bo nemudoma lotil.
Njemu ni treba ne zasnove, ne delovnega načrta ne tehtnega premisleka, kako se bo zadeve lotil, vse kar potrebuje je delovna vnema, prepričanje da zmore, pol platoja mrzlega piva in morda kak prijateljček, s katerim se bosta vmes, če se jima morebiti – kar je seveda izredno redka primera – kaj zalomi, lahko posvetovala, kako zadevo speljati do konca in naprej.
Ni hudič, da si ni Obama izposodil krilatice ‘Yes we can!’ pri Slovencu.
Bob the Builder je prmejdunaj zagotovo zasnovan po prebivalcu sončne strani Alp.
‘Bomo zmogli ja!’

bob
Samo poglejmo naše bolj znane Slovence in estradnike.
Politiki, kadar ne vodijo države (pustimo zdaj kam), na svojih kmetijah gojijo zelenjavo ali pa vzgajajo oljke, celo drobnico. Pogosto so lastniki podjetja, ki je tesno povezano z državnimi posli ali pa so predavatelji na fakultetah.
Glasbeniki, če že ne pišejo srce parajočih stihov, ob katerih se bodo družici vsesplošno opravilnega Slovenca na koncertu ob dnevu žena, medila srca, kolena in še kaj vmes, opravljajo še gostinsko dejavnost, so lastniki lokalov, klubov, …
Podobno je s športnicami, ki pišejo poezijo in mimogrede lansirajo glasbeno uspešnico, misicami in starletami, ki prepevajo, snemajo plošče, vodijo pogovorne oddaje ali pa nagradne igre, kjer lahko osvojite prečudovite nagrade zgolj s klicem na 090 in razkrijete skrito besedo.
Zato me prav nič ne čudi, da se ob slehernem preblisku, ki se nekomu iznenada kot zvezda repatica, kakor utrinek pojavi v glavi, zgodi predlog za referendum in že se hiti zbirati podpise zanj, saj je kakopak najbolj enostavno in najbolj elegantno o tem povprašati ljudstvo te naše preljube nam deželice.
Ljudstvo, ki se spozna na vse!
Multi talentiran, nadvse priročen živelj, ki ima trdno prepričanje o sleherni stvari, ki se zgodi v njegovi bližnji ali daljni okolici in uspe argumente stkati tudi iz jutranje megle.
‘Dajmo zamenjat zastavo!’

slo

O tem pa povprašajmo ljudstvo. Saj so imeli vsi likovno vzgojo, nekateri so jo imeli celo zelo uspešno, da tistih, ki so imeli tudi umetnostno zgodovino niti ne omenjam. Slikarji, grafiki in ostali vizualni umetniki bi skorajda morali sedeti v komisiji ali v odboru za sprejem predloga za novo zastavo.
Konec koncev, bi lahko naredili anonimni natečaj po vseh šolah in vrtcih, malčkom in malčicam pa bi dali na voljo le na novo predlagane barve s katerimi bi izrisali osnutek za morda še bolj inovativno zastavo.
Ko takole premlevam, si ne morem kaj, da ne bi takoj videl stvari, ki bi se jih dalo malce popravit. Samo malenkost, ker si res ne drznem vtikati v tako dobro osnovan in tehten predlog za spreminjanje državnih simbolov.
Morda bi bila modra bolje videti postavljena čisto na vrh, kot simbol modrega neba, ki ga ne dovolimo onesnaževati nato zločincem in NWO, kamor med sanjarjenjem o boljšem jutri usmerjamo pogled, kot sinonim za neskončno stvari, ki jih Slovenec naredi z levo roko, medtem, ko ima v desnici kozarček rujnega in pogleduje v košček neba te prelepe dežele, del nebesnega svoda, ki je le naš, medtem ko leži zleknjen na travnik ali pa teka po zelenih poljanah.
Zatorej rdečo nadomestimo s pistacija zeleno, ker se tega sladoleda v Portorožu največ proda, ker bi nekakšno logično sosledje modrega neba in zelenih pašnikov delovalo nadvse prikupno ali pa če bi uveljavili novo barvo, ki bi jo poimenovali ‘soško zelena’, ki bi simbolizirala tistih nekaj rek, v katerih se je moč kopati brez bojazni okužbe.
Bela naj ostane, a naj bo vmes med modro in zeleno, kot naše gore, ti mogočni očaki, ki se iz polj vzpenjajo k nebu, kot simbol za sneg, nedolžnost in brezmadežnost pa tudi ker smo na belih strminah osvojili osem kolajn, in smo s tem Slovenijo postavili na zemljovid smučarskih in snežnih dežel.
Če že izhajamo iz olimpijskih iger in iz oprav naših smučarjev, bi lahko potemtakem namesto Triglava vanjo postavili še številko osem, kot osem medalj, kot tradicionalna osmica, s čimer bi tujce, ki sedaj barvno kombinacijo poznajo, povabili še na pokušino vin in ostalih dobrot, lahko tudi prevrnjeno osmico kot simbol za neskončnost.
‘Neskončno neumnost, kaj?’, bo zastrigel z ušesi kak bolj nesamozavesten in vase neprepričan pezde, ki meni, da o prav vsem pa res ne moremo odločati prebivalci države, obenem pa bo pomislil, da tak referendum ni poceni in da smo že tako zadolženi do grla in da res ne gre takole razmetavati z denarjem, ki ga mimogrede nimamo niti za odpravo posledic žleda, kaj šele za takle nespameten referendum, spomnil pa se bo tudi tistega, ko smo odločali o odprtju oziroma zaprtju trgovin ob nedeljah, a smo se žal napak odločili in so potem pametnejši od nas odločili, da bebčki očitno nismo pomislili na to koliko denarja se bo steklo v blagajno, če bomo hodili nakupovat tudi ob nedeljah.
Oni drugi pa si že mane roke, da bo lahko del takega veličastnega procesa in soustvarjanja slovenske zgodovine, da bo lahko odločal o nečem tako pomembnem.
Zastava je namreč tako kot fasada stavbe. Kot gvant, ki si ga nadeneš. Ni pomembno kakšen je človek v oblačilu, kaj ta imenitnež nosi v srcu in v glavi, niti ni pomembno stanje znotraj hiše.
Šteje le zunanjost, le tisto kar je moč videti ob površnem ošvrku z očesom in to, da sosedje vidijo, da imamo nekaj novega. Pa kaj potem, če se po dnevni sobi podijo podgane, miši si v zdelani sedežni gradijo gnezdo, iz hladilnika smrdi po plesnivem, iz pip pa teče le mrzla voda?
Kaj potem, če se sesuva gospodarstvo, če so razmere v državi nepopisno porazne, če je brezposelnost na višku, če imamo polno afer, obtoženih gospodarstvenikov in politikov, slabih bank in cel kup kreditov?
Vse to bomo odpravili z mahanjem z novo zastavo.
Frišne gate na umazano rit, sveže štumfe na nepostrižene nohte, na mastne lase si poveznemo klobuk s širokimi krajci, potisnemo pa si ga globoko na oči, da se ne vidi solz.
Mojstri sprenevedanja in preusmerjanja pozornosti na nepomembnosti in trivialnosti ob katerih niti prizor s Titanika, kjer godci špilajo medtem, ko ladja tone, ni videti naravnost groteskno in bizarno.

‘Bomo zmogli, ja …’

Advertisements
Prejšnja objava
Komentiraj

1 komentar

  1. bomo zmogli, ja….če je zmogel Barbi mahati z zastavo, dokler niso odletele vse barve, razen bele, potem to zmoremo vsi….

    Odgovori

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: